Že samo razmišljanje o pričetku psihoterapije in vključitev vanjo sta del psihoterapevtskega procesa in s tem tudi del psihoterapevtske obravnave. Nekateri namreč lahko preživijo leta v neodločnosti glede vključitve v psihoterapijo. Dolgo razmišljajo in odlašajo, preden končno vzpostavijo prvi stik s psihoterapevtom. Pri tem se pogosto počutijo zadržano, ne zavedajo pa se pravih vzrokov svoje neodločnosti.
Spet drugi s psihoterapijo sicer dejansko začnejo, vendar se kasneje zaradi občutka negotovosti umaknejo – zgolj zato, da se po določenem času ponovno vrnejo. Ne glede na to, kako se negotovost pri vstopu v psihoterapijo kaže, pa je redko očitno, da odpor do psihoterapije pogosto izhaja iz globljega, nezavednega strahu pred pomembnimi psihoterapevtskimi spremembami. Tovrsten strah je zakoreninjen globoko v nezavednem in običajno ni povezan z razlogi, ki se jih posameznik v tistem trenutku zaveda.
Koncept odpora pred psihoterapijo se nanaša na nezaveden odpor, ki se lahko pojavi že pred tem, ko posameznik prestopi prag psihoterapevtske sobe oziroma vzpostavi prvi stik s psihoterapevtom.
Odpor do psihoterapevtskih sprememb
Odpor do psihoterapevtske spremembe je “osnovna nevoljnost za odkrivanje, razumevanje, rast in spremembo” (Blatt & Erlich, 1982b, str. 201–202). Tovrsten odpor je del nezavednega prizadevanja za ohranjanje občutka lastne identitete, doživljanja medosebnih odnosov ter dojemanja drugih in sveta okoli sebe. Nezavedna narava odpora do sprememb, ki jih lahko povzroči psihoterapija, ne pomeni, da se oseba z odporom ne sooča. V resnici je “najboljši odpor tisti, ki ga ne vidiš” (Schlesinger, 1982, str. 31).
Posameznik, ki si na zavedni ravni prizadeva, da bi skozi psihoterapijo olajšal svoje trpljenje in stisko, si lahko paradoksalno nezavedno prizadeva, da se globoko v sebi ne spremeni. Tako v življenju nadaljuje na način, ki ga pozna, čeprav mu ta prinaša bolečino. Življenje, ki ga pozna, je predvidljivo in daje občutek varnosti, zato ga kljub nezadovoljstvu in trpljenju, ki ga prinaša, pogosto preferira.
Odpor do psihoterapevtskih sprememb se lahko manifestira na različne načine. Lahko se kaže v neudeležbi psihoterapevtskih obravnav, zamujenih seansah, popolnem ali daljšem prenehanju psihoterapije ali pa v iskanju panaceje v alternativnih oblikah “zdravljenja” in “samopomoči” – na primer v psihadelikih.
Odpor do psihoterapije se lahko izraža tudi s projiciranjem notranjih konfliktov na življenjsko situacijo. Posameznik lahko išče izhod iz lastnega trpljenja tako, da poskuša spremeniti svoje življenje, partnerja, imeti otroke ali zamenjati kariero. Obstajajo pa tudi bolj subtilni načini odpora, kot na primer, da posameznik v psihoterapiji ne čuti potrebe po diskusiji, sedi v tišini ali pa zavrača sodelovanje v psihoterapevtskem procesu.
Odpor do psihoterapije se pogosto pojavi šele, ko psihoterapevtski proces že teče – včasih celo več let po začetku obravnave. Tovrsten odpor je običajen del psihoterapije in se na določen način pojavi pri vsakem klientu. Dejstvo, da psihoterapevt odpora morda ne zazna, ne pomeni, da ta ni prisoten.
Predpsihoterapevtski odpor
Kaj pa tisti odpori pred psihoterapevtsko spremembo, ki jih nikoli nimamo priložnosti raziskati? In kaj je s tistimi odpori, ki sabotirajo posameznikovo psihoterapevtsko spremembo še preden ima ta priložnost vzpostaviti stik s psihoterapevtom? Izkušeni psihoterapevti se dobro zavedajo, da lahko odpori – tako zavestni kot nezavedni – igrajo pomembno vlogo že v fazi, preden se posameznik sploh vključi v psihoterapijo.
Če odpor razumemo kot obliko vedenja, ki ga lahko obravnavamo kot antiterapevtskega (Turkat & Meyer, 1982), potem skorajda ni ničesar bolj antiterapevtskega kot to, da se sploh ne vključimo v psihoterapijo.
Medtem ko se lahko odpor do psihoterapevtske spremembe pojavi že pred posameznikovim prvim stikom s psihoterapevtom, se tovrstni odpori najpogosteje izrazijo v inicialni fazi psihoterapevtskega procesa. To je na primer takrat, ko klient kontaktira psihoterapevta in se dogovori za prvi sestanek ali med postopkom inicialne diagnostike. Gre za obdobje povečanega strahu, dvoma, oklevanja in občutkov brezsmiselnosti. Običajno je prav v tej fazi strah tisti, ki prepreči, da bi se nekdo na koncu odločil za psihoterapevtsko obravnavo.
Posamezniki, ki se zaradi predpsihoterapevtskega odpora nikoli ne vključijo v psihoterapevtski proces, žal zamudijo priložnost za raziskovanje nezavednih motivov svoje ambivalence. Posledično izgubijo priložnost za rast, ki sledi uvidu v njihovo zadržanost. Spet drugi, ki se kljub oklevanju vendarle vključijo v psihoterapijo, pogosto odkrijejo, da je bilo njihovo oklevanje le vrh ledene gore, pod površjem zavesti pa se skriva še veliko več.
Odpor do identifikacije kot “klient psihoterapije”
Ljudje običajno poskušajo racionalizirati svoj predpsihoterapevtski odpor. Posameznik se lahko prepriča, da psihoterapija ni zanj, ali pa se poskuša distancirati od identifikacije s podobo psihoterapevtskega klienta. To se pogosto zgodi, ko posameznik pred ali po prvem obisku psihoterapevta začne dvomiti o tem, ali so njegove težave sploh primerne za psihoterapijo.
Predpsihoterapevtski odpor se lahko kaže tudi tako, da se oseba že pred začetkom obravnave sprašuje, ali ji bo psihoterapevtski proces sploh koristil. Pogosto se pojavi dvom, ali je oseba karakterno sploh primerna za psihoterapijo. Svojo zadržanost nato racionalizira tako, da terapijo vidi kot “neprimerno” za svoje težave, pri čemer se prepričuje, da je psihoterapija “bolj za druge” kot zanj.
Takšen odpor je običajno zakoreninjen v posameznikovem dojemanju lastne identitete in v prizadevanju, da to identiteto ohrani. Pogosto je povezan z željo osebe, da bi bila videna kot popolna, brez težav, močna, kompetentna ali samostojna.
Psihoterapevtski odpor, ki se kaže kot dojemanje lastnih notranjih težav kot zunanjih oziroma kontekstualnih
Nekateri posamezniki psihoterapijo vidijo kot rešiteljico svojih življenjskih težav. Pogosto svoje težave – na primer anksioznost, depresijo ali težave v odnosih – dojemajo kot kontekstualne in odvisne od življenjske situacije, ne pa kot posledico svojih notranjih konfliktov.
Na primer, ločitev ali smrt v družini lahko privedeta do depresije ali dolgotrajnega žalovanja. Oseba tak odziv pogosto racionalizira kot nekaj normalnega v tovrstni situaciji, pri tem pa gre lahko za patološki odziv, ki izvira iz stimulacije notranjih konfliktov, ki segajo daleč v otroštvo.
Posameznik, ki svoje notranje težave vidi kot zunanje oziroma kontekstualne, se s tem nezavedno oklepa upanja, da bo svoje življenjske težave rešil s spremembo praktičnih vidikov svojega življenja namesto s spremembo samega sebe.
Odpor v obliki zatekanja k drugim oblikam “samopomoči”
Izkušeni psihoterapevti imajo pogosto bogate izkušnje s klienti, ki se kontinuirano zatekajo k drugim oblikam “samopomoči” še preden se popolnoma vključijo ali predajo psihoterapiji. Takšno zatekanje k alternativnim metodam je opazno tudi pri posameznikih, ki so v psihoterapevtski obravnavi že dlje časa. Navadno se v določeni točki procesa, ko se pojavi odpor do psihoterapevtske spremembe, zatečejo k drugim oblikam “osebnega razvoja”.
Takšne alternativne metode pogosto vključujejo uporabo psihadelikov, čuječnost in spiritualnost. Nekateri posamezniki iščejo zatočišče pred svojo bolečino v nenehno novih partnerskih odnosih ali gojijo upanje, da se bo njihov trenutni partner spremenil in postal to, kar so si od nekdaj želeli. Spet drugi se zatekajo k nenehnim potovanjem, poskušajo najti smisel v otrocih in družini ali iščejo “izpolnjujočo kariero”.
Posamezniki, ki ostanejo v psihoterapiji dovolj dolgo, običajno pridejo do zaključka, da je vsaka oblika odpora do psihoterapevtske spremembe le iskanje nezavedne fantazije. Verjamejo namreč, da obstaja rešitev, ki bo odpravila njihovo bolečino in izboljšala njihova življenja, ne da bi se morali pri tem kakorkoli spremeniti.
Podobno velja tudi za predpsihoterapevtski odpor, kjer se nekateri posamezniki vključijo v psihoterapijo šele potem, ko izčrpajo vse druge načine za lajšanje svojega trpljenja. Nekateri se leta vrtijo v krogu iskanja alternativ, preden se obupani in z občutkom izgubljenega časa obrnejo na psihoterapevta.
Odpor pred psihoterapevtsko spremembo kot odraz navezanosti na travmo
Odpor pred psihoterapijo je kompleksen in večplasten pojav. Eden od načinov razumevanja tega fenomena je skozi prizmo navezanosti na travmo, zlorabo in negativne izkušnje v otroštvu.
Ko posameznik v otroštvu doživi negativne izkušnje, travmo ali zlorabo, se lahko kljub bolečini, ki jo te izkušnje povzročajo, razvije čustvena navezanost nanje – pojav, ki ga imenujemo navezanost na travmo. Na primer, oseba, ki je bila kot otrok nadzorovana in podvržena kritičnemu starševskemu slogu, se lahko čustveno naveže na to, da je tudi v odraslosti kritično obravnavana. Razvije lahko občutek nesposobnosti in manjvrednosti, ki ga prikriva narcistična fasada lažne samozavesti, samostojnosti in sposobnosti.
Takšni posamezniki pogosto iščejo odnose, v katerih so nadzorovani, saj bi jih drugačen odnos lahko zmedel ter vzbudil občutke izgubljenosti in zmede. Čeprav si zavestno želijo prekiniti vzorce in prenehati iskati odnose, ki temeljijo na nadzoru, njihova navezanost na nadzor – nekaj, kar preprečuje občutke izgube in zapuščenosti – pogosto povzroča odpor do psihoterapevtske spremembe.
Odpor do psihoterapije in psihoterapevtske spremembe zato pogosto odraža notranjo navezanost na travmo in ohranja že znano samopodobo posameznika – četudi je ta negativna. “Ščitijo pacienta pred zavedanjem neprepoznanih in neprijetnih elementov v njegovem lastnem psihičnem življenju ter spodbujajo in ohranjajo nadaljnje iskanje izpolnitve neprimernih nagibov, fantazij in odnosov” (Dewald, 1982, str. 48).
Predpsihoterapevtski odpor je oblika nezavedne sabotaže, katere namen je ohranjati posameznika v svetu, ki mu je znan – ne glede na bolečino, ki jo ta svet prinaša. Da bi lahko živel v znanem svetu, je posameznik pripravljen prenašati bolečino, ki jo doživlja.
Ko govorimo o odporu do psihoterapije oziroma o odporu do psihoterapevtskih sprememb, moramo vedeti, da ti odpori niso zgolj občasni negativni dejavniki, ki lahko vplivajo na psihoterapevtski proces. So sestavni del psihoterapije in jih je treba analizirati ter obravnavati kot del psihoterapevtske obravnave. Njihova razrešitev je bistvenega pomena za razrešitev klientovih notranjih konfliktov. Prava notranja sprememba posameznika se lahko zgodi le s fokusom na tovrstne odpore in njihovo razrešitev. Psihoterapevt, ki ignorira ali zanika odpor do psihoterapevtskih sprememb, klientu ne bo mogel pomagati do trajne razrešitve njegovih notranjih konfliktov.
Blatt in Erlich (1982b) sta slikovito zapisala: “Sposobnost terapevta, da pomaga pacientu postati ozaveščen in razumeti prisotnost ter moč teh odporov, je bistveni vidik terapevtskega procesa” (str. 71).
Na žalost je predpsihoterapevtski odpor, za razliko od drugih oblik odpora, težko obvladljiv, saj lahko sabotira psihoterapevtski proces še preden se ta začne. Kljub temu pa imajo tisti, ki psihoterapiji dajo priložnost in se udeležijo začetne ocene stanja ter diagnostike svojih težav, vsaj nekaj možnosti, da se izognejo tej sabotaži. Pri tem je bistveno tudi, da je psihoterapevt dovolj usposobljen in izkušen, da prepozna psihoterapevtski odpor takoj, ko se ta pojavi.
Več o odporu do psihoterapije in psihoterapevtskih sprememb lahko preberete na tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
