fant ima otroka
Mia,
ne mislim te popljuvati. Še predobro vem, da znajo biti otroci tudi zlobni pa manipulativni, pa razvajeni…. In tvoj “pastorek” je vsaj preveč razvajen in tudi nedorasel svojim letom – iz kakršnegakoli razloga že.
Potem pa še njegov oče – tvoj fant – ne igra prave starševske vloge: postaviti meje, definirati pravila, vsakemu določiti njegovo mesto ….
Ampak … poslušaj se (preberi svoje maile še enkrat): iz tebe lije razdraženost, jeza, neodobravanje… Ok, ne bom rekla, da lije sovraštvo – ampak tako jezna si na očeta in otroka, da ziher ne moreš funkcionirati kot ljubeča partnerka in “mačeha” (ima kdo kakšen boljši termin?).
Praviš, da se igraš z otrokom, mu pomagaš, se pogovarjaš z njim… Super – ampak misliš, da otrok ne čuti, da ga ne maraš? Oziroma, da se popravim: da zelo močno ne maraš njegovega obnašanja.
Ali si se res sposobna obnašati tako, da bi otrok vedel, da ga imaš rada, ne odobravaš pa njegovega obnašanja (to je iz teorije, ki jo tudi jaz kot mama dveh otrok včasih ne izpeljem dobro).
Mislim, da si pač jezna in da otrok dobro čuti, da ga ne maraš. Ni panike- ni obtožba, saj ne more vsak imeti rad vsakega.
In tudi nima smisla razpravljati, kaj je bilo prej: njegovo slabo obnašanje ali tvoj odpor do njega.
Mia – če tale oče, tvoj fant, ni sposoben dobrega starševstva (in glede na tvoj opis ga ni), potem … če misliš, da bi se za vajine otroke kaj drugače obnašal… se motiš. Če enemu sinu ni sposoben postaviti meja, jih pač ne bo.
In da tebe takole zatolče – da se nimaš pravice vmešavati – sorry, to mi pove, da tudi o partnerstvu nima pojma.
Se strinjam in končno je ena to omenila: namreč to, da ti reče, da se ti nimaš pravice vmešavat v njegovo vzgojo, se meni zdi nedopustno.
Pa saj to, da ne skačemo v pogovor, je vendar osnovno pravilo obnašanja, ki ga triletnemu otroku še toleriramo, 10letniku pa že mora biti jasno.
Ne vem, kako bi vidva zdaj lahko kaj spremenila. Sama se boš morala odločiti ali boš to prenašala (očitno te partner tudi ne spoštuje dovolj, če ti ne dovoli, da sina tudi vzgajaš) ali boš izbrala kako drugo možnost.
To je težko. Najbrž tega nisem sposobna če sem čisto iskrena- človek že pri sebi težko loči to da se ne obsoja kot sebe ampak zaradi določenega svojega obnašanja-ja to ni lahko, ne.
Na začetku je bilo vse fino dokler nisem rekla da nočem se več v troje zbujat in da se mi to ne zdi normalno pri teh letih. In čez par dni sem dobila kar naenkrat “izza vogala” citiram: ti mojega otroka ne boš vzgajala. Potem sem ga pa vprašala s čim on to misli da jaz njega hočem kakorkoli vzgajat- pa je rekel da je vse ok ampak da mi to pove preventivno.
Halo?!?!
Seveda sem bila prizadevta da sem sapo lovila. Ko da nimam drugih stvari za počet ko da vzgajam NJEGOVEGA otroka. Ko da ne bom imela te priložnosti početi svojimi, in nenazadnje- ko da sem mu kdajkoli rekla karkoli kar bi lahko kakorkoli na to vodilo? Nikoli. Prav nikoli.
TI MOJEGA otroka ne boš vzgajala.
Joooooj oprooosti sem imela že strateški načrt za 10 let. To paranojo ma pa pomoje od tega večnega vlečenja s svojo bivšo ki mu otroka težko da.
Mislim kakšen paranojičen stavek.
Od takrat naprej je šlo navzdol.
Hvala ti. Zlata si. Ful si lepo napisala. Jaz te tako razumem da ti ne morem povedat. Ful sem vesela da se je najdel nekdo ki ve. Ne, ki obsoja, ker vzema iz optimalne teorije.
V teoriji je vse tako lepo in moralistično
– če ga ljubiš boš sprejela to in tisto. (tu me zanima kje je meja kaj vse človek prenaša ker nekoga ljubi če malo pretiravam so tu tudi buške;)) in ja, ga boš vzljubila kot lastnega (prevevajo me solze radostnice)
Ali pa- saj si prej vedela- ko da jaz vem, kakšen je ta otrok, kako se ga vzgaja, do kje se ga pusti, koliko direndaja dela da ga vsi gledajo in topri teh letih, koliko je premeten in ali lahko jaz kaj pripomnim.. ko da sem si predstavljala da se bom v troje zbujala?! Najlažje je reči- pa saj si vedela. Vedela sem- kaj? Ubistvu nič.
Ali pa najbolje- svet bo rešen ko bo šel očka nazaj k mamici (uh! ta mi je bila najbolj všeč), ki jo je slučajno oplodil na žurki, sicer sta si pa potem metala stvari v glavo :)) in to bo za otroka najbolje. Taki moralisti mi najbolj tlak dvignejo.
Mia, berem tole in berem…
Saj razumem, da te stvari jezijo. Sama imam sina iz prejšnjega zakona in še enega z zdajšnjim partnerjem. Veliko je prilagajanj, vendar nikoli in nikdar nisem dovolila, da kdorkoli koga omejuje. Oba, tako sin, kot novi partner sta v štartu razumela, da je najbolj hudo MENI, če se onadva ne bosta potrudila in našla skupnega jezika. Sin se je potrudil za mamo, partner pa za svojo žensko. Tako se mi zdi najbolj prav.
Pa še to: rivalstvo na ravni otrok-odrasel je bolno!! Odrasel tudi po zakonu odgovarja za dejanja, otrok pa še ni opravilno sposoben. Zakaj to ne bi veljalo na čustveni ravni???
Ta otrok v tvojem primeru SAMO REAGIRA. Ne v em točno, ampak reagira nate, na očeta, mamo….se mi kar smili, čeprav ne podpiram nesprejemljivega obnašanje.
Pa brez agresije, čeprav samo mentalno!
Meni je prav smešno razmišljanje nekaterih od vas – češ vsi otroci so dobrosrčni, topli, prijazni, nepokvarjeni in imajo vedno prav – to namreč v praksi nikakor ne drži. Tudi otroci so lahko škodoželjni, pokvarjeni, nesramni in egoistični, če jih je v takšne izoblikovala vzgoja in okolje. In ni vsak otrok dober in čudovit samo zato, ker je pač otrok. Sama imam izredno rada otroke, tudi mama in sestra se obe v službi ukvarjata z njimi (ju imajo otroci izredno radi) ampak vem, da je otrok ravno tako človek kot vsak drug in ga ne moreš vzljubit kar čez noč, sploh če ti mogoče ne ustreza njegova vzgoja, karakter, obnašanje. In verjemite, otroci se med sabo ZELO razlikujejo!! Sama imam sestrično, ki je stara 10 let in je izjemno samostojna mlada oseba, vse zna sama porihtat in ji je prav izpod časti, če ji poskuša kdo pomagat pri stvareh, ki jim je kos. In iz tega vidika se mi zdi naravnost absurdno, da si 10-letni otrok ne more sam ošilit barvic, pripravit torbe za v šolo, nalit kozarca vode, se oblečt in tako dalje. To je za moje pojme izredno slaba vzgoja, ki dolgoročno otroku nikakor ne koristi. In verjamem, da je Mia v nekakšnem precepu, ker je dobila s fantom v kompletu tudi razvajenega otroka, ki je po vsej verjetnosti tudi niti malo ne upošteva, saj konec koncev ona ni njegova mama in je popolnoma brez avtoritete. Težko pa je dolgoročno shajat z otrokom, ki te ne spoštuje in upošteva ter je povrhu vsega še preračunljiv.
Je pa res, da sedaj je, kar pač je. V paketu s fantom si dobila tudi otroka in s tem je treba shajat. Upam, da bosta z otrokom sčasoma postala prijatelja, vendar je tle potreben obojestranski trud, kar je težko. Z otroki moraš biti kar malo zvit in premeten, da jih ”pridobiš na svojo stran” oziroma da te vzljubijo. Ker konec koncev je tudi otrok tle v neprijetni poziciji, saj se verjetno počuti, kot da mu na nek način kradeš očeta in se potem vse skupaj izraža v tej otroški upornosti.
Pa nikar fantu ne očitaj prevelikega popuščanja, saj so ljudje v večini primerov izredno nespametno užaljeni in jezni, če pokomentiraš njihovo vzgojo otrok.
Zdej ti sicer nisem napisala nič pametnerga, stvar je dejansko samo v tem, da otrok ne bo šel nikamor. Torej je odvisno od tebe, če ga boš nekako sprejela, ali pa je zveza s tem partnerjem zate dolgoročno gledano izgubljena.
Pa še to, kar so že druge omenile. Tale tvoj fant je en prav poseben patron, da je po eni strani vključil otroka v vajino življenje in od tebe pričakuje, da ga sprejemaš in vzljubiš, se ukvarjaš z njim in tako dalje, po drugi strani pa nimaš pri tem popolnoma nobene besede? Ohh, ja – pa kaj še! Če se boš ti ukvarjala z otrokom, mu namenjala pozornost in svoj čas, potem dobiš po drugi strani tudi vsaj en delček pravice, da kaj pripomniš glede vzgoje. Konec koncev s fantom živita skupaj in torej tudi o vsem odločata skupaj, ne pa da te pri določenih zadevah kar odstavi stran, ker mu pač ne ustreza, kar imaš za povedat in se dela, kot da tvoje mnenje ni pomembno.
Mislim, da je to tema, o kateri bi se morala s partnerjem pošteno pogovorit.
Mene je že kar strah ko to berem. Jaz sem namreč v enakem položaju, s tem da je otrok veliko mlajši. In zaenkrat še dobro shajamo, ker pride dvakrat na mesec za en dan. Strah me je kaj še bo, da bo lahko tudi partner kdaj meni rekel, da nimam pravice njegovemu otroku nič rečt, poleg tega pa me prav zanima, kaj bo bivša začela otroku govorit, ko bo začel razumeti.
Marsikdo si niti v sanjah ne predstavlja, kako je za nas, nove partnerje, hudo v takšnem položaju. Bog ne daj, da še bo bivša kdaj pljuvala po meni, ki me sploh ne pozna. Menim, da se je najboljše čim več o tem pogovarjati s svojim partnerjem, kako on gleda na te zadeve in predvsem, kje ma postavljene meje. Takrat vidiš, če se vidiš v tej vlogi, ali pa pač greš.
Bom pa se jaz povedala svoje mnenje:
Nikoli v zivljenju (zarecenega kruha se najvec poje, ampak upam, da se mi to res ne bo zgodilo), ne bi imela moskega, ki ze ima otroka z drugo zensko. V tem namrec ne vidim drugega kot probleme in punca, ki je odprla tole temo se mi resnicno smili in jo popolnoma razumem. Kar se tice tega tujega otroka:
– skoz ti nekdo tezi
– svoje zivljenje moras prilagajat temu otroku
– ga vozit na morje, na smucanje, z njim praznovat novo leto,..
– se mu smejat v faco, ko pride ves vesel cez vikend k svojemu ociju, ceprav bi ga najrajsi utopila v zlici vode
– ta otrok je ponavadi bolestno ljubosumen nate, ker si ocijeva nova ljubica in njega mamica ni vec na prvem mestu
– in ce imas s tem moskim potem tudi ti otroka, ta njegov prvi otrok nikoli ne bo izenacen s tvojim, ker je zame cist clovesko, da imas svoje otroke rajsi kot otroke drugih ljudi
– nikakor pa se ne strinjam s tem, da ce imas rada moskega, moras imet rada tudi njegovega otroka
-da ne omenjam tega, da poleg otroka, pride tudi njegova mati, ki je ponavadi zelo sovrazno nastrojena do svojega bivsega moza ali izvenzakonskega partnerja in ti celo zivljenje povzroca nepotrebne probleme z raznoraznimi izbruhi
Punci, ki je odprla tole temo svetujem, da se temeljito pogovori s svojim moskim in mu postavi ultimat, da razcisti s svojim razvajenim in ljubosumnim 10 letnim mulcem. Ce moski tega ne bo storil, ji predlagam, da cimprej odide iz te zveze, ker morda pa je ne ljubi tako mocno, kot misli, da je. Partnerja morata bit drug drugemu vedno na prvem mestu, drugace uspesna zveza ni mogoca, prav tako mora partner, ki ima iz prejsnega razmerja otroka poskrbet, da bo ta otrocaj spostoval njegovo novo partnerico.
Ce ji gre situacija ze zdaj na zivce, ji bo sla se vedno bolj. In naj ne upa na to, da se bo kar iz lepega mira kaj samo od sebe spremenilo, ker se ne bo.
Pa egoizem gor in pa dol.
Ne se vnaprej sekirat. Čisto odvisno je, kam padeš. Lahko je otrok kul karakter oz da ni razvajen in da ni pushy v smislu da mora biti non stop ampak res nonstop v centru pozornosti, lahko da oče ni permisiven, lahko da njegoa prejšnja ženska ne najeda.
Čisto odvisno. Lahko da se boš imela prav luštno.
Jaz sem na žalost padla v kotel, kjer je otrok v celi družini absoluten edinec, razvajen je da ti gre na kozlanje, kupuje se mu glih vse kar se spomne, ne vem če mine 5 min da se kdaj zamoti sicer pa je vedno predstava, jaz seveda bolje da sem tiho, bivša od tipa samo čaka kdaj mu bo lahko pod nos vrgla karkoli in teži po telefonu, potem je on živčen in … eh… jaz pa če rečem da se mi zdi kaj predrzno s strani njegovega otroka pa takoj doživim vse razen razumnega odgovora. Potem je užaljenost z njegove strani da NJEGOVEGA otroka samo kritiziram.. pa.. eh… brezveze..
Na koncu pa kot vidiš, te še ljudje označijo za kradljivca očetov in navemkaj še vse.
Res mi ni več da bi se trudila in se ukvarjala. Pa nič hudega nikoli nisem hotela. Vedno samo pomagala.
Ampak kot sem rekla- zadeva je odvisna od več dejavnikov, tisti pa ki niso bili v tej zgodbi, ne štekajo in vidijo samo to pravljico ubogega otroka, ki najbolje da se vrne v prvotno družino (pa čeprav bi poslušal dretje od zjutraj do zvečer;)
Držim ti pesti !!!
Ja, res je, da je odvisno od večih dejavnikov.
In tebe popolnoma razumem, kako se počutiš v tej situaciji. Najbolj se razumemo tisti, ki smo v istih vlogah, vsi ostali bolj težko dojemajo, kako mi vse skupaj doživljamo.
Povem ti, če te ima partner rad in če želi ostati s tabo in si nekoč ustvariti družino, bo moral tudi on drugače pristopiti, ker to pa je res too much. Otrok je razvajen, ker očeta nima več v familiji in ko pride k vama, dobi vse. Pri nama je isto, vendar se ne kaže v tem smislu, da jaz ne bi smela kaj povedati ali, da bi mene popolnoma ignorirala. Je pa me malo strah, da se bo situacija spremenila, ko bo otrok večji. Vprašanje tudi, kaj bodo začeli o meni govoriti, ker so baje ne dolgo nazaj izvedeli za mene. Moj dragi je bil na sodišču, ker ona hoče, da se stiki prekinejo. Baje so šli vsak posebej k izvedencu in ona je bila baje ful živčna. Bojim se, da zaradi mene, pa mi moj noče povedati, ker ve, da se za vsako stvar na tem svetu sekiram, od kar sem z njim. Pri meni je največji problem, da mojim staršem ni po godu, ful so proti, da sem z njim, ker ima otroka. Češ, da bom se mogla ukvarjati s tujim otrokom in kako si to predstavljam. Saj jih razumem, ampak me pri tem še bolj ovirajo, da bi bila srečna.
Upam, da bo boljše, da se ne bom sekirala pa tudi tebi želim, da se nekako stvari rešijo na takšen ali drugačen način.
Lep pozdrav!
Bom pa še jaz povedala svoje mnenje Anjizaspanki:
Ljudje se ločujejo in se vedno bodo – otroci iz ločenih zakonov trpijo, zelo trpijo ( ti praviš: ljubosumni mulc), izgubijo občutek varnosti, seveda so ljubosumni na novo partnerko, saj so vendar otroci, ni pa normalno, da je nova partnerka ljubosumna na njih, saj je vendar (upam) odrasla in tudi kaj razume.
Ločenci bi po tvoje morali ostati sami, da ne bi njihovi otroci ogrožali novih partnerk.
Kako bedno se bere tvoje modovanje:
Se strinjam.
Je pa malo težko biti tiho, ker konec koncev je skupno življenje prilagajanje, ne pa igra enega, ki ga podpira drugi, tretji naj bo pa tiho.
In tako do konca življenja?
Za koga?
Zato da en starš ne bo užaljen? Poznam veliko staršev ki znajo sami povedat naš je pa blazno super ampak to in to pa ni ok. Ampak tale pa bognedaj da kaj rečeš.
Povedala sem mu zato, ker me moti. Blazno moti. Tudi jaz imam sestrično ki je 8 let stara pa se sama obleče in pripravi stvari pa tudi mamici natoči če jo prosi. Temule je pa treba vse pripravit vsako jutro pulover mu je treba oblečt in samo naroča. Brez hvala in prosim.
In nikjer ne naleti na odpor ker je prvi “manjši” primerek v številni družini.
In če že sedaj vsi plešejo kot potomec dirigira, bo potem še huje, ko bodo njegove potrebe še večje, niti pa si ne predstavljam kako bi reagiral ta otrok, če bi se vsa ta pozornost razdelila še na kakega potomčka. Najbrž bi bila cela štala.
Meni se je zal dogajalo isto kot tebi, zato te popolnoma razumem. Pri tebi je otrok majhen, ampak iz malega raste veliko in ce se mu zdaj ne bo postavilo meja, bo vedno slabse. S partnerjem sva bila skupaj 5 let, njegova razvajena manipulativna hci je zdaj stara 18 let in sem ga zdaj tudi koncno vendarle pustila, ker nisem mogla vec prenasati, da se ona lahko obnasa kakorkoli, on pa se nikoli ne bo potegnil zame kot partner. Prej se je izgovarjal, da je ona otrok in da nima nobenih mehanizmov, da bi lahko ukrepal, zdaj pa se izgovarja, da je odrasla in da ne more ukrepat. koncno mi je vendarle kapnilo, da bo nekdo, ki se nikoli ne bo potegnil zame, ne glede na to, kako se do mene obnasajo in ki se mu tudi ne gre za to, da bi bila druzina harmonicna, zanic moz.
En velik problem je, ki ga bos morda opazila in se je morda ze pojavil, pa ga se ne vidis jasno. V disfunkcionalnih druzinah se ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja, temvec se jih vedno vali na nekoga drugega in celo ustvari nekaksnega stalnega “dezurnega krivca”. Locitev je zelo dobrodosla, saj lahko za vse svoje tezave in tudi obnasanje otroka enostavno krivis bivso – da je bila do otroka prestroga, nesramna itd., in je ta zdaj ranjen, da mu ona vseskozi mori, ko je pri njej in se otrok prihaja k ocetu za vikend spocit in se ga mora pustiti pri miru itd. Ko vstopi nova partnerka, se ta vloga dezurne krivke prenese nanjo in se zdaj avtomaticno krivi njo za vse, kar se dogaja. Nikoli pa ne prevzameta odgovornosti sam otrok ali pa oce, ki mu ne postavi meja. Vedno se bo obtozevalo tebe, da se vmesavas v vzgojo ali da si do otroka nesramna in da ga v bistvu ne maras, zato se tako obnasa. Vendar pri vsem tem ni nic kriv otrok, temvec oce, ki je dejansko tisti, ki manipulira. Iz svojih izkusenj te opozarjam, da ocetovo drzo scasoma prevzame tudi otrok, ki bo za vse, kar bo naredil narobe, krivil najprej svojo mamo, kadar bo z vama, pa tebe. Jaz sama sem dala skos transformacijo takega otroka v odraslega in potem se pravi problemi sele zacnejo.
Draga Mia,
Resnično se mi smiliš! Sem ena redkih, ki te prav dobro razume, saj sem tudi sama v podobnem položaju. Dobila sem partnerja skupaj v paketu z otrokom, če se lahko tako izrazim in verjela, da se bomo vsi trije prav dobro razumeli. No ja….žal nismo v filmu! Hitro sem spoznala kako stvari stojijo…Otrok (v mojem primeru 6 letna punčka) se je kaj hitro izkazala za pravega malega hudička in že na prvem srečanju renčala name! Dobesedno! Sicer živi pri svoji mami, a je pri nas vsak vikend. Ker ima moj partner takšno službo, da dela skoraj vsak vikend, sem tako postala tudivaruška. In seveda je prihajalo in še prihaja do konfliktnih situacij. Tudi sama sem se na začetku zbujala v troje, prenašala njene izbruhe, ko me je v postelji brcala in mi govorila naj grem spat na tla. Potem mi je lepega dne počil film in sem partnerja postavila pred dejstvo, da tako ne gre več naprej in sem ji kupila novo posteljo. Ker smo trenutno bolj na tesnem (obnavljamo hišo), zaenkrat spimo vsi v eni sobi. Potem je bil nekaj časa mir, dokler mala ni začela izsiljevati, da bi spet spala na sredini. Na srečo se je partner postavil na mojo stran. Zaenkrat.
Verjetno se bo spet našla kakšna, ki bo z veseljem pljuvala name in napisala, da pač nimam pojma o otrocih. Glede na to koliko nekatere tukaj pametujejo , bi rekla, da so vse idelane mame, prav tako so idealni njihovi otroci. Žal se vse življenje učimo!
Tudi sicer nek normalen odnos med otrokom in menoj ni mogoč. Otrok se mi sicer smili, ker se zaveda, da sta se starša ločila in potem reagira na tak način. Da ne omenjam njene bolestne ljubosumnosti. Trudim se po svojih močeh, da ne prihaja do prevelikih konfliktov, uporabljam diplomatske poteze, vendar je včasih vse zaman. Žal je to najtežja vloga, ki te lahko v življenju doleti.
Nedavno tega sem jo vprašala, če ve, zakaj jaz živim z njenim očijem, pa je rekla da nima pojma. Očitno mala misli, da sem tukaj le zato, da opravljam gospodinjska dela in jo čuvam, kadar je njen oči v službi. Tudi sicer znori, če se me njen oči samo dotakne. Ampak o tem kdaj drugič…
V glavnem bi ti želela povedati to, da glede na obnašanje tvojega partnerja jaz tukaj ne vidim kakšne prihodnosti… Če nimaš nobene pravice, razen da kuhaš, pereš, likaš, in ne vem kaj še….bi jaz na tvojem mestu pošteno razmislila, ali se splača porabiti toliko energije za nekaj, kar je dolgoročno obsojeno na propad.
Pa vso srečo!
blueangel
Draga She
kot vidiš ima veliko žensk težave z otroki od partnerjev in ne obratno. Če se poleg tega pojavi še to, da ne smeš pisniti če ta otrok grdo s tabo dela, je pač mnenje AnkeZaspanke tako kot je. In res je, da bivše ženske znajo veliko energije porabiti na to, da bivši partner ni srečen in mu rade stalno kaj skuhajo, ti pa hočeš nočeš plavaš v tej juhi. Ni potrebe da se kregamo ker imamo različna mnenja in izkušnje.
Kakšne izkušnje imaš pa ti?
Opažam to, da je po njegovih besedah njegova bivša kriva …
da je otrok tako razvajen (daleč od tega da bi mu kdo karkoli težil bognedaj)
ker vse pusti in nič ne prepove- pa tudi če je stvar grda, tudi če napol ukazuje ljudem okoli (mimogrede, njegova bivša je zelo gospodovalna oseba in se mi zdi da otrok prevzema ta vzorec).
In po njegovih besedah on te škode zdaj ne more popravljati. In da je že itak ful strog, ha ha ha. :))) Še lase mu umiva. Pa suši tudi. Stvari pa ležijo povsod okoli. Če pa kaj rečem je takoj- pa pusti saj pa je še otrok (?!?!).
Je pa poskusil otroku dati lekcijo hvala-prosim (pazi- pri desetih!) in nazaj dobil to, da ga je otrok zašpecal njegovi bivši in njegovi mami in je potem fant od obeh slišal, da ne sme biti tako strog.
Ha ha ha…. no saj ne vem zdaj se smejim ker ubistvu sploh ni tako smešno… S tako vzgojo bo imel otrok probleme kasneje, ker če ga dom ne bo naučil, ga bo pa “ulica”. S čimer samo prestaviš ukrepe ki so lahko bolj prijazni, na kasnejše obdobje, ko ima otrok vrednote že vsidrane in potem mu šele ni jasno, zakaj so vsi okoli kar naekrat tako kruti do njega… in mu nočejo takoj prinesti kar je rekel (brez prosim seveda)
Skratka, opazila sem ta trend, ja.
Glej takole ti bom rekla. Sto ljudi, sto cudi. Si pa dobila tudi veliko drugih postov, ko so zenske zaradi otroka na koncu svojega moskega zapustile, ker enostavno ni slo vec naprej.
Tak pac je. Realnost je kruta. In nisem jaz kriva, ce sta se njegova starsa locila in je on bogi revez ostal brez druzine. To mu se vedno ne daje nobene pravice, da je nespostljiv do nove partnerke ali partnerja svojih starsev. Je pac na zalost v taksni situaciji in prej ko se ji bo prilagodil, boljse bo zanj. Sicer pa ne vem zakaj eni tako zagovarjate to frocovje, ker so nekateri lepo napisali, da znajo bit otroci celo bolj hudobni, manipulativni, nespostljivi in hinavski, kot zrele odrasle osebe.