fant ima otroka
Kaj takega si pa res ni treba dovolit, da te otrok brcne! Ob neprimernem obnašanju moraš takoj, ob samem dogodku razčistiti, mu povedat kaj je prav in kaj ne, ne pa da čakaš na nekoga drugega, da se potegne zate! Avtoriteto si ustvarja vsakdo sam! Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da bo na pragu odraslosti otrok mnogo bolj cenil doslednega in primerno zahtevnega vzgojitelja, kakor pa človeka, ki ga lahko ovije okrog prsta.
Torej je težava samo in izključno v tvojem partnerju – kar nima nobene veze s tem ali ima otroka ali ne. Tudi, če bi imela vidva skupaj otroka bi dovolil, da te brca. Ne vem kakšen odnos imate (ali ste imeli s temi partnerji), ampak zase vem tako (sem v vlogi samohranilke, ki si ustvarja novo življenje z novim partnerjem) – moj novi partner ima pri vzgoji ravno toliko besede kot jaz. In oba skupaj vzgajava mojega sina. V času, ko je sin pri očetu, pa naj ga vzgajata on (in njegova ta nova).
Ampak, če partnerja s katerim hočeš ustvarit novo življenje in v prihodnosti še skupno družino – ne spustiš, da se vplete v vzgojo, potem to nikoli ne bo to. Prvič partner bo vedno odrinjen, drugič otrok bo to globoko izkoričal. In to resnično ne pelje nikamor. Ampak tukaj je krivda izključno na partnerju in ne v dejstvu, da ima otroka.
Ne čakam da se kdo drug potegne zame, nisem tak tip pa tudi nisem 5 let stara :)). Sem parkrat povedala, da se to in ono ne dela.
Ampak če kaj rečem, padejo komentarji, da js nimam njegovemu otroku kaj govorit in da je pač malo razvajen.
Kaj pa zdaj?
:))
Sodeč po nekaterih komentarjih smo take tanove grozne. :)) Za njihove sinove jih je pa strah 🙂 saj prav da jih je- čeprav jih ne ogrožamo mi, ampak lasten starš, ki jim češe lase pri 10 lrtih.
Ja res smo grozne. 🙂
Avtor: Mia
Datum: 21-09-06 14:05
Sem s fantom, ki deli skrbništvo otroka s svojo bivšo. Polovico meseca je zato okupiran z otrokom. Kaj naj naredim? To mi gre zelo na živce.
Takole nekako si začela predstavljati svoj problem. Zdaj pa kr naenkrat govoriš kako ‘ta nove’ niste grozne, pa še ne vem kaj vse. Niso VSE tanove grozne, da ne bo pomote, ampak samo nekatere.
V tovjem postu ni bilo nobene besede o tem, da bi bila težave v tem, da te partner ne spusti zraven, ali pa ne upošteva in podobno. Ampak samo to koliko časa nameni otroku.
Veš koliko? Celo življenje!
Draga Mia,
sedaj je vse skupaj že smešno. Kje imaš samospoštovanje? Ljuba duša… a boš celo življenje sanjala o nečem, kar nikoli ne bo. Zanima me na kaj čakaš, da bo bolje? Ne bo, ker drugače bi že bilo. Moški, ki ljubi svojo žensko in spoštuje, se tako ne obnaša. Dejansko tukaj ni problem otrok, ampoak on sam. Bogu se zahvali, da ti je otrok pokazal, kakšnega moškega imaš. Moškega, ki ne ve, da je za uspešno očetovstvo potreben zrel odnos z žensko. Pa ne išči zanj nekih izgovorov, ker jih ni! Ženske to vedno delamo, ja pa saj je super ko sva sama in kako je fajn … pa daj… vsak odnos je na preizkušnji, ko se pojavi otrok.
Saj te razumem… samo sama si odgovrna za to, kar se ti dogaja, ker to sploh dovoliš. A imaš raje sebe ali nejga?
Na tvojem mestu(kar nisem) bi se vprašala, kam to vodi? Gledano na dolgi rok… nikamor.
Pa vse lepo,
Neža
Moj bivši, zdaj prijatelj ima otroka iz prejšnjega zakona (5let). Z njima sem preživela čudovita 4 leta, veliko praznikov, rojstnih dnevov, počitnic…
Tudi zdaj ko ne živiva več skupaj, gremo še vedno skupaj v kino, na sok, jo pridem dat spat…
Ko imaš nekoga rad se mu posvetiš in ga sprejmeš z vso “prtljago” iz preteklosti. Zavedati se moraš da si se ti odločila to sprejeti in si ti tista ki to lahko prekine.
LP
Urša
mislim da je mia in vse ostale k mamo podobno situacijo sem gor pisala z namenom da se ji pomaga ali vsaj svetuje, gotovo pa ne obsoja. Takim bi jst kr mal prvoščla da kej tacga probajo al pa tut ne, sej je za vsacga nekje kazen…..stvar je peklenska…..precej nas je k zelo trpimo…..a je res tako težko nekoga potolažiti, napisati kaj pozitivnega…..dejte no, ne bit tipični slovenci…..veste lahko se zgodi tudi vam in gotovo ne bi želeli takšnih odnosov……………..
mia, kako ti gre…………se trudiš ali prebolevaš?
Trudim se. Je začel štekat nekatere stvari hvala bogu, ker zdaj tudi sam vidi, kam ga je to pripeljalo. Mi gre pa res na jetra, razne take izjave na tem forumu tipa “ubogi moj otrok če bo dobil kako tako kot ste ve tanove.” Mislim, halo? Res sem grozna, že pišejo pravljice o zlobni tašči ha ha hahahah… :))))) Kako sem lahko taka! :))) Groza! LP od Grozilde
Seveda. To, da ga ima, že lahko sprejmem in se zato marsičemu tudi odpovem.
Ampak stvari, ki pa niso dobre ne zame (in če smo pošteni tudi v končni fazi in kar je še pomembneje tudi ne za otroka ko malo odraste- se že pojavljajo prve težave zaradi take vzgoje), jih je pa treba popraviti in jih ne morem sprejti ampak se trudim (jaz!) da jih popravim na bolje.
Samo zato, ker si otrok, si pač ne moreš privoščiti grdo ravnati z ljudmi okoli sebe (pa ne samo z mano, da se razumemo!). Ko sem bila jaz majhna, so me zelo hitro opozorili, če sem bila nesramna. Tole je pa vse… ne vem, jaz svojim ne bom pustila, da se derejo na babico, komandirajo mene in moža in dobijo vse kar se spomnejo. To ni dobro.
Zakaj sta šla pa narazen? 🙂
Jaaaaa fajterka, seveda, celo življenje mu bo posvetil, nase bo požrtvovalno pozabil, kaj paaa, in posvečal se mu bo vsak dan do konca življenja, tudi ko bo dedek in pradedek, nič se bati, pa celo posmrtno življenje in vsa nadaljnja in vsak svoj dih, wariorka, jaaaa , ne se bat hehehe :)))) Smešna si. Ne vem zakaj si tko ven padla. Ko da si mu odvetnica, jaz pa mu hočem vzeti otroka. Skuliraj se.
Zarad mene lahko zanj živi in tudi umre zaradi njega. Njegova stvar. Lahko mu posveti vsako sekundo in mu napiše biografijo in mu briše nos še do 15. leta. Js mu tega ne bom preprečila.
Začetni post je bil pa prehitro in površno napisan. Jebi ga. To sem kasneje tud napisala in upam da si prebrala, zato ne bom o temu diskutirala. Zdaj pa, lahko se nanj obesiš in pljuvaš, če ne znaš drugega, lahko mi daš pa kak pameten nesvet.
Čeprav ga od tebe niti ne bom jemala. Ker nimaš pojma, kakšne so tanove, ker nimaš pojma, kako to izgleda biti tanova, in ker si v svoji izkušnji materinstva iracionalna in apriori zaščitniška. Tvoj otrok , verjemi, ne bo na slabšem zaradi tanove, ostalo te pa najbrž itak ne briga. Zato se ne sekiraj in ne trepetaj za svojega otroka.
JS grozna nisem. To vem. Ti pa tega ne veš. Zato ne komentiraj stvari, ki jih ne veš, ne vidiš in ne slišiš.
Pa lep dan in če se ti krega, najdi koga drugega.
Ampak takim kot je tale, res ne bom več odgovarjala. Tle se slečeš na forumu pol pa jajca mečejo vate. To ti že dost pove. Ker ne morjo vidt z drugačnimi očmi kotz očmi matere, ki se boji, kakšna bo njihgova tanova in te hočejo zaustavit pri tem da ne delaš pizdarij, čeprav jih sploh ne delaš.
Pogovarjajo se s tabo, ko da si ti kriv, da so se oni ločli in majo zato slabo vest, da otrokom vse pustijo, ti si kriv za vse.
Obesjo se na en stavek, za kerga si ne želijo, da bi ga izrekla njihova “tanova” in potem brzostrelke.
Izgleda, da pri teh temah drugače ne gre. To je tko kot pogovor o veri ali politiki, ko se ljudem malo odpuli in se ne znajo kontrolirat. Čustva, protekcija za brezveze in nezmožnost, da pogledajo z očmi drugega.
Mia,
mislim, da si od vseh tukaj ti še najbolj napadalna. Se strinjam, da prosiš za nasvet in mnenja. Ampak takoj ko mnenje ni po tvojih željah, se razburjaš. Točno tako, noben od nas ne pozna situacije dovolj dobro. Nihče od nas ni slišal druge kot tvoje strani. Ampak jaz sem si mnenje ustvarila na podlagi tvojih besed. In res, nisem prebrala čisto vseh postov. Vedi pa, da če o svojih problemih pišeš na forumu boš dobila mnenja tako od istomišljenikov kot tudi mnenja, ki jih ne želiš slišati.
In naj ti povem, ‘ta nova’ od mojega bivšega je (glede na opažanja, ker osebno je ne poznam) čist fajn punca. Glede na to, da jo ima moj sin rad, da se razveseli kadar pride zraven po njega, lahko sklepam, da ni grozna in čisto vesela sem tega.
O nasvetu pa toliko (če ga sprejmeš ali pa ne) – tvojo situacijo lahko reši le pogovor s partnerjem. Če si ti partnerja sprejela v kompletu (torej tudi otroka), mora on spustiti tebe zraven pri vsem. Tudi pri vzgoji. Pa tudi, če ti (ali on) kdaj do otroka reagirata narobe mora drugi držati zraven – samo tako vaju bo otrok sprejel kot celoto in ne poskušal manipulirati z enim ali drugim. Medsebojna nestrinjanja ali različne poglede rešujta brez prisotnosti otroka, veliko se pogovarjajta o vzgoji in o tem kaj se komu zdi prav in kaj ne. V bistvu bom rekla, obnašajta se kot da sta oba starša tega otroka, kar v nekrvnem pomenu besede tudi bosta, če imata namen ostati skupaj na dolgi rok. Samo vse te stvari mu moraš povedati! Pa ne ko se bosta prepirala in bosta oba nervozna, ampak načrtno v nekem mirnem trenutku, včasih je dobro tudi v nevtralnem okolju.
Pa nisem apriori odločena, da je vsaka ‘tanova’ grozna.
Draga Mia, verjetno si na tem forumu ta čas prebrala že tudi kak podoben spis. Vidiš da neke stalnice obstajajo. Jaz sem tvoje pisanje prebral deloma od začetka, proti koncu vseh teh odgovorov pa ugotavljam da napadaš in si napadena, braniš in si obranjena…
Vidiš, prav tako je z partnerjem, očetom tega bitjeca. Refleksno, pa naj ima tisti trenutek prav ali ne, se bori in brani zanj. Vedi da bo tako vekomaj ostalo, če le je kaj človeškega v njem in to njegovo lastnost štej v dobro. Sprevidi jo, drugače je vse zaman. Verjetno ne bom zgrešil če razmišljam tako da te ta zveza vsled njegovega otroka obremenjuje. Zakaj tiščiš z glavo skozi zid ?
Nekaj bi rekel tudi o teh “drugih”, “tanovih” in o odnosu otrok iz preteklih zvez do njih. Po mojem mnenju in življenskih izkušnjah je to precej odvisno že iz ene same predpostavke – kako in na kak način je prišlo do prekinitve zveze med staršema otrok(a) ter trenutne starosti njih. Iz tega se da razpredati naprej v filozofije, že napisanim in doživetim. Kjer je vez med ex partnerjema ostala normalna, tu tudi otroci ne občutijo take vrzeli kot pa v obratnih primerih ko prihaja do otroških travm in ostalega. Otroci postanejo do svojih staršev posesivni, skozi puberteto je to še teže, zelo različno sprejemajo partnerje svojih staršev.
No, tukaj nastopijo “tanovi(e)”. Prvo in isto kot med odraslimi, do neke fizične privlačnosti med njimi že mora priti. Sledi pripravljenost na dialog, brez njega seveda ne gre. Seveda otroci “tipajo teren”, do kje lahko gredo, kake so reakcije, kaj se jim nudi, kako se jih obravnava…. Ne zamerite mi ženske ali moški brez svojih potomcev, toda – dokler jih nimate, tega čustva enostavno ne morete razumeti. To je dejstvo. Kot sama Mia, mislim da brez svojih otrok, tako vsi ostali: če vas take zveze obremenjujeo, zavedajte se res da so vaši partnerji v dvojnem rezilu. Vas in otrok. VI lahko jutri iz njihovega življenja odidete, njihovi otroci pa NIKOLI. Temu primerno gre razumevanje starševskih čustev.
Mia, ne jemlji tega pisanja kot kak napad nase ker to ni. Jaz sem 100% prepričan da si ok oseba ki je za tega otroka že naredila kup pozitivnih stvari, si pa v izvornem pisanju glede na nespretno napisano vprašanje morda naredila napačen vtis.
Ja, pravkar sem napisal da si za tega otroka že naredila kup pozitivnih stvari… In kaj je to drugega kot vzgoja ? Vzgoja je kup dejavnikov ki vplivajo na otrokovo osebnost, ne samo starševska navodila za srečno življenje. Tukaj tvoj partner s tem nima prav. Posledično pri vzgoji sodeluješ tudi ti, pa čeprav temu otroku nisi mama. Pridibivaš pa zlata vredne izkušnje.
LP
Cec