Umetna oploditev samske ženske
:))) jaz pa imam rada balkansko glasbo in se potem opravičujem, da sem pol pol, kadar me kakšna stara mama grdo pogleda izpod čela. :)))
no, si predstavljaš kako se počuti posvojenec iz kakšne afriške republike pri nas? že makedonskemu otroku je najbrž “čudno” (neprijetno, nelagodno…) ko vidi, da je bolj temen od ostalih otrok ali/in ko ga otroci sami na to opozorijo. še huje je, če ga zmerjajo s ciganom.
ali posvojenec iz ukrajine, rusije … saj pravim, kri ni voda. se vidi po obrazu, da otrok nekako “ne sodi” k mami in očetu, … ne znam ti razložit, pride pač trenutek, ko te nekaj v tebi začne vlečt tja, od koder si.
mmiikkii: saj res … misliš, da v angliji umetno oplajajo ženske s spermo nemcev? po moje ne, so kar lokalni prodajalci.
katarina … ni mi jasno, kako te moti le oploditev samskih žensk, kajti z argumenti, ki jih navajaš, zajameš vse donorske postopke. predvsem me pa preseneča, da imaš ravno ti tako ozko gledanje, kar se tiče teh postopkov. v bistvu sploh ni važen razlog, zakaj se donor odloči darovati spolno celico, temveč to, kaj to prinese za sabo. ampak ok, tega verjetno ne moreš vedeti, ker na zadeve gledaš zgolj iz svojih izkušenj, iz svojega življenja. si pač z lahkoto prišla do svojih punc. nekateri ljudje niti s težavo ne pridejo do svojih otrok in če imajo potem še veliko srečo (ali dovolj denarja), da pridejo do dodnorskih celic in da je še sam postopek uspešen in uspešna nosečnost … potem imajo majhnega dojenčka, ki se jim rodi, v svojih rokah … no od tu in te občutke pa že tudi sama poznaš.
sicer pa, ni potrebe, da se opravičuješ vsem prizadetim (tvoj odgovor na moj prvi post v tej temi) ker nekateri na stvari gledamo tudi širše in ne le zgolj iz naših osebnih izkušenj… iz našega prav.
kar se pa tiče krize identitete, je pa npr. jaz nisem imela nikoli, pa mi je biološki oče umrl, ko sem bila še zelo majhna… se pa zelo pozitivno identificiram s svojim očetom (očimom) in njegovo družino. ne boš verjela… baje sva si celo po karakterju zelo blizu. le zakaj??? praviš, da kri ni voda. tu si verjetno imela v mislih gene… tako ni pomembna le ‘kri’ temveč tudi socializacija v družini, kot osnovni celici in predvsem ljubezen in medsebojno spoštovanje.
poznam pa kar nekaj ljudi, ki imajo zelo izobražene in karierno uspešne starše, s ‘čistokrvnim pedigrejem’ pa imajo oz. so imeli precejšnjo krizo identitete.
Problemi z identiteto, vsaj po moje, niso povezani z nacijo, to ali ono spolno celico, fuzbal klubom za katerega navija soseska … Starši morajo dati otoku neke vrednote in pogum, mogoče samozavest, da po njih živi. Potem si svoj in veš kdo si. Ne moreš bit vsem podoben, pa zgubljat tla pod nogami vedno, ko to ugotoviš.
Širjenje genov preko drkađinjic za umetno oplojevanje mi je pa že od nekdaj hudo čudno. Mislim, nimam nič proti oplojevanju samskih žensk z BM pomočjo, ampak bi morale biti te reči sledljive.
japkica: do svojih hčera eš zdaleč nisem prišla z lahkoto. bom na krako povzela: prvo sva “delala” več kot eno leto, rodila sem jo po sami sreči živo in zdravo, ker sem pravočasno zagnala paniko, da nekaj ni ok. rojena je s 7 meseci.
drugo sem dobila nenačrtovano in nezaželjeno. torej ne morem reči, da sem jo dobila z lahkoto. prav tako rojeno s 7,5 meseci.
sedem let sem delala na tretjem otroku, ki sem si ga noro (ali bolano ali egoistično, kakorkoli že) želela, pa ga ni bilo. pri pregledu so pred kratkim ugotovili, da je z mano vse v redu in da otroke še lahko imam, a šment je, da si jih več ne želim.
moje gledanje ni “omejeno” samo tozadevno – daj mi en dober argument, da bi zdrava žensak umetno zanosila in da bi moški šel v banko sperme in prodal svoj del otroka, pa ti dam jaz kar nekaj argumentov, zakaj je to moralno sporno in totalno nesprejemljivo. pravica starša ni in ne more bit nad pravico otroka in se tudi en strinjam z materami, ki nočejo otrokom povedati, kdo je njihov oče. otrok ni nič kriv, če se je mati spečala z luzerjem, vezanim, ipd. ima pa neodtujljivo pravico vedeti, kdo je njegov oče. pika.
tvoje razmišljanje pa je z mojega zornega kota tozadevno ozko in egoistično, saj govoriš le o pravicah staršev, pravic otrok pa ni nikjer. hmmm …. postavi se v vlogo otroka, ki se rodi “neznanemu” očetu. kakšen argument bi te zadovoljil, da bi nehala brskat, kdo je semenodajalec?
kriza identitete prav tako ni zrasla na mojem zelniku, obstaja in je dokazljiva. ti si jo razlagaš tako, jaz drugače, tretji spet drugače. moja hči se z očetom noče družit, hoče pa vedet vse o njegovi familiji, ker so to njene korenine. hmmm … le zakaj …
p.s.: jaz sem tudi proti temu, da bi se ženske po 35 ali 40 letu umetno oplojevalo zato, ker si gospe šele takrat najdejo pravega partnerja (ali pač spustijo kriterije za prince in se sprijaznijo s tem, ker najdejo) in bi imele svojega potomca. se ve, kdaj je rodna doba žensk, če takrat ne poskrbi za nasledstvo si naj željo zatakne za uho in si požvižga. pa to spet ni samo moje prepričanje.
mmiikkii: ljudje ne odločamo ali bomo prišli na svet in kdaj in komu se bomo rodili. lahko pa odločimo kdaj bomo šli s sveta. pardon, otroci ne morejo, ker so premajhni in ne vejo, da obstaja ta osebna svoboda. kdaj se jim posveti, da obstaja samomor?
raziskave o tem koliko umetno oplojenih otrok si želi, da ne bi obstajali NI. to je tvoje subjektivno mnenje.
tole še komentiram 🙂
in kje so pravice otrok, ki so spočeti po ‘klasični’ metodi in so nenačrtovani in nezaželjeni? kje so pravice tistih otrok, katerih starši se jih odrečejo? kje so prvice otrok vseh tistih staršev, ki dajejo otroku vedeti, da so nekaj manj od nič? kje so pravice tistih otrok, v imenu katerih se starša ‘koljeta’ med sabo ob razhodu in še dolgo po njem?? katarina kje??? in vse to v imenu edinega pravega spočetja!! c’mon!
pod tvoj ps komentar pa dodam še to; nimaš veliko pojma o tem, zakaj se je meja za oploditev pri ženskah dvignila vse tja do 40 leta in čez. predvsem mi pa ni jasno, kako si lahko nekdo domišlja, da lahko odloča o teh stvareh, ker ima pač nekdo drugačne izkušnje v življenju … in naj ti povem, da ni vse v gospeh, ki si prej ustvarjajo kariero, iščejo prince … če bi malce pobrskala v statistiko bi vedela, da je največ parov, ki koristijo tovrstne usluge pri 35 in 40 letih tistih, ki imajo za sabo 10, 15 letne boje za otroka … torej bi znal njihov skupni staž biti celo kakšno leto daljši.
pa še iz teme sva skrenili 🙂
Jaz pa mislim, da bi skoraj vsi otroci, ki so prišli na ta naš ljubi svet s pomočjo umetne oploditve rajši videli, da so nastali na takšen način kot pa da jih sploh ne bi bilo. Redko kateri si želi, da sploh ne bi obstajal.[/quote]
predvsem so pa ti otroci zaželjeni… se mi zdi, da bi bilo meni težje sprejet, da mi reče mama, da sem nezaželjen otrok, kot pa, da si me je želela in je morala zame čez vse to, kar je pač treba dati čez pri izventelesni oploditvi.
japkica: svoja stališča – ki so povsem moja in legitimna, ker jih kot čloek lahko imam – sem že podala na drugih mestih in jih ne mislim spet pogrevati in razlagati. Tako je moje stališče (in tudi ga. meden je v nekem intervjuju dejala, da bi ženske morale dosti prej razmišljati o otrokih in ne po 35 letu, ker mati narava ni vsemogočna in se z njo ni igrati, ampak … ker medicina pač to omogoča, si ženske to dovolijo) in, kot rečeno, nisem edina s tem stališčem. nekomu, ki se s tem poklicno ukvarja, je pač težje javno povedati, da se z igranjem narave ne strinja.
vsi otroci imajo pravico poznati oba starša – torej oba biološka starša. tega jim nihče na svetu ne more vzeti. z umetno oploditvij, kjer je semenodajalec neznan, jim je ta pravica avtomatično kratena na račun egoizma ženske (samske) ali egoizma para (ki/če ne moreta imeti otrok), ki otroka hočejo imet za vsako ceno. to je moje zelo jaasno stališče in za tem stojim. zdaj ali ti misliš da si ga lahko dovolim ali ne … mi je res vseeno. tako je in ga javno podajam.
glede tvoejga zadnjega komentarja pa: ji ne bi bilo treba dati nič čez. če ima otroke rada raa, bi kakšnega osvojila ali se odločila za rejništvo. ampak ni vsak otrok “dober” in smo spet pri egoizmu, ki mu rečemo tudi pravica do lastnega potomca. jaz pa pravim če ti ni dano ti ni dano. pika. jaz tudi ne morem imet jahte. seveda pa bi lahko počela marsikaj, da bi si to željo uresničila.
Jaz bi dodal še en vidik. Dokazano je, da je tveganje revščine v enostraševski družini bistveno višje kot v dovostarševski, ker so družinske finance podvržene takozvani ekonomiji obsega. Mati, ki se odloči za samsko materinstvo via umetne oploditve svojega otroka izpostavi večjemu tveganju revščine, državni proračun (in nas kretene, ki ga filamo) pa tveganju dodatnih stroškov.
Osebno sem zelo proti politiki nizkih preživnin slovenskih sodišč in “psevdo” substituiranja enega starša z državo preko otroških dodatkov, šol in vrtcev in ostalega sranja pod parolo socialne države. Dolžnost staršev je, da za svojega otroka SKRBIJO v vseh ozirih, socialna država pa bi morala in smela priskočiti na pomoč samo takrat, kadar se kaj zalomi ne “krivdno” in še to z ukrepi, ki so časovno limitirani. Če se starši ne zbebijo v nekem srednjem obdobju, bi se jim moralo otroka odvzeti. Današnji socialni transferji niso ne za živet ne za umret. Država kot nadomestni starš je bolj podbna mačehi iz Pepelke, kot pa tistemu kar naj bi socialna država bila. Problem je seveda v tem, ker so volilci totalno izgubili kompas.
Razno lamentiranje, kako je otrokom hudo (citiram japkico: in kje so pravice otrok, ki so spočeti po “‘klasični’ metodi in so nenačrtovani in nezaželjeni? kje so pravice tistih otrok, katerih starši se jih odrečejo? kje so prvice otrok vseh tistih staršev, ki dajejo otroku vedeti, da so nekaj manj od nič? kje so pravice tistih otrok, v imenu katerih se starša ‘koljeta’ med sabo ob razhodu in še dolgo po njem?? katarina kje??? in vse to v imenu edinega pravega spočetja!! c’mon!) ker so nastali po klasični metodi, je za moje pojme bolj dokaz slabega delovanja državnih institucij, kot pa argument za to, da bi se umetno oplojevalo in čmrljevalo.
Pa še to, osebno poznam eno zelo zelo znano slovensko družino, ki je šla v posvojitev in v Sloveniji preko vez in mimo vrste dobila otroka – dojenčka! v posvojitev, potem ko sta se na vse načine klasične in medicinske trudila dobiti otroka. Potem pa ko sta ga dobila domov sta po treh mesecih ugotovila, da otrok pa ni to kar sta mislila, da je. Kolike, delo, delo in še enkrat delo in precej odrekanja. Za nameček sta se še razvezala po nekaj letih, si ustvarila družini in dobila vsak svoje biološke otroke po klasični metodi. Posvojenec pa je obvisel nekje na sredini. Ima sicer vse kar je možno na tem svetu dobiti za denar, nima pa staršev, čeprav je bil posvojen in ob posvojitvi blazno zaželjen.
Če izhajam iz svoje izkušnje, ko se mi je rodil sin, je tudi moja ex po nekaj mesecih ugotovila, da otrok ne pomeni samo rožic, srčkov in smeha, ampak je prekleto garanje in odpovedovanje, sploh pa VEČNI ali vsaj več kot 10 letni odklop od prejšnjega ritma življenja, če se želimo otroku posvetiti in ga vzgojiti. Včeina pizdarij, ki jih gledamo po Trenjih danes izhaja iz dejstva, da starši nimajo časa ali pa si ga nočejo vzeti za vzgojo lastnih otrok.
Zato mi nekam spiz*** z argumenti, da je tako narejen otrok u iber zaželjen in mu bo zato v življenju bolje, kot pa nekaterim spočetim v klasični družini, kjer se starši prepirajo, bockajo. V samskoti je pa prisotna marsikdaj osamljenost in depresija.
Ogromno partnerstev gre v franže ravno zato, ker prepozno ugotovijo, kakšno breme je lahko otrok. To spoznanje pa ni nekaj kar je prihranjeno samo tistim, ki otroka dobijo s klasično metodo. Zato nehajte idealizirat oplojevanje samskih žensk in demonizirat klasičnih metod in klasičnih družin.
Patologije in problemi so prisotne povsod in upam si trdit, da celo v enaki meri.
oče ti pa precej površno bereš. če bi bral bolj pazljivo, bi videl, da ne povzdigujem oplojevanje samskih in dajem v nič klasično metodo in družino. in če bi bral še bolj natančno bi vedel, da je najina debata s katarino prešla mejo te teme. kar sem tudi napisala.
tako so tiste **** povsem nepotrebne. 🙂
:-))))) nehajta.
Nekje sem brala, da naj bi si vsaka ženska želela otroka, ker je to v primitivnem delu možganov zasidrano, kot temelj…
Samska ali v vezi, naravno ali umetno, ni pomembno. Otrok je otrok in kot takšnega, ga je treba sprejet. Ko bo miselnost ljudi tako daleč, potem sploh ne bo več govora o tem.
