Daisy13, bolj kot boš rinila vanj, bolj se te bo izogibal in se ti umikal. Pusti, da se stvari same uredujo, brez čakanja na to, da bo enkrat tako, kot si ti želiš. Posveti se sebi, nosečnosti, otroku… Če je pravi, ga bo nekaj potegnilo nazaj k tebi in otroku. Če pa ni pravi, bo prišel drugi, ki bo pravi. Vem, da ti je zdaj hudo, ampak vsaka bolečina mine in te celo okrepi.

Srečno!

Hej!

Nisem brala ostalih odgovorov. Ti pa povem moje mnenje. Jaz bi ga na tvojem mestu obdržala.

Ko sem bila sama v podobni situaciji (stara 25 let), sem se odločila za otroka in mi ni žal.. Sedaj imam 29 let in čakam na operacijo mioma (ne vedo če bodo lahko rešili maternico) in se zahvaljujem onemu zgoraj, da sem se takrat tako odločila…

LP

spetkrena, kako si šla sama čez vse…nekaj besed iz tvojega primera….prosim

daisy13, jaz sem tut bila v enaki situaciji kot ti in obdrzala…. vse se da… 🙂

Draga daisy13,

Zanosila sem z 19-imi in še isti trenutek ostala sama. Na splav nisem niti pomislila, v otročka sem se prvi trenutek zaljubila.

Danes ima sine 17 let, gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec…skratka, moj največji ponos.

Očka je potreboval štiri leta, da se je upal približati in ga spoznati.

Nikoli mi ni bilo žal, da sem ga rodila. Nikoli. In upam si trditi, da nikoli ni trpel, ker je nekja let živel samo z mamo. Danes imata z očetom super odnos, čeprav ga je v začetku zavračal.

Seveda mi brez svojih staršev ne bi uspelo. Poslušaj sebe. Svoj notranji glas in svoje srce. Če misliš, da boš zmogla, ga obdrži. Ne zaradi sebe ali očeta, temveč zaradi njega, novega življenjca. V življenju se stvari kar nekako uredijo, tako, kot je prav. Verjemi, da vem iz lastnih izkušenj.

nini hvala za te besede…upam pa da razumete da sem obupana do konca….mi lahko katera iz lastnih izkušenj pove kako je ko si sama, greš sama rodit, kupovat voziček ipd…..kako je ko otrok začne spraševati zakaj ni očka ipd..

hvala

Jaz razumem, da si obupana do konca, pa vendar … nehaj pestovati to obupanost, bemomast! Če nameravaš imeti otroka, čestitam, ne verjamem, da se lahko zgodi človeku še kaj lepšega, če pa nameravaš imeti sirotico brez očeta, že v štartu prikarajšano za vse, le za samopomilujočo mater ne, potem pa raje premisli.

Vse to lahko počneš z najboljšo prijateljico… tudi pri porodu je lahko ona s teboj, če boš hotela. Glede očeta se pa čimprej sprijazni, da ga ne bo in kot je že rekel “datum”, nehaj pestovat obupanost.

NINI: ne zameri, ker te bom nekaj vprašala. kaj pa, če tvoj sine ne bi bil /gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec../ ampak bi bil povprečen dijak z nobenim posebnim hobijem, prej len kot aktiven, sploh nič športnik, itd ali celo nmladi narkoman, alkohlik, postopač, deviantnež … kaj bi napisala potem. oz. ali bi sploh kaj napisala?

p.s.: na vprašanje ti ni treba odgovorit. te pa sprašujem zato, ker se ponašaš z njegovimi titulami in njegovimi dosežki, nisi pa napisala, da ga imaš nadve rada, da si si ga želela, da imata čudovit odnos, da si ponosna nanj, ker je tvoj sin.
si ponosna nanj ker je .. /gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec../ ali ker je tvoj sin?

Nikoli se ne oglašam na forumih, jih pa včasih preberem in tvoja zgodba se me je dotaknila in me spomnila na čas pred 23 leti, ko sem bila v povsem podobnem položaju kot si ti danes.Odločila sem se za otroka. Ne bom ti rekla, da je bilo vedno lahko, ni prijetno biti za vse sam, a se preživi in te, verjemi zelo utrdi. Lahko pa ti rečem, da je bilo vredno, in danes ko pogledam nazaj na vsa pretekla leta, ja še enkrat bi se tako odločila. Drugače pa je to tvoja odločitev in stori tako kot čutiš, ker to bo prava odločitev.Vse dobro ti želim.

jaz šla lani sama rodit (sem tud ful komplicirala, sem hotla da bi si vsaj en dan vzel cajt, pa me peljal, ker sam z avtom najbrž težko pelješ, rešeilec se sliši malo patetično, in mama nima izpita). Samo če bi pa zdaj zbirala, ko vem kako je na porodu, bi šla pa raje sama. Je bilo lani čist fajn, me je odpeljala sestrična, potem sem se dobri dve uri tam malo zvirala po postelji, mal boli, že kdaj prej že bolj) in čist nobenga tam ne rabiš, da te gleda kako se matraš.
Voziček si itak sposodiš 🙂 sicer jih pa v trgovini itak ne zanima a si sam a imaš še dva tipa doma. Zbereš takega kot ti paše, zbereš ime tako kot ti paše (jaz v 3 sekundah za tamalo – sem mislila da bo itak fant). Kdaj začnejo spraševat po očetu še nevem, do enga leta itak nimajo nobene predstave. Kaj bo pa potem, se bomo pa poj sekirali. Tamala bo pomoje še mene nadrla, če bom preveč jokcala. A pa sama koga najdla za očeta, itak samo moškim maha še od majhnega. Je mal hudo jo poslušat kdaj, k prvih mesecev skoraj nič drugega ne govori kot ata,ata ata (pač enim mama, drugim pa ata bolj laufa). Razpisala. Zdaj pa šibam merkat punco, že zbudila.

Naročiš vse po netu, pa je 🙂
Pri porodu so tudi pri poročenih ženskah včasih prijateljice, mame…

Za večino težav pa velja, da se je z njimi pametno ubadati, ko jih imaš, ne pa že predhodno, ko sploh še ne veš, če bodo.

Ti samo sebe pošteno povprašaj, ali si želiš imeti otroka.

jaz sem sla rodit sama, v porodnišnico me je peljal prijatelj… se dobr da sem bla sama, ker bi vse poslala v raje ne napisem kam… druzbo so mi delale krasne babice… po porodu je bila moja mami pri meni kaksen teden, da sem orng k sebi prisla in se organizirala, potem pa sama naprej… sej pravm vse se da, samo komplicirat ne smes… tut opremo sem sama hodila kupovat oz. s prijateljico in sem prav uzivala v tem…
ne vem sicer kaj hoces slisat, ni vse super bit sam, pridejo dnevi, ko ti je res tezko… ampak se res vse da… obdrzat moras pozitivo, itak ti pa strucka doma daje moc… vsaj meni jo je, pa sem odkar imam otrocka, letos bo 4 leta, ze 2 ostala brez sluzbe in se zdaj opoguma in odprla svojo firmo…
jaz nikoli nisem planirala prevec vnaprej, vedno se ravnam kratkorocno.. kaj bo, ko bo zacel sprasevat kje je ocka? ne vem, o tem bom premisljevala, ko bo zacel sprasevati

le pogumna bodi…. ce zelis mi pisi na zs, vem cez kaksne obcutke gres… sem dala popolnoma enake obcutke tudi sama

Kati 73,

daj ne provociraj, bogi tvoji otroci..
S svojim sinom se pač ponašam, ker se imam za kaj, se ti ne zdi? Tebi, ki si tako proti enostarševskim družinam in ostalim dokazujem, da se da! Da gre! Tudi če ostaneš sama, tvoj otrok ne bo “celo nmladi narkoman, alkohlik, postopač, deviantnež … ” (nauči se pisat prosim!) In prosim, ne odgovarjaj več na moje poste, ker tudi jaz na tvojega odgovarjam prvič in zadnjič.
Zanimivo je, da se čisto na vsakem forumu najde en tak provokatorski predator, ki samo čaka in izza vogala skače pod rep, ker pač nima kaj drugega početi, ter iz golega dolgočasja kanalizira svoje frustracije na tak način.

Daisy,

rodila sem sama, v porodnišnico me je peljal prijatelj. Veliko stvari so mi podarili.
Kar se čustev tiče bi lahko napisala cel roman. Ni bilo lahko. Veliko prejokanih noči že v nosečnosti, iskanja odgovorov, same sebe. Pri devetnajstih pač ne veš ničesar o življenju, čeprav misliš drugače.
Sine je začel spraševat o očiju nekje okoli tretjega leta, ker so drugi otroci v vrtcu govorili o njih. Pogrešal pa mislim, da ga ni, ker enostavno ni vedel kaj oči je. Imel je dedija, babico in mami. To je bila njegova realnost. Ko se je vrnil oči, je pač pridobil eno osebo v življenju več.

Otrok prinese veliko odgovornost. Odreči se moraš marsičemu. Vprašaj se, če si ga resnično želiš. Vedi le, da prihod otroka ne pomeni nujno konec življenja, le vrednote in kvaliteta življenja se spremenijo, v mojem primeru na bolje. Mnogo bolje.

Glej v prihodnost pozitivno in optimistično, kakorkoli se odločiš. Če boš otroka obdržala pa sploh! Nanj boš prenesla svoje občutke, ti boš njegova vzgojiteljica. Otroci pa so itak odraz svojih staršev. Le pogumno!

nini, kati73 je enostarsevska druzina

Kaj bi pa potem rada?

Če bereš med vrsticami prepoznaš NININO vzojo .Svojo starševsko ljubezen je vložila v pozitivno vzojo sina.Zato pa je danes njen sin ,kar je:)))V nasprotni vzogi nebi bil to kar je.Katarina taki mami lahko samo čestitaš:)))

Bravo Nini, iz tvojih postov veje nežnost, razgledanost,meni si s svojim razmišljanjem všeč. Fant je imel krasne ljudi okoli, ni čudno da je postal tudi sam to, kar je. Še enkrat bravo, da si kljub težki preizkušnji ostala nežna dušica.

He, he, se režim!
Pa povej, Katarina, kako si lahko ponosna na narkomana, alkoholika, postopača,…itd??
Nikakor ne! V tem primeru te je mogoče še sram, da imaš takega otroka. Na otroku se kaže vsa tvoja vzgoja. In da je ta otrok vse to dosegel, gre v veliki meri zahvala njegovi mami!
Kapiš ali ti moram narisat?

:))))
S čim se pa ti lahko pohvališ?

:))))))))))))))))) NINI: včasih se je fino o sodelujočih na kakšnem forumu pozanimat, preden ustreliš kakšnega kozla kot je ta, da sem jaz proti enostarševskim družinam. še več, jaz sem ponosna enostarševka :))))))

tud mami uspešnih otrok: jaz se ne bi hvalila s tem, da je moja hči uspešna orientalska plesalka, ker prti tem jaz nimam kaj dosti, razen tega, da sem jo vzpodbujala. tudi se ne bi hvalila s tem, da je na dobri poti, da postane izvrstna grafična oblikovalka in fotografinja, ker pri tem jaz nimam nič. rada jo imam in ponosna sem nanjo, ker je moja hči, ker je poštena, resnicoljubna, kolegialna, odkrita, iskrena, delovna, prisrčna …

razumeš razliko? vsak otrok ima potenciale, ki jih razvija ali pa ne. nekateri starši imamo tolk uvida v njihove potencialne, da vsaj enega, dva prepoznamo in jim jih pomagamo razvijati oz. jim jih dovolimo razvijati, drugih pa ne vidimo, kot jih ne vidimo niti pri sebi.

primer: da je nekdo odličnjak, lahko pomeni, da se z lahkoto uči, da mu učitelji gledajo skozi prste ali kaj drugega. ne poznam pa odličnjaka, ki bi to bil, ker bi mama ure in ure čepela z njim za knjigo in ga driblala. pa tudi če bi ga, če se mulc ne bi hotel učit, se ne bi, razen pod pritiskom grožnje. razumeš? zato zame uspeh ravno ni titula, ki bi si jo starš natikal na glavo.
še bolj nazorno:

če ti bom jaz rekla, da sem izredno ponosna na svojo mlajšo hči, ki je letos končala razred z dobrim uspehom, se mi boš zarežala, da se s tem nimam kaj hvalit, da je to v bistvu žalostno, da je samo dobra. pa ej to res? glede na to, da je moja hči dislektik, organik, da ima kar nekaj težav z učenjem, ob tem pa nobene strokovne pomoči, ki bi jo morala imet, je njej uspeh vreden zlatih črk, ne samo pohvale.

vse prevečkrat se starši duvamo z uspehi naši9h otrok, pri katerih nimamo nič, po drugi strani pa spregledamo ali zanalašč ne vidimo, da so naši otroci nekomunikativni, nevoščljivi, nekolegialni, hudo žalostni, če niso prvi in najboljši, itd ….. meni je pač bolj pomembno, kakšen karakter ima moj otrok kot te titule.

a glej ga zlomka, NINI mi ni odgovorila na vprašanje ali je ponosna na svojega sina, ker je njen sin, ali je ponosna nanj zato, ker je … //gimnazijec, odličnjak, rotarijanec, mladi forumovec, imitator, glasbenik, pianist, pevec../

bi bila ponosna nanj, če bi bil človek brez posebnih vrlin, pa s pozitivnim karakterjem?