Vzgojiteljca me je prizadela
Ja tudi jaz se sprašujem, kaj jo je tako zalo zmotilo, da je bila ravno danes taka, Jaz na njo gledam spoštljivo in cenim to, kar ona počne za mojega otroka in seveda tudi za ostale. Samo kot je “neinšeenkratne ” napisala tega se ne rešuje med vrati tako kot je ona. Sprejemem jaz kritike tudi na moj račun, ampak to me je res prizadelo (če me ni sram otroka#) Saj zato ji tudi nič nisem hotela reči in nisem vzkipela, ker moram to premlet kar je rekla. Hvala ker mi pomagate-
Pa še to: kaj pa je narobe s tem, če je otrok zvedav in želi, da se mu stvari raliži? Mislila sem, da so časi, ko s(m)o morali otroci molčat in v tla gledat, minili!!! Dobro, razumem, če jezika in trmari ali kaj podobnega, da ji ni všeč, to tud men ne bo, če bo moj to počel. Ampak radovednost je pa ja ena najbolj naravnih otrokovih lastnosti. Ma oprosti, ampak če je vse res, kot pišeš, babnica kaže zelo slabo poznavanje osnov otroške psihologije.
Ah, po moje hoče razlago, zakaj mora umiti roke, če se mu ne da in se hoče še igrati. Pa zakaj mora ravno zdaj jesti, če se mu ne ljubi. Eni mulci se pregovarjajo za vsako zadevo.
Močno dvomim, da bi vzgojiteljica popenila, ker bi otok rad vedel, zakaj nastane dež. Ma dajte no, ne verjeti vsakih bedastoč.
Pa saj ne vemo za kakšno vrsto radovednosti oziroma iskanja razlag gre.
še vedno ni na mestu, da si pusti popeniti nad staršem, ker ne zna otroka pripraviti k sodelovanju. Če je otrok težaven, se stvari rešujejo na drugih inštancah, ne pa na tak način. In če otrok čuti, da ji najeda, da ji je napoti, potem je tudi pozdravil ne bo. Tudi na ukaz ne.
To, kar pravi wenga, je res. Eni zagovarjajo vedenje svojih otrok s tem, da hoče vedeti in ga zanimajo razlogi. Tudi moja znanka je govorila isto o svojem sinu. Pa kako ga učiteljice ne razumejo, da on bi samo rad da povedo, zakaj se nekaj dogaja. Potem pa sem bila enkrat pri njih in mi je skoraj pokrov odneslo. Nekako takole je zgledalo:
Tončka: Pridi, Mihec, morava pospraviti mizo po jedi.
Mihec. Zakaj bi moral?
Tončka: Zato, ker bo drugače miza umazana.
Mihec: Pa naj bo umazana. Briga me.
Tončka: Ne, miza se mora očistiti, da bo lepa in pripravljena za drug obrok.
Mihec: Pa jo ti očisti.
Tončka: Ne, rada bi, da jo skupaj očistiva.
Mihec: Zakaj?
Tončka: Da se tudi ti naučiš reda.
Mihec: In če se nočem naučiti reda?
Tončka: Potrebno je, da se naučiš reda, da boš postal samostojen.
Mihec: Nočem biti samostojen. ti počisti.
Tončka: Ne, ljubček, če bi tako naredila, bi bilo slabo zate.
Mihec: Zakaj bi bilo slabo zame?
Tončka: Ker bi naredila stvari namesto tebe. Tega pa nočeva.
Mihec: Jaz hočem.
Tončka: Ampak ti si še otrok in ne veš, kaj je prav zate.
Mihec: Ne da se mi. Zdaj je prav zame, da grem gledat TV.
Tončka: Ne morem ti tega dovoliti. Prosim, da pobrišeš mizo in odneseš drobtine v smeti.
Mihec: Zakaj je treba vsak dan brisati mizo. Če ti hočeš, jo briši sama.
Frca (z grozečim pogledom in pretečim nizkim glasom): TAkole, mulc. Takoj zdaj boš zagrabil krpo in zglancal mizo do čistega ali pa greš z menoj domov in verjemi, da te ne pripeljem nazaj dokler mi ne spucaš cele bajte od vrha do tal.
Tončka in Mihec (zgrožena s čeljustjo do tal)
Mihec (brez besed vzame krpo in počisti mizo).
Tako nekako, upam, da vam je jasno.:))
Dopuščam možnost, da so tudi takšni kalibri, kot je opisala Frca, ampak dopustite tudi ve možnost, da gredo nekaterim vzgojiteljicam enostavno na živce otroci, ki so “preveč zahtevni”. Preveč zahtevni v smislu, da veliko sprašujejo in pričakujejo odgovore na svoja vprašanja. Pa ne v zvezi z umivanjem rok. Tudi jaz ne bi verjela, dokler nisem izkusila na lastni koži (no ja, na otrokovi). Nekaterim (upam, da so v manjšini, ampak vem da obstajajo!!) je pač vse odveč in bi najraje videle, da otročad od jutra do popoldne mirno nekje sedi in jih ne moti pri čakanju na konec delovnika. Pa preden se usuje plaz obtožb, da je tudi moje dete problematično – do zdaj je razen ene ni kot tako ocenila nobena vzgojiteljica ali kasneje učiteljica. Torej? Ali se je čudežno spremenila?Dvomim.
Ma saj dopuščamo tudi to možnost. Ampak, kot sama praviš, takih vzgojiteljic in učiteljic, ki bi jim šel na jetra vedoželjen otrok, je zelo malo (verjamem pa, da obstajajo). Veliko več je mulcev, ki bi se o čisto navadnih obveznostih in pravilih radi pogajali do nezavesti. Enostavno bolj verjetna je druga možnost. Kar pa seveda ne pomeni, da prva ni možna.
Zaradi tega vzgojiteljica še zmeraj nima pravice, da ji reče, da njo bi bilo sram, če bi imela takega otroka. Se da povedati tudi na lepši način, pa ni treba zavijati vsako besedo v celofan.
Tudi jaz bi rada kdaj kakšni stranki rekla, da je zabita kot noč, ker moram ene in iste stvari ponoviti 10x in več, ampak to ne gre tako. Ko imam vsega vrh glave, rečem stranki, naj si doma še malo sama pogleda in pretuhta in če ji res ne bo šlo, naj me pokliče.
Od vzgojiteljice bi človek pričakoval, da zna komunicirati normalno, a ne?[/quote]
Nisem rekla, da ima vzgojiteljica prav, ker tega ne vemO.
res bi lahko vzgojiteljica reagirala drugace, sploh kot nekdo, ki je strokovno podkovan v vzgoji.
In zdaj lahko o tem, kdo in koliko ima prav, debatiramo do nezavesti, pa bo avtoricino dete se vedno trmasto in svojih pravih tezav ne bo resila.
A ce se tebi zdi, da je bolje v prazno debatirti, kot pa resevati prave tezave, tudi prav.
Še nekaj. Verjemi, da takih otrok, kot sem opisala zgoraj, ni malo. Zaradi ideje staršev, da morajo otroku čisto vse stoično in dobre volje razlagati v potankosti, da se morajo z njim kar naprej “pogovarjati” in svoje zahteve razlagati vnedogled. Saj do neke mere je to res nujno in potrebno, toda nekateri so iz tega naredili celo znanost. Že dveletnikom dajo možnost odločanja, kaj se bo počelo in na vsako negodovanje otroka odgovarjajo z dveurnimi razpravami na to temo (zakaj je treba zvečer v posteljo, zakaj se je treba obleči, zakaj mora umivati zobe, zakaj je treba pospravljati igrače…..). Ukazati se otroku ne sme, pač pa se mu mora vse dlakocepsko razložiti, otrok mora razumeti, zakaj mora nekaj početi in dokler mu ni jasno, naj pač starš razlaga. In taki mulci zahtevajo razlage za vsako najmanjšo stvar tudi v vrtcah in šolah. In verjemi, da jih ni malo.:)
Zvedav otrok, ki zahteva razlogo, se lahko nauci tudi pocakati.
Nas mulcek je imel tisoce in tisoce vprasanj, na katera mu vcasih tudi nisem imela casa odgovoriti, nisem znala odgovoriti ali pa mu podati razlago, ki bi jo razumel. Sem mu rekla, naj pocaka. In je pocakal.
Ce pa za vsako ceno tera svoje (trmari), je pa motece.
Frca, sicer se strinjam z vsem, kar si tukaj povedala, ampak vsi ste spregledali, da je avtorica vznemirjena samo zaradi tega, ker ji je vzgojiteljica rekla, da bi bilo njo sram imeti takega otroka. Ne zaradi tega, kar se ali se ne dogaja v vrtcu v resnici.[/quote]
Nismo spregledali. Pač debatiramo tudi o drugem.
Glede izjave vzgojiteljice pa sem napisala parkrat, kaj si mislim, in da bi zahtevala pogovor. Ter da je taka izjava neprofesionalna ne glede na to, kaj se je dogajalo. Moj zgornji citat o tem:
Napisal: Frca.
Datum: 21.04.2008 17:36
Seveda pa je res, da je vzgojiteljica pretirano in napačno odreagirala. Ne glede na to, kaj jo je spravilo s tira, ji že njena profesionalnost ne bi smela dovoljevati, da se spusti tako nizko. Kot sem rekla že prej, zahtevaj pogovor.
Frca, sicer se strinjam z vsem, kar si tukaj povedala, ampak vsi ste spregledali, da je avtorica vznemirjena samo zaradi tega, ker ji je vzgojiteljica rekla, da bi bilo njo sram imeti takega otroka. Ne zaradi tega, kar se ali se ne dogaja v vrtcu v resnici.[/quote]
Prav imas.
A veliko bolje bi bilo, ko bi jo skrbelo kaj drugega.
Po drugi strani pa je tudi res, da si oseba, ki naj bi bila profesionalec, ne bi smela privoščiti takega kiksa. Posebej če glede vedenja tega otroka nikoli ni bilo kakšnih posebnosti, o katerih bi bila vzgojiteljica pripravljena govoriti. Učiteljica ali vzgojiteljica pač ne sme reči, da bi jo bilo sram imeti takega otroka. Tudi če je to res in tudi če je otrok neznosno razvajen in nevzgojen.
Vsak starš bi bil užaljen, če mu vzgojiteljica ali učiteljica reče, da bi jo bilo sram imeti takega otroka, pa če bi bil otrok čisto lepo vzgojen ali pa nevzgojen. Po prvi užaljenosti bi seveda sledil razmislek o tem, ali ima prav. In ukrepi, če bi ugotovila, da ima. Ter temeljit pogovor, če bi ugotovila, da nima. Ženska pravi, da ji ne pade na pamet, zakaj bi vzgojiteljica kaj takega rekla in da se njen otrok v ničemer ne razlikuje od drugih. Da je malo bolj vedoželjen in pač trmast. Kot vsi. Eni bolj, drugi manj. Če ji je za verjeti. In če res ne ve, zakaj bi se morala sramovati svojega otroka (in ji nihče nikoli ni nakazal, da bi njen otrok bil posebej neznosen in nevzgojen ter tudi sama o njem nima takega mnenja), ima vso pravico biti užaljena in vso pravico zahtevati razlago te vzgojiteljice. Ne moremo namreč kar za dejstvo vzeti tega, da je imela vzgojiteljica dobre razloge, da je to rekla.
OK hvala, da ste toliko napisale in izrazile svoje mnenje. To, da sem jaz prizadeta in ne užaljena sploh ni pomembno. Meni je pomembno samo to kako ravna z mojim otrokom. Kot sem že napisala jaz dopuščam kritike na mojo vzgojo in se trudim tudi jih vpoštevat, če so upravičene. Prizadelo me je to, da je mislila da bi mene moralo biti sram mojega otroka, ker ni po jusu. Če je tako “grozen in nevzgojen” bi mi to morala omenit če ne prej pa na decemberskih gov. urah. S tem, da je njegova vzhojiteljica že tretje leto in do zdaj je bilo vse ok. Toda zgleda da sem morala priti enkrat tudi jaz na vrsto. Pač je gospa imela slab dan in me je morala malo spucat:)
Še nekaj: stvari se dajo povedati tudi na drugačen način. In ker gre za vzgojiteljico, ki naj bi bila strokovnjak na svojem področju, bi morala biti sposobna svoje mnenje o tem otroku povedati materi z dolžnim spoštovanjem do nje. Jaz, kot npr. njena kolegica ali prijateljica, ji lahko čisto mirne duše in z mirno vestjo rečem, da je njen mulc razvajen froc, ki rabi postavljene meje in pravila vedenja. Če bi bila pa vzgojiteljica, bi ji morala isto stvar povedati zavito v celofan. Predvsem zato, ker bi morala do otroka čutiti določeno simpatijo in bi želela, da se stvari spremenijo. Vsak pedagog pa bi moral vedeti, da ne bo ničesar dosegel z žaljenjem in napadanjem staršev. S takim odnosom kaže samo svojo plehkost in ne želje po sodelovanju, pač pa po blatenju in napadu. Seveda ne bo žela sodelovanja, pač pa odklonilen odnos. In ponavadi sodelovanja tudi ne pričakujejo in nočejo, če tako nastopijo.
Da je ženska reagirala odklonilno in da jo je njena reakcija prizadela, je torej čisto naravno. Tudi obrambni mehanizem, češ da je njen otrok čisto okej in ni z njim nič narobe (če ima vzgojiteljica prav), je razumljiv. Je pa res, da bi se po vsem tem morala vprašati tudi o tem, ali je kaj resnice na vzgjiteljičini opazki (o čemer sem pisala že prej). Vendar pa sem mnenja, da je, tudi če ugotovi, da je njen otrok nevzgojen, imela vzgojiteljica kljub temu napačen pristop.