Samomor bližnjega je zagotovo lahko takšno travmatično doživetje. Za travmatično izkušnjo je značilno, da preseka naravni tok našega življenja in ga spremeni. Travmatični dogodek zaznamo kot hudo grožnjo, ki je nenadna in zelo stresna. Doživimo jo kot napad na svoje življenje oziroma preživetje. Travmatično izkušnjo lahko doživimo tudi, če smo samo priča nasilju. To so dogodki, ki nas hudo pretresejo, hudo prestrašijo, ki jih doživimo kot nasilne, grozne in ob katerih se počutimo popolnoma nemočni.Vendar niso pomembni le dogodki sami po sebi, pomembno je, kako jih oseba doživi in v kateri starosti. Dogodki in odnosi, ki so nasilni, so praviloma travmatični.
Ana, izgubila očeta zaradi samomora pred 15 leti:
Po očetovi smrti sem imela težave z dihanjem. Ves čas, dolga leta, mi je nekaj ležalo v prsih. Deset let kasneje se mi je preprost prehlad zapletel v hudo pljučnico. Bila sem v bolnišnici. Očitno mi je imunski sistem popolnoma odpovedal in šele po dolgotrajnem zdravljenju je notranja stiska v prsih nekoliko popustila.
Ob travmatičnem dogodku je najprej pomembno, da se lahko oseba umakne v varen prostor in vsaj nekoliko pomiri. Nikakor ni primerno, da nadaljuje z aktivnostmi, kot da se ni nič zgodilo. Izražanje kakršnih koli občutkov ali čustev, tresenje in trepetanje telesa je veliko boljše kot popolna»odrezanost« od občutkov. Če oseba želi govoriti, ji prisluhnemo brez prekinjanja ali spreminjanja teme. Spodbujajmo jo, da čuti senzacije v telesu, ker prav to pomeni prvo pomoč ob doživeti travmatični izkušnji. Travma nas»odreže« od našega telesa. Ko smo izpostavljeni izjemni grozi, ogroženosti in nemoči, nas zaščiti obrambni mehanizem disociacije ali »zapustitve telesa«.Kasneje ta obrambni mehanizem postane naša ovira. Poglavitni način zdravljenja travme je, da se vrnemo v svoje telo, tako da čutimo fizične občutke in pomagamo telesu, da se znova počuti varno in živo.
Mojca, izgubila mamo zaradi samomora pred 50 leti:
Ne spomnim se, da bi kdaj jokala zato, ker mi je umrla mama. Šele šestinštirideset let kasneje sem se ob terapevtki prvič zjokala. Pa tudi sicer še vedno težko jokam, tudi če sem zelo žalostna.
Občutki strahu, krivde, jeze, žalosti, izgube so normalen odziv, ko doživimo travmo. Vse, kar čutimo, je v redu. Pomembno je, da brez obsojanja in s sočutjem sprejmemo vse, kar čutimo sami in člani naše družine. V veliko pomoč nam je lahko strokovnjak, ki je izkušen v pomoči po doživetju travme in nam je na voljo čim prej.
Janja, izgubila mamo zaradi samomora pred 36 leti:
Seveda sem svoje stanje skrivala in lahko rečem, da je šele moj razrednik v zadnjem letniku gimnazije prepoznal, da sem ranjena, in mi opravičeval tudi neopravičene izostanke. Sem pa imela srečo, da sta mi občasno dajali čustveno oporo dve ljubeči teti. V čustvenih stiskah pa sem se lahko zatekla k dvajset let starejši sestrični, ki me je imela rada in je vedno našla vsaj nekaj časa zame.
Biti priča samomora
Če smo bili mi sami ali naši najbližji, sploh otroci in najstniki, priča samomora bližnje osebe ali smo našli truplo umrlega, nas to lahko še posebno in dolgoročno obremeni in povzroči ranljivost za posledice travmatične izkušnje.
Doživeli smo izjemen stres. Pomembno je, da se lahko čim prej v varnem okolju in varnem odnosu pomirimo in razbremenimo – mi ali naš bližnji.Pomembno je, da če potrebujemo pomoč, jo dobimo pravočasno in s pomočjo strokovnjaka,usposobljenega za reševanje travme.
Soočenje družine s samomorom
Soočenje družine s samomorom enega od članov za družino pomeni hudo stisko in krizo v normalnem delovanju. Pri tem je zelo pomemben odziv okolja. Takojšnja podpora lahko močno zmanjša posledice travmatične izkušnje. Pomembno je, da podpremo vse družinske člane, da dobijo potrebne informacije ter da imajo možnost, da se čustveno razbremenijo v varnih odnosih. Prizadeti odrasli lažje podpre otroka šele potem, ko je sam dobil pomoč in poskrbel zase.
Katja, izgubila mamo zaradi samomora pred 51 leti:
V prvem letu nisem izgubila samo matere, ampak tudi družino. Očeta se komaj spomnim. Spomnim se, da mi je rekel, da mora cele dneve delati. Čeprav sem imela doma varuško (ki je bila odvisna od alkohola), sem se potepala cele dneve in toplino iskala po tujih domovih. Spomnim se, da so me mame otrok, kjer smo se igrali, lepo sprejemale. A kljub temu sem se ves čas zavedala, da sem brez mame, da sem drugačna. Oče se o moji mami, niti o živi,da bi obujala spomine nanjo, niti o najinih občutkih, do svojega šestindevetdesetega leta, tik pred smrtjo, ni pogovarjal z mano.
Pomanjkanje podpore in negativni odzivi ob srečanju z okoljem lahko še okrepijo in potrdijo občutke krivde, sramu, stigmatiziranosti in celo manjvrednosti.
Komunikacija v družini je lahko otežena po vsaki izgubi. Če gre za izgubo zaradi samomora družinskega člana, je verjetnost izogibanja pogovora o smrti še večja. Pomembna je odkrita, iskrena, neposredna komunikacija,da v medsebojni ranljivosti zmoremo podpreti drug drugega in se laže spoprimemo z izgubo.
Pomembno je, da odrasli damo dovoljenje in spodbudo otrokom, da spregovorijo, izrazijo svojo bolečino in da v njej ne ostanejo sami in nemi.Če nimamo možnosti spregovoriti v družini ali z bližnjimi, je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč.
Ob tako hudi izgubi, kot je samomor bližnjega, se moramo še posebej zavedati svoje ranljivosti, še posebno če smo ob tem travmatičnem dogodku sočasno doživeli več izgub in drugih stresnih dogodkov, če imamo pretekle nepredelane travmatične izgube in neizžalovane izgube.
Jože, izgubil očeta zaradi samomora pred 33 leti:
Ker nisem hotel obremenjevati očeta, sem toliko bolj z odličnimi ocenami obremenjeval sebe. Občutek dolžnosti, da moram sam poskrbeti za vse, se mi je zdel nekaj čisto normalnega. Še na kraj pameti mi ni padlo, da bi očeta prosil za kakršno koli pomoč pri učenju.
Ob izgubi je družina postavljena pred nalogo, da se prilagodi izgubi. Vloge in naloge v družini se morajo preoblikovati in prerazporediti. Treba se je zavedati, da bo občutek izgube morda ostal za vedno in da utegne sam proces žalovanja trajati več let. Neizžalovane izgube pa lahko obremenijo celo več generacij.
Travma izvira iz grščine in pomeni rano.
Udeležite se okrogle mize 14. 11. 2018 in
preberite celotno knjižico: Zakaj tako boli? – Ko zaradi samomora izgubimo bližnjega.
