Tudi v Sloveniji tretjo soboto v novembru obeležujemo Mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega. Prvič je bil dan organiziran lansko leto v sodelovanju in na pobudo Združenja Ozara Slovenija, Inštituta Rahločutnost, Zavoda Med.Over.Net in Zavoda Pogreb ni tabu.
Vsako leto 2.000 ljudi ostane brez besed
Slovenija spada med države z zelo visoko stopnjo umrljivosti zaradi samomora. Vsak dan v letu več kot ena slovenska družina izgubi bližnjega zaradi samomora. V letu 2016 je samomor prizadel 371 družin, v letu 2017 kar 411. Ocenjujejo, da vsak umrli zapusti v bolečini in hudi stiski šest ljudi: žene, može, mame, očete, brate, sestre … Med njimi so tudi naši najmlajši, otroci in najstniki.
Samomor bližnjega je lahko tako travmatična izkušnja, da povzroči močan šok, neizrekljivo bolečino in nemoč, da bi človek poiskal pomoč. Zato pomagajmo spregovoriti in naredimo mi prvi korak do žalujočega. Ni potrebno, da smo njegovi terapevti in svetovalci, lahko smo le ob njem, če si to želi.
Sarah Ash je zaradi samomora izgubila očeta
Sarah Ash je danes 22 letno dekle, ki se danes spominja svoje poti do končanja študija, za katerega si ni mislila, da bo sploh prišel. S svojimi besedami pove svojo življenjsko zgodbo (video ima slovenske podnapise).
Moje ime je Sarah Ash in stara sem 22 let. Zaključek študija in pridobitev diplome je bil zame dan, za katerega v nekaterih trenutkih svojega življenja nisem verjela, da bo sploh prišel. Sprehod čez oder na podelitvi je bila močna izkušnja zame. Vedela sem, da me oče gleda in je z mano na vsakem koraku.
Spomnila sem vseh težkih trenutkov in misli, ko sem dvomila vase, da mi bo kdaj uspelo diplomirati. V tem trenutku sem si rekla, uspelo ti je, v redu je Sarah, ta dosežek je nekaj, na kar si lahko ponosna.
Pomembno je, da osebo, ki si jo izgubil zaradi samomora, na nek način ohraniš kot mejnik na poti dosežkov v svojem življenju.
Moj oče je bil moj košarkarski trener na srednji šoli. Vsa dekleta v ekipi je opremil z nenavadnimi pisanimi nogavicami, ki smo jih nosile na tekmah. Te nogavice imam še danes.
Nekaj mesecev pred tem, ko je oče umrl, smo imeli eno bolj pomembnih tekem, da kateri sem dosegla svoj najboljši rezultat.
Napisal mi je pismo, ki mu je priložil moje rezultate. Napisal je tudi, da v življenju lahko dosežem vse in še ter mi svetoval, da naj poskrbim zase in da me ima rad – love always. Na stopalu imam danes tatoo – love always. To je njegov podpis, ki ga je napisal v tistem pismu.
Do mojega devetega leta starosti smo bili tipična družina. Ko se je začel oče umikati, sem takoj vedela, da je nekaj narobe. Včasih se mi zdi, da ni bil odsoten namenoma. Nisem pa mogla razumeti, da je bil bolan.
Moje oče je zbolel za bipolarno motnjo in se je zdravil z različnimi zdravili in skupinskimi terapijami (terapije s pogovorom). V prihodnjih letih je imel veliko vzponov in padcev in šel skozi veliko programov za bolnike.
Nikoli nisem vedela, kakšen bo oče. Bo danes vesel oče, jokajoč oče ali jezen oče?
Na večer, ko je mama izvedela za njegovo smrt, je nama s sestro povedala, da je umrl zaradi samomora. Zelo sem ji hvaležna, da je bila od začetka odkrita z nami in tako pomagala zgraditi močno vez med nami tremi. Nimamo nobenih skrivnosti in zaradi tega sem vedela, da karkoli se nam zgodi, bo z nami vse v redu, dokler smo skupaj.
Po očetovi smrti sem se soočala z jezo, nisem mogla razumeti, občutila sem, da svet ni pravičen do mene, občutila sem žalost in praznino.
Pisanje pisem očetu mi je veliko pomagalo. Na listke sem napisala svoje občutke in čustva do očeta, ki jih nisem več želela in jih vrgla v ogenj. Tako so moja čustva dobesedno zgorela v ognju in poletela v zrak. To mi je pomagalo najti mir, upanje in novo življenje.
Moja sestra je imela komaj 5 let, ko nam je umrl oče. V tistem času je bilo v šoli veliko aktivnosti, ki so vključevale očete. Moja sestra tako na primer v osnovni šoli ni imela priložnosti, da bi delila krofe z očetom.
Danes obiščeva slaščičarno, vzameva krofe in jih odneseva na pokopališče. Posebno doživetje je, da prineseva krof tudi za njega. Sediva na pokopališču, jeva krofe in on je z nama. Včasih moliva, zapojeva pesem, včasih le sediva v tišini.
Moja sestra ima zdaj toliko let, kot sem jih imela takrat, ko je umrl oče. Dogodki, ki so se ji zgodili letos, so na nek način težki zame. Od zdaj naprej ji ne bom mogla več reči, ko sem bila jaz toliko stara, je pa oči naredil to in to z menoj.
Po očetovi smrti mi je najbolj pomagalo, da sem govorila o tem. Govorila sem vsakemu, ki me je bil pripravljen poslušati. Začela sem tudi obiskovati tabore za otroke, ki so imeli podobne izkušnje kot jaz. Začela sem kot udeleženka, ko pa sem bila dovolj stara, sem opravila trening in postala prostovoljka. Zdaj je pet let od kar delam prostovoljno.
Od očetove smrti sem se udeležila veliko skupinskih terapij (pogovorne terapije). Spregovorila sem o svojih občutkih, čustvih, izkušnjah povezanih z očetom. To je bilo dobrodošlo, zdaj pa je prišel čas, da spustim in si dovolim biti srečna, saj bi to želel tudi moj oče.
Čuječnost mi pomaga, da pridem v stik s svojimi čustvi. Pomaga mi predelati občutke, vzroke, zakaj se tako počutim in v tistem trenutku občutiti čustva.
Joga mi pomaga spustiti čustva in občutke. Z vajami tudi krepim občutek, da bo vse v redu. Z izdihom se sprostim in se osvobodim.
Ravnokar sem diplomirala, živim z družino, sem na praksi in pomagam v otroški bolnišnici. Tam so otroci, ki imajo težave s pomanjkanjem motivacije in nimajo želje po skrbi za svoje zdravje. Pokažem jim, da lahko dosežejo karkoli in jih vzpodbujam.
V telovadnici delamo na tem, da se jim pospeši srčni utrip in da se malo prepotijo.
Včasih se mi zdi, da si želim rešiti vse probleme. Dotaknejo se me zgodbe ranljivih ljudi, še posebno otrok, ki so moja ljubezen.
Na kratko: v letih, ki sem jih preživela z očetom, me je naučil, kako ravnati z ljudmi, kako ljubiti in imeti rad, kako dati vse od sebe.
Zaradi izgube vem, da v sebi nosim več ljubezni in sočutja. Pomoč drugim ima izjemno moč.
Vem, da bom ok.
Hvala Sarah, da si delila svojo zgodbo.
