Deloholizem, pretirana neodvisnost, ekstremna zavzetost, perfekcionizem in tekmovalnost – vse to so pogosto značilnosti visoko uspešnih posameznikov. A pod temi, na videz družbeno cenjenimi lastnostmi, se pogosto skriva travma parentifikacije. Gre za obliko otroške oziroma razvojne travme, ki izhaja iz prehitrega odraščanja otroka. Pod visoko uspešnostjo in pogosto izrazito skrbnostjo do drugih se skriva notranji svet nezadovoljenih razvojnih potreb, občutka praznine, zmedenosti, izgubljenosti, pomanjkanja starševskega vodenja, osamljenosti, zamere in potlačene jeze. Ta notranja ranljivost je pogosto izolirana od čustvene bližine in ljubezni, saj bi stik z njo pomenil tudi stik z globoko bolečino čustvene lakote in praznine.
Deloholizem, perfekcionizem in skrb za druge so pogosto stranski učinki parentifikacije – oblike otroške travme, ki nastane zaradi zamenjave psiholoških in praktičnih vlog med otrokom in staršem.
V tem procesu starš od otroka pričakuje vedenje in naloge, ki presegajo otrokove zmožnosti glede na njegovo fizično, kognitivno in čustveno razvojno stopnjo. Travmo parentifikacije doživlja otrok, ki je prisiljen prevzeti ne le prezgodnjo odgovornost, temveč tudi skrb za čustveno dobrobit svojega starša.
Od njih se je pričakovalo tudi odraslo vedenje
Ne le, da so bili parentificirani otroci obravnavani kot odrasli, od njih se je pričakovalo tudi odraslo vedenje. Namesto igre so pogosto opravljali naloge, ki sicer pripadajo odraslim, in za to vedenje bili nagrajeni – bodisi eksplicitno bodisi implicitno. Otroci in starši se takrat niso zavedali, da izvor otrokovega občutka zadovoljstva ni v zdravem razvoju, temveč v pohvali, ki temelji na patološkem odnosu starša do otroka. Visoka uspešnost, ki jo širša družba pogosto potrjuje in nagrajuje, zgolj poglablja posameznikovo travmo ter prispeva k trpljenju v odrasli dobi.
Parentificirani otroci zato pogosto odrastejo v visoko ambiciozne posameznike, ki postanejo perfekcionisti, deloholiki in nenehno osredotočeni na doseganje ciljev. Mnogi so impulzivni, občutijo stalno nujnost in nestrpnost, nekateri pa ne zaznavajo niti lastne fizične utrujenosti. V partnerskih odnosih pogosto prevzamejo vlogo praktičnega in čustvenega skrbnika, medtem ko skrbijo tudi za širšo družino. Njihova potreba po reševanju in pomoči presega odnose z bližnjimi – pogosto se znajdejo v situacijah, kjer “rešujejo” ljudi, ki so jim le znanci ali celo popolni neznanci. Kljub všečnim socialnim veščinam mnogi zaradi strahu pred resnično intimnostjo zavedno ali nezavedno poskrbijo, da končajo osamljeni.
Čeprav se visoka uspešnost in zavzetost zdita občudovanja vredni, sta lahko v ozadju globoko zakoreninjeni travma in neizpolnjene razvojne potrebe. Razumevanje parentifikacije je zato ključno za prepoznavanje vzorcev, ki omejujejo posameznikov čustveni in psihološki razvoj ter vplivajo na kakovost življenja.
Parentifikacija: Razvoj visoko uspešnih posameznikov in deloholikov z občutkom notranje praznine in globoke brezciljnosti
Ena od funkcij staršev je otroku nuditi kontinuirano usmerjanje, vodenje in pomoč pri osmišljanju sveta. Te starševske funkcije otrok internalizira, kar mu kasneje pomaga pri spoprijemanju z življenjskimi izzivi v odraslosti. Parentificirani otroci pa zaradi obrnjenih vlog med staršem in otrokom te izkušnje žal niso imeli. Naučili so se skrbeti zase “kot odgovor na opustitev starševstva” (Lackie, 1999, str. 141). Mnogi od teh otrok postanejo tako imenovani “prekomerno funkcionalni otroci”, torej “otroci, ki delujejo na visokih ravneh, daleč nad svojimi kronološkimi leti” (Robinson, 1999, str. 57).
Posamezniki, ki so bili v otroštvu parentificirani, pogosto delujejo na visoko funkcionalni ravni. Postanejo deloholiki, zdijo se motivirani, ambiciozni, močni in pretirano neodvisni. Pogosto prevzamejo vloge skrbnikov za druge. Nekateri so bolj zadržani, večina pa ima dobre socialne veščine in intuitivno razume, kako se znajti v socialnih situacijah. Znajo ugajati drugim in jih razveseliti. Vendar je to pogosto zgolj zunanja podoba. Le redki vedo, kaj takšni posamezniki dejansko čutijo pod površjem.
Globoko v sebi se pogosto počutijo izgubljene, zmedene in neadekvatne za spoprijemanje z odraslim življenjem. Življenje jih ne veseli, pogosto jih utrudi. Skozi življenje korakajo s stalnim občutkom strahu in tesnobe. Prepričani so, da je življenje preveč resno, “odraslo” in zahtevno. Ti občutki so nadaljevanje nezavednega otroškega strahu pred odraslostjo, v katero so bili potisnjeni, čeprav niso bili emocionalno zreli.
Parentificirani posamezniki pogosto globoko v sebi čutijo, da niso sposobni spopadati se z odraslim življenjem, vendar tega ne želijo pokazati drugim. Pogosto tega ne priznajo niti sami sebi – te občutke zanikajo ali pa se jih sploh ne zavedajo. Občutki inferiornosti, nesposobnosti, neadekvatnosti ali nemoči se pogosto izražajo kot tesnoba in splošen občutek ogroženosti – nemalokrat celo s pridihom paranoidnosti.
Občutek nezmožnosti za odraslo življenje izvira iz otroštva, ko je bil posameznik soočen z odraslimi opravili in prevzemal odgovornosti, ki niso bile primerne za otroka. Ti občutki nemoči in neadekvatnosti, ki so jih parentificirani otroci doživljali ob opravljanju odraslih nalog, jih spremljajo vse življenje. Kljub fizični zrelosti ti občutki ne izzvenijo.
Prekomerno funkcioniranje, ki se je razvilo v otroštvu, se nadaljuje v odraslosti, zato posameznik, od katerega se je pričakovalo, da bo prevzel naloge odraslih, razvije lastnosti visoko uspešnega posameznika, perfekcionista ali deloholika. Ob tem pa se z odraslim življenjem še vedno sooča kot visoko funkcionalni otrok, ne pa kot emocionalno in psihološko odrasla oseba.
Izgubljen in osamljen otrok pod krinko visoko uspešnega odraslega
Parentificirani otroci, ki kot odrasli postanejo visoko uspešni ali deloholiki, emocionalno in psihološko ostajajo ujeti v otroštvu. Namesto da bi resnično dozoreli, se prilagajajo odraslosti s priučenimi vzorci, ki izhajajo iz njihovih otroških izkušenj, ne pa iz lastnih želja in identitete.
Tak otrok je pogosto vzgajan z namenom, da izpolnjuje starševska pričakovanja in projicira popolno podobo družine. Uspešnost v šoli, intelektualni dosežki, socialne veščine in profesionalni uspeh so bili vrednote, ki so zadovoljevale narcistične ali čustveno odvisne potrebe staršev. Obenem so bile pristne otrokove potrebe, čustva in sanje zanemarjeni. Izražanje čustev je bilo stigmatizirano, otrok pa posmehovan kot šibek ali sebičen.
Ta vzgoja vodi do razvoja identitete, ki temelji na ugajanju in doseganju uspehov – navzven deluje močna, notranje pa skriva praznino, osamljenost in občutek brezciljnosti. Da bi zbežali pred temi občutki, se takšni posamezniki pogosto zatekajo k toksičnim odnosom, zlorabi substanc ali impulzivnim dejanjem, kar dodatno zakrije njihovo notranjo stisko.
Kot odrasli slepo sledijo ciljem in skrbijo za druge, ne da bi se vprašali, ali so njihova dejanja res smiselna. Deloholizem je zanje način preživetja, ne le navada – če prenehajo z delom, se soočijo z brezciljnostjo, dolgčasom in frustracijo. Njihova odraslost je naučena, ne pa pristna.
Oseba, ki se je bila prisiljena “obnašati kot odrasla”, ne da bi dejansko dozorela, v odraslosti ponavlja iste vzorce. Globoko v sebi ostaja isti otrok, ki si želi biti opažen in razumljen.
Sledenje fantaziji o neizmernem uspehu kot pobeg pred odnosi, bolečino intimnosti in notranjo praznino
Medtem ko se nekateri občasno soočajo z utrujenostjo, razočaranjem ali pomanjkanjem vztrajnosti pri dolgoročnih ciljih, visoko uspešen deloholik običajno ostaja neomajno osredotočen na svoje cilje. Žal njihova motivacija pogosto izvira iz nezavedne fantazije, ki vključuje potrebo po tem, da bi se počutili opažene in priznane. Takšna fantazija je lahko povezana tudi z občutkom, da bodo po dosegi svojih ciljev končno lahko poskrbeli zase ali zaživeli svoje življenje.
Paradoks te fantazije je v tem, da deloholik, ki je bil kot otrok parentificiran in viden zgolj ob doseganju starševskih ciljev, enako ravna tudi kot odrasla oseba. Takšno vedenje pogosto uničuje njihove odnose in jih pušča v osamljenosti. Njihova sedanjost tako postane ponavljanje otroških izkušenj. Še naprej si prizadevajo za priznanje za svoje dosežke – tisto priznanje, ki so ga kot otroci globoko sovražili, saj so se ob tem počutili za starše nevidne. “Njihova pretirana funkcionalnost postane njihova droga, ki jim daje občutek vrednosti, hkrati pa ruši zaupanje, intimnost in sposobnost predati nadzor.” (Robinson, 1999, str. 59)
Čeprav deloholizem in osredotočenost na dosežke pogosto vodita v pomanjkanje pristnih in intimnih odnosov, tega ne moremo razumeti zgolj kot negativno posledico obsesije z uspehom. Pravzaprav ta obsesija služi kot zaščitni mehanizem, s katerim se oseba izogne bolečini intimnosti in psihološkemu stiku z drugimi.
Parentificirani posamezniki so kot otroci doživeli kršitev svoje potrebe po ljubezni in intimnosti s starši, zato tovrstno bližino doživljajo kot bolečo. Ljubezen in empatija drugih zanje pogosto vzbudita globoko zakoreninjeno bolečino.
Ko se takšna oseba sooči z občutki ljubezni – bodisi ljubezni do drugih bodisi ljubezni, ki jo prejema – se lahko znajde v stiku s prej nezavedno bolečino iz otroštva. Ljubezen do drugih jih spominja na bolečino, ki so jo doživeli, ko je bila njihova ljubezen zavrnjena ali prezrta. Sprejemanje ljubezni pa razkriva njihovo ranljivost in vzbuja strah pred zapuščenostjo. Tako ljubezen, ki bi morala zdraviti, pogosto postane vir neizmerne bolečine.
Kariera kot način ohranjanja identitete in pobeg pred občutkom dolžnosti skrbeti za druge
Čeprav se parentificirani posamezniki, ki postanejo deloholiki in visoko uspešni, na zunaj zdijo močni, iznajdljivi in pretirano neodvisni, so globoko v sebi psihološko odvisni od drugih. Pogosto vstopajo v soodvisne odnose – bodisi s svojimi romantičnimi partnerji, družinami ali prijatelji.
Njihova medosebna odvisnost se izraža v nenehni potrebi po skrbi za druge, iskanju odobritve in zadovoljevanju potreb drugih. To jih pogosto vodi v odnose, kjer se počutijo kot talci ali ujetniki pričakovanj drugih. Ker se jim zdi, da morajo vedno poskrbeti za druge, na račun svojih potreb, pogosto občutijo izgubo svobode. Ti občutki lahko privedejo do zamere do drugih, čeprav je ta pogosto potlačena in prekrita s plastmi krivde. Verjamejo, da je sebično, če se osredotočijo nase.
Potreba po nenehni skrbi za druge lahko povzroči, da se počutijo zadušene in izgubljene v odnosih, kar pogosto vodi v občutek izgube lastne identitete. Da bi se izognili tem občutkom, se deloholiki in visoko funkcionalni posamezniki osredotočijo na samostojen uspeh, delo in kariero. S tem poskušajo preprečiti občutke odvisnosti in izgube sebe v odnosih.
Ker so uspeh, deloholizem, tekmovalnost in visoki dosežki družbeno občudovane lastnosti, travma parentifikacije, ki je pogosto v ozadju teh dosežkov, ostaja neopažena in neobravnavana. Parentificirani posamezniki tako ostajajo izolirani in osamljeni v praznini svojih notranjih in zunanjih svetov, pri čemer le redko poiščejo pomoč. Misel na prenehanje iskanja uspeha in odobravanja drugih se jim zdi grožnja, ki bi lahko uničila tako njihovo identiteto kot odnose.
Več lahko odkrijete tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ.
