za vedno je zaspal moj ati
Še enkrat pozdravljena Nataša,veš pol stvari pozabim napisat.
Kako lepo,da jo velikrat sanjaš, meni je bilo to dano samo parkrat upam moj dragi ati,da še prideš v sanje saj te neskončno pogrešam.
Res je tako kot si napisala zvečer je najhuje.Se spomnim, ko sem ležala na postelji da bi zaspala,solze so kar tekle mislila sem da ne bom nikol mogla nehat jokat to je bilo tako hudo,da se z besedami ne more povedat.Je boljše sej kot sem že prej napisala pridejo trenutki groze,enostavno navadimo se živet s to bolečino.Draga Nataša kako je grozno slišat tisto besedo ki ti spremeni in postavi na glavo življenje ane?
Res iz srca ti želim,da ti bo bolje ampak prekmalu je…
Objem Barbara
Žijo draga prijateljica!
Moja dva “velika” sta na smučanju, jaz pa s tamalim uživam v toplini domače dnevne sobe.
Očitno je babica zima šele zdaj pokazala svojo moč in nas postregla s pravim sibirskim mrazom..no zame je že to :-10ob 8hzjutro, zdaj -5/ 14,00/ kar mrzlo.
Veseli me, da ste vsi dobro in zdravi,…tudi jaz moram trkat: 3tedne sine v vrcu in še nič bolan!
Upam, da bo tako tudi ostalo. …
…in bravo Ti da si se odločila za šoferskega, jaz sem še vedno pravi strahopetec in si ne upam niti pomisliti, da bi vozila avto. Moj strah izvira še iz ranega otroštva, ko sem doživela prometno nesrečo in se ga nikakor ne morem otres! Tebi pa iz srca želim srečno in varno vožnjo!!
Jaz sem še vedno spreminjajoče: kak dan je dobro, drug dan znosno, kdaj me pa res vse skupaj premaga in pač pustim čustvom prosto pot. Res pa je da čedalje bolj hrepenim po domu, komaj čakam počitnice, da bom z otroci šla domov,da bom lahk šla na grob… : Ker se z domačimi slišimo vsak dan, mi je malo lažje, ker vem, da so oni dobro, da sta brat in ata vsak dan na pokopališču in skrbita, da je vedno prižgana svečka in vsaj cvet ali dva v vazi. Naša mama je uživala z rožami, tako da ima vedno svežo, ker umetnih, ki so mimogrede meni zelo grde, ni marala nikol…Nič pretrano: 1-3cveta!
Zdaj bom po vej verjetnosti si naštimala kak film,ker se mi pa res neda ven….
Lepo se imejte in sonce v srce tebi in tvojim najdražjim iz srca želim, draga moja Barbara!!
Nataša
Dragi Barbara in Nataša.
Ob branju vajinega pisanja so me oblile solze.
Moj oči je umrl novembra 2008.
Vem, kako se počutita, kako zelo pogrešata, kako zelo boli… Nimam pametnega nasveta, kako iti čez to. Sama sem za eno leto potlačila vso žalost in se pretvarjala, da je vse OK. Pa me je ob obletnici udarilo kar močno. Ves ta čas sploh nisem mogla dojet, da ga res ni. Zdaj jokam in ga hudo hudo pogrešam. Včasih slišim njegov glas, smeh. Včasih me obišče v sanjah ali pa ga začutim nekje v dnevu. Vem, da je z mano in da pazi name. Slišim ga, ko mi govori: “Punca, bodi pogumna.” V sebi odkrivam podobnosti z njim, najdem ga malih stvareh, ki jih počnem. Ko mi je hudo, se v mislih pomenim z njim. Majčkeno pomaga. In ko bom imela otroke, jim bom z veseljem pripovedovala o njem, da bodo vedeli, kdo je bil njihov dedek.
Res je, ko pravijo, da čas celi vse rane. Vedno manj boli, vedno manj sem žalostna, a pogrešam ga neskončno, še vedno. Vedno mi bo manjkal.
Pošiljam vama en topel objem. Želim vama vse dobro in da vaju bolečina čimprej mine.
Pozdravljena poppop!
Pri meni bo drug teden v torek osem mesecev odkar ga nimam več. Je zelo hudo,ker ga imam zelo rada in neskončno ga pogrešam in ga bom vedno.Tako kot si rekla jaz včasih sploh ne dojamem da ga ni, vse je še tako blizu kot bi bilo včeraj.Tudi jaz si mislim da pazi name in tako je prav,tisti,ki ga imaš rad nikoli ne umre le daleč je.
Želim ti enako kot sebi,da pride v sanje in ga močno objameš.
Pozdrav Barbara
Pozdarvljena draga Nataša!
Danes sem naredila še drugi del teoretičnega izpita na roški, sem vesela.
Tako kot praviš en dan dobr drug pa spet kriza.Jaz sem vesela,da se moj ljubi ati ne matra več,ker je res pretrpel kristusove muke,samo se uprašam zakaj on zakaj sem jaz mogla izgubit očeta zakaj…
Veš vsak dan mislim nanj zvečer z mislimi nanj zaspim, vsak dan ga imam pred očmi njegov smeh pa njegove besede Barbi kdaj prideš,in to dem sanjala v sanjah sem ga slišala Barbi kdaj prideš drug dan sem bila že ob osmih zjutraj na žalah, tam sem mu pa povedala da sem prišla in da ga imam rada res zelo mi manjka pogrešam ga.
Ati moj pogrešam te tvoja Barbara
Jaz pa mislim da se mene nekaj loteva glava me boli smrkam,neki me noge bolijo ali je to samo danes ali pa bom zbolela.Sem vesela da ta pujsja gripa ne razsaja več.
Nataška drži se objem tebi pa tvoji mamici tam pod zvezdicam
Draga poppop!
Najprej hvala za besede tolažbe in razumevanja!
Res je da bolečino drugega najbolj razumeš, ko sam doživiš podobno!
Vsa leta mojga službovanja sem se dokaj pogosto srečevala s smrtjo, bodisi direktno ali posrednoin to smrtjo najbolj ranljivih : otrok in mladostnikov in sem bila ob vsej “naučeni” teoriji prepričana da obvladam vse:
poslavljanje od umirajočega, sprejemanje smrti, slovo, vse faze žalovanja in še in še,…..
Joj kako sem se zmotila: obvladam ja -ko gre za druge..pri sebi sem čist odpovedala ! Ampak bo boljše,…ker čas res naredi svoje in se bodo rane enkrat vsaj za silo zacelile, naučila se bom živeti brez njene fizične prisotnosti, vem da bom še vedno kdaj poklicala na njen mobi, ker je še nisem zbrisala, ker je še ne morem….pa bodo spet zakrvavele, ko bom spoznala, da je brez pomena in učinka da se zaman upiram resnici!
Tudi tebi želim predvsem mir v duši in sanje, kjer si srečna s svojim ljubljenim atijem !!
Topel objem!
Nataša
Draga moja Barbara!
Upam, da te je bolezen zgrešila! ..in da se danes že boljše počutiš !
Pri nas danes ves dan zebe/-7/ in naletava sneg. Nič hujšega, sam mraz grize prav do kosti !
Veš kaj mi je danes rekel zjutro moj 5.letni sine: babi zvezdica pa je umrla, ker je bila bolana in se je utopila. in ko sem ga vprašala kdo mu je to povedal, je rekel babica zvezdica.
Kdaj pa? Ja ko sem malo se zbudil in malo spal! ..to sem napisala dobesedno tako kot je on povedal!
Moram priznat da sem bila šokirana!
Res se midva veliko pogovarjava o njej, ker se je zelo rad in veliko spominja, medtem ko se na nonota spomni le, ko gremo na njegov grob prižgat svečko. Zato tudi mislim, da jo je tako živo sanjal, vendar pa me malo vse skupaj bega. Kaj če pa je???..saj še sama ne vem kaj…
Punca pa od prihoda iz Prekmurja sploh se ne pogovarja o njej. ali bo spet izbruhnila tam, kot zadnjič ko smo bili? Tudi piše ne več, kot je v začetku,…jaz pa še vedno…kako mi pomaga…kot da se pogovarjam z njo,…
Barbara kako se tvoja fanta spopadata z žalovanjem? Imaš kak nasvet?
Dovolj me imaš…za zdaj!!
Bodite mi zdravi in res iskren in topel objem vsem tvojim dragim in tebi !!
Nataša
Draga moja Barbara!
Danes je 10tednov od tistega “nebodi ga treba” klica, ki nam je obrnil življenje čist v drugo smer.
In danes je spet eden tistih, ko ne morem in nočem ukazovat svojim čustvom.
Srce in duša jočeta, se smejeta , sprašujeta in obtožujeta,….spet in spet.—in ko mislim že da sem odkrila odg…..se vse spet sesuje ! JOJ MAMI MOJA ZLATA; KAKO TE POGREŠAM!!!!!
Kaj bi dala za vsaj en tvoj objem, da bi ti lahko še enkrat rekla, da te imam rada, …
Sem pa zelo vesela, da sta brat in ata vsak dan pri njej…na obisku…kot rečeta…da skrbita za njen poslednji “dom”, ji povesta novice, …jaz se ponavadi zvečer pogovorjam z njo…takrat imam občutek kot da je ob meni, da ni umrla,….a kaj ko me kmalu kruta resnica udari tja kjer najbolj boli: v dušo in srce!!
In TI moja draga prijateljica?
Kako preživljaš te turobne in mrzle dni ?
Upam, da ste zdravi in da tvoj šoferski izpit dobro napreduje!!
Želim ti miren, topel in zadovoljen začetek tedna in seveda kljub zunanjemu mrazu toplo srce!!!
Objem iz srca !!
Nataša
Ob branju teh postov so mi lile solze v potoku in čutila sem vajino bolečino, kot bi bila moja. Moja starša sta sicer še oba živa in zdrava. Ne vam kaj je z mano, ampak jaz se že sedaj bojim tega, kar je doletelo vaju. Bojim se, da se bom zlomila in da tega ne bom znala prenest. Pa nisem bolestno navezana na starše. Živim v svojem stanovanju s svojimi otrocmi in včasih tudi 14 dni ne grem obiskat staršev. Pravkar prestajam obdobje ločitve in vem, kako moja starša trpita in koliko prejokata zaradi mene. To me grozno obremenjuje in že sedaj vem, da se bom požrla od očitkov, ko ju ne bo več, ker sta zaradi mene morala tako trpeti.Ne razmišljam veliko o tem, a kadar pomislim na to čutim tako močen strah in bolečino, da začnem trepetati.
Vidim, da se postavljata na noge. Vem, da je sicer še težko, a očitno se preživi. To mi daje moč.
Želim vama veliko lepih spominov na atija in mamo in čimmanj bolečin.
Draga Nataša,zbolela sem za angino še zmeraj se počutim slabo in čist brez glasu sem,to mi gre počasi že na živce.
Danes je osem mesecev odkar je zaspal moj zlati ati.Tudi jaz tako kot si ti napisala ne vem kaj vse bi dala da bi ga lahko še enkrat objela.Jaz ga tako kot ti svojo mami čutim ob sebi.Nataša upam da se boš čimprej navadla živet s to bolečino in verjet,da tisti ki ga imaš rad nikoli ne umre le daleč je.
Vprqšala si me kako se moja dva fanta spopadata z žalovanjem, moram ti povedat,da ko se je to zgodilo sta jokala dvakrat na teden ga sigurno omenta ata je mel to rad.
Res ti želim da čimprej okrevate.
Še eno novico imam malo bolj veselo moj zlati ata bo postal avgusta dedek.Moj brat pričakuje dojenčka.
Ati rada te imam,tvoja Barbara
Draga pikapolonica!
hvala za prijazne besede!
Dokazano je da se ljudje najbolj bojimo neznanega in nečesa kar pomeni dokončnost…in smrt je prav to! Živimo v okolju kjer je smrt in izguba še vedno obravnavana kot kaka mistična stvar, velikokrat tudi zelo tabuizirana….
in kaj nas lahko pripravi nanjo?
NIČ!!!
Zakaj?
Zato, ker je vsaka smrt, izguba drugačna. Ne žaluješ enako za starši, kot partnerjem, prijateljem,…tako kot ne ljubiš na enak način!
In vsak od nas ima svoj edinstveni način žalovanja, izražanja čustev,…zato kakih univerzalnih napotkov nažalost ni! Bi pa kdaj še kako prav prišli…
Sekirat se že zdaj kaj bo ko se bo to res zgodilo je nesmiselno! Ker če boš še kako prepričana da vse obvladaš..je v praksi čist drugače!
Zato ti bolj svetujem/ če lahko/ posvečaj se jima zdaj ko sta živa. Ju kdaj pelji kam, objemi, razveseli s nepričakovanim obiskom(če ne živite skupi/….pa povej jima da ju imaš rada, …skratka daj jima vedeti, da ju spoštuješ in sta tvoja opora, zaveznika,…da ti ni vseeno za njiju!! Verjemi mi da se boš tudi ti ob tem zelo dobro počutila, ne samo onadva !!
Draga pikapolonica želim ti še veliko srečnih skupnih let s starši!!
pa lep konec tedna! Nataša
Draga moja Barbara!!
A se je tvoje zdravstveno stanje že izbolšalo?
Upam da je in da že s polno paro greš novim zmagam naproti!
Pri nas je še vedno bolj kot ne enako: dnevi kar gredo, včasih manj drugič bolj boleči, večeri pa so že nekak ustaljen ritual: s sinkom prebereva pravljico, skupaj zmoliva za babico, pa še lahko noč ji zaželiva in on največkrat tud takoj zaspi…..jaz pa velikokrat takrat nekako dovolim bolečini in solzam prosto pot. Pa ne da bi me bilo pred drugimi sram svojih čustev..nasprotno..nikoli se jih nisem bala pokazat,..ampak ne bi rada s svojo bolečino obremenjevala še koga drugega, predvsem mojih najbližjih. Pa takrat imam mir se z njo “pomenit” ker sve v mislih same in naju nič ne moti!
Vem, da bo počasi bolečina znosnejša , ampk pač kot pravijo: pustimo času čas..eni prej, drugi pozneje!!
Sem pa vesela tvoje novice: čestitke teta!!…tudi jaz bi že rada bila, pa bratu in svakinji že 10let, kljub vsej medic. znanosti ne uspe!! Vendar jaz mislim, da imata zdaj tam med zvezdami zaveznika-mami, ki bo zastavila kako dobro besedo za njiju!!
Zdaj pa bo treba mal kaj za službo naredit,pa skuhat,..pa še 100in 1. obveznost in petek bo fraj!
Še sreča da je pred nami podaljšani vikend…pa čim lepše ga preživi v krogu svojih dragih!!
Objem!! Nataša
Draga Nataška!
Moje zdravstveno stanje je malo bolje hripava sem pa še zmeraj to mi gre že počasi na jetra.
Veš pride dan ko se razjokam še vedno in mislim da tak dan nikoli ne umre tako kot naši starši.Drug mesec ima moj ati rojstni dan spet bo hudo.Moj ati tolk se je boril in nazadnje izgubil boj,ampak živi v meni v mojem srcu za vedno.
Moj vozniški izpit napreduje vozim skoraj vsak dan tako da verjetno grem že drug mesec na glavno vožnjo,če pa padem pa še enkrat komaj že čakam da bom imela izpit prov veselim se.
Za tvojega brata bom pa držala pesti, vem da jima bo uspelo,ker bo vajina mamica poskrbela za to boš vidla.
Tebi draga Nataška pa želim mirne in čim manj boleče dni.
Objem Barbara.
Pozdravljena pikapolonica!
Ja res je hudo,ko izgubiš enega od staršev.Ti maksimalno uživaj z njima in se ne obremenjuj v naprej,želim pa ti,da se ti to ne zgodi še zelo dolgo dolgo.Verjemi mi da se preživi res da boli ko hudič,vse na svetu bi dala da bi ga lahko še enkrat objela,vidiš ti imaš to možnost izkoristi jo.
To da tvoji starši trpijo,ker se ločuješ je to popolnoma normalno,vsak starš si želi,da je njegov otrok najbolj srečno bitje na svetu.Hvala ti za lepe besede,res ni se ti treba obremenjevat že v naprej,bodi vesela da sta zdrava,ko pa pride enkrat ta čas pač pride o tem ne odločamo sami.
Lepo se imej,želim ti da si lepo urediš življenje da boste srečni.
Pozdrav Barbara.
Drage moje dušice!
Že nekajkrat sem se spravila pisati, vendar so me vsakič oblile solze in vsega je bilo konec.Tako lepo in obenem želostno je brati vaše misli in občutke.
Mislim, da zame prihaja najbolj udaren čas žalovanja, ki mi niti najmanj ne pusti žveti, ampak životarim v svoji biti in se zapiram. Vem, morala bi iti ven. Toda kako, če vsakič, ko pomislim na svojo mami, dobim solze v očeh. Groza. Minilo je točno 6 mesecev in 2o dni odkar moje zlati mami ni več fizično med nami. Prve 3 mesece sem tolažila očeta, sedaj pa on tolaži mene. Sploh se mu pa ne upam povedati, kaj v resnici čutim in skrivam, da ga ne bi še bolj bolelo.
Tako si jo želim vsaj še enkrat videti, objeti, jo vsaj sanjati. Vsega skupaj sem jo do sedaj sanjala 4x. Vsi mislijo, da si po polovici leta že pripravljen na nove podvige in ne vem kaj še. Jaz pa sem kot cunja. Vidim, da se tudi ti, Barbara, nekako spoprijemaš s tem, enkrat bolje, drugič spet slabše. Nataše, upam, da bo vsaj tebi dano , da boš bolje sprejela vso to “bedno” resnico, in ne boš trpela toliko časa. Pikapolonica, ti pa tesno objemi starše, dokler imaš še to možnost, kajti potem postanejo to samo še želje. Zakaj mi je Bog ukradel del mene???????
Evo me, spet jočem…………………………………..
Ne vem, kako so prenesli smrt svojih staršev naši starši! Zanimivo, kako nas nikoli ni posebej zanimalo, dokler nismo mi na istem… in trpimo… kot so naši starši trpeli za svojimi.
Objem vsem skupaj!
Draga izgubljeno sonce!
Vem kako boli tolažbe ni samo navadimo se živet z bolečino,Ravno danes je za mano en tak dan da kar jokam pa je že osem mesecev odkar nimam svojga atija,tudi jaz se sprašujem zakaj. zakaj glih meni ga je bog uzel.Jaz sem ga tudi sanjala samo ene parkrat,jaz bi več ga objela pobožala kot nekoč tako kot si napisala to so samo želje.Tako rada bi da pride vsaj v sanje upam da bo.
Želim ti da bi čim manj bolelo ampak ne gre prekmalu je.
Želim ti lepe in mirne dni,sočustvujem s tabo in z vsemi ki jim je hudo.
Oglasi se še kaj objem Barbara
Drage moje : Barbara in Izgubljeno sonce!
Tudi sama pogosto zaidem na to stran in vedno znova prebiram te vrstice tolažbe, ki so res pravi balzam za naše ranjene duše! , kajti solze, ki se vsakič ulijejo ko da malo žalosti odnesejo s sabo!
16. bo že tri mesce, od smrti naše babi- zvezdice kot pravi sine in kdaj se mi res zdi, da so to le sanje oz neslana šala, da me bo kdo “spomnil” da si vse le domišljam. .
Da imam še čas , da jo pokličem, pridem domov,…pa nažalost jo lahk grem obiskat le na pokopališče in še to, le kadar grem domov 4-5x na leto.
Ja naslednji teden imajo otroci počitnice, zato gremo domov..ja moj dom je še vedno tam sredi prekmurske ravnine, kjer me še vedno čaka ati, brat, sestra in svakinja,..mami ….vem da čaka da pridem na njen grob, na obisk, kot pravita tata in brat. Moj Bog kako jo pogrešam!!!…čedalje bolj!!!
Zdaj, grem spat…vem da me bo spet uspavale solze in misli na mojo zlato mami!!
Lahko noč moje prijateljice in topel, pa čeprav virtualen objem obema iz srca!
Nataša
Draga Barbara!
Preden jutr zgodaj zjutraj mahnem proti domu, bi te rada še enkrat iz srca pozdravila in ti zaželela tisto kar želim tudi sebi: najti moč in pot, da se bomo počasi navadile na izgubo in bolečino.
Tolk se veselim naše poti in doma, ampak me je tudi strah kako in kaj!!
Nič bom pol razglabljala o tem !!!
draga moja Barbara želim vam lepe in zdrave počitnice !!
Nataša
…tudi ostalim “sotrpinom” želim da kmalu skozi težo solz, posije tudi kak nasmešek!!
Draga prijateljica!
Počitnice končane…HB vsi zdravi in celi!
Prekmurje že v znamenju pomladnih znanilcev, tako da smo mami v ponedeljek že dali 3.tulipane z domače gredice. Kako veselje je ona imela z urejevanjem svojih cvetličnih gred- nikoli ni skrivala ponos na svoj “pridelek”.
Ob prihodu domov mi ni bilo niti tako hudo, kot sem mislila, vendar obisk groba me je spet sesul. Prav tako spominska maša..sem tako hlipala, da me je prišla med mašo ena častna sestra tolažit. Sem mislila da mi bo srce skočilo iz prsi, da se bom zgudila kar tam,…pa je šlo Hvala Bogu za prijazne in srčne ljudi, ki znajo pravo besedo povedat takrat ko jo rabiš slišat .al pa so samo tiho, ko si to želiš in so le ob tebi !
Barbara kako pa si kaj ti?
Šoferski izpit?
Velikokrat pomislim nate, in si res iz srca želim, da se bove enkrat tudi v “živo” spoznale!!
Hvala ti, da me tolažiš. sočustviješ z mano in deliš svoje misli!
RES TI IZ SRCA HVALA!!..IN PRAV TAKO VSEM, KI VEDNO NAJDETE PRAVE BESEDE, ZA TOLAŽBO NAŠIH RANJENIH DUŠ !!
Topel objem vsem!
Nataša