rak
Oj,
velikokrat prebiram ta forum in sedaj sem se tudi sama odločila ‘malo pojamrat’, mislim da imam vso pravico, ha ha…
Pred 9 meseci so mi po dolgih 7 mesecih trpljenja le uspeli postavit diagnozo – napredovan rak želodca. Potem je šlo zelo hitro, operacija, kemoterapije in obsevanja… Svet se mi ni sesul, postala sem spokojna, ne znam razložiti… Ostala sem brez želodca, vranice, repa slinovke, 35 cm debelega črevesja, 25 bezgavk, v glavnem, brez pol trebuha. Zdaj se počutim vredu in sem hotela v službo vsaj na 4 ure, vendar je zdravniška komisija zavrnila predlog osebnega zdravnika (ne vem zakaj, ponavadi je obratno, jih prej v službo dajo)
Vsem, ki se borite s to boleznijo, želim čimveč miru do konca (kakršen koli je že).
Lp,
mlada žena, mamica 2 prelepih punčk
Nic naj ne bo ponavadi. Razen, da naj bi ponavadi zaceli ljudje po koncanem onkoloskem zdravljenju drugace razmisljati in se ne bi zatekali v svoje navade. Sicer so bili vsi stroski v namen ozdravljenja (operacija, KT, sevanje…) stran vrzen denar.
Ce hoce bolnik spet v svoje navade, potem ima rak spet svojo „opravicenost“. Seveda vsak odloca za sebe, vendar Vi niste sami!
Vsakomur svetujem, da se je treba povsem ozdraviti, preden se potem z novimi močmi lahko spoprime z obremenjevanjem.
MimaS je sele nekaj dni pred smrtjo spoznala: »…Še ena stvar je, ki bi jo lahko in mi je žal, da je nisem naredila: da bi že po prvem izbruhu bolezni šla v penzijo. Torej, tega nisem storila. Ko sem vendarle šla v penzijo, je bilo prepozno…«
Vse dobro!
Oj mlada mamica,žena,tudi jaz mamica (hči 6.let,sin 10.let-otrok s p.p) bistvo vsega je,da se sedaj!!!počutiš v redu in vse ostalo je nekako zgodovina in naj zgodovinsko tudi ostane.
Trenutno berem knjigo Življenje brez raka-David Servan Schreiber in ti rečem našla sem tisoč in en odgovor in resnično sem začela delat na vsem….
Vsekakor se pridružujem mnenju in citatu predhodnice-kar se tiče službe,vendar je nenazadnje to čisto tvoja osebna odločitev in imaš vso pravico do tega!
Želim ti mir in vse dobro
v ponedeljek je moj dan D-1.kemo-sploh ne razmišljam…
LP
L.
Ko sem prvič stopala v OI me je totalno iztirlo,ker nisem mogla verjet,da je toliko mladih…se počasi privajam.
Nadloga-invazivni duktalni karcinom leve dojke-bila sem prisotna na konziliju u glavnem ujela sem zadnjo minutko pred tem da karcinom poči-še sreča.Morda se mal obremnjujem,ker ne bo biološkega zdravljenja-nekako me je strah recidiva(ma ne vem slabe misli v glavi trenutno)ampak grem zavestno 100% v zdravljenje,da bo čista remisija-kako dvoumno:-)))
A veš da me zanima na kak način se sedaj sploh prehranjuješ-PEG??,oprosti,če je vprašanje nekako butasto.
Mir in vse dobro
Oj,
imela sem super kirurga, uredil me je tako, da danes lahko pojem več kot marsikatera ženska upa (zaradi videza, ha ha). Vlogo želodca je prevzelo tanko črevo, ki so ga zašili na požiravnik, sliši se preprosto, vendar operacija je trajala kar nekaj časa, mislim da okoli 9 ur.
Tudi sama sem bila kar precej pozna, saj je moj tumor bil velik 9x13cm in naredil fistulo med želodcem in črevesjem. Dan pred operacijo sem se čistila skozi usta namesto ‘od spodaj’. Blato je namreč sililo iz črevesja nazaj v želodec in potem skozi usta ven. Takrat mi je bilo pa res vseeno kaj se bo zgodilo, samo da se že enkrat konča… Tumor je na žalost ali na srečo (ne vem) bil na zunanji strani želodca, zato ga 7 mesecev niso našli, čeprav so vsi znaki kazali na to. Šele po preiskavi PET/CT v Ljubljani so videli zakaj gre. Vendar pa od 25 bezgavk ni bila nobena okužena.
Toliko zaenkrat,
tudi tebi želim veliko sreče, to bomo rabili vsi…
lp
javi se kaj
Lep pozdrav!
Moram ti napisat, da tako pozitivnega posta, pa že dolgo nisem prebrala. Res, neverjetno energijo imaš in toliko dobre volje je čutit, da se je še kar drugi naleze. Res si pravi vzor.
Želim ti še naprej veliko optimizma in kar pogumno naprej.
Če ti ni odveč, bi bila hvaležna, da malo napišeš, kakšne težave si imela.
Vse dobro!
oj,
zanimivo, sebe nikoli nisem videla kot optimista, bolj se imam za realista, no … ne vem. Diagnoza rak je v naši družini žal že tako pogosta beseda, da postaneš nekako že odporen.
Vem, da me lahko čaka 1 ali pa 30 lepih let, to pač prepuščam ‘višji sili’. Vsi imamo dobre in slabe dni, sama pač slabe poskušam sproti brisat.
Januarja 2010 sem imela operacijo zunanjega hemeroida. Od takrat naprej nisem prišla k sebi. Očitno je takrat tumor začel rasti z veliko hitrostjo. Bolelo me je na levi strani pod rebrom. Imam zelo visok prag fizične bolečine. Kri ni bila tako slaba, da bi morali že kaj ukrepati, povišan CRP – 35, hemoglobin 117, trombociti 450, tako kot pri virozi. Moj osebni zdravnik je naredil malo panike in me poslal v bolnico na interni oddelek. Naredili so UZ, gastroskopijo, pregledali tumorske markerje, kolonoskopijo in vse je bilo OK. Šla sem v nazaj v službo in vsak mesec kontrolirala kri, ki pa je bila vedno slabša. Od januarja pa do aprila sem že shujšala 15 kg, utrujena, bolelo me je pri prehranjevanju, naporu in pri odvajanju blata. Če nisem jedla in se gibala, me ni bolelo. Moj osebni zdravnik me je zopet poslal v bolnico :D. Meni je bilo že kar nerodno…tam so mi dali želozo v žilo in zopet pregledali….vse OK razen krvi (podobni rezultati kot v februarju). Spet v službo in v juliju zopet na pregled krvi kar v bolnico (moj osebni zdravnik me je zopet poslal, ha ha). Tam so pred izvidom krvi rekli, da bi mogoče probala z antidepresivi…nakar šok, tumorski markerji so presegali vrednosti. Spet ponovitve preiskav, vse OK. Nič jim ni bilo jasno. Hoteli so me odpreti pa nisem pustila in sem rekla: “Odpiral me bo tisti, ki bo vedel kaj bo ven vzel”. Bila sem zelo odločna – sama sem bila stara 37 kot moja mam’ca, 2 otroka, kot moja mam’ca, ista bolnica, soba, kot moja mam’ca, v glavnem…preblisk, ne, ne, ne, mam’ca po operaciji umrla, jaz ne bom tu! Tako sem šla na PET/CT preiskavo… Internist je poklical najboljšega kirurga in potem se je nadaljeval boj.
16.8.2010 operacija
14.2.2011 zadnja kemo
Brez moža bi mi bilo zelo težko, z njim pa je vse tako lažje!!!!!!!!!!!!
Pa ti?
Lp
Oj
Ko smo ravno pri tem optimizmu itd….jst bi sebe prej ocenla kot pesimista,se mi pa zadnje čase dogaja,da me ljudje vidijo drugače:ravn nekaj dni nazaj sem srečala sodelovko-pa ni bila edina,ki je rekla,da tako dobro zgledam kot še nikoli…haloooooooo kot še nikoli??’mal sem bla šokirano no ampak se mi je kar dobro zdelo…ampak jst se ne dam ker imam v temu življenju še ogromno za podelat.-)))
No vidiš,kako si vse krasno pregurala,sej na začetku je itak šok,pol pa mal jeze in na konc potegneš črto,da je vse odvisno od nas samih in naše odločnosti ane.-)))
Pri meni je hčerka zelo čustveno odreagirala,non stop nekaj sprašuje,celo narisali sva,da je vse nekako razumela,včasih še ponoči pride prekontrolirat če je vse bp.Sin se je nekoliko zapru vase,pa se poskušam čim več pogovarjat z njim,greva sama na sprehod in se potem tudi lažje odpre (sin je asperger-ampak samo določene motnje se prav izredno lahka oblika)….
eh o možu pa raje nebi zgubljala besed-preveč boleče.-(
u glavnem drž se,še 2x spim in grem na kemo
LP
ja, res, odvisno verjetno od zdravnika, ta, ki je odčitala CT, ni videla tumorja, ki je bil velik 9x13cm…
res pa je, da je bil moj tumor v obliki tulca, zvit po veliki krivini želodca in ga lahko z lahkoto zamenjaš za steno želodca…
preiskava CT je za večino primerov zadostna, lahko se pa zgodi tako, kot se je pri meni – prej izjema kot pravilo.