Če si medicinska sestra, ne moreš in ne smeš rečt svojcem, da bi bilo tebe sram, če bi tvoj dementni in nepokretni oče bil polulan in bi “smrdel”. Ok, misles si že lahko marsikaj, je čisto človeško, ampak v osnovi te davkaoplačevalci plačujejo, da opravljaš svoje delo,ne pa da zraven še svoj pisker pristavljaš, ne? Če si zdravnik, ne moreš in ne smeš rečt, da bi bilo tebe pa sram na mestu svojcev, ki bi radi dali mamo v dom.Če delaš na CSD, ne moreš in ne smeš rečt mami, da bi bilo tebe sram, če bi se ločila in “fehtala” za socialno pomoč. Če delaš na takem (no, kateremkoli, ki zahteva delo z ljudmi) delavnem mestu, si plačan za to, da opravljaš delo in ne, da na stvari komentiraš. lahko daš dober nasvet, lahko korektno opozarjaš na stvari, ki se ti ne zdijo pravilne ali sprejemljive. Konec koncev vzgojiteljica ni naprošena, da čuva njenega otroka zastonj, ampak je to njena služba. Torej mora tud poravnat svoj del “pogodbe” in staršem jasno in glasno, predvsem pa vljudno povedat sproti, če se otrok obnaša nesprejemljivo zanjo in za ostale otroke. Ne vem no, zakaj zdaj eni tle mamo že apriori obtožujete, da ima itak nevzgojenga mulca, da se je sploh dovolila počutit užaljeno zarad izrečenega. Ne vem no, če je čist tko.

No, tole bi lahko pa tudi jaz napisala ;-)))

Pa tole tudi.

Hja, meni je nekako pomenljivo, da se ob takem dogodku ukvarjaš s tem, kako je tebe prizadelo, pa kako si ti užaljen, pa kako je grozno, da si nekdo drzne dvomiti v uspešnost tvoje vzgoje. Pestovanje lastne užaljenosti ali bolečine (izberi po potrebi). Samo to.[/quote]

Ne, važen je način kako izraziš svoje dvome u uspešnosti vzgoje doma.

Kako bi bilo potem, če bi recimo zdravnik rekel človeku, sram naj vas bo gospod, ker ste tako žrli, da ste zdaj tak pujs, ki trati denar davkoplačevalcev, da lahko shujša oziroma se zdravi. Ali je tablete, ker ima posledično težave z pritiskom, diabetes, ali kaj podobnega. ali če bi pishiater rekel človeku, sarm naj vas b, kako nizko ali dlež ste zabredli.

Osebno vzgojiteljice ne bi napadala, bi pa želela vedeti zakaj taka opazka. In tudi to, da je takšen način podajanja mnenja nestrokoven in pomižujoč, bi ji povedala. tsvari se je treba lotiti sistematsko aj dejansko sploh ne gre za odrasle udeležence pač pa za otroka in njegovo dobro. In vzgojiteljica bi naj posedovala strokovnost, ki je potrebna pri obravnavi težavnih staršev in otrok.

Drage dame – samo vprašanje Katera bi svojo službo v UE zamenjala za vzgojiteljsko, kjer še lulat ne sme, da je kateri od staršev ne toži če ravno v tistem času uleti v razred in poruši red.

Če je pa rekla nekaj o sramoti-v kar pa močno dvomim ima vsaj jajca da pove in bo mogoče obrodilo sadove.

Ja in svojcem dementnega se gladko pove, da morajo oni skrbeti za njegovo higieno, ker sam pač tega ne zmore.

In ja zdravnik mora na grobo povedati osebi z prekomerno težo, ki hodi že leta k njemu po nasvete glede bolečin v hrbtu. Popoldan jo pa v slaščičarni vidi kako je tortice.

Če pa nekdo ne pokapira kritike, ki je v bolj prikriti obliki bila sigurno izrečena ni potrebna užaljenost.

Oh, ne pretiravaj, no. Pri nas so vzgojiteljice brez strahu hodile lulat, pa še kofe so si privoščile. Mene ne moti, dokler je poskrbljeno za varnost otrok in dokler delo v skupini normalno poteka. Me pa moti, če vzgojiteljica karakterno še za v skladišče (ali pa za na UE, če hočeš) ni primerna, dela pa z malčki. In tista, ki staršem zabrusi tako, da bi bilo njo sram, če bi imela takega otroka, zame spada v to kategorijo.

Tako pa naši vrtci “vzgajajo”…Katastrofa!

full neprofesionalno od nje,…tudi jaz bi bila užaljena in na tvojem mestu bi ji jutri tudi kaj rekla-u smislu, da te je zelo prizadela njena izjava in da te zanima kakšen je konkreten razlog, ki jo je pripravil do tega, da je to rekla,…pač poskušaš na lep način, če se le da, če pa ne,…bi pa jaz raje odnehala, saj se gre le za tvojega otroka, ki preživi toliko ur z njo, in bi mene na tvojem mestu npr.skrbelo, da bi svoje zamere, ki jih goji do tebe, učiteljica prenašala na otroka,…fajn premisli preden ukrepaš

Glej, gledam dr. Housa, ki nima dlake na jeziku in pove, kakor stvari stojijo. Brez celofana in brez olepšav. Mi je všeč tak nastop, ker gre pri Housu za intelektualno visok nivo sarkazma in cinizma. Vendar pa tak nastop vzbuja v ljudeh odpor, nelagodnost in obrambo. Če se zaveda svoje napake, bo pacient, stranka, starš… prizadet zaradi takega nastopa strokovne osebe. Če se je ne zaveda, bo jezen. Zelo redko pa bo tak način obrodil sadove in človeka “spravil k pameti”. Zato se ga naj strokovnjaki načeloma ne bi posluževali. Cerar pove direktno in brez olepšav, da ni plačan za prijaznost. Najbrž bi tudi nazjal kakšno debelo nosečnico, ker si je drznila toliko zrediti se. Ampak začuda, takšni izbruhi strokovnjakov vedno veliko več povedo o njih samih, kot pa o tistem, ki ga grajajo . Eksplodirajo in povejo direktno ne zato, ker bi hoteli tistemu pomagati, pač pa iz nekih svojih zasebnih razlogov, ki izvirajo iz njega in nimajo s tistim človekom čisto nič. V bistvu ga ne zanima, ali je Tone debel ali ne, ali pretirano kadi ali ne in ali bo jutri umrl ali ne. Tone ga sploh ne zanima, pač pa bi rad, da bi bile stvari take, kot on hoče, da bi bile. In če niso, ga to jezi. In se potem jezi tudi na Toneta.

Če je svojec vsakič poscan in podelan, ko pride zdravnik na obisk, je prav, da ostro pove, da se to ne dela. Prav je, da ljudem pove, da ga morajo pravilno negovati. Tudi na oster način, če nič drugega ne pomaga. Ampak samo zato, da zaščiti bolnega svojca. In šele potem, ko vsi ostali napotki popolnoma odpovejo.

Če je z otrokom kaj narobe, je prav, da se vzgojiteljica pogovori s starši o tem. Prav je, da ostro nastopi, če gre za maltretiranje drugih otrok s strani tega otroka, če gre za malomaren odnos matere do otroka, zanemarjanje otroka, maltretiranje otroka itd. Zato, da otroka zaščiti, če nič drugega ne pomaga. In da zagrozi s CSD. Če pa gre za trmavost otroka in s tem, da se vzgojiteljica ne strinja z vzgojo te matere, ji mora kot strokovnjakinja razložiti njene napačne akcije, če meni, da bo otrok zaradi tega napačno vzgojen. Pravila vedenja pa mora znati v vrtcu uvesti vzgojiteljica sama in poskrbeti, da jih bo tudi otrok upošteval. Če mati dovoli, da ji otrok doma serje po glavi, ni njena naloga, da jo na grob način odvrne od tega, pač pa samo v primeru, če bi starš prosil za njeno pomoč pri domači vzgoji. Če pride do težav tudi v vrtcu, ima pravico mater poklicati in ji na 4 oči povedati (nikakor ne v garderobi ob prisotnosti drugih otrok in staršev), kako stvari stojijo in kako mora ukrepati. Vulgarno obmetavanje s tem, kako bi se ona sramovala imeti takega otroka, ni za nikamor. (Morda bi mi bila bližja kakšna subtilna cinična pripomba.) In nima nobenega smisla in namena. Kot samo in edino zmerjanje. Pa še to bi razumela, če bi šlo za to, da je ta mati resnično zatajila pri vseh dosedanjih pogovorih in ni naredila ničesar, da se brezupno stanje spremeni. Kar pa tukaj naj ne bi bil primer.

Ja no še moj podpis pod tale tazaden post.

FRca, ne zagovarjam dejanja vzgojitelje, toliko je menda jasno – razen v primeru, da nam asdf olepšuje situacijo, ampak tega pač ne morem na suho predpostavljat. Govorim o tem, da v taka situacija ni čas za razmišljanje, kako si ti prizadet in užaljen, ampak za trezno analizo. Ali je vzgojiteljica ravala iz nesramnosti ali iz obupa.

No, o tem smo jo pa na začetku povprašali. In njen odgovor:

Sklepam torej, da povoda za obup ni imela. In če nam adsf ne laže kot pes teče, je dotična vzgojiteljica torej zgolj nestrokovna, nesramna in žaljiva. Čisto možno, da je imela slab dan in se je znesla nad nekom, nad katerim se je lahko brez bojazni, da bo dobila porcijo nazaj. Če pa adsf laže, pa je itak iluzorno pričakovati, da bo zadeve trezno analizirala in da se bo poglabljala v vzgojiteljičine razloge za izbruh.

Uh, veliko pozitivnih mnenj! Hvala za le ta. Vem, da bi se lahko zlagala in stvar napisala bolj na moj mlin, ampak verjemite ali ne to se je res tako zgodilo. Mene je zanimalo vaše mnenje in kaj bi mi bilo v pomoč, če bi lagala.
Ali je bila vzgojiteljica nesramna ne vem, to da me je prizadela s to izjavo pa lahko trdim. Zakaj je to rekla ne vem, ker bi mi lahko tudi drugače povedala. Jaz sem pripravljena na sodelovanje z vzgojiteljico, vpoštevam tudi njeno mnenje in se mi zdi, da sem vedno prijazna do nje. To si tudi zasluži, pa čeprav je to njena služba, da skrbi za mojega otroka, ko je tam. Sva pa z možem predebatirala vso situacijo, analizirala vse govorilne ure (katerih se redno udeležujeva) in se oba strinjala, da dozdaj nama ni nikoli povedala o najinem otroku in njegovem vedenju do nje, pomočnice ali do drugih otrok. In ja jutri bom prosila, da mi pove in razloži zakaj tako njeno mnenje, ker za to mora imeti nek razlog. Pa, da vidim nadaljevanje te zgodbe, ki res ni prijetna zame.

FRca, ne zagovarjam dejanja vzgojitelje, toliko je menda jasno – razen v primeru, da nam asdf olepšuje situacijo, ampak tega pač ne morem na suho predpostavljat. Govorim o tem, da v taka situacija ni čas za razmišljanje, kako si ti prizadet in užaljen, ampak za trezno analizo. Ali je vzgojiteljica ravala iz nesramnosti ali iz obupa.[/quote]

Iz mojih izkušenj: malo je ljudi, ki so zmožni sebe trezno analizirati, še manj pa pogolniti svoj ponos in priznati svojo zmoto. Malo jih je takih, ki bodo nesramno opazko vzeli kot povod za resno analizo. Zato je toliko bolj pomembno kako se strokovna delavka odziva in izraža.

Ko grem jaz z otrokom kam, ZAHTEVAM, da pozdravi, pa naj bo to v trgovini, pri zdravniku, mimo sosede, ali kjerkoli drugje. In pri tem tudi VZTRAJAM. IN povem ti, da bi v tvojem primeru vztrajala, da pozdravi. Zelo grdo je, da ne odzdravi osebi, ki je celo dopoldne in verjetno tudi polovico popoldneva, z njim preživela in se z njim trudila.

Lahko, da je vzgojiteljica fajn leva, lahko da se je samo nerodno izrazila, lahko da si jo ti narobe razumela, ali pa je preprosto tvoj otrok vzgojiteljici zlezel krepko čez glavo. V poplavi današnjih razvajenčkov in trmarčkov jo jaz čisto razumem.

Še stavek za na koncu, ni moj je od nekod sposojen, ne vem več kje… NAŠI OTROCI SO PRIKUPNO ŽIVAHNI, SOSEDOVI PA NEVZGOJENI. Na obeh polovicah stavka pa gre lahko za enega in istega otroka.

Če bi samo zato, ker štiriletni otrok ni pozdravil in ker mati ni vztrajala pri pozdravu (je pa pozdravila ona sama), rekla materi, da jo je lahko sram, da ima takega otroka, je ta vzgojiteljica zrela za en konkreten ukor.

Evo, priznam, moj tudi ne pozdravi vsakič, ko gremo domov iz vrtca. Ker so že obuti, ko pridem ponj, kar oddrvi iz igralnice, jaz rečem nasvidenje, on je pa že zunaj. In kaj zdaj? Naj grem nazaj z njim in zahtevam pozdrav? meni pač do tega pozdrava ni toliko kot komu drugemu in tem frazam ne dajem hude teže. Će bi meni zato rekla, da me je lahko sram, bi ji zabrusila nazaj, da se tudi ona ne more ravno ponašati s strokovnostjo in ima kar nekaj zadev, kjer lahko do onemogolosti pometa pred svojim pragom. Zaradi pozdrava, lepo vas prosim, no.

V tej temi se ne govori o otroku ampak o vzgojiteljici. Ne glede na vse je grdo rekla, ker mene ni sram mojega otroka pa naj je tak ali drugačen. Je moj in plod mojega dela. V večini posledice nosim sama, vzgojiteljica je pa sama kriva če ne more vzpostaviti take avtoritete, kot prvo da jo otrok z veseljem pozdravi ali se poslovi in , da ko mu nekja reče da uboga. Včasih otroci to doma prakticirajo, kjer jim je pa nekdo antipatičen pa namenoma delajo kontra. Prav ali ne , kakor za koga!

Jaz bi ji svoje povedala, da bi se kar kadilo in absolutno zahtevala, da se opraviči. Bi mi pa dalo misliti kakšen je otrokov dan v vrtcu s tako vzgojiteljico, ki ne pazi na besede, kaj vse mu izreče tekom dneva. Bi rekla, da jo tvoj otrok zelo nervira, reakcija pove vse.

Bi rekla da je čas , da se z njo pogovoriš(najbolje brez otroka), če paželiš otroku pomagati pri njegovem obnašanju in misliš da mu nisi kos, se obrni na ljudi ki bi ti lahko pomagali. Svetujem psihologe na Gotski. Pa ne da je kaj narobe, le povedali ti bodo kako reagirati na njegove akcije.

Srečno

je to vse res, kajti močno dvomim, da ti ena vzgojiteljica, ki je oseba, da vzgaja, cuva in poučuje reče kaj takega, mi je pa skregano z vso pametjo in res ne verjamem tvojim besedam! če je pa vse to res, se takoj pogovori z njo in dopovej ji, da je vse lepo in prav, otrok je kot je, niso vsi lepi, pridni, angelčki, tvoj je pač malo trmasr, trudite se vsi in da je nikoli več ne sliši da ti v takem poniževalnem tonu in splog da ti tvojega otroka označi kot neko sramoto, halooo??? In povej ji še, da če še kdaj vidiš kaj sličnega ali če bo tvojega otroka obravnavala drugače, greš do ravnateljice.

res skoraj ne vrejamem v ta post.

Frca, sicer se strinjam z vsem, kar si tukaj povedala, ampak vsi ste spregledali, da je avtorica vznemirjena samo zaradi tega, ker ji je vzgojiteljica rekla, da bi bilo njo sram imeti takega otroka. Ne zaradi tega, kar se ali se ne dogaja v vrtcu v resnici.[/quote]

se strinjam z janis! Nastala je debata o vzgojenih/nevzgojenih otrokih. To sploh ni point! Če bi meni vzgojiteljica kaj takega rekla…madona, bi ostro obračunala z njo na licu mesta! Ne da bi jo ravno nadrla, a bi postavila mejo v hipu – da se takole z mano pač ne bo pogovarjala, da če je otrok v kakršenkoli smislu problematičen, naj se z mano odkrito in VLJUDNO pogovori in bomo skupaj reševali problem. Nekih nesramnih opazk na osebnem nivoju pa NITI POD RAZNO ne mislim prenašat.

saj nisva krav skupaj pasli, madona, no! Res, ne morem verjeti, kako brez hrbtenic ste ene!

asdf, ti si tipičen primer navznot obrnjene agresije. Nočem nekaj pametovati, a načeloma se ljudje delimo na dva tipa: eni se odpremo navzven.To ne pomeni, da človeku glavo odgrizneš, ampak da jasno pokažeš, da je prestopil tvojo mejo in da: back off! Preprosto povedano: se razjezimo, kar ne pomeni, da tulimo, ampak malce pa le pokažemo zobe, ko je treba.

Drugi tip je navznot obrnjen in to je točno to, kar si storila ti: rekla nič, potem pa šla in se zjokala, zdaj pa melješ in si “prizadeta”.

Če drugi tip potenciramo, dobimo reveže, ki se smilijo sami sebi, ker kako hudobni so drugi z njimi, oni so pa tako nežni in mili, da nikomur ničesar nočejo.
To so tipični ljudje s kompleksom žrtve.

Gre pa za isto “energijo”, če se tako izrazim, samo da je ena obrnjena navznot, ena pa navzven. En človek navzven pokaže, da mu kaj ni prav, en pa požre to vase, potem pa v sebi premleva in ponavadi se smili samemu sebi oz.se čuti žrtev neke “hudobe” ali pa okoliščin, na katere ni imel vpliva.

Samo cel point je v tem, da na vse te okoliščine imamo vpliv. Ljudje bodo s tabo delali TOČNO TAKO, kot jim boš ti dovolila. Če ti ne znaš postaviti meje, se zase postaviti in reči: tega si ne dovolim, ker se cenim in z mano ne bo nihče tako ravnal, potem se bodo take situacije kar vrstile, ker jih boš vlekla nase.

Si tudi pri ostalih situacijah taka? Kako je z možem? Se pri njemu postaviš zase? Ali te tudi on zatre in “prizadane”? Ker oprosti, ampak tvoja reakcija je malce nezrela: “vzgojiteljica me je prizadela”.

take besede bi te morale razjezit v smislu, da bi se postavila zase. Jeza ima svoje mesto v življenju, je zdrava agresija, ki nas sili, da branimo svoje meje.

Ker ne živimo v rožnatih oblačkih, kjer nam nihče nič noče. Ima svašta ljudi, eni so popolni bedaki – če se ti ne boš zase postavila (pa to ne pomeni, da si nesramna), se nihče drug ne bo.

Nihče te ne bo reševal ujčkal, obvaroval. Se moraš sama, to je del odraslosti.

Takele “prizadetosti” so ponavadi znak človeka brez hrbtenice, mi je prav žal, človeka, ki ne zna postavljati mej in s katerim drugi pometajo. On ostaja “prizadet”, a v tem je neka sladkost, saj si fila ego s tem, da je on pač “mil in rahločuten” in kaj na naredi proti vsem tem zlobam, ki ga “prizadevajo”, njega “ubogo rožico”.

Malo karikiram, ne rečem, da je v tvojem primeru res vse ravno tako, a nakazuje pa se kar konkretno v tej smeri.

Potem pa na telefon in v jok partnerju – saj nisi otrok! namesto da bi ženski v vrtcu pokazala, kje so meje, se greš zjokat možu. To počnejo otroci, ko se zatečejo v mamino kiklo, sori.

Vse, kar hočem reči, je to, da imaš probleme s postavljanjem meja, da morda potrebuješ nekoga, da te reši ali tolaži – včasih to potrebujemo vsi, a ne pa v tako banalnih situacijah. Kaj bo, ko bo res kaj resnega? Se boš sesula? In če moža ne bo tam? V jok pa na drevo?

Narava nam je dala zobe tudi zato, da jih kdaj pokažemo. Svet ni mavrična dežela, kjer se cedi med in mleko – je treba znati tudi kdaj ostro nastopit in se zavarovat, če se ti neboš, te nihče drug ne bo reševal. Za svoje dobro počutje moraš prevzeti ODGOVORNOST. To je del odrasloti.

Tudi še tako lepa vrtnica ima trnje. Nežnost ima svoje mesto, včasih je pa treba biti trd. Nobena skrajnost ni v redu. Oboje je del življenja in skupaj data integrirano, zrelo osebnost.

Prav je, da otroke učimo z zgledom.
Prav je, da jih naučimo, da nam vsi ljudje na tem svetu niso simpatični, da pa jih moramo spoštovati in biti obzirni do njih.
Vzgoja se začne doma in ne v vrtcu.

Besede vzgojiteljice niso bile umestne.
Dvomim pa, da je izbruhnila kar naenkrat.

Poznate svojega otroka in gotovo veste, kako se obnaša.
Zato je popolnoma nepredmetno, kaj si o vzgojiteljici mislimo mi tukaj.
Prosite za sestanek in razčistite situacijo.

Včasih je tudi občutljivim staršem treba dopovedati, da njihov otrok ni eno samo zlato sonce. Da se morajo pri vzgoji za svoje in otrokovo dobro in za dobro vseh ljudi bolj potruditi.