za vedno je zaspal moj ati
Deaga N ataška!
Ja prav imaš,čez tri tedne bo eno leto odkar je odšel moj ljubljeni ati.Upam da bomo enkrat odšli iz tega začaranega kroga,ki je včasih neznosno.
Vesela sem da si se spomnila name,pokliči kadarkoli sem doma in zelo,zelo bom vesela da bova poklepetali.Res prav želim si da bi se spoznali.
Objem Barbara
Draga Barbi!
Ne, ne bomo odšli iz tega kroga samo nekoč bo bolečina malo popustila. Hudo je, ko izgubiš ljubljeno osebo še bolj hudo pa ko dojameš da pa je res nikoli več nebo. Res je, živimo naprej, ker pač tako mora biti. Moj ati bi bil name hud, ko bi videl, da sem tako žalostna. Pa kaj morem? Taka sem in tako me je ati tudi poznal. Ponosna sem, da sem njegova hči in ponosna sem, da me je v življenju toliko naučil. Sem dobra in pravična oseba kar ti tudi dobro veš. Sem ranljiva in boli me tako kot tebe. Samo želim si draga Barbara da bi to ogromno žalost skupaj prebrodile. Mogoče nam pa rata. A ne lansko leto tako veselje sedaj pa čisto kontra. Danes sam jokam zato tud tolk pišem. Oprosti.
Objemček,
od žalostne Lidije
V mojem imenu pozdravi Natašo, ko bosta na kavici.
Draga Barbara!
najprej opravičilo:
V ljubljani sem bila v sredo in zaradi “neumnostih”, ki jih je počenjala naša bodoča intelektualna elita,kar odvihrala domov na Primorsko. Res te nisem hotela vleč v tisti kaos,saj smo imeli seminar v Slovenijalesovi stolpnici / se ji tako reče?/ na Gospodarcu.
Mislim, da ti ni treba posebej razlagat , kakšno je bilo!
Okoli 10.6. bom spet tam in potem se 1000000000% dobive..velja?
Pa ti ? A te pot zanese kdaj na S Primorsko?
Pri nas je več al manj po starem: dnevi takšni in drugačni…včasih polni žalosti, joka, nemoči in jeze ,
drugič spet nekako pripravljena sprejeti to žalostno usodo in poskušam živet naprej!
torej: še vedno HUDO !!
In ti draga moja?
Vem da se obletnica hitro bliža in da so tvoja čustva zdaj še bolj ranljiva, zato ti želim le moči da se boš lažje spopadla s tem!!
Topel objem!
Nataša
Draga Nataška!
Res bi si te želela spoznat.Moj mož dela v slovenijalesu na gospodarcu a spet naklučje.
Včeraj je bilo eno leto odkar je poročen moj brat,čez dober teden bo pa eno leto odkar nimam več atija,težek dan je bil res.Ja še vedno je hudo,včasih kar gre potem pa spet žalost.
Včeraj sem obiskala Lidijo,ona pa še zelo trpi,sej trpimo vsi ko smo enkrat na tem,pri njej je pa to še dosti sveže.
Te bom kar vprašala s katerega konca primorske si?
Zelo ra da bi te spoznala,mojo sotrpinko,ki me je tolažila ko je bilo najhuje.
Iz srca ti želim en topel objem!
Barbara
Draga Barbara!
Že tri dni imamo tako lepo-toplo, da se človeku kar smeje!
Ko da se tudi oni zgoraj trudijo nam “segret” srca in posušit solze!
Čez dan jim kar uspeva..noč pa ima svojo moč…misli begajo sem ter tja, v nas zbudijo takšne in drugačne spomine ter čustva.
Velikokrat se spomnim nate in na 2.junij in mi postane kar hudo, ker vem da je tvoja bolečina še vedno tako močna kot je bila na začetku, in se nekako zavedam, da pri meni ne bo nič drugače!
Želim ti toplino sonca in modrost matere zemlje, da boš lažje preživela te še bolj žalostne prihajajoče dne!
Objem draga moja!
Nataša
Ps. vklopi si zasebna sporočila, da ti napišem par osebnih stvari!
Draga Nataška!
Tako rada bi si vklopila zasebna sporočila ampak jaz to ne znam,lahko me pa pokličeš na mobitel da malo poklepetava če želiš.
Ja ta 2 junij najbolj grozen dan za mene,želela bi si da ga sploh nebi bilo.Kako grozno je bilo to slišat,pa ata se je tako dobro držal da si nebi nobeden od nas mislil da se poslavlja.
Ati zakaj si se odločil da nas zapustiš takoj po Damjanovi poroki zakaj?Letos avgusta boš dobil še enega vnučka, spet mi bo hudo,ker ga ne boš videl.Ati minilo leto je jaz pa vedno bolj pogrešam te.
Za vedno tvoja Barbara
Nataška prav si napisala,čez dan kar gre, večeri so tisti polni spomnov.Pri meni ni minil en sam dan sploh večer da nebi mislila nanj.Veš mi je kar hudo,ker je tvoja mamca odšla na moj rojstni dan,veš da se to ne pozabi.
Objem Barbara
Barbi živjo!
Minilo je leto bolečina pa kar ne popušča, a ne? Danes že cel dan mislim nate in se sprašujem kako bo meni. Barbi Atiju je tam nekje sigurno bolje in upam, da je spoznal mojega Angela.
Punca drži se, pa upajmo, da bo nekoč bolje. Moj ati je bil lansko leto tak čas še tako zdrav sedaj pa ga ni več. Jaz pa imam jutri 90 dni spomina kar sem nazadnje objela takrat še atija sedaj pa je moj Angelček.
Barbi objem od tvoje prijateljice,
Lidija
Drage prijateljice!
Lidija in Nataša,hvala vama da sta danes mislile name,to mi veliko pomeni.Danes mi je pa še toliko bolj hudo,ker je od tega peklenskega dneva minilo eno leto.
Takoj zjutri,ko sem se zbudila sem pomislila ni še eno leto še tri ure manjkajo odkar si zaprl najlepše očke na tem svetu dragi moj ati.
Ati moj,danes ko sem bila pri tebi se mi je zazdelo da te nisem izgubila,da nekje si in si me videl,toliko lučk,saj veš ko si bil bolan nisi hotel teme,veš vedno boš mel lučke nikoli ne boš v temi.
Moj angelček,kako te pogrešam spet jokam.
Naj povem,da bolečina ostaja enaka nič ni boljše,tolažm se samo,da mojega angelčka več nič ne boli.Veš,ko se spomnim kako si se oklepal življenja,kako si se boril kar dolgo,rešil si se bolečine in trpljenja.Vem da si trpel,da to ni bilo več življenje ampak trpljenje,ampak bil si stisnil si me za roko,objel si me,kako bi rada ta trenutek nazaj.
Ati moj zlati rada te imam,tvoja Barbara
Draga moja!
Žas čas tako neusmiljeno beži, da me je kar groza.
Kam nas nese ta naša hitrost?
Kaj imamo od tega?
…in bolj ko razmišljam bolj sem prepričana da prav NIČ!
Zato moramo upočasnit tempo in dajmo si vzet ćas za naše drage! Posvetimo jim svoj čas, pa najsi bo to z obiskom, klicem, pisanjem al pa mislimi. Važno je da smo povezani.
tako ali drugače!
In me smo: preko naših angelov-zvezdic, ki so tam nekje vedno z nami, tudi takrat ko mislimo da smo jih zavedno izgubili!
Prepričana sem da se naši angeli med sabo družijo prav tako kot me in so veseli, ko čutijo našo skrb druge za drugo, da si stojimo ob strani , se bodrimo, jokamo in tudi nasmejemo skupaj!
Upam da prihajajoči sončni dnevi vsaj malo posušijo solze na naših licih in nam dajo dovolj energije za svetel pogled naprej .
Objem draga moja Barbara!
Nataša
Zdravo !
Že kar nekaj časa je minilo odkar sem se oglasila. Ja, čas očitno niti najmanj ni na naši strani. Bolečina je pri meni včasih še večja kot kdajkoli. Ne razumem, kaj se dogaja. Kje deluje tisti čudežni rek, ko čas celi rane???! Pri meni žal to ne velja, in vidim, da tudi pri vas ne gre tako zlahka. Moje čudovite mami ni med nami že 10 mesecev in 16 dni, bolečina pa kakor da ne misli nikoli, ampak res nikoli ponehati.
Tako si jo želim videti vsaj za trenutek, jo objeti, ji vrniti nasmeh……
Za nameček sem našla še čudovito pesmico, ki me spominja nanjo, na mojo najboljšo prijateljico in svetovalko, na mojo zlato mami in natančno opisuje moje občutke in žalost, in verjamem, da tudi vašo.
Imejte se punce!
Mami, vem da se imaš čudovito in želim ti, da se imaš še naprej, kjerkoli že si. Rada te imam.
Le kako naj odmislim vsaj malo te močne duševne bolečine???!!!
http://www.youtube.com/watch?v=npWarfqFPhU
Tuki jaz..nazaj s starim nikom se mi je uspelo prijavit, z novim pa ne….čudo tehnike!
namest 3. kar 4,tedne v domačih krajih…pa kljub praznini v srcu zelo lepo!
Draga barbara!
Upam, da uživaš na morju!!
Veliko mislim na te in upam , da bo žalost kmalu zamenjali lepi spomini na ljubljenega očeta!
In teta si že?
Lepo se imej!
Se slišive kaj!
Nataša
Draga Nataka!
Kako ste kaj? Mislim da ste kar uživali na dopustu,mi tudi.Drug teden gremo še za par dni v toplice potem pa konec.
Ja bolečina je zmeraj prisotna,pogrešam ga saj veš,pri tebi je enako.
Teta še nisem,bom pa v roku dveh tednov.Hudo mi bo ker bi ata dobil še enega vnučka pa ga ne bo mogel videti.
Kako si pa ti a je kaj bolje?
Res si moraš vzeti čas da bi se v živo spoznale na kakšni kavici.
En topel poletni objem Barbara
Draga moja Barbara!
Lepo te je brati in vesela sem zate, da si si malo spočila!
Bolečina pa seveda še vedno je , ker smo NORMALNI LJUDJE, ki imajo čustva in ne osebek s psevdonimom “smrt”, ker tako lahko razmišlja le človek z motnjami na področju čustvovanja in socializacije.
Kako nas nebi bolela izguba naših najdražjih?…tistih ki so nas “spravli” na svet?
Tisti ki so nas hranili, varovali, se žrtvovali za nas?
tisti ki so nas do konca svojega zemeljskega bivanja imeli radi in še tam nekje med zvezdami pazijo na nas?
Ja zelo zelo boli spoznanje, da jih ni med nami več, pa čeprav samo fizično ne!
Ja saj imaš prav osebek Smrt/ saj drugače te ne morem imenovat/ vsak enkrat UMRE, saj tako je poskrbela narava., le kako mi sprejemamo smrt pa je odvisno od posameznika.
Tudi zame je smrt čist nekaj naravnega, prav tako lahko trdim zate Barbara in še za koga, ampak to ne pomeni da nam NE SME BITI HUDO, da ne smemo žalovati,…da nam je lahko oz. da nam je vseeno ko kdo od naših ljubljenih umre.
A pretiravamo s tem, ko nam je hudo oz. zaboli srce ob pogledu na prazni stol ob mizi?
A pretiravamo, ko se zjočemo ob slikah naših dragih?
A pretiravamo ko nam ob važnih dogodkih nekdo manjka in bi dali vse, da bi imeli priložnost vsaj še enkrat objeti to našo ljubljeno osebo/osebe in mi/ji povedati da jih imamo radi da jih pogrešamo?
Pt
Pretiravamo!!!..ja za osebe brez čustev zagotovo, za normalne ljudi pa je vse to proces žalovanja, ki pač pri nekaterih mine prej pri nekaterih pozneje, pri nekaterih nikoli!!!
Pa dovolj tega!!
Barbara a veš, da mi je v petek umrla sestrična? komaj 55let je imela! Vsega dva mesca po odkritju raka se je poslovila od nas!! In bolečina in solze so spet prisotne v taki meri kot ob smrti moje zlate mami.
Upam in želim da je vsem našim ljubljenim tam med zvezdami lepo in da sta trpljenje in žalost tam le grenak spomin!!
Topel objem draga moja in kmalu nasvidenje!
Nataša
Draga Barbara!
včeraj je minilo že 10.mescev odkar sem brez mami.
Tako hitro in hkrati počasi teče čas brez nje.
Dnevi postajajo znosnejši, spomini nanjo največkrat že prikradejo nasmeh na obraz,srečo in radost v srce, da je bila PRAV ONA moja mama.
Po drugi strani me pa prav stiska misle na 1november, ker je lani ves čas ko sem ji pomagala prižigat sveče na grobovih svojcev, govorila, da bomo pa naslednje leto to počeli brez nje , in da bomo že njej naštimali ikebanco!. Takrat sem se ji le smejala, in se hecala, ja seveda, sam povej kako bi rada,..ker niti v nabolj morastih sanjah nebi pričakovala da čez 15dni bo to že res kruta resničnost.
Draga prijateljica kako pa si ti?
Upam da ste zdravi, in datudi tebi misel na dragega očeta prikliče topel nasmeh na obraz!
Lp Nataša