za vedno je zaspal moj ati
Barbara, izgubila sem atija pri 17, mater 6 let nazaj, partnerja tri leta nazaj, prijetelja, po mesecu dni in pol po prijatelju tri leta nazaj, pa še noseča sem, ko bi najmanj le to potrebovala.
Jezna, po eni strani se strinjam, da je smrt naravna, tudi moj partner je po 10 letih zaspal naravno, bil je star komajda 32. Pusti provokatorje, nosimo svoj križ, ki ga nekateri nikdar ne bodo razumeli.
Je pa težko nositi svoj križ, vendar se sama za razliko od drugih, kot je takšne primerek, ne znašam nad drugimi.
Draga Barbi!
Da ne “zamre” še naša tema, se ti tu malo oglašam.
Počitnice smo preživeli lepo, solz je bilo dosti manj in več je bilo smeha ob krasnih spominih na našo zlato mami in babi.
1.novembra smo zjutraj skupaj obiskali mamin grob in grobove sorodnikov.kar streslo me je koliko sorodnikov imamo že med zvezdami in kar je še posebej hudo : veliko zelo mladih.
po kosilu smo šli še enkrat na pokopališče in prav pri njenem grobu izvedeli za čudovito novico: bratranec je dobil prvorojenko!
Naklučje ali usoda?
Tri čudovite ženske smo izgubili v slabih 10mescih in eno dobili.
No tako 1.november ni bil za nas le dan žalosti ampak tudi dan veselja .
Zdaj pa naprej,..v nove zmage, kot bi se reklo po starem.
Topel objem draga moja Barbi in kmalu/ res kmalu/ na snidenje!
Nataša