Po petih letih enakih težav, hudih zdravstvenih težav, bolečinah,ki ne prenehajo ne podnevi in ne ponoči, po obiskih neštetih zdravnikov “specialistov”, po neštetih slikanjih, magnetnih resonancah, pregledih, itd.., mi še vedno niso diagnosticirali bolezni!!!

In jaz trpim in umiram na obroke, počasi, vsak dan, prav čutim da sem vsak dan bolj brez moči in še vedno ne vem kaj mi je!
Bom morala umreti ne da bi vedela ZAKAJ?!

Nisem ne namišljeni bolnik, niti psihično bolna, da ne bo pomote!

lp

Pri zdravniškem pregledu za vozniški izpit je zdravnik zahteval da slečem moderček ko mi bo poslušal srce. Temu sem se uprla. Reakcija je bila da me je natul in vrgel iz ambulante.

Draga umiranbje na kvadrat, z mano so pred 15 leti tudi počeli nekaj takega,ker niso nič našli, so me začeli pošiljati k psihiatru, to je bilo takrat ko je dr trampuž, ki je šel v ameriko iz infekcoijske klinike že opozarjal na napake nekaterih slovenskih zdravnikov,ki jih v večini v skladu z klanovsko pripadnostjo pometejo pod preproge sedaj se kaže vsa beda in polom slovenskega zdravstva, kar je skoraj vsakodnevno tudi na pop tv, ko v ukc nimajo niti ene proste postelje za te in one bolnike in si bolnike podajajo iz enega oddelka oz iz ene klinike na drugo, točno to je pisal dr tramšuž takrat in točno to so mu očitali nekateri vodilni na kliniki da laže in zavaja. ali to da imajo v ukc maribor en pokvarjen aparat za širjenje žil v ljubljani pa enega menda tudi ta pokvarjen vsake toliko časa, ali to da je večina opreme za na odpad in iztrošena, vse to poroča pop tv. in potem nekaterim slovenskim ovcam še lažejo da smo na ebolo pripravljeni kot le kaj, pa nimajo ene proste postelje in ene sobe z podtlakom, že pred časom sem se pri kolegu spraševal kaj se bo zgodilo če nas prizadene velik potres naprimer, bolniki bomo očitno umirali na ulicah kot v afriki zaradi ebole. in še moja izkušnja, ko sem krvavel iz nosu in ust vsako noč sem odšel na neko kliniko v ljubljani dobro vem katero in dobro vem kdo je bil ta bebec od zdravnika, dejal mi je da si domišljam in ni napisal nič, sestra ga je vprašala kje je izvid pa je zamahnil z roko, češ ta je prfuknjen in odšel, sestra je šla za njim in dejala da to ni sprejemljivo da nekaj mora napisati in pol je le napisal izvid da se je pokril. vso bedo slovesnkega zdravstva sem jaz izkusil že pred 15 imi leti.vedite da pravice na tem svetu ni nikjer samo če imaš denar, takrat kupiš vse tudi pravico.

Zanima me, če se angina pectoris (upam, da sem napisal pravilno) zdravi operativno?
Hvala za odgovor, ki bo verjetno zanimal tudi pravno stroko.

Pozdravljeni !

Pred pari leti je moja zelo dobra otroška osebna zdravnica odšla v pokoj in sem bila primorana izbrati drugo. Sedaj pa imam zelo naveličano samega dela osebno zdravnico. Ko si pri njej tiste 3 minute, te sploh ne posluša, gleda skozi okno si z rokami podpre glavo in nato reče kaj bi rad ?. Nato si sam postaviš svojo domnevno diagnozo, katerega specialista bi obiskal, ti napiše napotnice, da goro zdravil, da doma več ne veš kaj bi z njimi in to je to, ko ima pa vsega dovolj lepo vstane in gre na kavo. Si že iščem drugo.

Lp

Pozdravljeni.
Od tega je že nekaj let, vendar bom vseeno napisala.
Očitno je bil od zdravnika nadrejeni nezadovoljen z neko informacijo, ki jo je prejel (verjetno od kakšnega pacienta) in je med delovnim časom zdravnika, nadrejeni prišel v ambulanto in zdravnika nadrl, da so vsi pacienti v čakalnici slišali.
Menim, da bi bilo bolje, da bi nadrejeni (ki je tudi po poklicu zdravnik) pogovor opravil na lepši način, saj res ni bilo potrebe, da to vsi slišijo.
Verjetno potem ni bilo prijetno delo nadaljevati niti zdravniku, niti med. sestri.

Pozdravljeni!

Me veseli, da takšna tema obstaja! Sama nimam negativnih izkušenj, ker še nisem bila resno bolana, imam pa za to kar nekaj za povedati o izkušnjah o osebnem zdravniku moje mame.

Na službenem zdravniškem pregledu (2014) so ji ugotovili visoko sedementacijo za kar so začeli iskati razlog. Napotena je bila na preiskave od a do ž.. med njimi tudi na pregled ščitinice, osebni zdravnik je menil, da je tu zagotovo vse v redu in, da ni potrebe po tem pregledu. A mami je bila vztrajna, da bo šla, če so specialisti tako rekli. Ugotovili so, da ima zelo velike ščitnične gomolje zaradi katerih bi se lahko zadušila, na srečo niso bili rakavi. To je bil prvi kiks. Po tem posegu je imela kljub jemanju zdravil nenehno povečan krvi tlak, zdravnik ji je rekel, da to ni zaskrbljujoče in ji zdravil ni želel menjati. Potem je že maja 2015 imela visok holesterol, a je bilo za njega v mejah normale. Mati je zdravniku pač zaupala, da ima prav. Oktobra 2015 je imela probleme z očesom, zdravnik jo je napotil na pregled hrbtenjače, a ker je mati vztrajala, da bi šla k okulistu, ji je rekel, no pa se pojdite pokazat, če že hočete. Od tam je prišla z nujno napotnico za Očesno kliniko. Razlog za bolezen med prvimi: visok krvni tlak in holesterol, posledice: 80% izguba vida. Ker so na očesni napisali, da ima neurejen krvni tlak, ji je splošni zdravnik takoj zamenjal tablete, pozabil pa so napisati za holesterol, zato je ostala brez teh zdravil, kljub prošnji, da naj naj ji da kri vsaj v analizo. Naslednjič so ji na očesni rekli, da mora ponovno meriti holesterol in ga, če bo še visok, zdraviti. Osebni zdravnik ji je le stežka ugodil in dal kri v analizo.. ugotovljeno je bilo, da ima še kar previsok holesterol in premalo kalcija, a za njega so bili izvidi super!

Mati je popolnoma zbegana, ne bi se rada komu zamerila, zato zdravnika še ni zamenjala! A sedaj je meni dokončo prekipelo, mamo imam najraje, zato bom za njo naredila vse, ker je bilo kiksov enostavno preveč!

LP

Pozdravljeni,
ravnanje, ki ste ga opisali, ni profesionalno. Če se z ravnanjem zdravnika ne strinjate, skušajte ali to povedati ali poiskati pomoč drugje.
Osebno imam večkrat nasprotne težave. Težko je bolniku, ki mora redno jemati zdravila in se držati nekih omejitev v prehrani pa tega ne želi, razložiti, da je zdravljenje nujno. Najtežje je doseči upoštevanje načel zdravega načina življenja, kar pomeni redno telesno aktivnost in omejitve v hrani.
Glede napotovanja k specialistu tudi tole: osebni zdravnik mora pred napotitviju narediti preiskave, ki so potrebne in predpisane pred prvo napotitvijo. Brez teh lahko bolnika napotimu samo v urgentnih stanjih. Če tako človek, ki si je zamislil, da rabi napotnico za specialista takoj, le te ne dobi, se pogosto zaplete.
Pri predpisovanju preiskav na primarnem nivoju se je treba ravnati glede na smernice in klinične znake bolnika. Glede na izvide in težave nato presojamo, kako hitro je napotitev potrebna in če je sploh potrebna.
Želim vam, da bi v bodoče naleteli na profesionalen odnos in profesionalno ravnaje medicinskega osebja!

LP!

Tudi jaz bom dodala svoj problem v komunikaciji z otrokovo zdravnico. Zdravnica je specialistka družinske medicine, njeni pacienti pa so tudi otroci od rojstva dalje. Najprej bi jo pohvalila, saj je gospa zelo preprosta, sama pobriše bruhanje otroka – preden sem se zavedala, da moj otrok bruha, je ona že brisala po tleh. Ker pa je moj otrok zdravstveno nekoliko zakompliciran primer, sem naletela na množico neprimernih odzivov zdravnice. Od tega, da me je nadrla zakaj prihajam v ordinacijo slabo razpoložena in sem ji med solzami uspela povedati samo to, da se bojim za otroka, pa do tega, da je sama rekla, da več ne ve kaj nardit, da ni pametna,… V takih primerih sem se bila primorana ( ko je naša zdravnica končala smeno) zmisliti, da otroka boli uho in ga peljati k dežurni pediatrinji ali pač na urgenco. Tam smo ali končno dobili diagnozo in zdravljenje, ali bili napoteni v bolnisnico in smo težavo rešili v bolnišnični ambulanti. Specialistka, ki sina vodi zaradi hidronefroze, mi je rekla, da jo mora naša zdravnica poklicati, ker je bilo očitno, da se naša zdravnica glede tega stanja ne znajde. Seveda je ni poklicala. Sama mislim tako, da če zdravnica že sama spoznava, da situaciji ni kos, se ali pouči, izobražuje, prosi za strokovno pomoč, ali predlaga naj zamenjamo zdravnika. To drugo možnost so mi svetovali zdravniki na urgenci, ko sem sama potrebovala pomoč zaradi prehitrega bitja srca. Tule vse pohvale zdravnikom, ki so me vsi po vrsti vprašali kaj me skrbi in zaradi česa sama mislim, da se tahikardije dogajajo. Skrbi me moj otrok in neprestano ukrepanje, iskanje rešitev kako bi mu lahko pomagala, kdaj in kam naj ga peljem, da bodo zdravstveno dilemo, ki je naša zdravnica ne reši, rešili. Se vedno so jo.
Pač z zdravnico se nisva ujeli. Sedaj je nekoliko bolje. Sama vedno poskrbim, da se umirim, ko pridem k njej, da vstopim z nasmehom, spoštovanjem. Podobno sedaj ravna tudi ona. Komunikacija je boljša, strokovnost pa… na vseh mojih izvidih piše, da počasi tonem v depresijo zaradi zdravstvenega stanja otroka. ( zaenkrat se borim brez zdravil, hodim na psihotetapijo). Toda, če sama pomislim za nazaj, ugotavljam, da me je najbolj prizadelo in skrbelo ravno to, da zdravnica ni vedela kaj storiti, jaz pa tudi ne. In to se je ponavljalo iz meseca v mesec.
Se pripomba na sestro. Klicem za izvid urina, pa mi reče, da se ji je pokvaril racunalnik in ga ne more videt. Naj pokličem jutri. Ne, ne, ne, ne. Moj sin ima hidronefrozo, jaz rabim izvid, četudi grem osebno ponj v laboratorij. No, sem jo spomnila, da lahko v laboratorij pokliče – ali ona ali zdravnica. Tako smo rešili tudi to težavo. Ampak vedno moram ukrepati sama. Sem samo mama, ki se boji za svojega otroka.

Pozdravljeni,
tako jasno in prepoznavno ste opisali svojo situacijo, nakazali možne rešitve za vzroke, ki jo povzročajo, da pravzaprav nimam kaj dodati. Naj vas spodbudim, da sebe zdravite kot doslej, ker ste pri tem zelo uspešni! Očitno ste močna in zdrava osebnost, tako da je psihoterapevtska obravnava zelo uspešna. Zdravila so potrebna, ko to ne deluje ali ko še nismo prepoznali, da je vzrok za somatske težave ( pri vas razbijanje srca ) psihični ( skrb, da ne bo za otroka dobro poskrbljeno ).
Lahko vam zagotovim, da je problem napak v komunikaciji, ki je eden od poglavitnih vzrokov za tako ravnanje, prepoznan in Katedra za družinsko medicino intenzivno vključuje komunikacijo v izobraževanje zdravnikov na vseh nivojih, na dodiplomskem, podiplomskem in vseh izobraževanjih v procesu vseživljenjskega učenja. Ravno ta konec tedna je potekalo Srečanje timov v osnovnem zdravstvu. Cel sklop je bil namenjen temi, ki tudi vas žuli.
Glede vaše pomoči vaši zdravnici pa naslednje: z opozarjanjem na težavo, na katero ste vi naleteli pri vaši zdravnici, boste pomagali sebi in njenim naslednjim bolnikom! Zato so poti za pritožbe jasne, poslužite se jih. Najmanj boleče bo, če se uporabi tak način. Notranji nadzor v neki instituciji ima namen pomagati posamezniku, da se izboljša na področju, kjer mu ne gre dobro, ne pa, da se ga kaznuje. V vsakem primeru je to boleče, a verjemite, da veliko bolj, če bo zaradi neznanja, preobremenjenosti, neuspešne komunikacije, pacient doživel nepopravljivo škodo! Če vam lahko na urgenci pomagajo, potem bi vam sigurno lahko z ustreznim ukrepanjem tudi osebna zdravnica. Vedno, ko gre za nejasno stanje, je potrebno oceniti, ali lahko bolnika ogrozi. Če je odgovor da, ga vsak zdravnik lahko napoti na sekundarni nivo, se pravi v ustrezno specialistično ambulanto! Seveda se lažje odloča, če ima za premislek čas in mir! Sama delam na osnovnem nivoju. Na dan se pri nas zglasi od 60 do 110 pacientov! Tega dela sama ne bi zmogla, zato imam tim, ki to naredi. V timu smo zdravnica, specializantka, diplomirana medicinska sestra, srednja medicinska sestra in delno zdravstveni administrator. Tako pa se da delati! Pa še tako je vedno gneča in se hiti.
Upam, da se vam vsaj malo zmanjšala skrbi, ki vas tarejo, in da boste še naprej tako uspešno reševali izzive, ki jih doživlate!
Hvala, da ste svoje izkušnje delili z nami!

Lep pozdrav!

Nesramnost in aroganca medicinskega osebja – sestre. ker do zdravnika praktično ne moreš mimo teh. Komunikacija teh oseb pa je v ZD Celje na izjemno nizki ravni, nevredno te stroke.

Pozdravljeni,
samo vi imate možnost, da to spremenite. Po ustrezni uradni poti poskrbite, da se za tako obnašanje izve in da se začne kaj spreminjati.
Večina sester vam bo hvaležna, saj imajo toliko zadolžitev in tako velik obrat pacientov, da se včasih zatečejo k aroganci in agresiji, česar ne odobravam, je pa realnost.
Ne vem, če veste, da se je v 7 ordinacijskih urah v moji ambulanti doslej zvrstilo največ 117 oseb! Poleg telefonskih klicev in tistih, ki so prišli “samo nekaj iskat”. To je še za biljeterko na okencu pred kinom preveč, a se strinjate? Rešitev je limitirati, koliko ljudi na dan največ lahko pride do zdravnika. Ne pa tveziti neumnosti, da nimam čakalne dobe!!! Se opravičujem, a to je naša realnost.
LP!