Je še kera kje,ki trpi v takem položaju? Resnično bi rabla pomoč-kakršno koli,ker sama ne zmorem več….

Edina rešitev,čim prej imejte še svojega.Ko postaneš mati veš.

Živjo,

jaz sem še pred kratkim bila v takem položaju oziroma v podobnem. Sicer sma se z njegovo punčko dobro razumele. Pri nama je bil glavni problem, da je bil nonstop zaseden (deloholik), v nedeljo, ko bi pa lahko končno imela malo časa za naju, pa je šel po otroka.
Saj vem, da je moral oz. želel, ampak meni je to po skoraj dveh letih prekipelo. Potem sem se začela obremenjevati, kaj pa, če se kdaj z bivšo spet zbližata, glede na to, da imata skupnega otroka. Čeprav mi je to zanikal, sem z vsakim dnem bila bližje depresiji. Samo malo je manjkalo.
Zato sem odšla…

Ostala sva dobra prijatelja…kaj bo pa čas prinesel, pa bomo videli.
Punce, ni enostavno ljubiti moškega, ki ima otroka z drugo.
Celo življenje se bosta z bivšo srečevala na nastopih, proslavah…
Jaz pač nisem zdržala…mogoče predvsem zato ne, ker se nisva skoraj nič videla. Mogoče bi bilo drugače, če bi skupaj živela. Pa še to pri nama skoraj ni bilo mogoče ( je v velikih finančnih težavah).
Skratka ni nama bilo usojeno. Vsaj trenutno ne.

Lp

Mija, nisem prebrala vsega. Ločena, z njegovo novo nimamo nobenih problemov, noben nima nič proti, če tudi ona vzgaja, otroci jo imajo radi.

Čudim se, ko berem, da naj bi toliko bivših ščuvalo otroke. Verjamem, da take so, a po moje v manjšini. Mislim, da so to predvsem tiste, ki se čutijo prizadete, ker so partnerji odšli k ljubicam oz. so nekaj časa živeli tako, da so z obema seksali, obema govorili, da jih ljubijo, nato pa se odločili za tisto, ki jim je v tistem trenutku bolj odgovajala oz. se jim zdela boljša. Meni grejo take ljubice malo na jetra, malo se mi pa smilijo, ker nekega spoštovanja v zakonu ne morejo pričakovati. Ker so bile tiho in ponižno čakale, da se jih je on usmilil. Seveda vsak tak moški laže obema in ljubica niti ne ve, kako stanje je bilo prej doma, vsak pač reče da nevzdržno.:-)))
In ker se je ljubica pustila napetnajstit, je mož ne spoštuje. No, žena se čuti prizadeto, ker ji mož ni dal možnosti, da bi se pogovorila, rešila kaj, poiskala strokovno pomoč. Možje pa tudi čez čas spoznajo (ko se med poliže), da je vse isti dr**:-)))), sam v drugo se ne ločijo tako zlahka, malo zaradi že omenjenega dr**:-)))), malo pa zato, da ne rabijo vlagati napora v novi začetek. Skratka, to niso neki močni moški z močnimi osebnostmi, zato je razumljivo, da se pustijo otrokom in ne znajo reči ne. Če si še z njim, udari po mizi, povej, kar so ti ostale napisale, da si enakovreden član družine, da imaš pravico in dolžnost vzgajati, ko je otrok pri tebi.

Če si prišla na pošten način do svojega moža, ne na račun njegove žene, se nimaš ničesar bati, imeti slabe vesti, zahtevaj spoštovanje!

Klara, nisem našla kakega tvojega prispevka, če ne zmoreš, pojdi k zakonskemu svetovalcu. Tam se pogovarjaš tudi o otrocih. Če pa zaradi moževe šibkosti (nezmožnosti udariti po mizi) zgubljaš živce, to pomeni lahko samo to, da ne moreš sprejeti dane situacije in ti ostane samo to, da greš.

Ločenka, bila sm gor a pod drugim imenom. Moj primer je nekako malo drugačen, saj ima on skrbništvo nad otroci.Z enim se razumem super,z drugim je pekel,on ne reče žal besede nikomur,niti meni.Vem, da bi morala stran,a ga preveč ljubim.Trpim,ne z njim ampak z njimi in trpim brez njega.Ne vidim pravega izhoda….pa prosm ne obsojajte,sploh ne tisti ki tega niste probal…..

Seveda. Nikoli se nisem mešala v zakone in vedno sem šla stran od tipov, ki so imeli punce. Tudi če so mi bli blazno všeč pa sem potem zvedela da imajo punco niti za gram nisem flirtala z njimi. To se mi enostavno ne bi zdelo fer. Nisem tip ženske, ki se potrjujejo na tem, da razdirajo zakone. Spoznala sem ga 8 let po tem, ko je že bil “ločen”, sicer se pa niti poročil ni.

Jaz te niti slučajno ne obsojam. Poskusi se z njim pogovoriti. Naredi vse, kar lahko, da se to reši oziroma omili. Potem je ostalo odvisno od partnerja. Če ne bo nič drugače, boš doživljala vse večje frustracije in boš vse bolj nezadovoljna in nataknjena. Pa depresivna. Jaz sem že čisto na koncu in vse bolj spoznavam da se v tem primeru enostavno ne da narediti nekega normalnega partnerskega odnosa in z odnosom kot ga ima on do otroka bodo vedno trenja, otrok ima pa že velike probleme odkar sem nazadnje pisala. Naredi kar lahko- če ne bo bolje poslušaj tisti instinkt v drobovju ki ga velikokrat zanemarimo. Začuti če se vidiš v tej stvari. Velikokrat vztrajamo v nečem kar ni za nas samo zato da bi se dokazali, potrdili itd.

No…. jaz pa ne bi hitela rojevati otroke v situaciji ki mi niti slučajno ni všeč in kjer ni prostora zame (naj sem rodim še otroke? bo za njih prostor in pozornost?),

samo zato

da bom razumela zakaj nekdo bolestno ščiti nekoga ki je to pogruntal in to izkorišča?

Tega verjemi da ne bom ne razumela ne sprejela tudi ko bom imela svoje otroke.

Maš mame po katerih otroci hodijo in maš mame ki naučijo otroka reči prosim in hvala ker vejo da je to dobro za otroke.

Za očete ki bi pa morali biti postavljalci meja (če že noben drug ni) pa še toliko manj razumem škodljivo viteštvo. To za otroka ni dobro. Saj nič ne zna vsi so se mu začeli že režat ker je tako obupno nesamostojen. Hkrati pa že vsem odgovarja.

In zdaj naj čimprej še jaz rodim otroka da bom to razumela? :)))

Mia,
napiši kaj kako vam gre, kakšen odnos imata sedaj s fantom, se je stvar kaj izboljšala, zakaj praviš da si že na dnu, zakaj ne odideš?
Ne gre za obsojanje, rada bi vedela, saj s tem pomagaš tudi nam drugim, ki podobno trpimo.
lp

Sem fasala lažjo obliko depresije. Dobila tablete. Ampak jih nočem jest. Sem raje pri sebi naredila zid, da se čim manj sekiram in delam druge stvari in se ne ukvarjam več s tem. Ko se vidiva, se vidiva, pri njem več nisem. Ne vem kako bo, sigurno pa ko vidiš da ne gre nič na bolje in da si totalno izčrpan od teh pregovarjanj in pojasnjevanj, ne zdržiš. Mene je parkrat pustil totalno na cedilu, ko sem ga zelo zelo rabila, kot rabiš človeka morda enkrat na leto, on pa otroku nekaj rihtal kar bi lahko rihtal sam. Počutila sem se majhno in zjasnilo se mi je,da se nanj ne morem zanesti. Zato se lahko mirno nasmehnem vsem, ki pravijo, sprejmi vse če ga ljubiš, žrtvuj se, ne pritožuj se, otroka pa sprejmi kot da bi bil tvoj. To je tako daleč od prakse, da ni vredno o tem sploh razpravljati. To ni nadaljevanka Seven Heaven. To so ljudje iz mesa in krvi. Ti pa čakaš na svoj trenutek, potrpežljivo, eno leto, dve, razlagaš, poskušaš, se trudiš, pa ga ni. In potem greš. Ker prostora zate enostavno ni. Kako je pa s tabo?

vem mia na kaj misliš……….velikokrat se res ne vidim v tej situaciji, a kaj ko me vedno znova premagajo čustva…..in tudi če grem, se mi sanja ne kako ubiti ta čustva, to ljubezen….kako pa pri tebi?

Mia,
z mano je ravno tako; živela sva skupaj, sem odšla. Sedaj se je vrnil in prosi za razumevanja, da ga otroci potrbujejo itd..meni pa grejo tako na živce, da razmišljam o ponovnem odhodu, preden fašem tudi jaz kak živčni zlom.

Ja, res je da ga potrebujejo.

AMPAK! Tudi če bi bil z mamo njihovih otrok, se najbrž ne bi samo njim posvečal,ane? Bi se najbrž tud ženi? Otroci se morajo naučiti tudi sami igrati, naloga njihovih staršev je poleg tega da jim dajo ljubezen tudi, da jim postavijo meje. To je ključno. V teh časih vsi poudarjajo samo pravice, ne pa tudi dolžnosti. In potem maš razmetano sobo, pa stanovanje, pa slabe ocene, pa začnejo odgovarjat. In potem maš kar se zdaj dogaja po šolah. Kaj bo človek brez avtoritete? Ko bodo dovolj stari, mu bodo hlače dol potegnili. 🙂 Ane. Tudi on ma že probleme s tem otrokom, ker ni navajen besede “ne.” Star je 10 let, takoj se začne cmeriti, izsiljuje, laže itd. Naj mi noben ne reče, da so vsi otroci nedožni. Najbrž si videl, kako so se izživljali nad vrstnikom- invalidom. Torej, starš mora postaviti meje otroku poleg tega da ga ima tudi rad. Ne pa da skače za neumnosti, un pa to izkorišča, za hrbtom se pa reži.

Torej. Po mojem mnenju je naloga ljudi, ki pripeljejo novega partnerja taka, da morajo koordinirati oboje. Ne smejo zanemarit ne enega ne drugega. Če se koga zanamrja, so to seveda nove partnerke. Ki potem grejo (ponavadi). Js mislim da ni zdravo vso in celotno pozornost posvečati samo otroku (ki ima že 10 let recimo in niti ni več nedonošenček) že tudi če je družina mama+ata+otrok. Otrok se mora naučit, da ni edini in da se starša posvečata tudi eden drugemu. In da imata svojo “kavo”. Sama.

Če ni sposoben ti zagotoviti osnovo, na kateri bi odnos lahko sploh zrasel, potem je bolje, da ga ni.

Lahko pa pričakuješ, da bo vedno nekdo, ki bo najbrž daleč daleč pred tabo. No, razen če bo pri tebi drugače.

Je pa težko, zelo zelo težko biti priseljenec v take situacije. jaz tudi napisal:

> Mia,
> z mano je ravno tako; živela sva skupaj, sem odšla. Sedaj se je
> vrnil in prosi za razumevanja, da ga otroci potrbujejo
> itd..meni pa grejo tako na živce, da razmišljam o ponovnem
> odhodu, preden fašem tudi jaz kak živčni zlom.

Jaz se pa super razumem z njegovo hčerko. Moram rečt, da ko je ne vidim dva tedna, jo že pogrešam in komaj čakam, da se bomo spet igrali :).
Ko me parkrat ni bilo, je že spraševala po meni. Ampak dejstvo je, da tu sploh ni vprašanje, kdo komu več pomeni, kdo ima prvo besedo itd. Mala ni razvajena, ravno nasprotno, večina stvari želi storiti sama pri starosti 5 let. Niti enkrat se nisem počutila odrinjeno, skupaj smo pravi team.
Najbolj pomembno je, kako ima pri sebi razčiščeno partner, ki ima otroka.
Če nima tako, kot bi moral imeti, pač moraš vstran.
Saj vemo, kdor hoče nekoga spremeniti, je bedak.

pa saj sta vedle,da ima mulca..to je enako temu,kot sem jaz jamrala,o mojem bivšem poročenem,zakaj je poročen,je in bo,enako je z vajinima moškima,pravzaprav še huje,vedno bosta imela otroke-za vedno do zadnjega diha-razmislita o tem,včasih si vse preveč idealno predstavljamo,pol pa šele vidimo da je vse skupaj ena huda tortura za vse udeležence..enostavno začnita na novo punce ,najboljše kot samske..vse bo še lepo in za vas in za vajine moške,ravno tako za otroke..
srečno

Seveda smo vsi vedeli, da ga ima. Ampak noben ne ve, kako to izgleda. Izkušnje so zelo različne. Od prilagodljivih partnberjev, do trmastih, od razvajenih in žleht otrok do samostojnih in prilagodljivih. Če sta oba ok, verjamem da se da krasno funkcionirat. če pa oba nista, al pa 1 ni, se pa stvari ne iztečejo ok. Najlažje je reči, saj si vedela.

Vedela sem že, da ga ima, nisem pa vedela, kakšen je, in kakšen je on v odnosu do njega. To so potem ključne stvari, ki odločajo, kako se bo stvar razpletla.

🙂
Lepe želje tudi vam.

Partner, ki ima otroka – bo otrok vedno na prvem mestu

Samo to poslušam kako ima čas samo za otroka in da ga ne zna razporedit med njega in vas (nove partnerke) – od nobene pa ne slišim, da bi omenjala skupni čas – vseh treh??? s partmerjem in otrokom…

Pa upam, da moj bivši ne bo nikol imel takšne partnerke kot ste ve ‘ta nove’. Sej zanjga mi je čist vseeno, za mojga sina mi pa ni!

Ne razumeš. Tudi skupni čas ni skupni čas, ker parner ne naredi tako, da je skupni čas. Ti si tam, ampak te ubistvu ni.

In prosim ne obsojaj nobenega človeka, če ne veš, kako to zgleda.

Najbolj mi greste na živce ljudje, ki niste nečesa probali, pa tumbate. Me zanima kako bi bil zate skuni čas da bi bila z nikom in njegovim otrokom, ki bi te brcnil, tvoj partner bi to videl in bi bil tiho.

Super ta tvoj skuni čas.

Probaj, potem pa govori. Ja, res smo grozne. Ker smo tu in čakamo potrpežljivo, da se bodo stvari obrnile na bolje, vmes pa poskušamo pomagati nekomu, ki te brcne in nekomu, ki ne zna reči da se tega ne dela.

Raje ne reci nič kot da kaj takega rečeš, preden probaš.

Pa še to- tvojemu sinu ne bo čisto nič hudega, ko bo s “tanovo” od tvojega bivšega, ona se bo z njim ukvarjala pogovarjala in igrala, če jo bo pa on brcnil, bo hudo njej, in ne njemu.

Zato ne razumem, odkje ti to, da ti zanj ni vseeno. Saj mu noben ne bo odžiral časa z njegovim očetom, ali karkoli slabega rekel ali storil, poleg tega se bo še nekdo nov z njim ukvarjal.

Njemu se ne more zgoditi nič, zato ne vem, kako bi lahko pozorna in potrpežljiva ženska kakor koli slabo vplivala nanj?

Lahko bi te skrbelo, če bi si tvoj bivši nehal vzemati čas zanj zaradi nje, ali da bi pustil da mu kaj grdega reče- ampak nič od tega ne bo čutil. Tud tvoj bivši ne bo nič čutil. Bo pa čutila nova partnerka, če bo tvoj sin z njo nesramen. Ane.