Samski moški in ženske
Ajda se ne strinjam. Koliko prijateljic poznam, ki so v vezah in si same kuhajo kavo zjutraj, same vstajajo, nobenega dobro jutro, prazna pojstelja…itd..samski večeri…in se strinjam samsko življenje je lepše kot pa, da si v vezi in si sam, to je pa najhujše, kar je možno!! Samo nekateri tako z glavo skozi zid, raje v slabi partnerski vezi sami s sabo, da imajo tisti občutek, da nekoga imajo ampak njega/njo nikoli ni. In ti ljudje so pa zagrenjeni in pusti dobesedno pa nočem biti žleht:-) Letos sem bila na dopustu s takimi ljudmi groza ne znajo se pogovarjati, samo kritika na kritiko, samo, da se partner odmakne takoj šinfanje kako bi bilo drugače, če bi šla stran, jokave oči dan in noč. Ja ne vem če je to smisel partnerstva in če je tisti dobro jutro tako lep kot ga ti opisuješ.
Ja če je partnerstvo lepo. Ljudje od partnerjev tudi preveč pričakujejo sami pa ne bi nič dajali. Samo prejemali, če ni tako kot si oni predstavljajo partnerja je pa ljubosumje, posesivnost, agresija pa še kar ne grejo stran vztrajajo pa koliko takih partnerskih vez je. Ogromno. Zame tako dobro jutri ne pomeni nič. Si ga raje sama zaželim.
Po treh letih precej utrujajoče veze, sva z dveletno hčerkico ostali sami. Partner se je odločil, da zdaj je pa dovolj vsega. Jaz bi še vedno poskušala rešiti družinico (sama sem šla tudi k družinskemu terapevtu), njemu pa je bila in očitno še vedno je na prvem mestu njegova izvorna družina, za katero je verjel, da nam je s svojim vmešavanjem hotela le ISKRENO dobro. No, ne razumem zakaj smo zdaj tu kjer smo…
Bistvo pa je, da sem do sedaj bolj kot ne želela biti ves čas v vezi, da mi je bilo nekako nesprejemljivo, da sem brez partnerja (mislim da je vzgib za to v mojem otroštvu, saj sem očeta spoznala pri 18 letih na mojo pobudo) in nikakor nisem hotela iti po stopinjah moje mame..torej biti sama do konca življenja.
Pa sem kljub mojemu upiranju na njenem začetku…sem pa spoznala nekaj v teh letih (stara sem 34) da se MORAM naučiti biti sama, zadovoljna in mogoče tudi srečna, da se ne bom več tako obupno želela nekoga ob sebi, samo da bo, ampak da se naučim živeti sama s sabo in potem naj bi znala živeti še s kom.
A vseeno, trenutno je moja samskost zelo žalostna, živim še v spominih po slabem mesecu razhoda..po drugi strani pa se mi zdi da bom kmalu bolj globoko zadihala to življenje. Držte pesti 😉
se ne strinjam. človek za svojo srečo ne potrebuje nikogar, da bi bil srečen. ima sebe.[/quote]
se ne strinjam… človek sam nima nič. razen sebe. kar pa je bore malo. ljudje smo, kot že rečemo, socialna bitja in če bi po nekem čudnem naključju ostali edini človeški primerek na tem svetu, bi bili le neko bitje, ki živi in diha in čaka, da bo umrl. iz bitja človeka naredi šele sočlovek.
je pa res, da človeka lahko s srečo napoljujejo tudi prijatelji, sorodniki, če ta nima partnerja. ampak vsaj kot jaz vidim, po svojih “srečnih” samskih prijateljih nad 30 let, je ta sreča le trenutna (na kavicah, skupnih športih, službi, itd). ko pa zvečer (največkrat) pridejo v prazno stanovanje, ko si naredijo večerjo le zase, ko si ogledajo večerni film sami, ko se utežejo v prazno posteljo, ko se zbudijo sami… pa si želijo nekoga. da bi mu rekli: dobro jutro… si skuhava kavo?[/quote]
No,smo različni-jaz uživam sama s seboj,uživam v miru in tišini praznega stanovanja,rada si skuham samo zase in zjutraj se mi ni treba pogovarjat:))))
Ne pretiravaj, prosim. To, da našo srečo zreduciraš na eno kavico, je pa prehuda. Hudo je, da misliš, da vse tisto, kar počnemo sami, je zanič in ne prinaša sreče, prinese jo pa samo tisto, kar na občasno uspe narediti z nekom drugim, na primer kava s sodelavko. V bistvu me skrbi zate, ajda, če resnično tako razmišljaš. Ker če, potem je s teboj konec, če se slučajno zgodi, da druga polovica odide.
Meni osebno drug človek ne manjka, res mi ne. Manjka mi en določen človek. Oja, njega bi rada kdaj videla tukaj, pobožala, požgečkala, se pohecala z njim, to že, ampak širše gledano pa … Zakaj misliš, da ne morem jesti sama in da sem nesrečna, če jem sama? Tudi če bi bil on zraven, bi morala sama žvečiti. Tudi če bi bil zraven, bi film vseeno gledala s svojimi očmi, zaspala sama, se sama zbudila in v končni fazi bi tudi kavo kuhala jaz. Ne zameri mi, pa tudi sicer jaz dobim pege, ker eni ljudje vse proglasijo za odvisnost od odnosov, ampak to tvoje razmišljanje pa res je odvisnost od odnosov.
Glej, nič ni treba obupavati in si nekaj dopovedovati; če si je kaj treba, je le to da ceniš sebe, da nisi obvezna padati na nekih vzorcih in da ti je lahko nekoč z nekom boljše, lepše, da te nekdo jemlje tako kot si. Sedaj bo seveda sledilo neko čudno obdobje, vsem zelo poznano, predihaj ga kot si že sama zastavila !
Uf, ne morem si pomagat, da se ne bi odzvala na avtorico zapisa pred mano, pa tudi na mnoge pred njo, ki (očitno srečna zgolj zato, ker je v zvezi), pokroviteljsko namenja “srečo” samskim in srečo vezanim.
Kavice in športi niso sreča, ampak druženje, preživljanje prostega časa. Za nekoga. Za drugega, ki ima težave s socialnimi stiki ali čem drugim, pa je to lahko blazno pomembno (i.e., je srečen, ker ima s kom iti na kavo). Ne veva, ker sem jaz jaz in ti ti. Zato vehementno trditi, kdaj in zakaj je človek srečen (in vseh soditi po sebi) ni niti primerno niti pravično. Sploh pa je sreča izmuzljiv pojem, ki ga je težko definirati.Sploh v luči kategorije samski/nesamski.
Sporno se mi zdi, da se samskost označuje kot kategorija, ki je
a) manjvredna od vezanosti
b) definira posameznike kot uboge nesrečnike/čudake/čustvene revčke, ki niso sposobni zveze (obdržati)
c) onemogoča kakovnostno življenje (po lastnih, ne tvojih ali mojih merilih!)
d) zreducira posameznike zgolj na nosilce točno te lastnosti in ne upošteva razlik med njimi
Ljudje so zamski zaradi različnih vzrokov in razlogov, in v grobem bi jih lahko razdelili v tri skupine:
– samskost kot prehodna kategorija (bili vezani in si želijo nove zveze), lahko je prostovoljna oz. neprostovoljna,
– samskost kot zavestna odločitev oz. izbira (ima prejšnje izkušnje s partnerstvom),
– samskost kot stalno in neprostovoljno stanje (nikoli v zvezi iz različnih razlogov, med njimi t.i. ljubezenski sramežljivci).
Razlike med njimi:
Do svoje samskosti imajo bodisi pozitiven bodisi negativen odnos.
S svojim življenjem so v grobem zadovoljni ali nezadovoljni.
So dolgo- ali kratkotrajno samski.
So iz različnih starostnih skupin, nekateri imajo otroka/e, drugi ne.
Nekateri čakajo na “pravega”, drugi neprestano vstopajo in izstopajo iz zvez (preizkuševalci).
Nekateri imajo kljub samskemu statusu aktivno spolno življenje, drugi ne.
Zaradi svojih izkušenj in/ali vzorcev imajo različen odnos do moških oz. žensk v smislu potencialnega partnerstva (tu mislim na stališča “vsi moški so p…” ali “vse ženske so lovače”, “sam sem, ker nočem biti v zvezi, ki ne izpolnjuje mojih potreb in želja” ipd.)
Meni osebno se zdi pametovanje o samskosti na osnovi lastnega videnja samskih ljudi v naši okolici precej nesmiselno. Mi je pa zanimivo koncept samskosti pogledati z vidika današnje zahodne družbe. Tu imam v mislih predvsem naslednje (pa niso to moje domislice :)):
– prehod iz območja preživetja v območje užitka (z nekom nisi zato, ker se vzajemno potrebujeta);
– razširjanje principa samozavedanja, t. i. duhovne rasti, psihoterapevtskih praks itd.,
– “dekriminalizacija” samskosti,ločitve, samohranilstva …;
– vprašanje družbenih in spolnih vlog;
– vedno večjih razlik med posamezniki glede razumevanja (spolnih) vlog, partnerstva, vrednot, življenjskega sloga ipd.
niče ni tega rekel, tudi jaz ne, pa čeprav ste me mnogi tako razumeli. jutranja kava in skupni šport pa je bil bolj kot ponazoritev… očitno se nisem dobro izrazila.
hotela sem le reči, da mislim, da je večina posameznikov bolj zadovolnjih in bolj srečnih v zadovoljujočem partnerstvu kot pa če so samski.
mislim pa, da ni nihče do sedaj rekel, da je bolje biti v nesrečni zvezi kot biti sam. tu je stvar jasna. raje sam s sabo, kot jeza in žalost vsak dan.
sicer pa samski niso nič manj vredni ali čudni ali karkoli že… so enako čudovita in edinstvena bitja kot so tisti, ki so v partnerstvu. osebne karakteristike osebe so nekaj drugega kot doživljanje sebe kot osebe. lahko je nekdo topel, prijazen, simpatičen, skratka krasna oseba, pa še vedno ne preveč zadovoljen, kajne? seveda pa je lahko tudi vse našteto in še srečen, čeprav je samski.
Za začetek:
1. najbolje je bit srečno vezan
2. takoj v drugi alinejci je srečno samski
3. potem nesrečno samski
4. na koncu pa najhujši suffer: nesrečno vezan
pa se sami pri sebi vprašajte, kje ste…?
Prav takle pokroviteljski in pomilujoč odnos s tvoje strani po mojem mnenju izzove od tvojih samskih kolegov takšne reakcije, kot jih opisuješ, ti jih pa seveda mirno pripisuješ posledicam njihove “mizerije”. Sori, ampak precej ozko in črno-belo gledaš na te stvari, ki so bolj kompleksne kot si ti predstavljaš. Zgoraj je že veliko napisano, ne bom ponavljala, čeprav se mi zdi, da še vseeno ne štekaš…
Samski po 30, recimo v mojem krogu poznanih, so samozadostne izdelane osebe, s svojim ritmom življenja, ki je čisto zadovoljujoč, izpopolnjujoč. Pač, vsak sprejme dano v življenju s tem živi in poskuša iz trenutnega izvleči največ. Po drugi strani pa noben ne zanika, da si ne išče ali želi ob sebi nekoga. Jasno, pikico na i. Seveda pa ne za vsako ceno in kar nekoga, SAMO ZATO DA NE BOM SAMA. Do takrat se pa mejmo lušno.
Za mnoge ljudi pa je značilno, da enostavno nikoli niso bili sami oz. ne znajo biti sami. Če se že ne oklepajo svojega (bednega) razmerja, si pa dovolj hitro najdejo novo berglo, SAMO ZATO DA NE BODO NIKOLI SAMSKI, ker to je pa grozno, pomilovanja vredno… In potem ravno taki zelooo radi pametujejo samskim, kako je lepše biti v dvoje, da je samskost uboga in da vsem privoščijo tako srečo, kot jo imajo oni sami… V resnic pa nimajo pojma o lajfu in drugačnih odzivov kot so negodovanje in cinično posmehovanje, res ne morjo dobit. Ne rečem, da si ti ena izmed njih, ampak tvoj način razmišljanja o samskosti je točno tak, kot ga velikokrat sama dobim od najbolj mizernih parov, ki jim tudi pod razno ne zavidam razmerja… In tudi rada spustim kakšno cinično, čeprav vem, da itak ne štekajo. Človek odprte glave, čustveno inteligenten (vezan ali ne), ne bo spustil nikol takih ven. Mogoče je kdaj bil na istem, če pa ni bil, pa ve, da ne more pametovat o nečem, česar še ni izkusil.
Pa še to. Ljudje, obrnite se okoli sebe in se vprašajte, za koliko parov ki jih poznate, lahko resnično rečete – “evo, to je to, tega si jaz želim”. Hja, res bolj malo… In dobra alternativa temu je seveda kaj drugega, kot kvalitetno samsko življenje.
Singelca, samo v vednost:
dovolj jasno sem napisala do katerih samskih sem pokroviteljska! Do nezadovoljnih in nesrečnih, ljudeh brez smisla in vizije, s preveč prostega časa. Sem ti tu stopila na rep, da si se oglasila?
O tisti, ki so samski z razlogom, bodisi da to želijo, da imajo druge cilje, da se ukvarjajo z bolečino po izgubi partnerja in tistih, ki iščejo sami sebe tu ne teče beseda. Tovrstni samski so zadovoljni ljudje z vsemi tistimi lastnostimi, ki prvim manjkajo. Še kako jih razumem in tudi privoščim jim njihovo samskost.
Po svoje te pa razumem, saj si tarča vseh mogoči vprašanj, zakaj nimaš partnerja…, kako da si še sama…, čas bi bil že za otroke… in verjamem, da imaš pokroviteljskih vprašanj in nasvetov poln kufer.
Tessa, ti sama ne veš, kaj misliš :))) in tako tudi pišeš.
Začneš tako, kot da te motijo prav srečni samski (ker da se menda pretvarjajo, saj jim po tvoje manjka pol glave in pljuč, ker (še) nimajo para), končaš pa tako, da so problem samo nesrečni (ki to postanejo šele, ko jih takšni kot si ti, verbalno sesuvajo na vsakem koraku).
Kaj imaš ti sploh do koga biti pokroviteljska? Kdo pa si ti, da bi lahko zviška gledala nezadovoljne in nesrečne, tiste brez smisla in vizije, s preveč prostega časa?
Vse našteto zlahka najdem v tvojih pisanjih in sklepam, da gre torej za navadno projekcijo.
Ker ne maraš sebe, ne maraš niti zrcalne slike tam zunaj? Slepiš se pa s tem, da tej srečnosti ali nesrečnosti botruje samskost ali nesamskost, kar je čista neumnost.
Sej človek ne more verjet svojim očem, ko kej takega prebere. Hehe, dobro si se ujela… Direktno priznavaš, da si pokroviteljska (mimogrede, pridevnik in dejanje, ki ga izraža, je negativen, da bolj ne more bit), da stopaš na rep ‘ubogim’. Prav izrecno te motijo ljudje ki so samski, zagrenjeni in samo jamrajo, namesto da bi si našli partnerja, kot da je to nekaj kar kupiš v trgovini v petih minutah in je stvar rešena. Človek se resno vpraša zate, a si popolnoma brez empatije ali pa nisi iz tega planeta…
Svetujem ti, da se posvetiš svojemu življenju in uživaš svojo srečo, čeprav je le-ta zelo dvomljiva. Srečen človek ne rabi filat svojega ega na račun razglabljanja o mizeriji drugih.
Morda ne razumete pojma “pokroviteljstvo”, ki ni prav nič negativno. Pooseblja zaščitništvo, željo k boljšemu, empatijo.
Nikogar nisem sodila, ja, me pa moti vaša napadalnost!
Seveda sem pokroviteljska do na vedenih, pa ne nasplošno do samskih. Tudi do vezanih, samo o njih v tej temi ne teče rdeča nit.
Več kot očitno pa je, da vas lasten status moti in se v njem počutite ogrožene!
Niti slučajno ne mislim, da se da partnerja najti v petih minutah ali celo vzeti prvega, ki ti pride na pot. Res pa je tudi, če bi meni prišel nasproti zagrenjen samski moški, bi me že iz prve odbil, ne da bi si sploh želela odkriti, kaj skriva pod masko.
… bom malo pokroviteljska (ko se ti zdi to že ravno tako zelo pozitivno :)))
Več kot očitno je, da kadar tebi, Tessa, stvari niso najbolj jasne in se posledično zato zaštrikaš v svoje lastne štrene, pričneš s prstom kazat na druge.
Kliše: ‘… ko mački stopiš na rep’ je prispodoba, ki se mi zdi še nekako povsem primerna za kakšno osnovnošolsko populacijo, se pa sliši res zelo poceni in za lase privlečeno, če pride izpod tipkovnice ene, moralo bi biti: zrele ženske in relativno izdelane osebnosti.
A?
Ok, zakaj pa nam ti ne razkriješ svoje zgodbe? Kako si srečala in spoznala svojega partnerja, si bila sama kdaj samska, razloži zakaj si ti sedaj srečna, deli z nami svojo izkušnjo, kaj si spoznala na tej poti, kdaj si se zavedla vseh teh tvojih spoznanj, zakaj si tako prepričana v svoj prav? Temu se reče prava empatija, razumevanje, želeti nekomu dobro na podlagi argumentov (pri čemer največ štejejo lastne izkušnje in spoznanja).
Pokroviteljstvo takole na pavšal in s floskulami je smešno in brez prave vrednosti. Takšnega trepljanja po rami resnično ne mara nihče, enostavno izpade slabšalno, pomilujoče, a ti res tega še nihče ni povedal?! Verjetno lahko tukaj iščeš vzrok negativnim odzivom (na forumu pa tudi drugače). Samski in nesamski smo ti podali nešteto enih argumentov in pogledov, ti pa ne znaš drugega povedat, kot da ti gredo na živce samski zagrenjeni ljudje in da jih ne razumeš, čeprav si se pol začela neki vadit ven – v prvem postu pišeš, da ne verjameš v zadovoljujoče samsko življenje (popolnoma jasno so tvoje veleumne izjave letele na vse samske), potem malo kasneje pa ‘srečne’ samske kao razumeš in štekaš..?!
Sem tudi samski moški. Sedaj se družim s skupino Brezzveznikov in v tej skupini najdem družbo zase. Je mesečni program, ki ga sami naredimo. Bolj smo aktivni več nas je in bolje nam je. Premagujemo slovenske vrhove, spoznavamo slovenska mesta, se udeležujemo kulturnih in športnih prireditev, gremo na kakšen sprehod ali kino ali pa raziskujemo kulinarične stvari… Mogoče to zveni kot reklama toda povem vam da je točno tako. Včasih se dobimo dva ali trije, včasih ni zanimanja za udeležbo pri nobenemu tako da pride samo tisti ki organizira, velikokrat pa nas je več kot pet. To nismo vedno isti ljudje, kajti skupina Brezzveznikov je kar velika. Jest osebno nepoznam vseh članov. Vsak se sam odloči kako bo preživel prosti čas in tudi življenje. Želim pa vam da se nebi obremenjevali s samskostjo ali kako drugače.
Tukaj je še moj prispevek, samskega moškega. Star sem 31 let in do danes še nisem bil v nobeni zvezi z žensko (tistih par poraznih zmenkov ne štejem). Sem pač bolj sramežljive sorte ali pa premalo samozaveten. Imam avto, službo v kateri sem zelo zadaovoljen, živim sam v majhnem najemniškem stanovanju. Kar se tega dela življenja tiče, sem zelo zadovoljen sploh, ker sem vse to dosegel sam. Potem je pa tukaj še družabno in ljubezensko življenje, ki je pa naravnost porazno. Zaradi svoje nesamozavesti in sramežljivosti, tega dela življenja skoraj ni. Nisem pa zaradi tega obupan ali pa da bi po svetu hodil s kislim obrazom. Daleč od tega. Nikoli ne veš kaj ali kdo te čaka naslednjo minuto.
Da na kratko odgovorim na zgoraj zastavljeno vprašanje. Samski sem predvsem zaradi svoje preteklosti, posledica tega je tudi moja nesamozavestnost. Ne bom pa trdil, da sem nesrečen, ker kot sem že opisal, nikoli ne veš kaj te čaka.
To je na kratko
LP
Prvo, kot prvo se moram strinjati z vsemi tistimi, ki pravijo, da si srečen, le ko imaš nekoga, ki te ima rad. Otrok je človek, ki potrebuje mamo, odrasel človek je prav tako človek in potrebuje partnerja. Seveda gre za povsem drugačno ljubezen pa vendar…
Ne bom trdil, da ne obstajajo tašni ljudje, ki so srečno samski. Če recimo omenim avanture… Nekateri pač iz tega črpajo srečo. To jim predstavlja srečo. Zase pač vem, da mi avanture sreče ne bi prinesli.
Omenil bi še en družbeni problem, ki zajema en segment samskih ljudi. Gre za ljudi, ki so sramežljivi. Ne bomo si metali peska v oči, da je še vedno sterotip, ki pa ne izhaja iz družbe same, pač pa iz črednih nagonov, da je moški tisti, ki prostopa do ženske. Nekateri moški teh veščin pač nimajo. Iz tega razloga je tudi na portalih za spoznavanje več moških, kot žensk. Ampak! Če nekdo nima jajc narediti prvega koraka… Kje piše, da je ta človek asocialen, nedružaben, samozadosten, da ne mara ljudi, da si ne želi ljubezni… Si! Lahko si. In takšnih je veliko, ampak hočeš, nočeš, takšnih ženske ne opazijo. Koliko vendar prvi korak pomeni? Nič. Lahko, da moški naredi prvi korak samo za posexat žensko. Lahko, da ne naredi prvega koraka pa ima potenciala za ljubezen še in še. Zase lahko to trdim v tem oziru, da pač potrebujem ljubezen. Mislite si kar hočete. Ampak to je človeško.
Človek ima nek del takšen, ki pač mora biti v simbiozi z drugim človekom. Je družbeno bitje.
Tudi prijatelji… Prijatelji, kot ste že omenili, ti lahko to potrebo delno potešijo, vendar tudi prijatelji so v določeni meri zgolj površni stiki, ki bolj ali manj ostanejo. Poleg tega je manj telesnih stikov med njimi. Telesni stiki pa so pokazatelj odnosa. Če tega ni, ni odnosa. Prijatelj se odloči pa gre recimo s svojo družino na drugi konec sveta. Če se to odloči tvoj partner, greš pa z njim.
Ste lepo tudi pisali o tem, da nekateri, ki so bili v zvezi, jim je zdaj bolje. Ja! Ampak zakaj? Če si z nekom v nezdavem odnosu, potem logično, da ti je boljše. Vendar! Zgolj krajše obdobje, ki nosiš v sebi:”Joj, kako sem bil/a lahko s takim človekom.” Nakar potrebe pridejo za tabo. To je tako, kot da bi prehodil 100 km, potem bi na postelji doma se ulegel in rekel:”Joj, kako sem lahko toliko prehodil… A ni zdaj lepše…” To traja nekaj časa, nakar ugotoviš, da gibanje spet potrebuješ.
Zakaj toliko nesrečnih družin… Hja, zato ker si ljudje, sploh ko so mladi, izbirajo partnerje po napačnih kriterijih: modre učke, višji od mene, starejši od mene, dober seks, avto, stanovanje in vsemu skupaj sledi omama-zaljubljenost.” To traja recimo 3 leta… V tej fazi spontano pride do otrok… Potem ugotoviš, da si brcnil v drek… Partnerja se odtujita, ker ni več nič kar ju združuje. Kemija mine, na druge stvari pa tako ali tako že v štartu nista gledala. Lahko, da imata vse… Službo, hišo, otroke, vsak svoj avto, vikend na karibih… Sreče ni! Ker nihče ni s tabo, nihče te ne objame…
Sploh pa… Koliko prave ljubezni sploh je. Če sploh obstaja…50% se jih loči, 40% jih živi odtujeno, 10% se jih ima morda zares radi.
In dokler bo pogoj za ljubezen denar, spolna privlačnost in kemija, bodo vedno ločitve in vedno “asocialni” samski moški.
Kako ljudje delajo… Če se dva 100% ujameta (hipotetično), bosta “sam prjatla”. Če še vedela ne bosta kdo sta, pa bo kemija, bosta partnerja.
Čredni nagon dela svoje. Potomce omogoči, toje pa tudi vse.