za vedno je zaspal moj ati
Draga Barbara,
moje iskreno sožalje ob tako veliki izgubi. Nimam besed s katerimi bi lahko potolažila tvoje žalostno srce, tvoje rane, ki so nastale na srcu ob izgubi atija, bo zacelil le čas. Le čas je tisti, ki ublaži bolečino. Pozabila tega ne boš nikoli, kako le bi pozabila nekoga, ki te je imel neizmerno rad in, ki si ga imela rada tudi ti, nemogoče, le bolečina bo s časoma manjša. Vsak dan boš mislila nanj, toda s časoma se ti bodo prikradli v misli lepi spomini, lepi časi, ki sta jih preživela skupaj, in takrat ti bo toplo pri srčku, tudi na tvoja usta se bo vrnil nasmeh, verjemi.
Barbara bodi močna, drži se.
Draga Barbara!
Ločitev od dragih težko nas zadane,
je težja še bolj, kadar smrt nam jih vzame.
Učitelj – življenje – nas bridko uči:
“Brez solz in trpljenja nihče ne živi!”
A vendar se vredno nazaj je ozreti,
življenje je vredno bilo preživeti.
Edino življenje nas ves čas uči,
da vredna resnica je več od laži.
Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
in v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica na dlani leži, jo ves čas zanikamo, ker nas boli.
/neznani avtor/
Tudi jaz ti izrekam globoko in iskreno sožalje ob tvoji boleči izgubi.
Bolećina nažalost nikoli ne mine , naučimo pa se živeti z njo in praznino napolniti z lepimi skupnimi spomini! Upam in iz srca ti želim, da ti to kmalu uspe, ker mislim, da si tam nekje med zvezdami to tudi tvoj ljubljeni ata želi !
En topel objem ! Nataša-daal
Mojega dragega atija sem izgubila v tragični nesreči pred 32 leti, ko sem bila otrok. Še vedno ne mine dan,ne da bi ga pogrešala……………………..tudi mamica je pri njem že nekaj let …………………………………………..neizmerno močno jo pogrešam……………………..:-(((((((((
Pogrešam vaju, moja najdražja starša, na vaju mislim vsak dan, zelo vaju imam rada in nosim vaju v srcu, vedno in povsod sta z menoj!
Povsem normalno je, da svoje najdražje, ki jih žal ni več med nami pogrešamo, močno pogrešamo, žalujemo vse življenje. Tolažbe je malo ali je skoraj ni. S to bolečino moramo pač živeti. Na žalost.
To lahko razume le tisti, ki je to doživel, tisti, ki je ljubil in ljubljene izgubil.
Draga Barbara!
Jočem s tabo:-(
Bodi močna! Vsi, ki smo izgubili najdražje smo s teboj.
Pošiljam ti velik objem!
Draga barbara!
Vsakič ko odprem to stran mi je zelo hudo, ker vidim kako še vedno zelo trpiš!
Z gotovostjo lahko trdim, da bodo najhujši dnevi šele prišli !
Prvi 1. november brez atija ob sebi ,…ampak s spominom nanj,
pa vsi decemberski, prazniki, pa 1. velika noč, pa njegov Rd , pa tvoj,…..pa še in še ,….in verjemi mi da so vsi ti dnevi prvo leto brez ljubljene osebe najhujši , najbolj žalostni !
In kakor svetjem staršem mojih varovancev, tako tudi tebi:
ne skrivaj bolečine,….naj te ne bo strah in sram joka in nemoči,….vse to je “normalno” v procesu žalovanja,…..spominjaj se kako sta skupaj doživljala te posebne dni,…če ti je lažje piši,…v dnevnik,..njemu v obliki pisem,./ tako je moja šjora.-hčera/ se poslavljala in poslovila od nonota, ker je še premlada, da bi doživljala agonijo in borbo z rakom, ki jo je on bil,.. oz sama ni želela osebnega slovesa in mi je nismo silili/..se pogovarjaj z njim,….. povej mu kako zelo ga pogrešaš!!
S časoma bodo spomini manj boleči, kar nikakor ne pomeni, da ga boš začela pozabljat oz. imeti manj rada! Ravno nasprotno: naučila se boš živeti z vsem lepim kar ti je ljubljeni ati dal oz. kaj te je “naučil”!
Pošiljam ti en velik in iskren virtualni objem , ter veliko notranje moči, da boš zmogla čez zate še posebej žalostne dni !!!
Lp! Nataša-daal
draga nataša daal !
Najlepša hvala za tvoje prijazne besede,res je bliža se 1november pa potem božič,ko smo ga lani skupi praznovali mi je ostal v spominu moj ati je jokal za božič ko sem jaz prišla tako hudo mi je bilo kot bi vedel,da je zadnji.veš najbolj je žalostno,moj brat se je poročil 23 maja 2 junija je pa umrl ati. kljub temu da je bil hudo bolan se je držal zelo dobro,da so vsi rekli da ne morejo verjet,da dobro zgleda,potem pa šok.
tisti dan sva se z mami pogovarjale je rekla da je v redu da bi rad malo spal ona pa da mu kuha juho,to je bilo ob enajstih dopoldan,nikoli ne bom pozabila ko me je brat klical deset do treh popoldan BARBI ATI NAMA JE UMRL šok.Dihala so mu odpovedala,mama ga ni več zbudila. Samo zaspal je trpel je pa prej.On še zmeraj živi v meni in rada ga imam.
Draga Barbi !
Ob teh žalostnih in sivih dnevih se kar pogosto spomnim tudi na vas in vašo bolečino, .
Upam, da se rane že počasi celijo, ker slej ko prej se bodo zacelile. TUdi zakrvavele še bodo, pokale tam, kjer bodo že zaceljene, ampak čas bo naredil svoje. Brazgotina in praznina pa bo ostala za vedno ….žalostno,…vendar je prav tako, da se spominjamo tistih ki smo jih imeli radi in jih imamo še vedno, čeprav jih fizično ni več med nami !!
Saj veš : ćlovek je živ tako dolgo dokler je živ spomin nanj …in po tvoji ljubezni sodeč bo tvoj ati vedno s tabo !!
En topel objem !!
nataša-daal
tudi meni je umru ati .. 2 mesca nazai..morm powedat da se nikol niswa ful štekala ubistwu sm ga sowražla..biu je pjanc in je gruziu men in mami da naju bo ubiu .. ampk to je sam dokaz da alkohol spremeni čloweka..pred pou leta pa se je ful spremenu ker je zbolu .. nehu je pit..ugutuwil so mu da ma raka na požiralniku..prwa kemoterapija ni bla uspešna..tko d se je rak razšeru po celm telesu =( ..
tut jst ga ful pogrešam..nwem kko bom brez njega..učas se mi zdi da me mami sploh ne razume..ampak treba bo žiwet naprej
Draga Barbi, Beybka in Katka in ostali v podobni situaciji…
Ja, težko je. Jaz sem se z mojo mami krasno razumela in sva, kot Barbi z očetom, midve imeli neko posebno vez, ki naju je povezovala in občutek imam,da še vedno.Včasih sem se spraševala ali bi bilo bolje, da se v življenju ne bi razumeli – tako kot ti in mami z očetom- vendar vidim, da ni tako. Starši so le naša kri in očitno tudi ti pogrešaš očeta, čeprav vama je storil veliko hudega in sta bili zaradi tega nesrečni.
Kljub vsemu je žalostno, ko te zapusti nekdo od tvojih. Pa naj bodo spomini takšni ali drugačni.
Jaz se sedaj s to mojo žalostjo spopadam že skoraj 4 mesece, pa bolečina ni niti najmanj manjša, ampak se iz dneva v dan veča. Resnično me zanima, kdaj ti tudi čustva dopustijo, da se lahko zasmeješ iz srca, oz , da vsaj za nekaj trenutkov pozabiš na tisto bolečino, ki ti ne pusti živeti. Vem, da nikoli ne bo tako kot je bilo prej, vendar bi bila zadovoljna ,da bi se vsaj malo lahko približala tisti prejšnji hčerki, ki se je znala pohecati, se iz srca smejati, z otroci zaplesati, povedati kakšno smešno in živeti. Živeti v velikem pomenu besede, ne samo žalovati za tistim, kar je bilo, ampak iti naprej, kakor bi si želela oz. si je želela moja mami, ko je že vedela, da ni nobene pomoči več, in je čutila, da ne bo dolgo med nami v fizičnem smislu. Kako razumsko, pa vendar…… razum ve, čustva pa nočejo in nočejo tega razumeti.
Iskren objem vsem!
NAJLEPŠA HVALA VSEM ZA TOLAŽILNE BESEDE, ŠE POSEBEJ DAAL IN IZGUBLJENO SONCE,KER STA RES TAKO LEPO NAPISALE.
Danes je spet eden težek dan za mano, spet je hudo,moj ati kje si ko sem te danes tako pogrešala,ker imam rojstni dan.Vsako leto si bil prvi le danes ne hudo mi je tako zelo vsi bljižnji so mi voščili le ti ne. ati pogrešam te in rada te imam,pridi vsaj v sanje da mi bo malo lažje.Vsakič,ko te sanjam mi je lepo prelepo.
Tvoja Barbi
Lep pozdrav vsem sotrpinom!
Ja, Barbi, lepo napisano – vsaj v sanje. Vsaj to nam je tolažba v tej neskončni praznini, ki zeva in nas znova in znova srka v svojo črnino – nič. Sama žalost.
Včeraj je bil lep topel dan in veter je pihal s takšnim navdušenjem. Takšni dnevi so mi prekrasni. Mogoče sem rojena na takšen dan (rojena sem oktobra). Včeraj ponoči sem tretjič sanjala mojo mami, ki mi je nekaj poskušala dopovedati, vendar nikakor nisem razumela. Želim si da bi jo, vendar je očitno še prekmalu. Cel dan sem jokala že v službi, potem popoldan. Ja, očitno prihajajo dnevni, ki mi ne bodo privoščili niti kanček veselja, nikakor ne bom mogla zapolniti praznine, ki veje iz vsake pore mojega bivanja. Vsak dan sem na pokopališču, da obiščem mojo mami, čeprav vem, da je tu med nami, ampak moram iti tja. Tudi danes. Jočem, bežim od mojih mladoletnih otrok, da dam solzam prosto pot. Moja Katka (12 let) me ponavadi spremlja na pokopališče in pred dnevi je med kamenčke na grobu dala en velik, največji lešnik. “To je za mojo mamo”: je rekla. Ja, ljubica, za mamo. Srce se trga in bolečina ne preneha, ampak se ob takšnih dogodkih še stopnjuje. Danes je mami med kamenčke skrila 1€ . V solzah sem jo vprašala, zakaj? Rekla mi je , da je to trenutno edina stvar, ki jo ima pri sebi, da jo lahko da mami. Saj veš mami, da je točno danes 4 mesece odkar mame ni več pri nas¨. Ja ljubica, ja.
Že štiri mesece, občutki pa so hujši kot prvi mesec.
Drage moje sotrpinke in sotrpini, kdaj se neha to mučenje naše duše, mučenje naših čustev. Ali smo res preveč čustveni? Preveč navezani na fizični svet?
Objem vsem skupaj!
Pozdravljene moje drage!
Pred več kot enim tednom sem jaz tolažila vas….zdaj pa na žalost skoz to kalvarijo grem tudi sama!
Dans je en teden od kar ni več moje zlate mame,….umrla je zgodaj zjutraj, ko smo še vsi spali. Tako kot je živela: kljub svoji hudi bolezni ni hotela nikoli nikogar obremenjevat, potarnat ,..tako je tudi odšla,..komaj 66.let stara: ….tiho, upam da tudi brez bolečin, ki so bile že 30-let njena stalnica…
In jaz: prebolevala “prašičjo gripo”,…sine streptokokno angino,…tako da se osebno tudi poslovit nisem mogla od nje,..in to tako boli,…ko da mi na prsih leži skala, ki se niti za cm noče premaknit…
Draga moja zlati mami…pogrešam te zelo ,…
in kot pravi naš sine: lepo sveti babi zvezdica!!!
Draga daal!!
Iskreno sožalje ob izgubi mamice,Kako boli ko izgubimo enega od staršev, to je res prava groza. Sploh ne vem kako bi te lahko vsaj malo potolažila, ko pa sem še sama čisto izgubljena, Pol leta bo odkar sem izgubila atija pa se mi zdi kot bi ga včeraj objela,spomini so še tako živi in boleči zelo ga pogrešam.Meni je pa res hudo za tvoja ljubljeno mamico naj jo angelčki čuvajo.
Drži se in en topel objem
Barbara