Soodvisnost priljubljen, a pogosto napačno razumljen izraz, opisuje dinamičen, pogosto toksičen ples med dvema ali več osebami, kjer eden s svojo notranjo psihološko potrebo nehote spodbuja uničujoče vedenje drugega. Čeprav se je koncept sprva uporabljal predvsem v kontekstu odvisnosti od alkohola in drog, je skozi čas izgubil ostre definicijske robove ter se razlil čez polje različnih odnosov, v katerih posamezniki črpajo lažen občutek varnosti iz vzajemne škodljive navezanosti. To ni uradna psihiatrična diagnoza, temveč opis patološke soigre, ki plete subtilne niti soodvisnosti iz globoko zakoreninjenih notranjepsihičnih vzorcev.
Zdravljenje takšnih odnosov ne zahteva iskanja hitre poti iz “slabe zveze”, ampak poglobljen vpogled v tiste neizgovorjene motive, strahove in čustvene potrebe, ki ljudi pritegnejo v krog neizgovorjene bolečine.
Glavne značilnosti soodvisnosti
Glavne značilnosti soodvisnosti se danes ne omejujejo več le na odnose, v katerih partner ali družina osebe z odvisnostjo od drog ali alkohola nevede poglablja njen destruktivni vzorec. Prej nasprotno – soodvisnost lahko najdemo v skoraj vsakem odnosu, kjer ena oseba pretirano žrtvuje svoje lastne potrebe, da bi se izognila občutku zapuščenosti.
Takšna oseba pogosto vstopa v odnose z drugimi posamezniki, ki so na tak ali drugačen način čustveno odvisni, pri čemer nastopa kot rešiteljica, skrbnica ali stalna ugaševalka tujih izzivov. Ko pa tega ne počne, se sooča z nizko samopodobo, občutkom praznine ali manjvrednosti in brezciljnostjo, kar jo znova sili v iskanje odnosov, ki jih lahko “obvladuje”, ter hkrati beži od strahu, da bi ostala sama. Tako se ustvarja škodljiv krog iskanja toksičnih odnosov, v katerih se prepleta potreba po dajanju in potreba po nadzoru, vse za ceno lastnega notranjega ravnovesja.
Oblike soodvisnih odnosov
Dinamika soodvisnih odnosov se lahko kaže na različne načine:
- Nasilje v odnosih: Nasilni odnosi so pogosto soodvisni, saj temeljijo na psihološki odvisnosti, ki žrtev prisili v vlogo skrbnice nasilnega partnerja. S tem žrtev opravičuje nasilje, krivi sebe za zlorabo in vzdržuje toksičen vzorec, zaradi katerega se znova in znova ujame v podobne odnose.
- Narcistični odnosi: Narcistični odnosi so pogosto soodvisni, saj temelijo na psihološki odvisnosti in nadzoru. Partner narcistične osebe služi kot stalna opora za njeno krhko samopodobo, s čimer preprečuje, da bi narcis občutil negotovost ali strah pred zapustitvijo. To lahko vodi do omejevanja socialnih stikov, žrtvovanja osebnih potreb in celo opuščanja psihoterapije, saj narcis za ohranitev občutka moči še dodatno nadzira in ustrahuje svojega partnerja.
- Skrbnik drugih: Soodvisna oseba, ki prevzame vlogo skrbnika, gradi svojo samopodobo na nenehnem zadovoljevanju potreb drugih, od partnerja do otrok, pri čemer zanemarja lastne potrebe. Ta neravnovesje povzroča zamere, izčrpanost in občutke praznine, saj oseba ugotovi, da ji nihče ne vrača vložene energije. Zavedanje, da lastnih potreb ne bo nihče izpolnil namesto nje, pogosto vodi v brezup, obup in celo depresijo.
- Zloraba substanc: Zloraba substanc in soodvisnost pogosto delujeta vzajemno, saj odvisnik potrebuje nekoga, ki nevede podpira njegovo destruktivno vedenje. Tako se poglablja cikel, v katerem soodvisnost ustvarja prostor za nadaljnjo zlorabo, odvisnost pa še utrjuje nezdrave vzorce, iz katerih je zelo težko izstopiti.
- Nejasne medgeneracijske meje: Nejasne medgeneracijske meje se pojavijo, ko se soodvisnost razteza med starši in odraslimi otroki. Odrasli otrok lahko prevzame vlogo skrbnika, čustvenega opornika ali omogočevalca starševih čustvenih potreb, pri tem pa zanemarja lastne odnose in potrebe. Ta medsebojna ujetost, v kateri starš in odrasli otrok vzdržujeta toksično prepletenost zaradi strahu pred zapustitvijo ali občutkom manjvrednosti, zmanjšuje možnosti za resničen napredek in spremembe v psihoterapiji.
- Družinska soodvisnost: Družinska soodvisnost pogosto presega posamezne odnose in se razširi na celotno družino, kjer odrasli otroci – vključno z brati in sestrami – vzdržujejo toksične vezi s starši in zanemarjajo lastne partnerje ter otroke. Tudi če je starš sposoben skrbeti zase, se odrasli potomci posvečajo zadovoljevanju njegovih praktičnih, čustvenih ali finančnih potreb, pri čemer zapostavljajo svojo sekundarno družino. Patološka prepletenost s primarno družino je tolikšna, da soodvisne osebe pogosto nimajo notranjega prostora ali moči, da bi tak odnos prekinile in poskrbele za sebe ali za svoje bližnje.
Razvoj soodvisnosti
Soodvisnost izvira iz travm in nezdravih odnosov v otroštvu, ko se otroku začnejo mešati vloge in začenja skrbeti za čustvene potrebe staršev, namesto da bi jih oni izpolnjevali njemu. V takšnem okolju se poraja občutek, da je lastna vrednost odvisna od ugajanja in žrtvovanja sebe, otrok pa tako oblikuje negotov stil navezanosti, ki ga spremlja v odraslost. Kar je nekdaj morda veljalo za toplo in ljubeče otroštvo, se v terapiji lahko razkrije kot tesno prepletena mreža čustvene izkoriščenosti in podrejanja, pri čemer odrasla oseba šele zdaj spoznava, kako globoko so njena najzgodnejša doživetja oblikovala njene sedanje odnose. Takšna odkritja so boleča in pretresljiva, a hkrati nudijo možnost, da se oseba odlepi od teh starih vzorcev in prične graditi bolj zdravo prihodnost.
Soodvisnost, podobno kot druge oblike odvisnosti, pogosto prinaša čustveno težko prtljago: globok občutek praznine, depresijo, tesnobo in tisto trpko spoznanje, da lastne potrebe – tiste stare, nikoli zares izpolnjene iz otroštva – morda ne bodo nikoli potešene skozi druge ljudi. Tako se posameznik znajde v nenehnem iskanju »popravnega« odnosa, ki ga najpogosteje pusti le še bolj izčrpanega in razočaranega. Pri tem se lahko pojavijo tudi fizični simptomi, nemirno hrepenenje po pozornosti, različne motnje hranjenja in osebnostne motnje, saj je telo pogosto prva fronta, kjer se neizrečene čustvene rane začnejo vidno odražati.
Le ena od manifestacij patološke medosebne odvisnosti
Soodvisnost je le ena od možnih manifestacij patološke medosebne odvisnosti, pri kateri posameznik potrebo po lastni vrednosti in samopotrditvi projicira na druge. Medosebna odvisnost kot osebnostna značilnost pomeni pretirano ali patološko navezanost na druge, izhajajočo iz prepričanja, da oseba sama ni zmožna ustrezno živeti odraslega življenja. Soodvisni posamezniki se tako lahko navzven kažejo celo kot “preveč neodvisni” ali psevdosamozadostni, saj z izpolnjevanjem potreb drugih prikrito zadovoljujejo svoje lastne potrebe po bližini, varnosti in smislu. Tako negujejo prepričanje, da so drugi nemočni in odvisni od njihove skrbi, s čimer se dejansko le branijo pred lastnim strahom pred osamljenostjo, šibkostjo in občutkom manjvrednosti.
Psihoterapevtska pot k osvoboditvi notranjih vzorcev
Pri zdravljenju soodvisnosti se psihoterapija ne sme ustaviti le pri spreminjanju zunanjih vzorcev vedenja in misli; resnični premik se zgodi šele, ko se dotaknemo globljih notranjih konfliktov, travm in neizpolnjenih potreb, ki so vzrok za patološko odvisnost od drugih. Namesto da bi osebo “trenirali” za izhod iz toksičnega odnosa z naborom vedenjskih strategij, mora terapevtski proces razkriti tiste tihe, boleče predele njene notranjosti, kjer so se nekoč izoblikovali občutki nevrednosti, strahu pred zapustitvijo in temeljne negotovosti. Takšno delo ni enostavno – pogosto boli, pretrese in zahteva pogum, saj razbija stare iluzije, ščiti pa le resnica. Iz tega globljega, a pristnejšega stika s seboj se lahko nato rodi notranja moč, ki osebo vodi k bolj zdravim, izpolnjujočim odnosom in resnični, ne več le navidezni, samostojnosti.
Več o Soodvisnosti in dinamiki soodvisnih odnosov njihovem vplivu na odnose lahko odkrijete v tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
