Hvala za nasvet 🙂

Temu se reče trezno razmišljanje. Hvala. Od večine samo kamni letijo.

p.s. saj ga spuščam do sebe in pbratno, se veliko igrava, zelo velkiko pogovarjava, gledava risanke, mi veliko pove, ampak problem nastane ko hočem začeti govort z očetom. Potem se začne. Ne pridem do njega.

Spregovorim dve besedi in konec. Problem nastane ko otrok več ni v središču. Ampak mislim da je treba otroku pokazati da ne more bit vedno v središču sploh pa ne nanačin da se začne dret čez tebe. Od ločitve je pa že 8 let ali več.

Tako.

Poskusi narediti red( zakaj fant ne naredi reda?) ali pa končaj zadevo in pojdi naprej

Mia jaz te popolnoma razumem. Moj fant ima namreč tudi otroka iz prejšnjega zakona, star je pet let. Na začetku sem bila zaljubljena in nisem videla ničesar, potem pa mi je naenkrat postalo v breme. Skupaj smo dva vikenda v mesecu. Ja res je, da se ti življenje popolnoma spremeni, saj ni tvoj otrok in še posebej hudo je, če je razvajen. Iz svojih izkušenj ti povem, da če partnerja resnično ljubiš, boš sprejela tudi njegovega otroka in če on tebe ljubi, bo tudi on tebe poslušal in probal kaj spremeniti. Treba je delati v tej smeri, da boste vsi srečni. Eden drugega morata razumeti, pa bo šlo. Jaz imam to srečo, da otrok ni problematičen in da ima tudi mene rad. Skupaj se igramo in stvari sem začela gledati s pozitivne strani, kajti po eni strani si nabiram izkušnje za takrat, ko bova imela najine otroke in tudi bolj ceniva čas, ko sva sama.
Pomisli, vse ima svoje prednosti.

Veliko sreče!
Lp

Mia!

Razumljivo je, da te moti. Verjetno bi tudi mene. Moraš pa vedeti, da so otroci in da se bojijo za očeta. Poskušaj taktično – ne veš kako lahko otroka na lep način prelisičiš. Vzljubil bo tebe in ti njega.

Srečno

Tukaj gre za tipičnega scrkljanega otroka in očeta, kater mu zaradi slabe vesti, ker se je ločil od njegove matere, vse dovoli.

Tudi najini otroci so se skušali včasih vriniti med naju in to je bilo popolnoma normalno, normalno pa je tudi bilo, da sva znala postaviti meje.

Jaz te Mia popolnoma razumem. Midva sva npr. izposlovala svojo zasebnost (seveda, ko so bili otroci že dovolj stari, da so to razumeli, kar tvoj pastorek 100% je), da sva skupaj spila kavo in so naju morali otroci pustiti takrat pri miru, pa zvečer, dokler “zares nisva zaspala”, ni smel nihče k nama v posteljo, pač pa so zaspali v svojih posteljah, potem, ponoči, pa so lahko prišli.

Ne glede na to, kaj ti tukaj gori pravijo, jaz sem mnenja, da partnerja rabita tudi nekaj časa zase, svojo zasebnost, brez scrkljanih otrok, saj le tako lahko nadgrajujeta svoj partnerski odnos in tako lahko ustvarjata varen družinski pristan za svoje otroke.

Ker mi je nekoč že preventivno dejal da se selučajno ne bi vtikala v vgojo njegovega otroka in trza samo če se mu zdi, da hočem “narediti res”.

Povedala sem mu, naj ga naredi on, ker meni ni normalno da 10 let star otrok (jaz sem bila pri 10 že malo ne-več-toliko-otrok) spi med mano in njim. To je sick. Jaz bom tudi svoje otroke čimprej poskusila navaditi da imajo svoj prostor, jaz pa svoj.

AMpak to sem hotela reči, da ko mu pa rečem, da ukrepa, pa pravi, da ni nič opazil (recimo me otrok 3x zaporedoma prekine pred njim ko hočem govorit z njim) in on tega ne opazi. Tega res ne štekam.

Ja, če ne bo šlo na bolje, bom to pač naredila. Ne vidim se namreč v vlogi trpeče cankarijanske matere, ki bo tiho in sklonjeno pospravljala in čakala na svojih 5 minut.

Pa naj ljudje tu pljuvajo kolikor hočejo. Konec koncev je moje življenje. Kar ne morem verjeti kakšnio odzivi so bili- da trgam očeta haloooooooo ubogi edini otrok cele široke družine. Že beseda otrok ti da neko stereotipizarano podobo. Če mi verjameš da ma take fore da ne moreš verjet. Ampak pustimo zdaj to….

Hvala Ti.

Tudi jaz te razumem oz. si lahko predstavljam, čeprav nisem bila v taki vlogi.

Razumem, da to prenašaš nekaj časa, pol ti pa že vse preseda in ti gre otrok, čeprav veš, da ni pokvarjen kar malo na živce.
Razumem pa tudi otroka, ki ga mogoče tudi mama ščuva, naj bo nesramen do tebe, ker bi bilo verjetno zanjo zelo boleče, če bi te imel otrok rad. Počutila bi se ogroženo, ker je tko ostala sama.

Od mojega strica druga žena je tudi pomagala njegovi hčerki na vseh področjih, v šoli in na splošno in ko jo mala ni ubogala ji je rekla in se je oče postavil na njeno stran, ker je vedel, da ji želi samo pomagat in da ni zlobna do nje, mama pa je živčni bolnik in se s hčerko kar se šole tiče niti ni mogla veliko ukvarjat.

No zdaj ko je ta sestrična stara 18 let in dela same neumnosti pa stric reče ženi naj se ne umešava in pusti vzgojo njegove hčerke pri miru, ko so pa težave jih morajo pa skupaj reševat, tko da ti priporočam, da se raje za nekaj časa umakneš in ne kažeš, da ti gre mali na živce, ker on to čuti in to zanalaš dela, boš vidla da bo bolje. Sicer je pa odvisno tudi od tega, koliko si se ti pripravljena žrtvovat za uspeh vajine zveze.

Upam, da vam bo vsem trem ratal!!!

Upam, da bo šel nazaj k svoji prvi parnerki, otrokovi mamici in bo vse
lepo, tudi z otrokom.
Ti pa si najdi takšnega, ki nima otrok in bo vzgajal samo tvoje.
LP

mia!
popolnoma razumem kaj hočeš povedati. na tvojem mestu bi otroka vsakič ko prekine pogovor med tabo in njegovim očetom, žačela opozarjati, naj ne skače v besedo ker je to zelo grdo in naj počaka, saj bo vedno lahko prišel do besede, samo ne vedno takoj!
o tem bi se prej pogovorila s fantom in ga opozorila na ta problem.vendar pazi da vse to naredis na zelo lep način, ker ne smeš prizadeti fanta!

Kot da bi ti odgovarjale same zapuščene mame. Se strinjam, otrok je otrok, ampak noben me ne bo prepričal, da otroci ne morejo biti hudobni in preračunljivi. Verjetno ima mali strah pred tem, da mu boš vzela očija, kar je posledica psihične turture njegove mame, ki ga je v to prepričala.
Sama po moje tu kaj dosti ne boš mogla storit, razen, da partnerju postaviš meje, preko katerih otroku ne sme dovoliti. Tudi meni se zdi bolano, da otrok spi med vama. O.K., morda kako noč, če ga je strah recimo nevihte, ampak drugače nima kaj delat v vajini postelji. In partner je tisti, ki mu moraš to razložiti.
Po moje je veliko večji problem v tvojem partnerju, ki te zapostavlja v primerjavi z otrokom in sploh ne opazi tvojih občutkov, ti pa se namesto, da bi si priznala, da med vama nekaj ne štima, jeziš na otoka. Otrok dela tisto kar se mu dovoli. In če že ti nimaš kompetence mu reči ne, česar sicer ne razumem, ker potem mu tudi ne kuhaj, ne igraj se z njim, ne peri mu, ipd, potem mora mejo postavit tvoj partner v zadovoljstvo vseh treh.
Treba bo začet delat na odnosu s partnerjem, otrok se bo že prilagodil, ko bo videl, da ne more več izsiljevati.

Mia zivijo,

sama sem v zelo podobni situaciji. Fant ima 9 let starega fantka, ki z nama preživlja nekaj dni na teden.
Ko sem začela zvezo, si nisem predstavljala, da je tako težko sprejeti tujega otroka. Prepričana sem bila, da je to zelo spontana zadeva in si nisem delala težav. Zdaj smo že več kot 1 leto ‘skupaj’ (s partnerjem pa 3 leta) in je vse samo še slabše.
Otroke imam rada, vsi otroci, ki jih poznam me obožujejo in se imam krasno z njimi. S partnerjevim otrokom pa žal ni tako.
Prvi razlog je njegova mamica, ki ne izgubi priložnosti, da bi me očrnila pred otrokom (zgodbice kot ta, da sem mu vzela očeta, da sem takšna in drugačna, čeprav se nisva še nikoli srečali) in to je razlog, da zelo težko zgradim kakršenkoli odnos z njim. Poskušala sem (in oba s partnerjem) na več načinov med nama vzpostaviti vez, a ne gre. Sama (s partnerjevim otrokom) sva se večkrat poskušala igrati (šla sva ven, naredila snežaka, spuščala avione, kartala…), a je bilo do naslednjega snidenja spet vse na začetku. In meni je energija pošla. In danes sem v situaciji, ko se izogibam srečanjem z otrokom, ker ne zmorem.
Poleg tega je velik faktor otrokova vzgoja, ki je po mojem mnenju povsem zgrešena. Tudi ta otrok si ne zna sam natočiti pijače, si vzeti za jest, sam kaj narisati, do pred kratkim se ni sam niti oblekel..za vse je očiiiiiiiiiiiiiii. Poznam tudi druge otroke (tudi mlajše) ,ki so 100x bolj samostojni od njega in to je še dodaten faktor, ki me ‘nervira’.
Verjamem, da je težko sprejeti ‘očitovo novo punco’, ampak vse to slabo vpliva na partnerski odnos. Moj fant je zelo odprt, veliko je spremenil v svojem obnašanju do otroka, a odnos otrok-jaz praktično ne obstaja, žal.

Toliko o tem. Tisti, ki to doživlja brez dvoma ve, kako je. In vsem tistim, ki pametujejo o tem, kako bi nove partnerke morale prej misliti na to povem, da situacija ni preprosta. Spoznaš nekoga, všeč ti je, zaljubiš se.. Za otroka veš od samega začetka, ne predstavljaš pa si, da je to lahko ovira. Ko si nekaj časa s partnerjem, spoznaš tudi otroka (otroka ne spoznaš prvi dan!) in tako mine leto dni, da se utrdi zveza in potem se posvetiš spoznavanju otroka. Vsi otroci pa niso voljni spoznavati starševih partnerjev (iz več razlogov: ker drugi starš grdo govori, ker so prestrašeni, ker…) in tu nastane problem. In šele takrat se začneš zavedati, da je to težava. Mislim pa, da so potrebna leta, da se stvari uredijo in nam, ki smo na tem ‘občutljivem’ mestu, se zdi ta čas zelo dolg. In res je, da sodelovanje s partnerjem pripomore k reševanju teh zadev.

Srečno, Mia. Veseli me, da sem našla še nekoga, ki ima podobne težave. Včasih sem se res že počutila kot ‘hudobna mačeha’.

Tudi jaz sem v podobni situaciji. S tem, da sva s partnerjem skupaj že 9 let, otrok jih ima 12, niso pa sploh nikoli živeli skupaj. Je bilo hudo, in sem velikokrat jokala, in nisem vedela, kaj bi. Odkar imava svojega otroka, je precej bolje, pa čeprav je mali verjetno čisto preveč navezan name (ker je ta starejši pač toliko bolj na očija). Ampak jaz se ne počutim več kot tretje kolo, če gremo kam skupaj, ok, pač ne govorim toliko s partnerjem, ampak se pogovarjam pač s tamalim, in je čisto ok. Smo čisto ok družina, res pa je odnos jaz-pastorek še vedno bolj tako-tako. Se ne kregava, ampak tudi nimava kakšne silne komunikacije.
Čeprav, se mizdi, da je vedno bolje. PRvič prihaja v puberteto, ko mu gre tudi oči počasi že na živce, in potem jaz nenadoma sploh nisem več tako slaba. In drugič, naučila sem se s tem živeti, odkar imam svojega otroka, sem nasploh postala bolj tolerantna. Ker vidiš, da so med teroijo in prakso vseeno precejšnji razkoraki. In tretjič, se mi zdi, da me po vsehteh letih ne jemlje več kot konkurenco. Se včasih celo že zarotiva proti očiju:)) Je prav blagodejno.

On ima 12 otrok? Ali si se zatipkala? To je pa res precej ne …

Otrok mojega partnerja je bil star tri leta, ko sva začela skupaj hoditi in takrat sem tudi otroka spoznala. Sedaj sva skupaj eno leto in mali se je ful navezal name. Najbrž je tudi to, da se pri teh letih lažje, kot pa če bi partnerja spoznala, ko bi otrok bil že star osem let ali pa več. Mali me že vabi k njim domov (čeprav je to nemogoče 🙂 ). S partnerjem še ne živiva skupaj, a vedno ko se zgodi, da gre prej po otroka, mali že nervira kje sem jaz :). Partner pa otroku vedno reče, kdaj spet pride k nama, čeprav še ne živiva skupaj.
Moram rečti, da sem tudi jaz imela takšna obdobja, kako se bo to vse skupaj iztekalo, res me je bilo strah in najmanj kar hočem je, da bi izgubila partnerja zato, ker ne morem sprejeti njegovega otroka. Najbrž bi mi bilo žal do konca svojega življenja, ker sem našla človeka, ki me popolnoma spoštuje, ki se tudi za mene potegne, če otrok ne naredi kaj prav, kajti otrok mora vedeti, da ne more vsega dobiti kaj si zmisli, ker ga tako z vsakim dnem bolj razvajamo. Srčno upam, da bo tako ostalo, tudi ko bo otrok zrastel, da bomo obdržali takšne odnose še naprej. Mislim, da je v tem primeru lažje, kajti manjši še je otrok, lažje se naveže na novo očetovo partnerico, saj v bistvu ta otrok sploh ni živel v sožitju oče-mama.
Upam, da bosta tudi vidva našla pravo pot in če se razumeta, bog ne daj, da se razideta zaradi otroka, kajti nekje pa morajo biti meje. Naj se tvoj partner tudi zaveda, da ima sedaj novo življenje, da si bo tudi s tabo ustvaril družino in naj otroka nauči spoštovanja.

Ojla!

Draga Mia, ne meni se za ljudi, ki nikoli niso bili v taki situaciji ko ti in zaradi nevednosti zdaj pljuvajo po tebi.

Všeč mi je tvoj pogum, da si jasno in glasno večkrat zapisala, da ne moreš živeti v sožitju s svojim fantom, če ima on tako “čuden” odnos do svojega otroka.

Tvoj fant ima srečo, da si ti pravočasno opazila, kakšen nezdrav odnos ima do svojega otroka. Kakšen bo, ko bo star 18 let? Pravi razvajenec, nesamostojen, lahko zaide v mamila, alkohol, vse zaradi preveč zaščitniške vzgoje. Ker nima priložnosti, da bi kaj naredil sam zase. ker nima možnosti, da razvije odgovornost za svoje življenje. To mu preprečuje njegov oče, tvoj fant. Morda zaradi občutka krivde, morda zato, ker je bil sin več let njegov najbližji človek in se je pretirano navezal nanj?

Ker tvoj fant problema še ne vidi, mu boš morala ti odpreti oči – poskusi s knjigami, šolo za starše, članki z interneta. Zelo važen je način, kako mu to poveš, da te bo lahko slišal. In bodi vztrajna, ker je za vajin dober odnos ključno to, kako bo tvoj fant rešil ta problem. Pogovarjaj se z njim, poskrbi, naj mu še kdo drug pove. Pojdi h kakšnemu svetovalcu, prepričaj še fanta, da gre zraven. Mogoče bi pomagalo, da še ti začneš v sinovem stilu prositi svojega fanta, da ti dela nepotrebne usluge: draagi, prinesi mi kozarec vode itn.

Veliko vztrajnosti ti želim!

In če sprememb na fantovi strani ne bo, boš morala oditi, žal.

Maja,

sem se prav narežala:))
Mislila pa sem 12 let, ne 12 otrok, to bi bila res huda… ))

Se pravi:

Midva sva skupaj 9 let, otrok jih ima 12 oz. “otrok ima 12 let”, ….

Hehe ja – saj meni tudi ni slo nekaj skupaj… 🙂 no ok 🙂

Sem vedela, da me moti nekaj, čemur ne znam dati imena, je pa vseprisotno. To pa si ti zelo lepo povedal, kaj je to, kar me moti. Ne otrok kot otrok. Ampak to, da ne morem z njim graditi odnosa. Da nimava zasebnosti. Da nimava svoje kave zjutraj. Ker takoj ko sliši malo ropota, je že zraven. In potem je tišina ali pa je otrok seveda v centru. Oče pa se mu blaženo nasmiha. Jaz pa sem vsa nesrečna, ker potem odpade še tista jutranja kava.

Hvala Ti.

Ne morem verjeti. Ravno to razlagam pa spet dobim. Pa še to- življenje ni ameriški film. Ta ženska mu je uničila življenje, bolje da ne povem kaj mu je delala in na koncu še naredila.

In kaj, bo v počasnem posnetku tekel nazaj k njej, da si bosta še naprej metala stvari v glavo, otrok vmes bo pa užival in bo z njim vse v redu? Ljudje, bodite no življenjski.

To si dobro rekla.

Ker – hvalim ga, igram se, pogovarjam se, delam vse živo, ampak da pa fantu samo omenim da nekaj ni bilo ok, je že v obrambni poziciji in jih jaz “slišim”. Rečem pa šele, ko je res treba, saj ne skačem takoj.

Otrok gre dokler se mu pusti, seveda. Pusti se mu pa veliko preveč. Da mu ja ne bi kaj manjkalo. In potem smo tam. In na koncu sem jaz tista, ki pulim ubogega otroka očetu in sem egoistična.

In ne, ne morem imeti normalnega odnosa, ne. Me pa preseneča, kako holivudsko nekateri razmišljajo: otrok je lahko samo nedolžen in zdaj bi bilo najbolje, da se oče vrne mamici (mamici) in bod vsi trije zopert živeli srečno do konca svojih dni. Mislim, halo….

Tenks