Sencajaza,
Ce zelis s kom govoriti in ce imas moznost komunicirati, se oglasi
[email protected]

sencajaza,
tole sem nekje prebrala…

Resnica je, da čakanje pravega trenutka za prekinitev zveze lahko traja zelo dolgo. Predolgo. Da je čakanje pravega trenutka v resnici ODLAŠANJE, ki trpljenje samo še stopnjuje. Z vsakim dnem, ko ženska/moški vztraja v toksičnem odnosu (in včasih še celo čaka, da se bo nekaj spremenilo, da se bo mogoče zgodil čudež), se samo še bolj zastruplja in odkriva čedalje večjo odsotnost ljubezni in večje trpljenje. Dokler morda nekega dne ne pride do točke, ko ugotovi, da je od njenega odhoda ali obstanka v takšnem partnerstvu odvisno njeno/njegovo FIZIČNO PREŽIVETJE.

Lp

Sencajaza, tu se podpisem pod komentar Tisuljice, absolutno se strinjam s podano izjavo o odlasanju oz “cakanju”.
Januar24, ce dovolis… zal si ze dala mail v javnost. Drugace pa se mi to ne zdi ravno dobra ideja, saj se preko mail naslova vsakdo, ki le malce obvlada zadeve dokoplje do vasega IP naslova in posledicno do vas. Ne bodite naivni za bozjo voljo.. MOM in NOM prezijo konstantno na zrtve.. LP

ojla 🙂
punce mejte se rade!! prosm vas mejte se usaj tok rade pa spakerite. ne pustit da vam nekdo unici vase DRAGOCENO ZIVLJENJE ki je samo eno!!!! vem da je tesko se tezje je pa ziveti v strahu in biti ves nesrecen. na svetu je prevec ljudi, veliko ljudi s katerimi ste lahko !!! vem da ste mocne in da zmorete vec kot si mislite 😉
ce bi se zenske zavedale svoje moci bi se usm fantom tresle hlace 🙂
usm k rabte vam posiljam pozitivno energijo 🙂
vem da zmorete ker ste mocnejse kukr mislite
lep pozdrav vsm 🙂 🙂 🙂

> samo z nasiljem lahko pokaze svojo moč… namreč drugega v sebi ne premore!…realnost je kruta…se z njo sprijaznit pa neznosna bolečina.
< se sprijaznit z dejstvom da ta bozanska oseba v katero si se zaljubil in mu polozil svoje srce v dlani....dejansko ne obstaja in ni nikoli obstajala >

Oj,

ja, tale korak sprijaznjenja s tem, da te osebe v bistvu nikoli ni bilo, da si imela ti pač eno predstavo “kako naj bi bilo” in si bila za to pripravljena narediti veliko, je VELIK,
ampak od tu naprej je vse precej drugače.
Vsaj moja energija se je usmerila drugam, razmišljanje je bilo drugje, saj sem začel delati in iskati bolj pri sebi.
+ začneš se učiti teh manipulativnih konceptov, jih prepoznati, se jih na pameten način ubraniti.

lp svo

Sencajaza, kako ti gre? Kako izgleda tvoje zivljenje? Do kje si prisla?

Sencajaza ni povedala, ce ima otroke… Če jih ni je lažje. Mene izsiljuje ravno preko otrok. Če oddidem jih bo odpeljala v drugo državo, več 100 km stran (ima to možnost), da jih nikoli ne bom videl, razen takrat, ko mi bo ona dovolila priti na obisk. Obtozila me bo, da sem nasilen do nje in otrok, pedofilije, vsega kar bo mozno, da me uniči (njene besede), ker “zenski itak vse verjamejo”. O otrocih odloča samo ona, ker: “jaz sem jih rodila in ob tem trpela, zato so samo moji in nihče nima pravice..”

Z otroci sem zelo navezan. Pravita mi celo, da sem njuna mama… Moški, ki živijo ali so ziveli z mom že vedo zakaj… 🙂

Tako se vrtim v krogu… Otrok nočem izgubiti in na to pritiska…

sem bil v podobnem…
ni jih ravno odpeljala v drugo drzavo, ampak nagaja pa.
Vendar ce gledam celokupno sedaj, ko smo posevaj, in ko se imamo noro dobro z otroki, ko smo skupaj brez dram, se je splačalo.
Premisli, kakšne možnosti imaš.
Ti strahovi, da jih bo odpeljala in da jih ne bos vec videl – ja, ni enakopravnosti med spoloma, vendar ce se boris, bos imel nek stik z njimi 100%, saj si njihov oče vendar.
Jaz bi šel ze sam na CSD, malo predstavil stvari ena na ena, pa potem delal korake naprej.

lp SVO

Hmmm….. otrok… ja…. iz prejšne veze,kmalu polno leten.zakomplicirano…včasih sem bila otrokov svet,sedaj pa mi reče prijateljica.Tujina…k očetu je zelel..Izgubila sem na celi liniji.

Krošnjar, ceprav mogoce zveni kruto ali cudno, se obcasno celo nasmejim kakemu moskemu komentarju kjer preberem zgodbo podobno moji. No ja, saj vemo da je v osnovi obnasanje mom-nom copy paste, le detajli varirajo. Ko podozivljam “wtf” momente, razne psihotriler epizode ob branju komentarjev, sem na nek nacin vesel, saj vidim kaksna razlika je v pocutju ker nisem vec s tako partnerko. Se zdalec ni vse reseno, bitka se se bije na sodiscu, csdju itd.., in se bo trajalo, z vsemi nizkimi udarci s strani bivse posasti.. Vcasih “se vidim”, kako v druzbi moskih, ki so dali oz dajejo tale krizev pot skoz, sprosceno klepetamo in zbijamo sale na racun, nemogocih scen, absurdnih izjav, skrajno bolanih izpadov..

Krošnjar, prvo kar bi storila na tvojem mestu bi šla TAKOJ do Centra za socialno delo in jih opozorila na težave, da bo to nekje zapisano. Vključno z grožnjami, da te bo lažno prijavila in podobno, pri ttem pa bi poizkusila zbrati čim več dokazov ( prosim ne snemaj otrok, to ni prav, ker jih na tak način še ti zlorabiš in zvlečeš v dramo in to tudi strokovnim službam ni všeč) Takšna ženska bo zagotovo šla na center za scialno delo v trenutku, ko bo zaslutila, da boš morda odšel, običajno z lažnimi ali prirejenimi dokazi in potem boš imel velike težave, do boš to ovrgel.

Kako naj izginem od tega tipa,da ne ogrozim ljudi,ki jih imam rada?….

Rada bi ti dala dober nasvet..a..
Sama moras priti do odlocitve. V takih odnosih je ranjenih veliko ljudi, najbolj pa najblizji.

Je tema še aktualna? Mislim, da imam tudi sama opravka z sociopatom oz. motenim človekom.

Pozdravljena, seveda, tema je še vedno aktualna. Potrebujemo pa več podatkov oziroma opis težav oziroma vedenja, za katerega domnevate da je patološko….lepo bodite, Leonida

Ljudje, ki smo imeli svoje starše/skrbnike/avtoritete, ki so imeli to motnjo, smo razvili specifična odzivanja. Ker je otrok ODVISEN od starša (in ne obratno), se prilagodi vsakršni situaciji. To pomeni, da se prilagodi psihičnemu maltretiranju, kaosu, neuravnovešenosti v družini ipd. Ker otrok ni sposoben razviti obrambnih strategij, ki bi se lahko zoperstavile takšnemu ravnanju, potem ta del v njem ostane “nedorasel”, ostane v krču strahu in otrplosti. Sčasoma – ko odraščamo – s tem nedozorelim delom nimamo več stika.
Potem se srečujemo z ljudmi/partnerji/šefi, ki imajo podobno motnjo. Ker nam je popoln nadzor starša nad našim obstajanjem že poznan, se nam pravzaprav ta nadzor ne zdi nič novega. Še huje. Zaznavamo in ravnamo tako, da ponavljamo tisto, kar smo prej. Dvomimo vase, ne občutimo svoje identitete in se popolnoma prilagodimo psihičnim maltretiranjem. Trudimo se, da bi bili še boljši, boljši, boljši. Popravljamo svoje napake, ki sploh niso napake. A ker je tisti otroški del v nas zamrznjen v grozi, mi pa nismo uspeli razviti obrambnih strategij, potem enostavno nimamo orodja, s katerim bi prekinili ta krog.
Človek, ki izhaja iz stabilne družine, je dozorel v popolnoma drugačnem okolju. Če tak človek naleti na borderline osebo, se mu umakne in se z njim ne ukvarja.
Skratka, nemogoče je opisati tistemu, ki mu je ta svet neznan. Ker v relacijah z borderline ali narcističnimi osebami je logika obrnjena. In stabilna oseba vidi rešitev v tem, da se logika pač obrne in je problem rešen.
In če bi takšen recept obstajal, potem bi bilo zelo lahko.

Pozdravljeni. Chagall, odprli ste zelo pomembno in tudi strokovno zanimivo temo tako za razumevanje osebnostnih motenj kot za naše različne odzive nanje. Gre za osebnostne prilagoditve otroka na družinsko dinamiko, odnos staršev do njega. Osebnostne prilagoditve so pravzaprav nezavedni otrokovi obrambni mehanizmi na stresne situacije zato da preživi, da lažje shaja, da se skuša izogniti raznoraznim neugodnim ravnanjem staršev ipd….in s tovrstnim vedenjem (oblikami osebnostnih prilagoditev, ki smo jih ponotranjili), kot ste lepo opisali, seveda nadaljujemo v odraslosti (kot majhni otroci). Vaš opis ravnanja je ena od vseh možnih oblik prilagoditve, ki jo lahko razvijejo otroci. Osebnostne prilagoditve so namreč rezultat kombinacije, kar je prirojenega ob rojstvu (introvertiranost, ekstravertiranost), kako je otrok komuniciran v prvih 6 letih življenja – gre za preplet dednosti in izkušenj v razvoju osebnosti.

Osebnostne prilagoditve (adaptacije) se ločijo glede na funkcijo:
– ADAPTACIJE ZA PREŽIVETJE so tiste, s katerimi posameznik poskrbi zase, ko je zaupanje v okolico porušeno; na ta način se oblikuje shizoidna, antisocialna in paranoidna motnja;

– ADPATACIJE ZA DELOVANJE so tiste, s katerimi poskuša/želi posameznik ustreči drugim; pasivno agresivna, obsesivno kompulzivna, histrionična motnja.

Na otrokovo smer/način prilagoditve ima močan vpliv njegova odprtost (ekstravertiranost) oziroma zaprtost (introvertiranost), ki določata raven njegove energije (boj ali umik; fantazije….) in starševski slog na vsaki ravni psihosocialnega razvoja. Ekstravertnost in introvertnost sta osebnostni lastnosti. Ekstravertnost opisuje družabne, ekspresivne, energične in dominantne posameznike. Na nasprotnem polu, introvertnosti, pa se nahajajo lastnosti kot npr. submisivnost, vzvišenost, zadržanost, molčečnost, plahost…. Ekstravertnost se je v številnih raziskavah konsistentno pokazala za zelo pomemben prediktor življenjskega zadovoljstva, pozitivne emocionalnosti, subjektivnega blagostanja, širše socialne mreže, boljše socialne podpore… Ekstraverti naj bi tako bili srečnejši od introvertov ne glede na spol, starost in rasno pripadnost. Sočasno z ugotovitvami raziskovalcev je postajala ekstravertnost tudi vse bolj zaželena lastnost v družbenem vsakdanjiku. Kažejo pa se tudi negativne plati ekstravertnosti, ki jih je sicer precej manj od pozitivnih. Npr. introverti imajo boljši spomin za besede, v manjši meri so nagnjeni k tveganim vedenjem…. Ekstravertnost je torej pomembna lastnost, ki vpliva na življenjske izide mnogih, raznolikih področij.

Zato lahko razumemo, da se lahko v popolnoma disfunkcionalni družini dva otroka razvijata v popolnoma drugo smer; eden npr. v antisocialno vedenje, drugi preko umika, fantazij v shizoidno osebnostno motnjo…….Tako lahko tudi šef, ki tuli in vpije, uporablja svoj otroški prilagoditveni slog, izhaja lahko iz zelo disfunkcionalne družine, lahko preživel in doživel številne travme…..vendar se je glede na kombinacijo vseh zunanjih in notranjih dejavnikov prilagodil drugače od energetsko šibkeje opremljene sestre, brata….Ne šef, ki ne obvladuje čustev in uporablja neustrezne vedenjske vzorce trmastega, jeznega, besnega, nezadovoljnega otroka……in ne podrejeni, ki uporablja vzorce prestrašenega, vsegaboječega otroka, nista odrasla v smislu psihološke, socialne komponente.

Odraslost v biološkem smislu pomeni, da človek odraste, ko doseže telesno in spolno zrelost. V socialnem pomenu odraslost pojmujemo s predstavo o samostojnosti in neodvisnosti posameznika, čustveni stabilnosti, z razvojem osebne in druge pričakovane odgovornosti in z zmožnostjo posameznika, da združuje in povezuje različne socialne vloge. V sodobnih družbah se srečujemo s fenomenom podaljševanja razvojnega obdobja mladostništva, kar vpliva na zviševanje starosti pri kateri se posameznik izšola, zaposli, osamosvoji in ustvari družinsko življenje. Prestop v odraslost je tesno povezan s posameznikovim usvajanjem določenih razvojnih nalog, ki se po eni strani razlikujejo glede na obdobje odraslosti (zgodnja, srednja, pozna odraslost). V disfunkcionalnih družinah je bistvo problema prav v tem – otrokom ne zagotavljajo usvajanje pomembnih razvojnih nalog, ki jih posameznik nujno potrebuje za izgradnjo zrele osebnosti…..in če se tega posameznik v odraslosti zave, občuti, poišče ustrezno strokovno pomoč, psihoterapijo, kar v globalu pomeni predvsem dejavno ukvarjanje s samim seboj. S čimer bi se pravzaprav morali ukvarjati vsi, pa bi bil svet mnogo bolj prijazen….ampak tudi v današnjem globalno zmedenem makro kozmosu si lahko ustvarimo svoj mikrosvet, kjer lahko ob izbranih ljudeh rastemo in se razvijamo, kar nam vsem omogoča tudi ta portal…..in zato hvala ker ste, in lepo spite, Leonida

ga. Leonida, hvala za obširno in predvsem strokovno razlago. V bistvu sem želela odgovoriti Skeli, da primeri iz prakse sicer nekaj povedo, vendar jih oseba, ki tega ne doživlja oz. ni doživljala zelo težko razume kaj šele občuti. Tisti, ki pa smo v tem kaosu živeli, pa nam je ena zgodba posameznika dovolj, da vemo za kaj gre.
Sama nisem strokovno izobražena na tem področju, laično pa povem svoj vidik, predvsem pa izkušnje.
Kot človeka pa me že od majhnega zanimajo psihološki profili ljudi, z mojim vred. Za menoj je tudi cela vrsta bližnjih zgodb z osebami NOM in MOM, ter seveda odraščanje v tem kaotičnem okolju. Brez psihoterapije pri meni ne bi šlo. Ko sem se naprimer leta nazaj hotela lotiti svojih težav z kognitivno vedenjsko terapijo, sem ugotovila, da tako pri meni ne bo šlo. In da je KVT nekaj, kar nezavedno vadim že celo življenje. Pri meni je bil potreben bolj odločen rez v smislu transakcijsko analitične terapije.
Pri iskanju raznih pomoči pa sem naletela na dosti strokovnjakov na svojem področju, ki so predvsem tolažili, da so moji svojci povsem OK, da moram razumeti in da sem preobčutljiva…. Da naj torej prenesem, saj so starši samo eni, jaz pa imam svoje življenje. Svoje življenje? Ojoj.
Hvala tudi vam, ga. Leonida, dosti pomagate s svojo pomočjo temu forumu. In vse vemo, da tale forum pred 15 leti ne bi zdržal vode……..

Draga Chagall,

res me iskreno veseli, da ste se rešili zapuščine svojih staršev. Česa vsega so starši zmožni povzročiti svojemu otroku, je zelo dobro opisano tudi v knjigi strupeni starši:
https://www.zalozba-chiara.si/odnosi/196-strupeni-starsi

Vsem želim en res lep dan, Leonida