RAZMIŠLJANJA O SMRTI

….kaj pa,ko umremo???!!!….nihče,si ne dela kaj skrbi z tem,vsaj tisti ne,ki sem jih vprašal o tem,….ko bo,bo,….pravi vsak,(kar tako,bolj z levo roko opravi s tem)…….ampak,za vsako reč,ki se nas tiče,smo v tem življenju zeeelo zavzeti………….,ampak,ta stvar,…..ki je za nas še tako,tako,……..daaaaleč,(ali pa ne)…ki se nam bo zgodila,…odšli bomo,(kot že mnogi drugi pred nami,…pa kaj?!),…..tudi to bo ena od “naših stvari”,ki bo tisti trenutek zareeees pomenbna za nas………ah,ja,….samo razmišljam………..Nekje sem prebral,da tisti,ki razmišljajo o minljivosti in smrti,bolj zavestno živijo,so bolj veseli vsega v življenju,in se ne bojijo smrti,………ne,kot večina,ki “smo vsega polni in naveličani”,…jejmo in pijmo in veselimo se,kajti jutri,ne vemo kaj bo!Ampak ta druga stran,……..sama smrt in onstran nje,…….ah,pa kaj bi si belili glave,ane,….kakor bo,pa bo in,ko pač bo! ???????????

No, mislim, da temu ni ravno tako. Že po naravi se vsako bitje boji smrti in nagon po samoohranitvi je pri živih bitjih eden najmočnejših, če ne celo najmočnejši. Strah pred smrtjo izhaja iz različnih vzgibov. Vedeti moramo, da največji strah prihaja od uma, kajti le-ta je minljiv – skupaj s fizičnim telesom se prične njegovo nehanje. Duh pa je večen in smrt doživlja, kot osvoboditev iz oklepa petčutnosti in povratek v multidimenzionalni svet mnogočutnosti. Razsvetljeni človek se ne boji smrti, saj je smrt sestavni del življenja, tako, kot rojstvo. Kdor se boji smrti, se boji tudi življenja. Pri razsvetljenem človeku seveda prav tako obstaja enako močan nagon po samoohranitvi, le da izvira odnos do njega drugje. Razsvetljeni človek, ki je dosegel notranji dialog ali notranji mir, ve, da mora vzdrževati življenje, da bi v njegovem fizičnem telesu nejbov Duh lahko opravil svojo nalogo – Dharmo. Petčutni človek ( zanalašč uporabljam enake izraze, kot Garry Zukov ) pa seveda podlega svojemu umu = egu in odnos do njegovega nagona po samoohranitvi bolj izvira iz ega.

Razlika torej obstaja med petčutnostjo in mnogočutnostjo, kar pa človeku ne jemlje veselja do življenja. Sila dvomim, da se mnogočutni človek ne veseli življenja prav tako, kot petčutni človek. Verjetno so le vzgibi malce drugačni. Nagon po samoohranitvi je pa pei obeh enak – tako, kot pri vsakem martinčku…..