Samski moški in ženske
hmx8 … res lepo napisano. Zelo se strinjam. Mislim, da je naša odločitev ali smo srečni v življenju ali ne. Mislim, da je skrivnost sreče ravno v tem, da sprejmeš življenje tako, kot je. In da si za to hvaležen. Da bi kdo celo življenje čutil intenziven občutek sreče je po moje iluzija. Tako kot je iluzija (po mojem mnenju seveda) najti partnerja, ki mi bo 100% ustrezal. Kot je iluzija to, da imamo kontrolo nad življenjem.
Sami si ustvarjamo izhodiščna prepričanja (o ljubezni, o partnerstvu, o službi, o odnosih, o otrocih … o vsem, kar sestavlja življenje) in bolj, kot so ta izhodiščna mnenja daleč od realnega življenja, bolj nesrečni bomo v življenju.
Pa še preblisk izpred par dni: s kakšno pravico bi od partnerja pričakovala da je oh in sploh popoln in 100%, saj sem jaz zelo in samo človeško bitje z vsemi dobrimi lastnostmi in napakami?
Najprej naj povem, da poznam mnogo več samskih kot dva ali tri! Toliko jih je bilo včasih. Zdaj pa…, da ne rečem, da tja do 34 kar večina v moji okolici in tudi kasneje, ko se razvežejo, ostajajo sami.
Ko te samskost osrečuje, je to vidno tudi navzven. Čisto razumem vsakega, ki je izstopil iz nezadovoljujoče zveze in si želi od vsega odpočiti. Toda… ali mora to trajati več kot 10 let? Si v teh letih ni moč obnoviti zaupanja v življenje, v ljudi, v ljubezen, intimno prijateljstvo?
Moje vprašanje izhaja iz dejstva, da je očitno vidno, da so ti ljudje nesrečni, zagrenjeni, polni cinizma, če jih slučajno vprašaš, če so srečni, so se pripravljeni tudi spričkati!
Ko tiste pod 35 vprašaš, ali ima punco? Ma kaj bi z ženskami, sami problemi… Kar ne morem verjeti, da eno razočaranje lahko za dolgo obdobje zaznamuje človeka. Vredno se je potruditi, da premagamo svoje strahove in nezaupanje, predvsem pa se cenimo kot osebo, ki ni popolna in se naučimo sprejemati tako tudi druge.
Tako kot pravi ella1975, zagotovo je partnerstvo lahko srečnejše, vidiš vizijo, čutiš varnost in pripadnost, pa hudiča, saj rabiš nekoga, da z njim deliš dobre in slabe trenutke.
Boste rekli: za to so prijatelji! V času egoizma dvomim, da najdejo ti ljudje altruističnega prijatelja, ki bi mu stal ob strani v dobrem in slabem. Žal.
So pa vaši odgovori zanimivi, hvala zanje 🙂
Dodala bi samo, da imajo na to, kako ljudje doživljajo svojo samskost precejšen vpliv tudi leta (poleg sto drugih stvari).
Biti samski pri 20-ih je marsikomu super, pri 30-ih je že nekaterim malce težje, medtem ko nekateri posamezniki uživajo celo vse do svojega 40-ega leta ali še dalj, zlasti moški.
A kakor opažam, vidim, da starejši ko je človek, težje prenaša svoj samski stan. Celo tisti, ki so že celo življenje sami in ki verjetno v svojih zrelih letih sploh ne bi bili več sposobni nekega skupnega življenja s partnerjem, iščejo sopotnika.
Predvidevam pa, da vas je večina tu okoli 30, malo + in malo -, tako da te faze verjetno še niste dali skozi.
Dokler naša populacija ne bo počistila v svojih podstrešjih in bo živela v nekem slepem prepričanju črednega nagona, bo pač tako. Ljudje živijo v prepričanju, da morajo imeti partnerja in otroke. Čudovito, a ko gledam te “srečne družine” in njihov “sistem življenja” sem zelo srečna da sem sama. Vzorec je približno povsod isti. Mama, obremenjena in jezna na razvajeno otročad ki nikoli z ničemer niso zadovoljni, kriči nanje. Že tako izmučena po službi jih vlači po trgovini in kot kaka sužnja sprašuje kaj bi radi jedli. Otroci hočejo valda, le sladkarije. V ozadju je mož, naveličan, ujet. Skrivoma pogleduje za mičnimi mladenkami, želi si nazaj v čase ko je bil samski. Družina postane v določenem času skoraj vsakemu moškemu v napoto.
Zdaj pa tisto o pokojnini. Veseli me, da je še nekaj “poštenih” ljudi na tem svetu, ki so pripravljeni delati otroke in jih imeti na grbi do konca življenja in živeti le zanje. Jaz pa bom uživala, se smejala in na koncu prejemala enako penzijo kot ti. Jaz živim zase in sem edinstvena. Privoščila si bom VSE, medtem ko bo neka žena in mati pol življenja kričala na moža in otroke in hkrati trdila kako si je to želela, na koncu pa spoznala, da se je poročila in imela otroke le zato da bi ustrezala vzorcu v družbi. Bolje bi bilo če bi otroke pustila tam od koder prihajajo in podarila energijo kaki dobrodelni organizaciji, denar pa lačnim v Afriki.
Jaz sem bil v vezi petnajst let in sem sedaj že pol leta samski. 5 mesecev je bilo vse ok (ni bilo kregarije, delal sem kar sem hotel itd.).
Potem me je pa udarilo, pogrešal sem partnerja oziroma nekoga da bi se pogovoril z njim.
V tem času sem srečal kar nekaj samskih ljudi in se z njimi pogovarjal o tem in večina je trdila da jim je čisto faj biti samski in da ne iščejo partnerja, ali pa so imeli o bodočem partnerju tako visoke cilje da sploh ni dosegljiv.
Jaz mislim da če je človek samski nekaj let se na to navadi in potem tudi ne išče partnerja, saj samemu sebi povsem zadošča.
zanimiva tema.
tudi jaz sem samska. bo že kar 3 leta.ne po svoji želji. z večino napisanega bi se kar strinjala.
ne želim si biti samska do konca življenja. nimam pa toliko razčiščenih zadev, da bi se upala spuščati v novo vezo.
tisti, ki si ne želimo biti samski in še vedno smo, mislim, da smo za to čisto sami odgovorni.
Trenutno sem v neki vezi za katero ne vem ali je to tisto kar si želim. Še vedo se opredeljujem kot samska. Kar jasno kaže to, da se še nisem pripravljena vezati.
ravno včeraj sva imeli z prijateljico dolg pogovor na to temo. tudi ona je ločena cca 3 leta in ima sedaj partnerja. nobena od naju pa ni zadovoljna s tem kar imava. v bistvu še vedno žalujeva za bivšim partnerjem in se s situacijo nisva še sprijaznili. zato se novi vezi ne moreva posvetiti in če se ne bova spravili k sebi, bova spet na “tržišču”. Hkrati pa sva že obe občutili tisti sladek občutek svobode, ko niso potrebni kompromisi.
Zase še nisem čisto na jasnem. Moram še veliko včerajšnjih spoznanj predelati.
Temu bi se reklo da situacijo razumeš in samo še nekaj je: ne z glavo skozi zid ! Ne moreš biti z nekom zaradi tega da pač si, da nisi na “tržišču”, kajti daljnoročno gledano enkrat spet boš. Ker se ne bo izšlo, ker bo spoznanje da si kjub vedenju vztrajala v nečem neperspektivnem.
Zvezi obe očitno še nista preboleli, kako in kaj, pa smo tu neštetokrat pisali.
Z uvodnimi besedami grunče01 se lahko predstavim tudi jaz. Pred tremi leti sem prvič v svoji odrasli dobi, ne na svojo željo, postala samska, sem pa že krepko preko 40. Sprva sem mislila, da ne bom preživela kar naekrat biti brez ljubljene osebe. Ni enostavno zapolniti tisti čas, ki si ga prej namenjal svojemu partnerju, saj se ti vse, kar počneš, zdi le preganjanje grozno dolgih dni, ki tako nimajo nobenega smisla več.
Ko prebereš vse žive knjige, se pogovarjaš o svoji bolečini s prijateljicami se ti vse bolj zdi, da počasi srečavaš samega sebe. Potem nenehno predeluješ svoj pretekli odnos, se jokaš, jeziš, žaljuješ, nazadnje pa postaneš zadovoljen, da ti nihče več ne očita vsega tistega,kar te je pripeljalo do konca zveze. Pričneš se zavedati prednosti samskega življenja in spoznaš, da ti je s tem odpadlo cel kup problemov ki si jih imel, ker si bil vezan. Vse tisto, kar je tvojega partnerja motilo pri tebi, tebe ne moti, zato lahko po mili volji ješ kar ti paše, gledaš tv po svojem okusu, spiš dokler hočeš, greš kamor hočeš,si oblečeš kar ti paše, tako, kot je nekdo že zgoraj povedal. Družba s samim seboj ti je daleč najboljša, saj ta ne povzroča nobenih travm in napetosti. Ni se ti treba boriti, da se ne bi sam sebi zameril, tako kot se zameriš partnerju, ne preganja te, da kdo vara ali nima dovolj rad.
Ne, nisem se odločila večno ostati samska, sem pa med tem dozorela, zato točno vem, kakšnega moškega si želim. Povsem se zavedam, da v mojem starostnem obdobju ni veliko kandidatov, zato sem pripravljena tudi ostati sama, če se ne pojavi pravi. Spadam v tisti del samskih, ki so zadovoljni s svojim življenjem, imajo urejeno in polno življenje, veliko prijateljev, hobije in cel kup ciljev, ki jih počasi uresničujem.
Tessa, ki si odprla to temo, menda si po tolikih postih že ugotovila, da se v svojem videnju samskih ljudi precej motiš. Čudaki, zafrustriranci in asocialni tipi niso tipični glede na svoj zakonski stan. Takega zakonca ima marsikdo. Še bolj pa se motiš, ker misliš, da ne obstajajo prijatelji, s katerimi lahko deliš svoje občutke. Jaz jih imam kar nekaj. Bolj si upam trditi, da so vezani preveč zaprti v krogu svojega partnerja kar postane že nezdrava navezanost in odvisnost od partnerja.
Povsem razumljiva mi je tvoja situacja in tvoje ravnanje je edino pravilno zate. Dokler ne počistiš preteklosti in si ne oblikuješ svojih novih želja, je nedvomno, biti sam skoraj nujno. In prepričana sem, da na vzven ne deluješ tako, kot moji navedeni “primeri”. Zadovoljen človek tudi vidno odraža svoje zadovoljstvo!
Nisem mislila na tovrstno samskost. Povsem logično je tudi, da si ustreznega partnerja ne najdeš v hipu. Razumem tudi tiste, ki zaradi zadanih ciljev trenutno niso sposobni stopati v partnerstvo, ker se zavedajo njegove odgovornosti. Pa tudi z Andrejem34 se strinjam!
Pišem o moji zagrenjeni samski okolici! Ti ljudje z nekim nemirom, konstantnim nezadovoljstvom, cinizmom in sarkazmom, tako moški kot ženske, mlajši in starejši odražajo svoje počutje. Med njimi je nekaj zelo bližnjih prijateljev, tudi sorodnica, ki so nekako čez partnerstvo “potegnili črto”, hm, v smislu “za vedno”. Vedejo se vzvišeno nad vsemi, da bi samostojno pristopili k prijateljski skupini in se vanjo vključili, bog ne daj! V pogovorih gre za “tekmovanje”, kdo bo koga intelektualno premagal in zmagovalec potem vehamentno odide v smislu, s temi butci nimam kaj počet. Morda res pristransko sodim, a takega načina navezovanja stikov in komuniciranja z znanci in prijatelji nisem vajena.
In če že najdejo koga, se z njim/njo zbližajo, se konča zelo na hitro, za moje pojme prehitro, v nekaj dneh. In potem se pred družbo delajo “heroje”, kak butec/trapa je bila.
Če sem posplošila na vse, se opravičujem, poznam jih premalo, da bi ustrezali reprezentativnemu statističnemu vzorcu.
Tessa, telim tvojim samskim prijateljem bi nekaj povedala. Vsi po vrsti so prepričani, da je za njihovo samskost odgovoren bivši partner ali kar kdo od bližnjih, na kar kaže njihova zagrenjenost. Da so potegnili črto “čez vse” je samo znak nemoči in nepredelanega zadnjega oz. vsakega bivšega odnosa. Kratke avanturice so samo znak maščevanja – kako bedno – samemu sebi, čeprav mislijo, da nekomu drugemu, ki je kriv za njihov nesrečo. Rekla bom, da je kar prav, da so se odločili biti samski, saj s takim pogledom in grenkobo ne bodo našli dobrega odnosa. Bolje je, da še naprej onesrečujejo predvsem samega sebe. Kot pribito drži, kdor ni zadovoljen, ne bom rekla srečen, ker sreča nikoli ni trajno občutje, sam s seboj, ga tudi drug ne bo mogel osrečiti. Do teh spoznanj sem se tudi jaz dokopala šele v zadnjih treh letih, zato se zahvaljujem vesoljni energiji ali kar že je za vsem tem, da mi je dala to možnost. Samega sebe namreč zelo težko srečaš ko si v partnerstvu.
Jaz pa imam obratno izkušnjo s svojo okolico. V moji službi smo bile na kupu tri sodelavke, različne generacije in vse samske. One dve, mlajši od mene, sta našli partnerja in glej ga zlomka; že prej sta bili nesrečni, zdaj sta pa še veliko bolj. Za noben pogovor več nista, kar naprej nekaj urejata s svojim partnerjem, ena je jezna na ves svet in z nikomer noče več govoriti. Obema je dopust splaval po vodi zaradi neusklajenosti partnerjev, jaz pa sem samska uživala dopust kot si ga želim. Še en dokaz, da partnerstvo ne osrečuje nesrečnih.
“Prilagajati” – a ni to tako nekako trda beseda ? Tuja, neživljenska. Če imaš ekvialentnega partnerja, razumevanje, itd., tega ni. Povem iz prve roke.[/quote]
Če je vse tako enostavno, zakaj se jih potem toliko loči? Drugače pa menim, da če dobiš pravega, je res bolje biti v dvoje kot sam, ampak večina žal nima te sreče.[/quote]
Ideal je najti takega partnerja – takega kot ga imaš ti, Cec. Če bi ga našla, ga takoj omožim 🙂 Vse kar je manj pa – ne hvala, sem rajše sama. Imela sem vezo, kjer je bilo ljubosumje s strani partnerja. Pa ne spraševat, če je bilo upravičeno, ljubosumje ni nikoli upravičeno, to je prazno čustvo nesamozavesti. No in po vsem tem še vedno iščem kompatibilnega partnerja – ki me bo pustil, da sem to kar sem in se ne bo čutil ogroženega v mojih željah in dejanjih. In tako nekako čutim, da me nekje čaka pravi. Zato živim mirno kljub samskemu stanu.
Sama sem v srečni zvezi že kar 22 let. Ne vem, če bo trajalo večno in se s tem ne bom zdaj obremenjevala, tudi nobenega zagotovila nikoli ne bo. Poročena sva 18 let. Partnerja sem sprejela že od začetka takšnega kot je in ga nikoli nisem želela spreminjati, tudi kakšno motečo lastnost.Tudi sama nisem idealna, se pa trudim rasti ves čas.
Ves čas vlagam v odnos veliko ljubezni, želim dom v katerem se vsi lepo počutimo in v katerem smo radi skupaj(imava dva najstnika 12 in 17).Tudi on vlaga v odnos, sicer po svojih kriterijih, vendar je vložek viden. Se dopolnjujeva in se veliko pogovarjava in sproti rešujeva nesoglasja brez žaljivk. Lahko povem, da sva oba zelo močna karakterja ampak se z ljubeznijo, medsebojnim spoštovanjem da zelo veliko narediti. Ob tem sva oba ohranila svojo svobodo do svojih prijateljev, hobijev(veliko je tudi skupnih) in skratka ne dihava si za ovratnik.
Veliko pametnih misli sem prebrala v vaših izjavah in vsak zase ve koliko je zadovoljen ali v paru ali v samskem življenju.Edine resnice preprosto ni, vsak ima svojo. Čeprav če pomislim nimam niti ene srečne samske kolegice, niti kolega.
Lahko rečem, da je vredno se truditi in vlagati v odnos, ker skupaj rasteš in se vedno na drugi način povežeš. Seveda če so pravi temelji za to. Sama sem danes še bolj in bistveno globlje zaljubljena v moža kot pri 20-ih.
Razmišljala sem tudi kako bi postopala, če bi se kdaj najina zveza zrušila ali če bi hormoni enega ali drugega odpeljali. Zelo lahko je biti pameten za druge, a če se tebi v prvi osebi zadeve pripetijo je zgodba čisto drugače doživeta. Lahko iskreno rečem, da ne vem kaj bi, velikokrat trpim že ko vidim kaj se prijateljem, ki se ločujejo, vse dogaja.Verjetno bi bilo potrebno temelje ponovno postavljati na nekih drugih osnovah in zadeve dobro predelati….
se ne strinjam. človek za svojo srečo ne potrebuje nikogar, da bi bil srečen. ima sebe.[/quote]
se ne strinjam… človek sam nima nič. razen sebe. kar pa je bore malo. ljudje smo, kot že rečemo, socialna bitja in če bi po nekem čudnem naključju ostali edini človeški primerek na tem svetu, bi bili le neko bitje, ki živi in diha in čaka, da bo umrl. iz bitja človeka naredi šele sočlovek.
je pa res, da človeka lahko s srečo napoljujejo tudi prijatelji, sorodniki, če ta nima partnerja. ampak vsaj kot jaz vidim, po svojih “srečnih” samskih prijateljih nad 30 let, je ta sreča le trenutna (na kavicah, skupnih športih, službi, itd). ko pa zvečer (največkrat) pridejo v prazno stanovanje, ko si naredijo večerjo le zase, ko si ogledajo večerni film sami, ko se utežejo v prazno posteljo, ko se zbudijo sami… pa si želijo nekoga. da bi mu rekli: dobro jutro… si skuhava kavo?