Pozdravljeni,

Bom skušala čimbolj na kratko: 20 let zveze, dobrih 10 let poročena, dva srednješolca. Jaz hči alkoholika (fizično in čustveno nasilje očeta nad mamo), mojemu možu pri desetih letih umrl oče (večletna bolezen), njegova mama v hišo v enem letu pripeljala drugega moškega (možev očim).

Sedaj pa k mojem partnerstvu: že več let nisem srečna. Moj mož deloholik, za otroka in gospodinjstvo sem bolj ali manj bila in sem še sama, mož psihično obremenjen zaradi službe in ne zna družine vključiti v svoje življenje. Naj dodam: tudi jaz imam vodstven položaj v enem podjetju, vendar prevzemam tudi odgovornosti, ki jih prinaša družina. Mož velikokrat posega po alkoholu, v ospredju so tudi njegovi (pivski) prijatelji-za njih je vedno na voljo (ko pa ga družina potrebuje pa je vedno nek problem). Do mene ni pozoren, me ne posluša, mi zelo malo pomaga ali pa sploh ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, za šolo otrok se ne briga, pri vzgoji pa so bili odkrivanje otrok (nimam časa), vzkipljivost, umikanje,…

Po delu se najraje zlekne na kavč in buli v TV (če slučajno ni s kolegi). Ko je doma, ni doma. Vedno najde neki vzrok, da gre od hiše.

Mene ne razume, se noče pogovarjati, se mu zdi brezveze vse kar rečem, do mene ni rahločuten, po več tednov se ne pogovarjava, me ponižuje z dejanji, me ne podpira, moje želje ostanejo neuslišane, si ne vzame časa zame, ne ne pelje nikamor, se običajno  ne udeležuje družinskih slavij (družina po moji strani), da o seksu niti ne govorim (večmesečni celibat). Druži se z drugo žensko (sodelavka) s katero popiva po gostilnah, ona mu ureja zobarja, pedikerja, zdravnika…

V pijanosti mi je izrekel že grde stvari (jaz v jezi njemu tudi), fizično nasilen ni.

Dolgo prenašam vse skupaj, potem pa pridejo trenutki ko “mi poči film” in takrat je prepiranje pri hiši..(kar mi zaradi otrok ni v ponos).

Je to vse skup sploh normalno?

Do katere meje se vztraja ? Zakaj sem tako neodločna, da bi sprejela odločitev za ločitev?

Menim, da je z mano tudi marsikaj narobe ..da sem “fukjena”, da vse to prenašam…

Prosim za kakšno mnenje..

nekako bi rekla, da mož živi dvojno življenje, saj ima še eno partnerko s katero deli več intimnosti kot s teboj. Torej si ti in otroka bolj št. 2 v njegovem življenju. Najbrž ni zmožen nekih globjih odnosov, ti pa tudi ne, da si se s tem sprijaznila. Si tudi zelo pasivna, saj kljub vodstvenemu položaju v službi, doma pričakuješ, da te bo mož vozil okoli. Prava ženska gre sama, če mož ne more ali noče. Sploh pa glede na to, da ima on še drugo partnerko. Moraš se malo usesti in ugotoviti, kaj od življenja še sploh pričakuješ in kaj nameravaš narediti.

Preprosto povedano – ker ste odrasli v okolju, kjer je bil vaš oče alkoholik nasilen nad mamo, ste to ponotranjili kot primer ‘normalnega odnosa’ in ta vzorec lepo nadaljujete tudi sami v svojem odnosu.

Rešitev? Ločitev, psihoterapija in potem po vsaj nekaj letih dela na sebi, možen nov začetek z drugim partnerjem. Takrat se boste šele zares zavedali, da to, kar iz navade tolerirate zdaj, še zdaleč ni primeren partnerski odnos in odnos, kakršnega si zaslužite.

Če ne boste naredili nič, ker ‘je tako lažje’ in boste ostali ‘zaradi otrok,’ bodite pripravljeni na to, da bodo otroci trpeli v enakih odnosih, kot trpite sami. Izbrali si bodo nasilne alkoholike in vztrajali z njimi, ker jim bo ta svet čustveno domač. Jim res to privoščite? Privoščite to sebi?

Vredni ste več. Želim vam srečo in pogum!

Pozabila sem dodati še to – govorim iz izkušenj. Pri meni sicer ni šlo za očeta alkoholika, sem pa ponovila povsem enak vzorec zveze, kot sta jo imela moja starša in za katero sem si vedno rekla ‘jaz pa nikoli ne bom takšna.’

Pot do rešitve ni kratka in enostavna, vsekakor pa je na koncu tunela luč. Zdaj imam že dolgo drugega partnerja, ki me spoštuje, mi izkazuje ljubezen in je enakopraven partner in član gospodinjstva.

Ne krivite se za to, da do zdaj niste zmogli drugače – malokdo je tako zrel, da svoje podedovane vzorce vidi takoj in jih preseže, ponavadi se je treba dotakniti dna, da se zavemo, da nekaj ni ok in da bo treba nekaj spremeniti. Zdaj se je začel ta čas, in kot rečeno upam, da najdete moč in pogum za prvi korak – ta je najtežji. Najtežji, a nikakor ne nemogoč!

Spoštovani,

to, da oseba sama sebi govori, da je verjetno trapa, “fuknjena” je običajno pokazatelj, da oseba čuti samoprezir (ima slabo mnenje o sebi kot bitju), hkrati pa je to lahko poskus pri sogovorniku doseči, da bi rekel obratno: “ne, saj nisi trapa, nisi “fuknjena”. Za tem stoji globoka psihološka logika, ki jo oseba zgradi že kot otrok. Glede na tako vedenje in odnos staršev druge možnosti takrat skoraj da nima. To izpostavljam, ker predstavlja bistvo težave kot jo opisujete. Delni odgovor zakaj se težko odločite je v tej nezavedni logiki. Res je pa odločitev za ločitev tudi objektivno gledano ena najtežjih življenjskih odločitev. Terja veliko poguma, energije, čustev, težav …

Če boste raziskali to svojo notranjo logiko, boste lažje razrešili notranji konflikt ter sprejeli odločitve. Lažje boste pri sebi spremenili kar je za spremenit (recimo v komunikaciji: jasno izraženi pogoji s posledicami namesto ponavljajočega pritoževanja in pričkanja); se lažje izognili, čemur se je za izognit (npr. ločitev) in lažje sprejeti ter tolerirati, kar je za tolerirat (npr. ugotovite, da je določeno moževo vedenje za vas moteče pa vendar sprejemljivo). Pomembno vprašanje je tudi psihološka pogodba, ki sta jo z možem sklenila v času vzpostavljanja partnerstva.

O obeh teh dveh temah se že pisal. O notranjem konfliktu tukaj:
Zamenjava kariere
Block
Želim končati razmerje.
Odhodi partnerja in občutek razvrednotenja
Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura

O psihološki pogodbi pa tukaj:
Izdaja zaupanja in kako naprej
Naj ostanem ali grem?
Izmučena od “vzgajanja”
Nasvet v zvezi z ločenim moškim

Opisana težava kompleksna, večplastna in vsaj deloma nezavedna tako, da jo je običajno lažje kot sam razrešiti v pogovorih z usposobljenim psihosocialnim svetovalcem ali psihoterapevtom.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljeni!

Verjamem,da niste srečni v taki zvezi,kjer sta oba na eni strani ste vi žrtev ,ker to dopuščate -moževo vedenje ,na drugi strani pa je vaš mož poln sebe in oseba z toksičnim vedenjem do vas in otrok. Imate dve možnosti ,če želite spremenit svoje življenje .Prva možnost je ta,da mu jasno poveste,da tako več ne želite živet ,ker globoko v sebi veste,da si zaslužite bit srečni in zadovoljni in v prvi vrsti spoštovani .Če se bo želel odločit za lastno spremembo,če se seveda sploh zaveda,da z svojim odnosom,ki ga ima do vas,da to ni vredu še manj sprejemljivo.Ne glede na delo katerega opravlja ,bi moral postavit mejo in družino postavit v ospredje saj bi naj družina bila neka varna celica ,pristan kjer se počutimo sprejete in zaželjene ter varne.Če bo začutil odpor do iskanja pozitivne rešitve za oba,potem je čas,da za svoje dobro razmislite o ločitvi ,in zaživite na novo .Kaj boste imeli od tega,da se razdajate in trudite samo vi za skupno dobro ? Uničujete sebe in ponavljate vzorec vaših prednic v tem tem primeru vaše mame,najslabše pri tem pa je,da bodo vaši otroci prevzeli tak vzorec ,vse prej kot dobra popotnica tudi za njihovo življenje .Bodite dobri do sebe vem,da nam to nemalokrat povzroča preglavice in sproži pomisleke ,ker smo bili vzgojeni tako,da smo vedno bolj skrbeli ua druge nase pa velikokrat pozabili.Zato bi bilo dobro,da tudi sami poiščete kakšno pomoč strokovne osebe,katera vam lahko pomaga pri teh usmeritvah in tudi lažje svetuje saj ni čustveno vpletena v vajino situacijo kot so to npr.bližnji in ljudje vse prevečkrat poskušajo osebne stvari reševat z prijatelji ,sorodniki itd.te stvari pa so nemalokrat preveč kočljive in zahtevajo drugačen pristop k reševanju določenih travm in vzorcev povezanih z njimi .

Želim vam ugoden razplet ,l.p.

Nisi “fuknjena” privošči si kaj

Kako izgleda normalen partnerski odnos?

Jest in moja boljša polovica sva oba iz družin, kjer je bilo ogromno problemov. Začetek zveze je bil precej buren, ker sva se morala obadba naučiti kako funkcionira normalen odnos, ampak sva si ga oba zelo želela zgraditi. Ona se je morala naučiti, da vsak stavek, ki je dvoumen ni očitek, da varanje ni normalno, ipd, jest sem se moral naučiti, da se lahko sprostim, saj ni nujno, da je danes tako, jutri tako z vsemi neprijetnimi dogodki, ter si dovoliti čustveno odprtost.

Obadva sva se želela spremeniti, oziroma sva identificirala družinske vzorce, ki so nama bili položeni v zibko, oziroma strahove in omejitve. Vseskozi sva ogromno komunicirala, vsak je izpostavil svoje težave in kako to rešuje, ogromno sva si pomagala. Ugotovila sva, da imava obadva v bistvu težavo s komuniciranjem in sva nato ustvarila sistem, kjer je logika, da ko ti nekaj na drugemu ni všeč, to danes poveš(ampak objektivno in brez prekinjanja), potem pa jutri nadaljuješ debato. Logika je nekako takšna, da je komunikacija bistvena, brez očitkov, nato razmisliš kaj lahko sam delaš drugače, da bo drugemu lažje, skratka od osebe ne zahtevaš, da spremeni svoje vedenje, ampak spremeniš svojega. Rezultati so po cca. 4 letih prinesli odlične rezultate, je pa tako, da ko je neka težja tema, se drživa načela, da se misli napiše in se da potem drugemu za prebrati. Drživa se načela, da se ne dela scorecardov, oziroma, da se ne dela žrtve, išče se rešitve, vseskozi pa se poudarja v pisanju čustva ljubezni in upanja.

Dandanes po cca. 6 letih, so prekletstva primarnih družin prekinjena, tudi najina hčerka ima odlično življenje oziroma otroštvo. Pri vseh gospodinjskih opravilih imava nekako razdeljeno pol-pol, kaj kdo počne, ko pa obadva delava od doka skupaj, pa recimo pri pospravljanju posode, pranju ipd., praktično tekmujeva, s tem pa pokaževa, da želiva drug drugemu ustreči. Pač pristop je popolnoma brez egoizma in rezultat je izjemen. Težko sicer na kratko pojasnim, ampak tak je po moje pravi odnos. Gledaš na drugega in obratno. Hvaležnost je neprecenljiv del odnosa, ki se povrne 1000x.