za vedno je zaspal moj ati
Draga Barbara!
danes spet boli za znoret….
16. je !!
4.meseci od kdaj je ni-pa se mi dozdeva da šele ta hujše prihaja!
Vem in si tudi dopovedujem, da mami nebi želela , da nam je hudo, ampak praznine ne moreš napolniti niti s prijetnimi spomini, niti z jokom , žalostjo,…ničemer…..očitno se bo treba res naučiti živeti s praznino , jo sprejeti in se trudiditi “preživeti”.
MOJA ZLATA MAMI KAKO TE POGREŠAM!!!!!
Draga moja, kako pa ti?
Šoferski?…sem se včeraj večkrat spomnila nate .
Objem!!
Nataša
Draga Nataša!
Jaz se opravičujem,ker se cel teden nisem javla ampak res sem se ful obremenjevala iz izpitom,ja včeraj sem uspešno opravila vozniški izpit, zdaj sem šofer.
Vem da ti je bilo hudo za 8 marec dan žena spomini na mamico.Danes je 16 moj ati ima rojstni dan.Danes grem tja kjer je zdaj moj ati doma spet mi bo hudo.
Pri tebi pa mineva štiri mesece,ane kako čas hitro gre spomini so pa še tako živi kot bi bilo vse skupaj včeraj. Želim ti da ti današnji dan hitro mine,pa malo solz,saj veš je tam kjer jo nič več ne boli,tvoj angelček.
Veš jaz vem moj ati angelček je poskrbel zato da sem s prvim poskusom naredila izpit,predno sem šla sem se v mislih pogovarjala z njim.
Oglasi se pa še enkrat oprosti za zamudo, mislila sem pa velikokret nate.
Objem Barbara
Barbi,
čestitke ob opravljenem izpitu. Zdaj boš lahko večkrat prišla k meni, da bove skupaj obujale spomine in jokale. Tvojemu atiju pa naj bo lepo tam kjer je in naj vas še naprej čuva.
Lidija
Nataška tudi tebi želim, da ti dnevi minevajo v lepih spominih s čim manjšimi bolečinami. Prekleto res je da je vsak dan težji.
Draga moja Barbara!
Čestitke za opravljen šoferski izpit!!! in pa veliko varnih voženj!!
RD….si sploh ne upam predstavljati kako ti je bilo hudo, mene še čaka ..25.aprila…in moram priznat, da me že zdaj oblijejo solze, stisne v prsih, ko se spomnim, da ji letos prvič ne bomo mogli zapet to telefonu: vse najboljše draga babi,….joj kog že zdaj zaboli…
Oprosti , res ne morem več pisati…je prehudo ratalo…
Objem draga moja……pozneje kaj več!!
Nataša
Draga Nataša!
Ne morem verjet da je to resnica, moja mamica bo 25 aprila napolnila 54 let.Midve sva pa res povezani kar ne verjamem ampak je res.
Bilo je žalostno 16 marca tolk sveč in ikebanc, ja zelo težko mi je bilo spet.Moj ta mlajši mu je na grobu zapel tako lepo,da smo spet vsi jokal.
Drži se in pogumno naprej!
Objem Barbara
Draga Barbara!
Oprosti, da se tako dolgo nisem nič oglasila.
Vsega je bilo preveč: bolezni, služba in ostale obveznosti,..pa še moj ata je končno prišel za 1teden mal k nam.
Veš Barbara, da res mora bit kaj na tem…ma ne more biti zgolj naklučje, da se vse te “številke” pojavljajo pri obeh v takih pomembnih situacijah-dogodkih.
Neka nezavedna sila naju je združila ob žalosti, ker je nekako vedela, da si bove stale ob strani , tudi če se ne poznave osebno. Midve pa morave to danost vzet kot neprecenljivo darilo in ga negovati.
Hvala ti draga moja, da me poslušaš-bereš., jokaš z mano, me tolažiš, mi vlivaš upanje ,..skratka da si vedno tam, ko te rabim.
Želim ti vse dobro in ob prvi priliki ko bom v Lj, te pokličem da se dobive .
Topel in iskren objem moja draga prijateljica!!!
Nataša
Draga Barbara!
ravno se je še nebo pridružilo naši žalosti in tudi veselju ob obhajanju Velikonočnih praznikov.
Letošnja Velika noč je za nas še posebej grenka, pekoča, boleča, a vseeno nas navdaja z upanjem, da se bomo enkrat spet srečali z našimi ljubljenimi,ki jih ni v fizični obliki več z nami. a so v naših srcih, mislih in veri še vedno tu…ob nas.
Danes me je naš domači župnik potolažil z besedami: Nataška, mami ima danes krasno veliko noč saj jo obhaja z Jezusom in Marijo, in vsemi ki jih ima tako rada…tudi z vami je,..tako da ne jokat , ker bo potem mamici hudo.. Bodi vesela zanjo, da je brez bolečin, trpljenja in hvaležna, da imate vsi vi gori še enga več, ki pazi na vas.
Z očetom sva po telefonu kar dolgo govorila in je zvenel nekako pomirjen…Hvala BOGU!!!…vsaj to….v torek bo praznoval 70.let in veš kaj mi je rekel: Ko je mami umrla sem si želel oditi kar za njo, zdaj pa si najbolj želim, da bi bil živ in zdrav vsaj še 10let, da bom videl kaj bo z mojima zlatima vnućkoma. Pa vem, da ona tam gori ne rabi mojo pomoč, vi pa tu še kako.
Pa sploh se ne zaveda kako ima prav…ampak mene je zdaj tako ratalo strah, da se še njemu kaj ne zgodi. Prav zmrazi me, ko telefon zazvoni ob nenavadni uri, al pa kmalu potem, ko sem že skom od domačih govorila,.Prej pa nisem nikoli pomislila na to,..kot da bi mi bili imuni na smrt..
Barbara želim tebi in tvojim najdražjim blagoslovljeno veliko noč , veselje in mir v duši in telesu!!
Topel objem draga moja!!
nataša
Pozdravljene!
Da, res je. Minili so marčevski prazniki, pa Velika noč. Vedno sem jih pričakovala z navdušenjem, zdaj, odkar moje zlati mami ni že 8mesecev in pol, pa je to samo še senca tistega praznovanja. Najprej 8. marec. Vedno sem jo najprej poklicala in je zaželela vesel dan žena. Po službi sem šla ponavadi v cvetličarno in kupila rožico zanjo, za mojo hči, ter svakinjo. Letos pa sem se ob nakupu zgrozila. Kupila sem tri rožice. Le kam naj nesem tretjo.!?
Na pokopališče. Da, samo tja sem jo še lahko nesla. Bog, kako sem bila žalostna, solze so mi kar lile. Potem materinski dan. Kje je mami, da ji poklonim kakšno malenkost, da se ob izmenjanju daril skupaj nasmejiva..? Ni je tu. Vem, da je vedno blizu nas nekje, samo fizično je ni tu.Ni tistega povratnega nasmeha, ni pravih besed, ni……….
Potem Velika noč. Vedno je bila že prej vsa naspidirana: obvezno pomiti vse po hiši, speči potice še za pol leta naprej, pa pirhi, pa kje je spet najlepši prtiček za na košarico. Včasih sem ji rekla, naj ne komplicira, zdaj.., zdaj pa mi to tako manjka. Da je mera polna, se je pred velikonočnimi prazniki poškodoval še oče, ko je obrezoval grozdje. Padel je z lestve, si zlomil rebra, nogo in se dodatno še prehladil, kot že dolgo ne. Nataša, čisto te razumem, ko govoriš, da se bojiš za atija. Tudi pri meni je tako, da velikokrat pozabim nase, samo da ustrežem njemu. Ko je zadnjič prišel iz bolnišnice, me je enkrat poklical ob 10-ih, naslednjič ob polnoči, tako da sem šla k njemu in tam tudi prespala, ker ni mogel dihati.
Ne vem sicer, kakšne namene ima Bog z menoj, vendar upam, da je takšnih preizkušenj zaenkrat dovolj.
Upam, da zdaj, ko je v nebesih tako močna oseba, kot je bila mami, ta močna dušica pazi na nas.
Bolečina v duši pa ne mine in ne mine.
Upam, da vsaj malo bolje prenašate vse skupaj kot jaz (še po skoraj devetih mesecih sem kot cunja).
Želim vam veliko moči za naprej.
Draga Barbara!
Upam, da ste dobro, ker že tako dolgo ni nobenega glasu od tebe!
jaz…danes mi je spet bolečinila ohromila možgane…ja že 5mescev je od tega kar moje mami ni. Zbudila sem se že ob 5.h in kar nisem mogla nazaj zaspati. premlevala sem dogodke izpred 5.mescev, pa spet pretuhtala vse možne scenarije, ki pa mogoče nebi pripeljale do tega, kar se je…nažalost nič je ne more pripeljati nazaj.
Sprijaznit se še kar ne morem, tudi če se kak dan zdi da je bolečina mal popustila, se ta še isti večer vrne in butne še z večjo silo na plano!. Je še prezgodaj.
In kot je IZGUBLJENO SONCE/ hvala ti za spodbudne besede in da deliš svojo bolečino z nami/ napisala: upam da bomo kmalu “začutile” kako živeti z izgubo, ker preboleli naš dragih ne bomo nikoli!!
Objem drage moje!
..tebi pa moja zlata mami želim MIR IN SPOKOJ tam med zvezdani!!
Draga moja virtualna prijateljica!
Res je,dolgo senisem javila prebirala sem rednoampak nikakor k pisanju.
Moram rečt,da mi je postalo po desetih mesecih in pol tako hudo da ne vem kdaj bo to minilo.
So dnevi ko sem čisto u redu ampak ta teden mi je neznosen tako ga pogrešam.Danes sem se opogumila in na cd ju gledala svojega najdražjega atija,tako mi je danes težko kot tisti dan mogoče še bolj.
Ja očitno res ne mine nikdar,misliš da je boljše in pride dan ko te spet čist zlomi.
Kako ste pa vi draga Nataška?
Vem kako ti je bilo hudo 8 marec potem 25 marec grozno.Sej ne vem kaj bi ti lahko sploh rekla v tolažbo, saj vidiš da ta bolečina ne mine, samo še navadit se moramo nanjo.Veš se bom 25 aprila spomnila tvoje mamice,želim da vas čuva tam med zvezdicam.
Ati moj zlati danes že cel dan jokam po obrokih…Tiste slike kako me gledaš,hudo mi je moj angelček zelo hudo ker sem te izgubila,izgubila del sebe.
Tvoja Barbara
Draga Barbi in Nataša!
Zdaj, ko berem, da tudi vidve še vedno jokate mi je zelo, zelo hudo. Sem mislila in se tolažila, da ko bo nekaj mesecev okoli mi bi kaj lažje. Pa mi zgleda nebo. Vsak dan mi je huje. Kot pravita vidve, dan nekako mine zvečer pa butne vse ven. Jokam in se umikam, da me drugi doma ne vidijo. Me sploh ne razume nekdo, ki bi me moral. Žal nam je Bog vzel naše najdražje veliko, veliko prezgodaj. Moja edina tolažba je, da se bom nekoč z atijem tam nekje zopet srečala… Sploh pa k sebi pokliče samo dobre ljudi. Upam, da je našim najdražjim lepo in, da nas čuvajo. Vsaj nimajo več bolečin, zato pa jih nažalost imamo mi, ki smo ostali na tej strani. Velikokrat, ko se mi kaj zgodi rečem: Ati bi pa tako odreagiral in potem se tega držim. Mi je veliko lažje saj sem tako še vedno z njim zelo povezana. Prej sem atija poklicala za nasvet sedaj pa si odgovor prikličem v misli. Točno vem kako bi mi ati odgovoril.Držim se njegovih vodil v življenju in po njih tudi hodim. Tudi vama želim, da se spomnita nasvetov vajinih najdražjih in živita naprej, da bojo tudi tam nekje ponosni na svoje hčere.
Lep pozdrav in objem obema, se še tipkamo.
Lidija
Drage žalostne deklice….
tudi moj srček je žalosten, pa čeprav je minilo leto in pol odkar se je poslovil moj očka. Bilo je po tistem, ko sem se poročila na Mavriciusu, prišla nazaj in dva dni zatem ga ni bilo več. Nisva se uspela še videti, ne slišati, nisem mu uspela povedati, da bo dedek…
Od mojega četrtega leta sva bila ločena, nismo živeli skupaj, kljub temu sva bila vedno zelo povezana, vedno je bil moj ljubi tati in še vedno je, čeprav je med nama veliko stvari ostalo neizrečenih, nepojasnjenih…a nakoncu ostane samo ljubezen…čeprav ga ne morem poklicati (kolikograt ga še hočem…pa se spomnim, da ga ne morem…), čeprav ga ne morem objeti, ga imam neskončno rada…
Po drugi strani pa se s tem tako slabo soočam, da večinoma na to sploh ne mislim, imam dojenčka in njemu posvečam celo sebe…a tam globoko v srcu peče, boli in nekega dne se bom s tem morala spoprijeti…do takrat pa…le boli in prebolevanja še začela nisem….
Barbi in Nataša (če je še katera, se opravičujem, zelo na hitro sem brala…..), pomembno je, da gre ven. Jaz že eno leto tiščim v sebi in ne vem kaj bo, ko se bo enkrat odprlo….
Nikoli ni bolje, zdi se mi, da je še slabše, pa vendar vsi kar nekako rinemo naprej…vsi, ki smo izgubili….Danes je moj mož pokopal svojega strička…in jaz lani en mesec pred očkom dedka…tako je to. In prenesemo več, kot mislimo, da lahko prenesemo….
Moje sožalje vsem, ki vam je hudo…
Z ljubeznijo, Anja.
Drage moje virtualne prijateljice!
kar nekaj se nas je našlo na tej solzni strani bi se lahko reklo.
Nažalost al pa na srečo je tako, da usoda ne sprašuje nas kaj in kako bi s kaj zgodilo oz. končalo. Kaj vse bi spremenili, al pa še naredili,…koliko želja, pomislekov, obtoževanj ,..in še česa bi se našlo.
A kaj ko nismo mi krojaći naše usode sami..tu je še ena sila, ki je za nekoga Bog, za druge pozitivna energija, karma,….kar koli že..nekdo nas usmerja in nam določa kdaj je ta pravo da se to zgodi.
Mogoče res “oni zgoraj” vidijo, da smo me pripravljene se soočit z izgubo, žalostjo, ….in so nam naše drage vzeli zdaj, .
Mogoče so njim ohranili še več trpljenja, kot so ga že bili deležni ?
Mogoče ..
Mogoče…
..preveč je teh mogoče..in vsak po sebi je lahko smiseln ampak jaz tega smisla NOČEM razumet…hočem svojo mami nazaj!!!
hočem ji povedat da je njen ljubljeni vnuk včeraj opravil pregled za vstop v 1.razred.
hočem ji povedat , da pridem domov za praznike,
hočem z njo peči retaše
Hočem se še skregat kdaj z njo zaradi “goljufanja” pri remiju,
hočem jo OBJETI !!!
tolko stvari HOČEM!!!!!!…pa nama ni dano!!
Tako hudo je spet te dni, da imam občutek , da mi bo srce skočilo iz prsi.
Bolj se približuje njen RD težje mi je….
Hvala vsem za besede tolažbe !!
Objem Nataša
Draga Nataška!
Ja 25 je mimo upam da si zmogla,tvoji ljubi mamici želim večno in lepo življenje med angelčki kjer ni bolečine in trpljenja.Veš včeraj sem sanjala atija, ti povem da sem čist zmešana, še vedno je hudo in tudi zgleda da še bo.
Tebi draga Nataška pa želim, da bi ta ostra bolečina malo popustila.
Objem Barbara
Draga moja prijateljica!
HVALA ti iz srca, da misliš name!
Počitnice so bile lepe kljub praznini in žalosti.
Sine je babici-zvezdici zapel Vse najboljše, mi pa smo med jokom in smehom obujali spomine na naše skupne trenutke. Doma pa smo pojedli še torto njej v spomin .
Sve pa hotele s sestro malo poštimat njena oblačila: nekaj bi si pustile za spomin, ostalo pa podarile Karitasu., pa ni šlo. Obakrat ko sve se spravile k “delu” so naju premagale solze, zato sva se odločile da še vse pustive tako kot je,….morda poleti.
Bolečina: kak dan mine brez solza in je bolećina bolj podobna zavedanju, oz. žalosti ob spoznanju, da je res več ni,
kak dan je pa še vedno nevzdržno, bolečina ostra reže srce plast za plastjo, solze se nočejo ustavit, v vsaki stvari iščem povezavo z njo,…in takrat je res “peklensko”..in komaj čakam da dan mine!
Barbara vem, da je pri tebi enako, zato ti nebom dajala nasvetov, le zaželela bi ti tisto, kar želim tudi sebi: čim prej sprejeti tisto, pred čemer bežimo: da naših najdražjih ne bo nikoli več nazaj, in da je tudi njim hudo tam med zvezdami, ko vidijo, kako smo žalostni in potrti zaradi njihovega odhoda.
A kaj ko je pot do tega spoznanja še tako daleč, polna solz, britkosti in žalosti!
Topel objem moja draga Barbara!
Draga Nataška!
Prav si napisala glede njenih stvari,verjamem da jih še ne moreš dat,ko jih pogledaš pa tako zelo bolijo ane?Jaz imam tudi dva njegova najljubša puloverja in copate,pa ti povem da sem stvari pogledala samo dvakrat ne morem preveč boli,tudi oprati nočem hočem,da diši po njem.Mama mi je dala ta dva njegova najljubša pulovarja,ker sem jo prosila.
Še malo pa bo eno leto odkar ga nimam več pa je tako blizu in bolečina še tako močna da je joj.Veš na momente se mi zazdi,da mi je še huje kot prej,ni minil še en teden brez solz.Očitno nam bo vedno hudo.
Saj ti ne znam povedat kaj bi dala da bi se lahko za trenutek stisnila k njemu,hočem ga nazaj.
Moj ljubi ati pogrešam te,zakaj te več ni? Jaz pa vem,da nekje si in paziš name in svoje vnuke.Rada te imam tvoja Barbi
Tebi Nataška in tvoji družini pa želim vse lepo.
Barbara
Draga Barbara!
Kmalu bo že eno leto od odhoda v večnost tvojga ata in mi je kar hudo ko se spomnim nate in tvoje doživljanje vsega.
Življenje nam ni in nam ne prizanaša: vsak dan znova nas preko izgube naših ljubih spomni na to, da smo tudi mi le popotniki na tej strani sonca in naša večnost biva nekje daleč med zvezdami…Dana pa nam takšna ali drugačna možnost čutenja prisotnosti duha naših dragih..
ja jaz mami doživljam-čutim, v vsakem dotiku vetriča, cvetu njej najljubših tulipanov in dalij,…v nasmehu popolne neznake, ki jo srečam na tržnici, cesti,…
In nekako imam občutek, da mi to pomaga da začenjam nekako sprejemat da je fizično NI in NEBo, a v duhu bo VEDNO!!
Draga moja …naj bo vsaka tvoja solza pot k ublažitvi bolečine in sprejemanju žalosti!
MOJI mami in tvojemu atiju pa želim mir in spokoj tam med zvezdami, kjer budno pazijo na nas, ki smo ostali tu , polni žalosti in bolečine!!!
Topel in iskren objem tebi in tvojim najdražjim!!
Nataša
Draga Barbara!
Kmalu bo 6mescev od odhoda v večnost moje mami in leto od odhoda tvojga atija.
JOj kako hitro leti čas….bolečina pa se plazi počasi kot kak polž….in ko se nam zdi da smo naredili pomemben korak naprej in se nekako “unesli”, pa spet zdrsnemo nazaj in je bolečina spet neznosna., srce krvavi, joče, išče smisel vsega , kar se je zgodilo,…in potem spet od začetka.
Kot v krogu!
Ma saj enkrat pa se bo ja ta bolečina umaknila lepim spominom, prežetim z ljubeznijo in veseljem!
pa ja da bomo istopili iz tega zaćaranega kroga?
..in ti draga moja?
Drug teden bom “službeno” v Lj…kdaj si prosta?…dop. al pop?
Bi si vzela kako urco za srečanje, če boš imela seveda čas!
Objem draga moja!
Nataša