Niala, razumem te. Zakaj? Ker sem sama v življenju dala skozi marsikaj, mogoče ne točno to, kar ti, ampak sem preizkušala iz radovednosti droge (kasneje sem bila na trdih drogah kar osem let-do mojega 26. leta), imela sem težave z alkoholom, zdaj pa se odvajam še od cigaret. Nikoli nisem marala avantur, ampak sem vedno čakala na pravega. Skozi sem dala štiri neposrečene zveze in še vedno sem sama, toda srečna. Brez drog, brez alkohola, cigaret in pa-ja, brez fanta! Ne sprašujem se, kje in kdaj bom koga končno le spoznala in bo moj dolgoletni, mogoče celo večni sopotnik na moji življenjski poti. Veš koliko stvari je še pomembnih in jih prav tako moraš negovati. Na primer kariero. Poleg je seveda lepo, če imaš družino, ampak jaz si je še nisem ustvarila in se mi še ne mudi. Tisto, kar ti hočem povedati, je to, da lastne izkušnje niso vedno vse. Vsi si mislijo oz. mislite, da je najboljše, če se učiš na lastnih napakah. Toda zakaj?? ZAKAJ bi moral dati skozi stvari, ki si jih že kdaj videl po tv ali slišal kakšno resnično zgodbo in si pri sebi mislil: hvala Bogu, mene pa to ne bo nikoli moglo doleteti, ker se v to ne bom spuščal/a. Kasneje pa v iskanju samega sebe vsak ugotovi, da MORA dati v življenju nekaj skozi. Ampak ni prav, da imaš takšno mišljenje, da je bolje, če se sam enkrat opečeš kot pa da sploh ne poskusiš. Meni je polovico mojega dosedanjega življenja zelo žal in te napake mi v bistvu NISO pomagale. Lastne izkušnje… pa kaj potem? Zdaj sem res boljši človek, živim zdravo z naravo, ampak dejstvo je, da te včasih tiste “pomembne” lastne izkušnje lahko zavedejo. misliš si, to pa moram dati skozi, kasneje pa ti je žal. Ni važno koliko vsega narediš, da vidiš kako izgleda, ker si radoveden. Raje počakaj, da te mine in živi tako, kot si doslej. Bolj rineš z glavo skozi zid, huje je.
**** my opinion, ker sem zadnje čase marsikomu dopovedovala, da lastne izkušnje niso vse. Ne! Zakaj pa se ne bi učila na tujih napakah? Vidiš, kaj je nekdo naredil narobe in sama ravnaš drugače. Ni to boljša varianta? Bolj zanesljiva in varna? Življenje je samo eno, ne pozabi tega. In pri tem ni važno ali je govora o drogah ali ljubezni. Četudi sedem let z nekom živiš kot v pravljici, se lahko konča tako hitro kot se je vse začelo.
Pa srečno!

hej Niala.

Sem v podobni situaciji kotti, pa bilo kej fajn počkvekat s teboj? Mi zaupaš tvoj mail?

Mislim, da se je na tujih napakah težko učiti, ker vsak gleda na situacijo drugače in vsak človek je primerek za sebe. Ne razumem pa, da so moji starši lahko tako proti nekomu, ker je pač ločen in ima otroka z njo. Je mogoče zaradi tega slab človek? Jaz se tudi z bivšim, s katerim sva bila skupaj 3 leta, nisem razumela, zato sva šla narazen. Ne more me zdaj za to nekdo po strani gledati. Ok, pač nisva bila poročena in imela otroka. Ampak življenje gre dalje. Če z njegovo bivšo ni klapalo, kdo pa garantira, da z mano ne bo??

Mia,
ne dovoli si, da te sprovocirajo tisti, ki tega ne razumejo in skozi kaj takega niso nikoli šli. Saj veš, vsak ima svoje mnenje in najlažje je pametovat teoretično, ko si pa v taki situaciji, razmišljaš čisto drugače. Tu gor nas je veliko takih, ki te razumemo, ker smo šli skozi podobno situacijo, poslušaj take, ne pa tistih, ki te izkušnje nimajo..

Pogovarjaj se s fantom:)

Če fanta že sedaj ne moreš sprejeti, ker ima otroka, ga ne boš nikoli. Fanta želiš samo zase, otok pa je edina brezpogojna ljubezen človeka, zato si ljubosumna nanj. Nikoli mu ne boš pomenila toliko kot njegov otrok, kar je logično, zato ga raje pusti in si najdi drugega. Zagotovo je še veliko fantov brez otrok.

ne morem se strinjati s tabo. ljubezen do otroka postane z leti pogojna. brezpogojna je samo, ko je otrok dojenček.
druga stvar pa- ljubezen do ženske ali do otroka se ne moreta primerjati, zato se tudi ne strinjam, da nekdo z otrokom ne more imeti ženske rad, samo na drugačen način. to sta obe ljubezni, samo drugo barvo imata.

Hvala. To vedno pozabim. 🙂 To kar govorijo, samo kaže na to, da imajo napačne predstave o tem.
Poljubček.

Draga Mia,

pridružujem se Trenerki, ki ti je napisala zgornji post.. Nima smisla zgubljati besed z osebami, ki stojijo na nasprotnem bregu in samo obsojajo. Nikoli se namreč ne bodo mogli poistovetiti z ‘našimi’ problemi..
S Trenerko se poznava, sva dolgoletni prijateljici in žal sva obe naleteli na moška z otroci. Veže naju torej tudi skupna usoda, najlažje si pa pomagava druga drugi z nasveti in t.i. ‘pucanjem’ (to so ure in ure dolga razglabljanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kje sva midve morda zgrešili in kje drugi…) in potem je vsakič lažje.
Če želiš, se lahko dobimo na kavi..pridruži se nama pri ‘pucanju’.

Ciao!

Ja, nisem hotela tebe obsojati, ampak sem samo povedala, kako jaz vidim tvoj primer…ker na podlagi napisanega v nek forum, res ne moremo poznati situacije in ljudi!

Ti pa nekaj polagam na dušo….ta otrok bo za tvojega fanta vedno prvi in ničesar ne boš dosegla s spreminjanjem otroka! Tvoj partner pač ni usklajen s teboj in nikoli se ne bo spremenil, imata pač različne predstave o vzgoji otrok o odnosih med ljudmi.

Jaz osebno nimam problemov niti z razvajenimi otroci, ker kolikor se le da, ju vzgajam, da bosta samostojna in tudi nimam problemov z usklajevanjem vzgojnih prijemov z možem, ker imava to nekako razčiščeno in podobno delujeva, imava podobne predstave o tem, kaj pričakovati, zahtevati od otroka in kaj mu nuditi.
Nimam pa niti izkušenj, kako izgleda vzljubiti otroka nekoga drugega, kako je biti otrok ločenih staršev, kako je, ko nekdo zavrača tvojega lastnega otroka…si pa lahko samo predstavljam sebe v takih situacijah in…ljudje smo si različni in tudi različno reagiramo in delujemo…

Nisem te hotela žaliti ali te označevati, da si takšna kot jaz mislim da si! nikakor.
Hotela sem ti samo povedati, da otrok nebi smel biti razlog za nesoglasja med partnerjema, pa naj gre to za otroke obeh zakoncev ali otroke iz bivših zakonov….
Problem ni otrok, probleme imata VI2!

Malo bolj se posveti razmišljanju o tem, kaj čutiš ti do partnerja, kako vaju vidiš čez par let, kako on reagira, kaj on razmišlja….seveda, potreben je pogovor med vama….tudi o njegovem sinu!

Za dobro vzgojo in vzgled je na prvem mestu potrebna ljubezen in spoštovanje med starši!

Forum ni pravo mesto za reševanje tvojega problema, ampak se moraš pogovoriti s tvojim partnerjem, očetom tega otroka in samo on lahko spremeni stanje, kakršno sedaj vlada v vaši familiji.

Hotela sem ti tudi nekako dati na znanje, da zgodovine se pa ne da bristati in ti imaš pač partnerja, ki ima otroka in tako bo za vedno!
(dokler boš z njim)

Veliko lažje je parom, ki vstopajo v vezo neobremenjeni, samski, brez obveznosti, kot ljudem, ki prihajajo v vezo z doto! (otroci, bivši partnerji, posesivna mati, starši, nesamostojni bratje, sestre….etc)

Lp

mia,
sem prebrala vse odgovore in verjetno ne bom napisala nic zares novega, mislim pa takole:
1. otrok je vedno na prvem mestu, saj potrebuje ljubezen, skrb in vzgojo (pa prosim, da preberete do konca, s tem ne mislim, da mu je vse dovoljeno)
2. da bo imel cimvec moznosti zrasti v srecnega cloveka, potrebuje jasno sliko, kaj njegovi skrbniki (kdorkoli to pac so), pricakujejo od njega.
3. kar pomeni, da morata s fantom, ker zivita skupaj, imeti SKUPNO listo pravil/pricakovanj
4. ce se o tem ne morete dogovoriti, se dela skoda otroku!!! otrok ne more nositi odgovornosti za vajin odnos. mora pa vedeti, kaksne so posledice, ce ne uposteva skupaj dogovorjenih pravil
5. in se dela skoda vajinemu odnosu – in vajinemu bodocemu skupnemu otroku
6. ne vem, zakaj bi si kdo zelel biti v partnerstvu, kjer se o tako pomembnih stvareh ne more pogovoriti. OK, OK, seveda vem, partnerstva niso idealna, ampak se je pa dobro vprasati ali se da ta dialog vzpostaviti in ce se ne da ali ima kaksen smisel vztrajati, sploh ce si v prihodnosti zelis vajinega skupnega otroka. ker verjetno noces, da bi imel oceta, ki te ne bi spostoval.
kako vzpostaviti dialog s fantom? ne vem, ti ga bolje poznas.
ti pa zelim veliko srece, poguma in obema s fantom, da bi se odlocala prav v korist otroku in posledicno tudi vajinemu odnosu!

Hvala za mnenje.

No, pri njemu je tako, da ni SKUPNIH pravil, ampak so pravila zanj/mene in so pravila za otroka (on recimo pušča stvari naokoli, midva ne).

Ko omenim, da bi morala biti skupna, dobim odgovor, da je on SAMO OTROK (torej ne more pobrati igrač za sabo sredi sobe pri desetih letih?).Mislim, da se noben pedagog ne bi mogel strinjati z njegovim mnenjem in početjem. Ampak ker mama in oče tekmujeta pri komu bo otroku bolje, imamo partnerji zavezane roke.

VERJEMI, da temu otroku ljubezni in skrbi RES ne manjka. Ima jo od najmanj 15 ljudi ker je edinec – tudi v njihovi širši družini, torej bratje in sestre od mojega tipa in bratje in sestre od njegove bivše, noben nima otrok. Torej, vsi ti ljudje + babice in dedki (vsi še živi) se PULIJO za to, kdo ga bo kam peljal, kdo mu bo več kupil, telefoni non stop zvonijo itd. In to zna otrok ZELOO dobro izkoristit in gre tja, kjer dobi več. To, kar mu pa MANJKA, so pa PRAVILA in MEJE.

Gremo dalje. Pogovoriti se. Seveda sem se hotela že veliokrat pogovoriti. Ampak če jaz kaj rečem, ne naletim na razumevanje, ampak dobim odgovor, da je samo otrok, in da bomo videli kako bom jaz svoje šlihtala, in da njegovega otroka SAMO kritiziram (pa čeprav je razmerje pohvala:kritika 50:3) in da je PAČ malo scrkljan in da PAČ zakaj mu pa nebi vsega kupili, če mu pa finančno lahko. Torej? Naletim na neko totalno brezpotrebno zaščitništvo. Brezpotrebno pa zato, ker mu nočem nič slabega, ampak vidim, kam stvar pelje in hočem pomagat.

To da so starši ločeni in tekmujejo med sabo + to, da je otrok edinec že ves ta čas, je naredilo že toliko škode,

da ne vem sicer, kam bo to peljalo, vem pa da nimam nobene moči urediti stvari tako da bo vsem ok, ker je ta otrok pa res zaščitena vrsta, ki lahko počne vse. Seveda ne kritiziram otroka, da se razumemo, ampak njihovo vzgojo, ki ne vem, če si zasluži to ime.

Ob ločitvi zlasti ni potrebno

……da starši poskušajo otroka pridobiti z razvajanjem. Otroka ne morete prisiliti, da vas bo imeli raje kot partnerja. Kje bo živeli in kako bodo urejeni stiki, pa je stvar pogovora in načrtovanja, ne pa razvajanja ali izsiljevanja.

Razvajenček

Mali razvajenčki so ljubljenčki svojih staršev, ki menijo, da imajo svoje otroke samo malo preveč radi. Ko pa razvajenčki prenehajo biti ljubki in postane njihova zahtevnost prevelika ter za starše moteča, se slednji le vprašajo, ali je z njihovo vzgojo vse v redu.
Dokler majhen otrok le z občasnimi solzicami ali trmo izsili, da dobi kar hoče, še ne pomeni, da je razvajen. Za otroka je normalno, da je občasno neprijeten in moteč. S tem, da je preglasen, trmast, preizkuša meje svojih staršev. Malček se šele uči komunikacije s svojo okolico in s tem zadovoljevanja svojih potreb. Njegovi poskusi so zato večkrat nerodni ali neprimerni. Razumevajoči straši bodo znali oceniti, kdaj gre le za normalen del razvoja njihovega otroka.

Če pa le prevečkrat doživite obtožujoče poglede v trgovini, ker se vaš otrok zaradi neuslišane želje neusmiljeno dere ali vam vzgojiteljica potoži, da je otrok neubogljiv in se ne zna brez prepira igrati s svojimi vrstniki, pa se je le pametno vprašati: Ali je moj otrok razvajen?

Razvajen otrok

Razvajen otrok je nediscipliniran, manipulativen in neprijeten za okolico. Lastne želje in potrebe so mu najpomembnejše, saj je vajen, da se mu vedno ustreže. Svoje zahteve izraža z jokom, trmo, besom. Ni sposoben odrekanja ali odlašanja. Okolici zelo rad ukazuje, ima nerazumne zahteve ter je do drugih zelo neuvideven, ne razume njihovih potreb in pravic. Razvajencu so pravila tuja, zato v skupini ni sposoben ustvarjalnega sodelovanja. Razočaranja doživlja kot krivico in reagira bodisi nasilno bodisi z umikom, zapiranjem vase.

Kaj je razvajanje?

Najpogostejši vzrok za razvajenost je preveč popustljiva, permisivna vzgoja. Starši ne zmorejo dosledno postavljati meje svojemu otroku, na ta način mu dajo preveč moči, kar otrok začne s pridom izkoriščati. Razlogov, zakaj starši to počnejo, je več.

Včasih starši ne ločijo med otrokovo potrebo in željo. Vsak jok ali čustven odziv jim zato predstavlja potrebo, za katero, ga ne želijo prikrajšati. Otrok se na ta način nauči manipulirati z njimi. Z jokom ali jezo doseže vse.

Nekateri starši se z razvajanjem otroku želijo na nek način odkupiti za npr. pogosto premalo preživetega časa z njimi, ali pa jim želijo nuditi vse tisto, za kar so se sami čutili prikrajšane v mladosti. Za takšne starše je značilno, da otroka poveličujejo, precenjujejo, prikrivajo njihove nepopolnosti. Želijo, da bi se otroku godilo bolje kot njim, naj ne bo podvržen obveznostim, omejitvam, naredijo ga za središče družine.

Kako preprečiti razvajenost?

Privzgojiti otroku samostojnost, kooperativnost in uvidevnost je zahtevna, vendar zelo hvaležna naloga staršev.
Starši morajo pazljivo spremljati razvoj svojega otroka in tehtati, kaj lahko pri določeni starosti od njega pričakujejo ter v skladu s tem postavljati in spreminjati meje in pravila. Za otroka je to ključnega pomena, saj se bo le tako lahko naučil normalnega socialnega obnašanja.

Poglejmo torej nekaj ključnih vzgojnih prijemov, ki lahko staršem pomagajo, da njihov otrok ne bo razvajen.

Otroku postavljajte njemu primerne meje in pravila
Straši imajo pravico in dolžnost imeti nad otrokom nadzor, mu postavljati meje in zahtevati, da se drži določenih pravil. Za otroka je dobro, da občasno sliši “ne”. Otroci potrebujejo nadzor dokler ne razvijejo lastne sposobnosti nadzora in samodiscipline.

Otrok se mora pravilno odzivati na vaše usmerjanje mnogo pred vstopom v šolo. Pomembne zahteve kot so: pravočasno vstajanje zjutraj, lepo obnašanje, pravočasno odhajanje v posteljo ipd. niso stvar pogajanj. Otroku ne smete pustiti izbire, kadar te ni.

Ne popuščajte otroškemu joku in trmi
Razlikujte med potrebami in željami svojega otroka. Kadar gre za potrebe otroka kot so; lakota, žeja, strah, ipd. se na otrokov jok takoj odzovite. Kadar pa gre le za otrokovo željo npr. po določeni igrači, pa nekaj solz ne bo naredilo nobene škode, če ne boste ustregli njegovi želji. Otroški jok je normalna reakcija na spremembo ali razočaranje. Pustite ga, da joka, saj s tem pokaže svoja čustva, vendar naj vas jok v takšnem primeru ne vznemirja.

Otroci so včasih trmasti, da bi pritegnili pozornost staršev in jih prisilili, da si premislijo in ravnajo po njegovi volji. Trma lahko pomeni jok, vpitje, pritoževanje in ugovarjanje, metanje ob tla, loputanje z vrati in podobno. Dokler otrok s takšnim vedenjem ne škoduje sebi ali drugim in ni preveč moteč, ga lahko povsem brez strahu ignorirate.

Ne popuščajte v disciplini med prostim časom
Če ste zaposleni, si najbrž vsak dan želite nekaj prostega časa preživeti z otrokom. Ta čas naj bo zabaven, vendar ne brez pravil. Če se vaš otrok grdo vede, ga morate opomniti. Tudi med zabavo morajo spoštovati določena pravila.

Naučite otroka soočati se z dolgočasjem
Vaša naloga je, da otroku priskrbite igrala, knjige in podobno, otrok pa se mora znati z njimi zaposliti. Ni potrebno, da se z otrokom igrate ves čas, ki ga imate na razpolago, prav tako ne, da ima otrok vedno ob sebi vrstnika za igro. Kadar ste zaposleni, zahtevajte od otroka, da se sam zabava. Čas, ko se je otrok sposoben igrati sam, je odvisen od njegovih let; že eno leto star otrok se je sposoben zaposliti za 15 minut, do tretjega leta, pa se otrok do polovice časa lahko igra sam.

Naučite otroka potrpežljivosti
Potrpežljivost pomaga otroku soočati se s frustracijami. Vsako odraslo delo prinaša s sabo določena razočaranja. Otrok se mora naučiti preložiti takojšnje zadovoljstvo, kar pa zahteva postopno učenje in vajo. Zato vam ni potrebno imeti nobenega občutka krivde, če mora vaš otrok kdaj pa kdaj počakati nekaj minut. Čakanje otroku ne škodi dokler ni preobremenjujoče.

Ne hvalite otroka preveč
Otroci potrebujejo pohvalo, vendar mora biti ta skladna z realnostjo. Dobro je otroka pohvaliti za lepo vedenje, spoštovanje pravil. Zelo koristi kadar ga vzpodbujamo, da preizkuša nove stvari in se loteva zahtevnejših nalog, vendar ga naučite, da vse to počne tudi brez posebne pohvale in vzpodbude. Samozavest otroka mora izhajati iz izpolnitve nalog in lastnih dosežkov in ne iz pohvale. Če boste otroka preveč zasipali s pohvalami, ga boste prikrajšali za samoiniciativnost.

Ne ščitite otroka pred normalnimi življenjskimi izkušnjami
Spremembe, ki jih prinese npr. selitev ali začetek šole predstavljajo normalen stres. To so priložnosti ob katerih se otrok lahko uči reševati probleme, se soočati s spremembami in razočaranji. Pomembno je, da ste otroku vedno v oporo, vendar mu ne pomagajte v situacijah, ki jih lahko obvlada sam. Povedano drugače; otroku pustite doživeti situacije toliko realno, kot je to za svojo starost sposoben, nikar pa mu za vsako ceno ne poskušajte življenja olajšati.

Naučite otroka spoštovati potrebe drugih
Otrokove potrebe so seveda na prvem mestu. Kljub temu pa so tudi vaše potrebe pomembne. Otrokove želje bi morale biti izpolnjene šele potem, ko so vaše potrebe zadovoljene. To je zlasti pomembno za zaposlene starše, kjer je skupni čas omejen. Tudi starši potrebujejo v življenju ravnotežje med izpolnjevanjem svojih dolžnosti in zadovoljevanjem lastnih potreb, da ohranijo svoje fizično in psihično zdravje. Tako kot vaši otroci potrebujejo vsak dan nekaj kvalitetnega časa z vami, tudi vi redno potrebujete nekaj prostega časa zase. Če se bo otrok naučil spoštovati vaše potrebe in bo vajen nekaj časa preživeti tudi ločeno od vas, kasneje ne bo imel problemov s prepoznavanjem potreb drugih.

Pozdravljeni vsi….

prijateljica me je opozorila ,da se na nekem forumu dogaja “odlična “debata …seveda sem dolgo let nazaj doživljala podobno zgodbo tudi jaz in ravno zato ,sem vas poiskala : -))

“otrok je na prvem mestu,saj potrebuje ljubezen, skrb in vzgojo”…pa občutek varnosti ,bi dodala še jaz. Mislim oz. prepričana sem, da se okrog tega strinjamo vsi;tako pravi starši, kot me “mačehe”…potem pa dalje…vsaka mama, želi svojemu otroku najboljše , ko pa ostane “zapuščena” pa čeprav sporazumno ,pa največkrat prav ta mama uporablja svojega otroka ,ki mu želi le NAJBOLJŠE , za maščevanje svojemu bivšemu partnerju…in ne izbira sredstev…in kdo pri tem najbolj trpi… OTROK

Seveda,obstajajo izjeme ,ampak vsi vemo ,da je teh zelo malo.

Pri nas je bilo pa takole…..moj sedanji mož in njegova bivša ,sta se sporazumno razšla .Deklica je bila stara pet let….dokler je bil moj mož še sam ,je bilo vse OK, ko pa sem se pojavila jaz,pa se je pričela prava grozljivka oz. srhljivka, čeprav je mati deklice “visoko izobražena”..

Prej se je z deklico lahko neomejeno videval ,lahko je prespala pri njemu,njegovih sorodnikih,skratka vse je bilo krasno.

Ko pa sva midva zaživela skupaj, so se pričele drame po sodiščih,na policiji…punčka ,bi morala vikend preživeti z nama,pa jo je mami prišla iskat(brez najave,ker se je počutila osamljeno )v soboto pred kosilom,zvečer ob devetih ali desetih ,ko je punčka že spala …itd.itd…nekajkrat je mož celo popustil(zaradi ljubega miru)potem pa sva rekla,da je to pač naš vikend in da si ga bomo mi organizirali tako kot bomo hoteli in da naj tega ne počne več…obiskala nas je policija ,čes ,da je mož otroka ukradel(po pogovoru so seveda uvideli “resnico” in mirno odšli,ona je vpila, zmerjala moža in mene ,razbijala po vratih ponoči itd itd.To se je dogajalo najmanj pet let in še danes po devetih letih imamo kdaj probleme…

Na začetku je bilo z deklico vse v redu ,potem pa je prihajala k nama vedno bolj zmedena,seveda je bila potem tako zelo pod materinim vplivom,da smo mi trije zelo težko “funkcionirali”. Ja,seveda sem imela tudi jaz zelo podobne probleme kot vi Ga.Mia.
Od tega, da je vedno hotela spati med nama,da se je še pri devetih letih obnašala ,kot bi bila majhna…prinesi mi sok,obriši mi rit(ja tudi to),si namišljala bolezni (v trenutku,ko ji ni bilo kaj prav), čez 2 min ,pa mi je že čez njegovo ramo kazala jezik….

Tudi jaz sem kdaj pomislila(le kaj mi je tega treba bilo)pa se je nekako vse uredilo.Na začetku sva se okoli tega tudi kregala,ampak nekako sva se s časom lahko o vsem pogovorila ,prisluhnil mi je ,jaz pa sem kdaj močneje stisnila zobe, pa je šlo.

Tudi naraščaju sva se prav zaradi tega za nekaj časa odpovedala,da nebi to še dodatno negativno vplivalo na deklico…ampak sedaj imamo malo štručko,ki nas je vse zelo razveselila…in gre nam ja….

Morda sem napisala to za vzpodbudo tistim ,ki jo potrebujete,morda ,pa zato ,da bo nekdo ves svoj gnev ,ki ga premore stresel na nas “hudobne mačehe”,ki smo ubogemu otroku vzele očeta in smo ……

:-))veliko potrpežljivosti in smeha vam želim

Kako ti gre lahko fantov otrok na živce? Otrok je otrok in ni kriv, da se je rodil. Če ga ne moreš sprejeti, je bolje, da se s fantom razideš. Poleg tega si pa ena velika egoistka. Kaj pa, če bi ti imela otroka in bi šel tvojemu fantu na živce. Malo se zamisli nad sabo.

Sem prebrala še ostalo kar si napisala. Mislim, da bi moral tvoj parnter ukrepati in otroku povedati, da si ti njegova punca, da ima vso pravico, da preživlja proste ure tudi s tabo in mu ne pustiti, da manipulira z njim. Res je, da otroci potrebujejo pozornost in ljubezen, pa vendar razumejo tudi to, da odrasli potrebujemo čas drug za drugega. Samo povedati jim je treba in pokazati, da mislimo resno in, da kljub vsej ljubezni, ki jim jo dajemo, niso središče sveta. Pogovori se s partnerjem. On mora ukrepati.

mia, kaj na vse to pravi tvoj fant?
si njemu tudi povedala vse te stvari, ki te motijo – tako kot si jih povedala nam?

Hvala za mnenje.

Ne vem če to kaj spremeni, ampak njega je ona zapustila zaradi drugega malo po rojstvu otroka in je s tem tipom še zdaj. Tako da je tukaj on čez noč ostal zapuščen v celi tej zadevi. Ona mu ni nikoli takih scen delala.

Je pa zanimivo, da ima tudi ta otrok te simptome da če se mu kaj ne da, “zboli” in se mu to tolerira, pa čeprav vsi vejo, za kaj gre. In je lepo doma cel teden, namesto da gre v šolo. V svojo škodo. Jaz tega ne bi pustila.

Vsak dan bolj spoznavam kako pomembno je vedeti, s kom sprejemaš tako odgovorne odločitve, kot je rojstvo otroka. Če ne je lahko pizdarija in zate in za partnerja in za otroka in za bodoče partnerje in… ja, seveda se nikoli ne ve, ampak na žurki če že se dol daje, se pa zaščiti, ne pa da take zgodbe ven prihajajo. Aktualna tema, bi rekla 😉

Pa punca ni nič ljubosumna na štručko?

Pozdravljena,

ja precej manj kot sem pričakovala.Seveda ji ni bilo všeč,ker ni več v središču pozornosti ,ker se ji pač ne moremo več tako posvečati kot prej ,ampak je kar znosno.Mislim,da ima svojega malega bratca kar rada.

Se pa tudi jaz ne več tako zelo obremenjujem s tem “našim” odnosom,ker imam ogromnooooooo drugih stvari in obveznosti….:-)))