Nisem brala ostalih odgovorov, ampak povem samo svoje mnenje.

Kar je vzgojiteljica rekla (da bi te moralo biti sram) je skrajno neprofesionalno. Tega res ne bi smela reči, NIKOLI.

Prav je, da vzgojiteljica (profesionalno!) opozori na probleme, ampak da pa reče tako pripombo pa je nedopustno!

Frca, sicer se strinjam z vsem, kar si tukaj povedala, ampak vsi ste spregledali, da je avtorica vznemirjena samo zaradi tega, ker ji je vzgojiteljica rekla, da bi bilo njo sram imeti takega otroka. Ne zaradi tega, kar se ali se ne dogaja v vrtcu v resnici.[/quote]

se strinjam z janis! Nastala je debata o vzgojenih/nevzgojenih otrokih. To sploh ni point! Če bi meni vzgojiteljica kaj takega rekla…madona, bi ostro obračunala z njo na licu mesta! Ne da bi jo ravno nadrla, a bi postavila mejo v hipu – da se takole z mano pač ne bo pogovarjala, da če je otrok v kakršenkoli smislu problematičen, naj se z mano odkrito in VLJUDNO pogovori in bomo skupaj reševali problem. Nekih nesramnih opazk na osebnem nivoju pa NITI POD RAZNO ne mislim prenašat.

saj nisva krav skupaj pasli, madona, no! Res, ne morem verjeti, kako brez hrbtenic ste ene!

asdf, ti si tipičen primer navznot obrnjene agresije. Nočem nekaj pametovati, a načeloma se ljudje delimo na dva tipa: eni se odpremo navzven.To ne pomeni, da človeku glavo odgrizneš, ampak da jasno pokažeš, da je prestopil tvojo mejo in da: back off! Preprosto povedano: se razjezimo, kar ne pomeni, da tulimo, ampak malce pa le pokažemo zobe, ko je treba.

Drugi tip je navznot obrnjen in to je točno to, kar si storila ti: rekla nič, potem pa šla in se zjokala, zdaj pa melješ in si “prizadeta”.

Če drugi tip potenciramo, dobimo reveže, ki se smilijo sami sebi, ker kako hudobni so drugi z njimi, oni so pa tako nežni in mili, da nikomur ničesar nočejo.
To so tipični ljudje s kompleksom žrtve.

Gre pa za isto “energijo”, če se tako izrazim, samo da je ena obrnjena navznot, ena pa navzven. En človek navzven pokaže, da mu kaj ni prav, en pa požre to vase, potem pa v sebi premleva in ponavadi se smili samemu sebi oz.se čuti žrtev neke “hudobe” ali pa okoliščin, na katere ni imel vpliva.

Samo cel point je v tem, da na vse te okoliščine imamo vpliv. Ljudje bodo s tabo delali TOČNO TAKO, kot jim boš ti dovolila. Če ti ne znaš postaviti meje, se zase postaviti in reči: tega si ne dovolim, ker se cenim in z mano ne bo nihče tako ravnal, potem se bodo take situacije kar vrstile, ker jih boš vlekla nase.

Si tudi pri ostalih situacijah taka? Kako je z možem? Se pri njemu postaviš zase? Ali te tudi on zatre in “prizadane”? Ker oprosti, ampak tvoja reakcija je malce nezrela: “vzgojiteljica me je prizadela”.

take besede bi te morale razjezit v smislu, da bi se postavila zase. Jeza ima svoje mesto v življenju, je zdrava agresija, ki nas sili, da branimo svoje meje.

Ker ne živimo v rožnatih oblačkih, kjer nam nihče nič noče. Ima svašta ljudi, eni so popolni bedaki – če se ti ne boš zase postavila (pa to ne pomeni, da si nesramna), se nihče drug ne bo.

Nihče te ne bo reševal ujčkal, obvaroval. Se moraš sama, to je del odraslosti.

Takele “prizadetosti” so ponavadi znak človeka brez hrbtenice, mi je prav žal, človeka, ki ne zna postavljati mej in s katerim drugi pometajo. On ostaja “prizadet”, a v tem je neka sladkost, saj si fila ego s tem, da je on pač “mil in rahločuten” in kaj na naredi proti vsem tem zlobam, ki ga “prizadevajo”, njega “ubogo rožico”.

Malo karikiram, ne rečem, da je v tvojem primeru res vse ravno tako, a nakazuje pa se kar konkretno v tej smeri.

Potem pa na telefon in v jok partnerju – saj nisi otrok! namesto da bi ženski v vrtcu pokazala, kje so meje, se greš zjokat možu. To počnejo otroci, ko se zatečejo v mamino kiklo, sori.

Vse, kar hočem reči, je to, da imaš probleme s postavljanjem meja, da morda potrebuješ nekoga, da te reši ali tolaži – včasih to potrebujemo vsi, a ne pa v tako banalnih situacijah. Kaj bo, ko bo res kaj resnega? Se boš sesula? In če moža ne bo tam? V jok pa na drevo?

Narava nam je dala zobe tudi zato, da jih kdaj pokažemo. Svet ni mavrična dežela, kjer se cedi med in mleko – je treba znati tudi kdaj ostro nastopit in se zavarovat, če se ti neboš, te nihče drug ne bo reševal. Za svoje dobro počutje moraš prevzeti ODGOVORNOST. To je del odrasloti.

Tudi še tako lepa vrtnica ima trnje. Nežnost ima svoje mesto, včasih je pa treba biti trd. Nobena skrajnost ni v redu. Oboje je del življenja in skupaj data integrirano, zrelo osebnost.[/quote]

Preberi naslednje poste od janis. Sploh ni hotela reči tistega, o čemer govroriš ti. To je hotela reči Frca. Janis meni, da bi morala asdf razmisliti, ali nima morda vzgojiteljica prav, ne pa da pestuje svojo užaljenost.

Frca, sicer se strinjam z vsem, kar si tukaj povedala, ampak vsi ste spregledali, da je avtorica vznemirjena samo zaradi tega, ker ji je vzgojiteljica rekla, da bi bilo njo sram imeti takega otroka. Ne zaradi tega, kar se ali se ne dogaja v vrtcu v resnici.[/quote]

se strinjam z janis! Nastala je debata o vzgojenih/nevzgojenih otrokih. To sploh ni point! Če bi meni vzgojiteljica kaj takega rekla…madona, bi ostro obračunala z njo na licu mesta! Ne da bi jo ravno nadrla, a bi postavila mejo v hipu – da se takole z mano pač ne bo pogovarjala, da če je otrok v kakršenkoli smislu problematičen, naj se z mano odkrito in VLJUDNO pogovori in bomo skupaj reševali problem. Nekih nesramnih opazk na osebnem nivoju pa NITI POD RAZNO ne mislim prenašat.

saj nisva krav skupaj pasli, madona, no! Res, ne morem verjeti, kako brez hrbtenic ste ene!

asdf, ti si tipičen primer navznot obrnjene agresije. Nočem nekaj pametovati, a načeloma se ljudje delimo na dva tipa: eni se odpremo navzven.To ne pomeni, da človeku glavo odgrizneš, ampak da jasno pokažeš, da je prestopil tvojo mejo in da: back off! Preprosto povedano: se razjezimo, kar ne pomeni, da tulimo, ampak malce pa le pokažemo zobe, ko je treba.

Drugi tip je navznot obrnjen in to je točno to, kar si storila ti: rekla nič, potem pa šla in se zjokala, zdaj pa melješ in si “prizadeta”.

Če drugi tip potenciramo, dobimo reveže, ki se smilijo sami sebi, ker kako hudobni so drugi z njimi, oni so pa tako nežni in mili, da nikomur ničesar nočejo.
To so tipični ljudje s kompleksom žrtve.

Gre pa za isto “energijo”, če se tako izrazim, samo da je ena obrnjena navznot, ena pa navzven. En človek navzven pokaže, da mu kaj ni prav, en pa požre to vase, potem pa v sebi premleva in ponavadi se smili samemu sebi oz.se čuti žrtev neke “hudobe” ali pa okoliščin, na katere ni imel vpliva.

Samo cel point je v tem, da na vse te okoliščine imamo vpliv. Ljudje bodo s tabo delali TOČNO TAKO, kot jim boš ti dovolila. Če ti ne znaš postaviti meje, se zase postaviti in reči: tega si ne dovolim, ker se cenim in z mano ne bo nihče tako ravnal, potem se bodo take situacije kar vrstile, ker jih boš vlekla nase.

Si tudi pri ostalih situacijah taka? Kako je z možem? Se pri njemu postaviš zase? Ali te tudi on zatre in “prizadane”? Ker oprosti, ampak tvoja reakcija je malce nezrela: “vzgojiteljica me je prizadela”.

take besede bi te morale razjezit v smislu, da bi se postavila zase. Jeza ima svoje mesto v življenju, je zdrava agresija, ki nas sili, da branimo svoje meje.

Ker ne živimo v rožnatih oblačkih, kjer nam nihče nič noče. Ima svašta ljudi, eni so popolni bedaki – če se ti ne boš zase postavila (pa to ne pomeni, da si nesramna), se nihče drug ne bo.

Nihče te ne bo reševal ujčkal, obvaroval. Se moraš sama, to je del odraslosti.

Takele “prizadetosti” so ponavadi znak človeka brez hrbtenice, mi je prav žal, človeka, ki ne zna postavljati mej in s katerim drugi pometajo. On ostaja “prizadet”, a v tem je neka sladkost, saj si fila ego s tem, da je on pač “mil in rahločuten” in kaj na naredi proti vsem tem zlobam, ki ga “prizadevajo”, njega “ubogo rožico”.

Malo karikiram, ne rečem, da je v tvojem primeru res vse ravno tako, a nakazuje pa se kar konkretno v tej smeri.

Potem pa na telefon in v jok partnerju – saj nisi otrok! namesto da bi ženski v vrtcu pokazala, kje so meje, se greš zjokat možu. To počnejo otroci, ko se zatečejo v mamino kiklo, sori.

Vse, kar hočem reči, je to, da imaš probleme s postavljanjem meja, da morda potrebuješ nekoga, da te reši ali tolaži – včasih to potrebujemo vsi, a ne pa v tako banalnih situacijah. Kaj bo, ko bo res kaj resnega? Se boš sesula? In če moža ne bo tam? V jok pa na drevo?

Narava nam je dala zobe tudi zato, da jih kdaj pokažemo. Svet ni mavrična dežela, kjer se cedi med in mleko – je treba znati tudi kdaj ostro nastopit in se zavarovat, če se ti neboš, te nihče drug ne bo reševal. Za svoje dobro počutje moraš prevzeti ODGOVORNOST. To je del odrasloti.

Tudi še tako lepa vrtnica ima trnje. Nežnost ima svoje mesto, včasih je pa treba biti trd. Nobena skrajnost ni v redu. Oboje je del življenja in skupaj data integrirano, zrelo osebnost.[/quote]

Preberi naslednje poste od janis. Sploh ni hotela reči tistega, o čemer govroriš ti. To je hotela reči Frca. Janis meni, da bi morala asdf razmisliti, ali nima morda vzgojiteljica prav, ne pa da pestuje svojo užaljenost.[/quote]

ja, pa, vrlo važno, kaj je janis rekla, ma madona ste ene…:)))

moj post se je samo začel pač s temo od janis, potem sem pa pač povedala SVOJ VIDIK zadeve. Če dovoliš.

In zdaj je pa najbolj važno to, ali se moja tema ujema z janisino:)))

ja, kristus, no…res, koliko ste ene stare tu? Včasih imam občutek, da se pogovarjam z osnovnošolkami.

dobro, da ni naletela tvoja vzgojiteljica na mene.
Potem bi bilo sram njo. In to precej.
Sram da bi me bilo mojega otroka. Tzizus.

Mislim da MORAŠ zahtevati od nje pojasnilo.
Povej ji, da si precej razmišljala o tej njeni izjavi in da se želiš o tem pogovoriti.
Pa še to. kaj pa je s tem narobe:
” In potem ona, da nič ne je in da tudi poizkusiztti noče, da je zalo trmast, da hoče vedno povedat in da vedno zahteva razlago če ga kaj zanima…”
Ali bi ona rada zadrogirane mirne otroke, kot so jih pred nedavnim našli v nekem italijanskem vrtcu.
Če je to res, boš morala biti kar glasna. Tudi na kakšnem sestanku, pri ravnateljici…

Kot sem obljubila zaključek zgodbe. Danes sem klicala vzgojiteljico, sem ji povedala, da se mi to ni zdelo korektno z njene strani kar mi je rekla. Njen odgovor je bil, da zdaj mi ne bo upala nič povedat in da ona ni tako mislila kot se je slišalo. Dogovorili sva se, da mi pove vse v zvezi z otrokom (slabo in dobro) vendar brez nekih takih pripomb kot so bile včeraj. Midva pa bova še naprej sodelovala z njo in se trudila vpoštevat njena opažanja. Hvala, ker ste me brale in mi pomagale z vašimi mnenji in nasveti.

Še marsiker odrasel ne zna pozdravljat in takega bi bilo lahko sram,ne pa starša zaradi otroka,ker vsi ki jih imamo,vemo kako muhasti so lahko.

In tega si ne bi smela dovolit.Pika.Če otrok ne pozdravi pač ne pozdravi,vsak otrok je različen,edinstven,vsak ima svoje muhe.In to ni noben razlog da vzgojiteljica ali pomočnica to izjavi staršu.Na tvojem mestu bi se pogovorila s vzgojiteljico da se vam to ni zdelo profesionalno od nje in da obvestiš ravnateljico.LP