Staranje spremlja upadanje kognitivnih funkcij, kar se med drugim kaže kot motnje zbranosti in težave pri odločanju. Starejši se pogosto počutijo osamljene in potrte, kar prinaša še eno posledico – demenco. Pot od osamljenosti in depresije do demence je lahko zelo kratka.
Osamljenost in depresija
Osamljenost je zapleten pojem. Gre za neprijetno in čustveno vznemirjajočo subjektivno izkušnjo, ki se pojavi kot odziv na razkorak med želeno in doseženo ravnjo socialnih stikov. In vendar je še veliko več kot to – je pomemben dejavnik tveganja za zdravje. Ne le da zmanjša delovanje imunskega sistema, temveč jo povezujemo tudi z visokim krvnim tlakom, večjo verjetnostjo nastanka srčno-žilnih bolezni in celo s prezgodnjo smrtjo.
Številne raziskave osamljenost povezujejo z načetim duševnim zdravjem, zlasti z depresijo. Vendar pa osamljenost pri tem ni edini dejavnik – pogosto jo spremljajo tudi zdravstvene težave, zdravljenje za različnimi boleznimi, odvisnost od drugih, bolezen ali smrt ožjih družinskih članov, upokojitev, socialnoekonomski in denarni problemi, slabi odnosi z družinskimi člani, ločitev, kronični stres in mnogi drugi. Vse to prispeva k nastanku depresije.
Depresija je resna motnja razpoloženja. Ponazorimo to z nekaj dejstvi. Zaradi depresije se lahko spremeni celotno razmišljanje bolnika, njegovo dojemanje okolja, telesno stanje, vedenje in socialno delovanje. Glavni simptom depresije, upad razpoloženja, spremlja tudi upad kognitivnih funkcij – in prav ta je napovedovalec razvoja demence.
Čeprav je depresija čustvena, demenca pa kognitivna motnja, se njuni simptomi pogosto prekrivajo. Pri obeh, denimo, so prisotni izguba spomina, težave pri učenju in koncentraciji, spremembe razpoloženja, čustvene spremembe, manjši tek in motnje spanja. Meja med osamljenostjo, depresijo in demenco je torej zelo tanka.
In nato še demenca
Demenca je kronična, običajno nepovratna izguba kognicije. Ob tej besedi najpogosteje pomislimo na alzheimerjevo bolezen, vendar pa lahko vključuje tudi druge oblike, denimo vaskularno demenco. V splošnem je demenca precej dobro raziskana, nove in nove raziskave pa še vedno potekajo. V eni nedavnih so zbrali nove podatke, ki jo tesno povezujejo z osamljenostjo in depresijo.
Strokovnjaki poudarjajo, da je pri starejših, ki se počutijo osamljene – ob odsotnosti drugih dejavnikov tveganja za demenco – tveganje za razvoj demence dvakrat višje kot pri ljudeh, ki se ne počutijo osamljenih. Pri treh odstotkih starejših depresivnih bolnikov odkrijejo demenco v letu dni po diagnozi depresije, po 4 do 18 letih pa se ta odstotek dvigne na kar 79! Vse to pa dolgoročno znatno vpliva na socialno funkcioniranje in kakovost življenja posameznega starostnika.
Psihične motnje, kot sta depresija in demenca, še vedno predstavljajo velik javnozdravstveni problem. Kot posamezniki ne moremo storiti mnogo, a včasih je že tisto malo, kar zmoremo, neprecenljivo. Odprimo srca starejšim ljudem, vključimo jih v družbo, da bodo sodelovali pri različnih dejavnostih ter do konca življenja obdržali aktivno in družbeno pomembno vlogo. Morda demence s tem ne bomo preprečili, zagotovo pa jo bomo upočasnili.
Literatura:
Lovretić, V., Mihaljević – Peleš, A. 2013. Je li poremećaj kognitivnih funkcija u depresiji put u demenciju? Socijalna psihijatrija. 41 (2): 109–117.
Tucak Junaković, I., Nekić, M., Burić, I. 2013. Usamljenost i preferirana samoća kao prediktori samoprocjene zdravlja odraslih. Medica Jadertina, 43 (1-2): 11–21.
Foto: Pexels, Pixabay
