zakaj poročeni moški varajo
Pojdiva na prvo možnost. Jaz ne verjamem, da je on lažnivec v smislu, da bi lagal meni. Nikakor ne. Je pa precej mogoče, v bistvu zelo verjetno, da on laže samemu sebi. In potem kajpak takšna verzija pride do mene. Zanimivo se mi zdi, da sta zanj od vseh za poroko bili primerni tisti dve, ki sta zapustili njega, in to ne na lep, ampak nepošten način. Vse druge, ki so ga imele rade in hotele biti z njim (ter samo z njim), tiste pa niso ustrezale. To se mi zdi, kot bi jaz rekla … Seveda se hočem poročiti, to je moja največja želja, ampak kaj, ko me Brad Pitt in Matt Damon nočeta. Vsi drugi, ki me snubijo, pa kajpak niso primerni. Skratka, če sem se pripravljena poročiti s tistimi, za katere vem, da se ne morem, nisem pa se pripravljena s tistimi, ki mi to možnost ponujajo … Ali sem se v resnici res pripravljena poročiti? Moj dragi bi seveda v tem trenutku rekel, da ni vse tako črno-belo. Da je takšno gledanje preveč splošno. In še en kup takšnih. Ter ekspresno zamenjal temo, tako da bi se na dolgo in široko začela pogovarjati o meni. Ne o njem. Moti me, da izpade, da sem jaz tista, ki ima težave. Ampak jaz vem, kaj hočem. On očitno ne ve.
In še druga možnost. Ne krivim vseh moških, krivim njega. Odločala sva se oba. In sva se precej dobro spoznala, preden sva začela zveza. Skratka, odločala sva se oba. Jaz za svojo odločitvijo stojim. On je. Ali bolje. Meni se je zdelo odgovorno, da prekleto dobro premislim, ali želim biti z njim. Preden sem sploh bila z njim. On se je tega premišljevanja lotil zdaj.
Normalno, ženska je kriva. Ker ima kakšno napako. Moški jih seveda nima. In moški v vsej svoji popolnosti pričakuje popolno žensko in se z manj popolno ja ne bo ukvarjal in si uničil življenja. Tisti, ki iščejo popolne partnerje, naj se zavedajo naslednjega: 1. sami niso popolni 2. popolnih parnerjev ni 3. ostali bodo sami (in stari) 4. na poti do starosti in osame bodo onesrečili veliko dobronamernih in nepopolnih ljudi.
Za popolnega bi se že potrudile. Ampak takšnega ni, zato se nam ni treba truditi. Za kakšnega zapitega, smrdečega in s trebuhom se pa res ne bomo trudile biti popolne. In večina je takšnih.
Veš, DRRR, jaz nisem dreserka, da bi moškega dresirala. Sprejmem ga, kakršen je. Ne skušam ga spremeniti, nič ne zahtevam od njega. Še manj ga izkoriščam in uporabljam za dosego svojih ciljev. Od moškega ne pričakujem, da mi bo uredil streho nad glavo, pomagal kupiti avto, mi kupoval darila, me vozil na drage večerje … Vedno raje dam, kot vzamem. In vidim, da je to napaka. Ker tega ne spoštujete.
Vam napišem en primer varanja, ko sta zakonca skupaj tudi v službi. No, pa ljubica tudi …
Zakonca vsak dan peljeta otroke v vrtec ali pa varuška pride čuvat na dom. Vsak dan hodita skupaj v službo. Kupita hišo, se skoraj preselita. V tem kolektivu se najde bejba, ki pač vsake toliko malo podebatira z njem, včasih tudi z njo, pa, verjemite, še z večino zlasti moške populacije. Pa mora zakonec malo podaljšat delovnik danes, pa jutri, pa prihodnji teden. Ali gre pa kar na službeno pot za tri dni, v ljubičino stanovanje.
Dragi moji, vse se da. Če hočeš varat, boš našel način, da boš to počel. Če nočeš, pač ne.
In zanima me pravzaprav, zakaj tisti junaki in junakinje, ki varajo, bingljajo kot opice z lian, zataknjeni z obema rokama za eno in drugo zvezo? Zakaj, če jim trenutni partner pač ne odgovarja, enostavno ne rečejo, glej ne morem, preveč sva si različna, ne ljubim te, nisi mi všeč, spremenil/a si se tako, da te ne prepoznam več … Zakaj raje kot to, skačejo po lianah?
Velikokrat sem bila prevarana,zato vam povem:MOŠKI NEBI MOGLI VARATI.ČE NEBI BILO ŽENSK.O POROČENIH,KI VARAJO BI POVEDALA:NAJ POROČEN MOŠKI MISLI NA SVOJO ŽENO IN OTROKE,ZAKAJ BI SE LJUBICA OBREMENJEVALA S TEM,SAJ ONA JE LEDIK IN FRAJ.ČE SE ON NE BOJI DA BO OSTAL BREZ DRUŽINE,JA SAJ JE TO NJEGOV PROBLEM,NE NJEN.
Seveda obstaja kopica razlogov zakaj poročeni LJUDJE varajo, skoraj nikoli se pa ne omenja največjega – tj. dejstvo, da ljudje po naravi preprosto nismo monogamna bitja, oz. je monogamija zgolj socialen konstrukt. Naša genetska zasnova se ni dosti spremenila od časov, ko teh socialnih konstruktov še ni bilo, posledično smo pa obdržali stare nagone.
Ljudje fizično ne varamo vse povprek zgolj zato, ker smo večinoma sposobni te nagone zadržat, so pa le-ti ves čas še kako prisotni. Skozi um/domišljijo pa dejansko varamo ves čas.
Prava rešitev je v tem, da se sprijaznimo z dejstvom, da nismo monogamna bitja, potem se pa kar naenkrat odpre kopica ne-monogamnih možnosti. Edina prava prepreka je krhki človeški ego, iz katerega izvira ljubosumje.