naj dodam :

moj namen ni bil provicirat, kar sem ti že v prvem komentarju zapisala. jaz te ne poznam, ne vem kdo si, prebrala sem tvoj komentar in me je zanimalo kaj je za njim. napisala sem ti tudi, da ne rabiš odgovarjat, če ti ni, ti pa si vseeno odgovorila oz. “odgovorila” tako, da si me napadla, da so bogi moji otroci, ker me imajo. kaj točno ima to veze z mojim vprašanjem? :)) nič bat, berem med vrsticami.

Nekaj besed in stališč bi dodala.

Sem sama že 13 let z otrokom, brez starih staršev, sorodnikov. V vsem tem času sem se trudila po najboljših močeh in vlagala veliko truda, čustev, kot tudi vsaka druga mati. Najbolje kot zna. Vsaka se trudi in prizadeva po svoje. Pri tem nisem delala dram, nikoli nisem bivšega partnerja vlačila po sodiščih, tožila, ali zahtevala od njega karkoli od tistega kar ni bil pripravljen dati, in to sem tu na forumu nekaj časa glasno zagovarjala in razlagala.

V tem času enostarševstva sem se veliko ukvarjala s hčerko, bila prestrašena in obenem jezna na dejstvo, da sem sama za vse. Skrbelo me je za hčerkina čustva, in še danes me skrbi za to, kakšno čustveno “čorbo” sem ji zakuhala s svojo skrbjo in strahom zanjo.

Naj povem, da pri tem nisem pozabila niti nase, čeprav sem se morala marsičemu odreči, sem v tem času magistrirala, našla boljo službo, se ukvarjala z raznimi dejavnostmi, skratka vse se da, če le imaš cilj pred sabo.

Hčerka je odlična, ima vse petke, končala je 8 razred. Je priljubljena med vrstniki, se zanje zavzame, jim pomaga. To me veseli. Ponosna sem na njene rezultate, in zakaj to recimo kot Nini ne bi povedala? Pa odlična ni zato ker je po naturi pametna, ampak zato, ker sem jaz to dosegla, z vztrajanjem na rednem učenju, rednem delu. Hčerki sem na voljo kadarkoli potrebuje dodatno razlago, dodatno nalogo, ali da jo sprašujem pred kontrolkami in spraševanji, za kar si seveda moramo vzeti čas. Samo to, je pa res, da je to sploh pri nas enostarševkah res garaško delo.

Kot sem že velikokrat tu pisala, otroci so kot radarji, v sebi nosijo veliko mešanih čustev, predvsem če odraščajo v enostarševskih družinah (kar tudi je smisel tega pisanja v teh forumih, a ne?). Dolga leta v sebi kuhajo mešane zamere do nas, do očetov, zato, ker mi mame ne moremo dojeti, da otroci imajo radi očete, kakršnikoli že so. So njihovi očetje, ravno tako, kot smo me njihove mame. Nosijo seveda tudi zamere do očetov, ker oni ne razumejo, da so mame prizadete, da jih je strah, da so jezne ker so same. Od tu tudi ves moj strah do tega, kakšno čustveno zapuščino puščam svoji hčerki, ker vendarle v meni je še nekaj jeze do bivšega, ker se ne trudi tako kot se jaz. Ker pa spoštujem čustva svoje hčerke in se trudim najbolje kot znam, si zato vedno prizadevam, da se v ta odnos do bivšega ne vpletam s raznimi prijavami, sodišči, tožbami, in zahtevami. Denar pri tem pa nima nikarkšne vloge, to sem tudi velikokrat pisala. Nikoli se v tožbi za več denarja ne gre zares za več denarja, ampak le za čustveno izsiljevanje.

Upam, da nisem preveč zapletla tole pisanje, sem le želela napisat svoje mnenje glede tega zapletenega čustvenega življenja, ki ga imamo me enostarševke.

Kje pa živiš, Katarina?
Letos ni mogla zaključit šole z dobrim uspehom, ker uspeha več ni!

moja izkušnja:
Zanosila sem pri rosnih 16,5 letih,v bistvu otrok.Ravno sem začela spolno dozorevati .Fant,ki me je pokazal prvo ljubezen in spolnost je bil starejši od mene nekaj let.
Novica,da sem noseča me je šokirala,razočarala,porušla…
Fant se je dejansko ustrašil in me odslovil.Ne vem zakaj ,vendar sem doma molčala…do 4.mescev nosečnosti. Nisem našla izhoda.

Rodila otroka pri 17.in še nekaj mescev,pustila šolo,se zaposlila in odselila v podnejemniško stanovanje.Uredila očetovstvo in dokončala šolo.
Bili so hudi časi,predvsem čustveni.Iskala sem se,učila biti mati.Ljubi otrok,kako naj bom mati,ko sem sama otrok-izgubljeni otrok.Hočeš,nočeš morala sem biti borka.Borka za vse.Od mojega otroka sem se veliko naučila,priučila.Svet je postajal svetlejši,vsako leto lepši in ta trenutek je najlepši.Vsak dan je vreden zahvale.
Oče hčere se je med tem časom poročil in nima stikov,oziroma nikoli ni imel in jih ne želi.Ker sedanji ženi ni povedal za nezakonsko hči,jo je zatajil,le ustno.Zanj je dovolj,da plačuje preživnino.To je duga zgodba hčere o iskanju -stikih očeta.
Danes deklina šteje 20 let.Še sama se ne zavedam,da sem tako rosno mlada mami.V bistvu po zgledu kot sestri,še zdaleč ne mati-hči.Imele sva krasen odnos,kot še danes.Je pa vzornica marsikateri deklini,tako je bilo že v osnovni šoli,kot danes.Res je ,da se trud,ki ga vložiš v otroka 100% poplača.Dobra vzgoja je z dobrim poplačana,slaba z slabim.
Lahko bi pisala še pa še,vendar nima smisla.Vzgajajte otroke z ljubeznijo,spoštvanjem do njih,prisluhnite otroku,ko vas potrebuje.
Izključite potuhe,razvajanja matrialna,to je le beg od nečesa kar ne moremo nematrialno dati.

Na ta forum sem zašla čisto po naključju. Ob naslovu sem se spomnila, da sem bila tudi jaz enostarševska družina, nekoč davno. Sedaj že dolgo nisem več. Odzvala sem se Daisyjinemu klicu na pomoč in bila takoj napadena.
Moj sin je najstarejši od petih otrok, enega imamo žal na Žalah. In ponosna sem na VSE svoje otroke. To, da jih imam rada je zame samoumevno, je na tem foruma katera, ki jih nima?

Za razliko od nekaterih, si jaz štejem za veliko zaslugo, da so moji otroci uspešni. Saj poznate tisto o dednosti, okolju in samoiniciativi? Kaj ti pomaga inteligenca, če si len kot fuks, če nimaš nikogar, ki bi te motiviral, stal za tabo, bil opora v slabih in dobrih časih, širil obzorja, približeval ljudi in svet, učil samostojnosti…

Uspešna mati? Čestitam, da ti uspeva. Tudi tebi Katarina, čeprav je tvoj način komunikacije zame preveč napadalen in egomanski, zato se iz tega foruma preprosto umikam, ker se mi golo prepucavanje nikoli ni zdelo kaj prida konstruktivno.

No, jaz razumem, kaj je Katarina želela povedati na njej svojstven način 🙂

In zaradi nje se ti ni treba umikat.

daisy13…a imaš kakšen mail?

ločevalka, več nas je takih, ki se zaradi katarine enostavno moramo umaknit, ker nas zmerja, napada, popluva v minuti in primerja z debili, idioti, moroni in podobnimi le njej znanimi vzdevki….če le za milimeter naše mnenje odstopa od njenega, oz. če se odzoveš in reagiraš na njene zapise…..

@Uspešna mati, če govorimo konkretno v tej temi, z zmerjanjem in žaljenjem ni začela Katarina. Kopiram njeno misel in nato odgovor nicka Nini, pa še enkrat preberi in presodi:

Katarinina pripomba:

NINI: ne zameri, ker te bom nekaj vprašala. kaj pa, če tvoj sine ne bi bil /gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec../ ampak bi bil povprečen dijak z nobenim posebnim hobijem, prej len kot aktiven, sploh nič športnik, itd ali celo nmladi narkoman, alkohlik, postopač, deviantnež … kaj bi napisala potem. oz. ali bi sploh kaj napisala?

p.s.: na vprašanje ti ni treba odgovorit. te pa sprašujem zato, ker se ponašaš z njegovimi titulami in njegovimi dosežki, nisi pa napisala, da ga imaš nadve rada, da si si ga želela, da imata čudovit odnos, da si ponosna nanj, ker je tvoj sin.
si ponosna nanj ker je .. /gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec../ ali ker je tvoj sin?

Nini odgovarja:

Kati 73,

“daj ne provociraj, bogi tvoji otroci..
S svojim sinom se pač ponašam, ker se imam za kaj, se ti ne zdi? Tebi, ki si tako proti enostarševskim družinam in ostalim dokazujem, da se da! Da gre! Tudi če ostaneš sama, tvoj otrok ne bo “celo nmladi narkoman, alkohlik, postopač, deviantnež … ” (nauči se pisat prosim!) In prosim, ne odgovarjaj več na moje poste, ker tudi jaz na tvojega odgovarjam prvič in zadnjič.
Zanimivo je, da se čisto na vsakem forumu najde en tak provokatorski predator, ki samo čaka in izza vogala skače pod rep, ker pač nima kaj drugega početi, ter iz golega dolgočasja kanalizira svoje frustracije na tak način.”

In potem NIni reče, da je Katarinin način preveč napadalen. Meni se to zdi smešno in očitno je Katarina napisala nekaj, kar je Nini zadelo v bistvo.
Katarina je fejst ženska, zapomni si to. Mogoče nisem bila dovolj pozorna in v prihodnje bom, ampak ne pomnim, da bi ona kdaj prva napadla, žalila, poniževala. Ja, ko ji pa stopiš na živec, pa ne izbira besed. V glavnem, zaradi Katarine ni nikomur treba proč s foruma.

no,no ločvalka….
Za Nino je dovolj,da je Katarina jo označila ,da se ponaša za sina.

Hvala bogu,da so take mamice kot Nina,se ima za kaj ponašati:)))))

sicer se boste že dogovorile same,brez posrednikov.Včasih hočemo nekoga popraskat tam,kjer nas srbi.Ali ponagajat z besedami tistim, kiso uspešni,samim pa ne uspe.Žal,velikokrat je tako.

lahko mi pišeš na zs

Daisy13… tvoja zgodba me spominja ma mojo izpred 3 mesecev. Tudi jaz sem bila v dilemi kaj storiti, pri naju pa je vse skupaj prišlo še nenačrtovano in se je on umaknil, oziroma želel, da naredim splav. Sama sem bila zgubljena in nisem vedela kaj storiti. Pa sems e odločila, da otroka obdržim in se sedaj vsak dan posebej veselim, ko začutim kakšno brco mojega še nerojenega črmlja. Res je, da sem ostala sama. Stara sem ravno toliko kot ti, preskrbljena, doma pa me podpirajo pri moji odločitvi. Kaj on misli… nimam pojma, ker se o teh stvareh z menoj ne pogovarja, imava zgolj in samo “služben” odnos. Razen to zvem vsake toliko časa, da v njegovih koncih ni človeka, ki bi ne vedel, da on pričakuje otroka. Pri vsem vedenju sem se odločila, da ga vsaj novembra, takrat ko imam rok, ne bom vpisala za očeta. Tudi če mu s tem storim krivico, oziroma podrem njegove pravice. Mogoče je čas, da enkrat za vselej naredim red in se postavim zase. Ne izključujem možnosti, da ga kdaj v prihodnosti ne bom vpisala za očeta, ampak sedaj pa ne, saj se od takrat ko je zvedel, da sem noseča pa do sedaj o moji nosečnosti in na konec koncev najinem otroku ni pogovarjal.

Zdej pa sem se razpisala… upam, da sem ti s svojo zgodbo vsaj malo pripomogla k tvoji odločitvi. Jaz še vedno trdno stojim za svojo, pa čeprav so še vedno vsake toliko časa kakšni hudi dnevi, samo potem ko pa greš enkrat na ultrazvok in vidiš svojega čmlja, pa pozabiš na popolnoma vse skrbi.

Drži se.

Samo toliko punce, da veste. Oče (če sumi oziroma ve, da je oče) lahko očetovstvo tudi zahteva – naredi se analiza DNK in potem sledi vpis očetovstva.

p.s. pa ne, da vas ne razumem. Tudi sama bi verjetno v takšni situaciji razmišljala o istem.

mene pa zanima, kako bi se počutile me, če bi bile v koži moškega in bi naša ljubica zanosila, nepričakovano ali z naše strani nezaželjeno. je že katera kdaj pomislila na to? recimo katera taka, ki je otroka naredila mimo vedenja svojega ljubimca (pozabila vzet tabletko, pozabila na nevarne dneve, itd) ali nepričakovano in se je njeno mnenje močno razhajalo z mnenjem moškega?

zanimivo, mar ne. o otroku, ki je v našem trebuhu (torej še ne otroku, temveč plodu), imamo ekskluzivno pravico odločati ženske. moški je lahko še tako proti temu, da se otrok rodi, če je ženska odločena, da bo rodila, bo rodila, pa če se ves svet postavi na glavo.

je možno … razmišljam … da potem moški na kakšen drug način izrazi svojo nemoč, svoje nestrinjanje z odločitvijo ženske, svoj protest proti njeni samovoljni odločitvi? recimo tako, da se ne zmeni ne zanjo ne za otroka? ali tako, da noče skrbeti za otroka (ki si ga niti ni želel, niti ga noče met)? ….

nimam v mislih nobenega eksplicitnega primera, razmišljam tako, na splošno.

Jaz sicer ne spadam v skupino žensk, ki je sposobna zanosit že s pogledom, ampak terja od mene kar nekaj odnosov, preden zanosim .-), ampak, če lahko odgovorim na tvoje vprašanje: moški, ki si ne želi otrok, naj uporablja zaščito. Isto velja za žensko, ki si ne želi otrok. Vsak odnos brez zaščite ali z nezadostno zaščito je gemblanje.

lahko pa še tvoj citat uporabim: posle jeb* nema kajanja. :-))))

torej o tem še nisi nikoli premišljevala tako, zares. v odnosu, v katerem vlada neka stopnja zaupanja, se zanašaš na to, da ženska, ki reče, da jemlje tabletke, le-te tudi jemlje in jih ne preneha jemati na lastno odločitev brze da bi o tem obvestila ljubimca. se ti ne zdi to mal … fajn pokvarjeno? ampak ženske to res počnemo, ko/če se odločimo, da hočemo otroka za vsako ceno.

seveda pa ne govorim kar o vseh vsepovprek, ampak to točno določenih ženskah, ki so to naredila oz. imajo to v mislih ali to počnejo prav zdaj.

Sem razmišljala. SIcer ne o tej temi, ampak tudi v zvezi z otrokom. Ampak, vsi imamo možnost odločanja. V vsakem trenutku. Jaz sem preden sem imela malega, imela odnose že 10 let redno in ker nisem želela otroka, sem jemala tabletke. Vsako večer, čisto točno, ker sem se zavedala, da vsaka pozabljena tabletka poveča možnost zanositve…

1x smo v eni temi imeli debato, kjer si tudi ti menila, da moraš imet pa res fullll zegn, da glih tisti 1x zanosiš…

Jaz pač krivde ne prelagam na druga ramena. Tako isto tudi ne sposobnosti odločanja. Če nočem otroka, ga ne bom imela. Pač tako je.

;))) nev,a to sigurno nisem napisala jaz, ker jaz sem imeal en tak zegen in zanosila, ko ga je moj ex “pozabil” dat ven preden mu je prišlo. njegov dobeseden odgovor je bil, da je pozabil in zaradi tega pozabljanja … mah, nima veze, sem že požalvala.

to je pa spet druga stran zajeba. ko ne jemlješ tabletk, ker jih pač ne (in jaz jih nikoli nisem in jih ne bom), partnerju zaupaš, ker sta le nekaj let skupaj in ti na kraj pameti ne pade, da bo naredit tako budalaštino, potem pa … pozabi, a ne. in ko rečeš, da greš pa delat spav, je pa čist nor, da bo ne vem kaj naredu, če boš ubila njegovega otroka. skratka …

ampak zdaj sem hotla mal podebatirat o tisti drugi strani, ko ženska zafrkne moškega in zanosi brez njegovega privoljenja, potem pa kuha zamero in vesoljnemu svetu razlaga kakšen prasec je, ker noče skrbet za otroka.

Potreben je pravi karakter za to delo in potreben je pravi karakter za tako hinavščino.

Jaz nisem takšnega karakterja in takšnega karakterja ne bi prenašala ob sebi.