Pozdravljen MATEJ

Tudi mojo kartoteko so izgubili, ko je od moje os. zdravnice med. sest. podala moj karton na zdravniško komisijo za podaljšanje bolniškega staleža in sedaj bo že skoraj dve leti in ni in ni kartona. Pa vseeno moja zdravnica ve o meni vse pa še piše jim v računalniku saj sedaj imajo vse vodeno v računalniku. Kako to, da vaši mama ne dobi zdravniškega spričevala skoraj ne morem verjeti, potem je nekaj narobe z vašo zdravnico. Saj zdravnica ve kaj je z vašo mamo in kako naprej ne pa, da se sedaj spreneveda…. Urgirajte na drugačen način ne pa, da vas sprašujejo neumnosti, če ste vi odnesli karton, saj med. sest. ni bila slepa bi ja videla, če bi vi nesli od mame karton. Nekateri so pa res ADIJO PAMET!

Lep pozdrav

Pozdravljeni
Tudi sama imam za sabo večletno kalvarijio,saj so me zdravniki skoraj spravili v grob.
Dve leti sem hodila k splošni zdravnici, da z mano nekaj ni v redu. Zmeraj me je nazjala in poniževala, včasih me je že na vratih spodila domov. Označila me je za depresivno, naj grem k psihjiatru, da pri njej nimam kaj iskati. Po 2 letih, ker nisem mogla več niti vstati s stola in oditi iz ambulante,( z vročino 39 stopin, ki sem jo imela več kot mesec) me je končno napotila naprej s studom, češ boš že videla, da je vse v tvoji glavi.
V tirološki ambulanti so mi postavili diagnozo kronična hipertiroza. O grozlivem slabem izvidu, raje ne bom izgubljala besed. Naj povem, da nisemz mogla niti stati na nogah, tudi pol ure pri računalniku je bil zame ogorooomen napor, zaradi bolečin nisem govorila več kot mesec, ven s hiše nisem šla 6 mesecv, ker nisem zmogla, avta nisem zmogla normalno voziti več kot dve leti,..
KLjub tabletam, nisem bila v redu, ponavljala se je ista zgodba. V ambulanti ščitnice so me tudi ignorirali. Obiskala sem jih več, pa je bilo vedno isto. Tudi če sem povedala, da nisem v redu, sem domov dobila izvid, v katrem je bilo napisano, da pacient izvaja, da je bolje.!!? Zamenjala sem splošno zdravnico, pa je bilo še huje. Ta me je pa zmeraj tako ozmerjala, da se jo je slišalo skozi dvojna vrata ven v čakalnico. Tudi vročino sem še zmeraj imela. Za njo je to bila viroza. Katera viroza pa traja več kot dve leti?
Tako sem se sama lotila prebiranja knjig in iskanja po internetu. Po 4 letih agonije, sem si sama postavila diagnozo. Dobila sem doktorja po poznaju, ki mi je laboratorjisko preveril zahtevane hormone in me napotil naprej na zdravljenje. Poleg hipertiroze sem imela še premalo delujočo nadledvičnico, premalo estrogena, okvarjeno ožilje, premalo železa, ta je bil na izvidih lepo označen, pa se nobeni zravnici ni ljubilo pogledat. Če pomislim, da sem v ambulanti ščitnice več kot leto prosila naj mi pregledajo tudi druge hormone, pa je bil odgovor, da to najmanj potrebujem. KO sem jim predložila, da sem še kako potrebovla te preiskave so me krepko nazjali, poniževali, grozili in se mi zelo grdo tudi maščevali.
Toliko o slovenskih zdravnikih. Če si ne pomagaš sam, ti slovenski zdravnik gotovo ne bo. V teh letih sem obiskala ogromno zdravnikov. Na žalost je njihovo neznanje o boleznih, ki naj bi jih zdravili ogrooomno. In grozlivo je, da jih to popolnoma ne briga.
lp

Od septebmra 2011 sem imela grozne bolečine v ledvenem delu hrbtenice, komaj sem hodila, sedela, zbujala sem se ponoči… noben tablet mi ni več zagrabil. Moj os. zdravnik, pri kateremu sem bila zaradi teh težav 2x ali 3x, me je hotel napotiti k psihiatru.
Ko sem v januarju 2012 imela vsega poln kufer, sem na svoje stroške šla na magnetno res.
Moj izvid:Protudirana diskus hernija na nivoju L4/5 dorzalno levostrano z utesnitvijo lateralnega recesusa in znaki spinalne stenoze v tem nivoju.

LP

Podobno je bilo pri meni…Od začetka januarja sem čutila močne bolečine v levem spodnjem predelu hrbtenice…..bolečin je kot v ravnilu segala proti ožjem delu telesa (med hrbtenico in trebuhom) proti boku…… ter obupna bolečina po vsel levi nogi…..levi predel od kolena do stopala boleč-stopalo mrtvo-kt čevelj v omari-se pravi nič mojega….. zaradi

di neznosnih bolečin sem 20 januarja odšla h svoji zdravnici….katera mi je predpisala 5x fizioterapijo in naklofen duo tablete…..no….. moje več kot pol urno jutranje vstajanje-zaradi bolečin se je čez 3 tedne sprevrglo da iz postelje nisem mogla niti vstati….in še v soboto je bilo……s pomočjo fanta sem prišla na urgenco, kjer sem dobila 50mgtravmal in 100 mg ketanola……zadeta kot mamba sem se odpravila z fantom domov.
Pridem v ponedeljek h dohtarci, mi napiše terapijo z travmalom in ketanolom injekcijami……bolelo je še vedno isto…..da ubibože……zadeta sem pa bila kot maček……glede na dejstvo, da sem v preteklosti imela tudi genikološke težave in sem bila dostikrat “kandidatka za operacijo”….. sem klicala še v ZD KRANJ…..zaradi istočasnih izjemnih bolečin v predelu levih jajčnikov…..in pridem h genikologu na bergljah (od stare mame, ker hoja je bila popolnoma nemogoča-navkljub sejstvu, da rajši “potrpim” -v smislu ker se vedno z velikim ovinkom zogibam zdravstva……predvsem z mislijo “saj bo bolje”)……
kjer sem izvedela da gre za verjetnost hernije in “kje sem hodila toliko ćasa” povedala sem mu, da se že 3 tedne zdravim pri osebi zdravnici…..rano zaradi tega……napisal napotilo zdravniku al mnenje zdravniku….nekaj takega ortopedu-pod nujno…..prišla h dohtarci-surla dopodna- se opravičujem prostaškim izrazom….. napisala napotnico….HVALABOGU VSAJ TO….. prišla v bolnico DR Popov-ala mu vera….pod nujno sprejem in vse preiskave v četrtek ter MR v petek….kjer je bila dkrita hernija….. ostala na oddelku….so me operirali…..še danes sem hvaležna dr. Handžarju v Kranju (saj mi je že 3x pomagal : beri: odkril diagnoze, za katerimi bi sedaj pri 33-tih imela resne posledice-brez da bi ga karkoli vprašala….pač sem samo prišla na genikološki pregled……se je pa šlo za ščitnico-za katero sem pol leta pred pregledom genikolega prosila dr. Milnerjevo za pregled-v 2h mesecij sem najprej izgubila 15 kg……pol pačez pol leta v 1 mesecu dobila cca 10 kg…..gibanje in prehrana sta bili enaki…..samo čustveno stanje je bilo presneto drugačno-sem znana kot stabilna oseba…..
prosila sem za pregled ščitniških hormonovć NI ŠANSE……hvalabogu za genikologa-imela sem pregled pol leta od tega……nisem-normalno da nič omenjala….če ti zdravnik nekaj reče…..ko se že spraviš k njemu- je to-to….že tako mi je odveč……kot tudi verjetno večini……mi potegnil polover dol in vprašal “ali imate vi slučajno težave s ščitnico?”….nisem mu pred tem niti povedala o teži….oz. o spremembah….nič…
Prišla na redni genikološki pregled….
Mah ni da bi govoril……
V glavnem- sedaj sem po operaciji….hvalabogu samo neizmerno boli, a zaspim vsaj nekaj uric lahko- kar je mnogo bolje kot prej…
6 dni po operaciji vročina okoli 40-sedimentacija pred dnevi čez 60-odgovor zdravnice: je pačpo operaciji….
kličem v bolnico kirurga, ki me je operiral- za mnenje….direkt na pregled- pod nujno……
1 dan kasneje pridem z svojimi izvidi h dohtarci in mi ne da napotnice…..zaradi dejstva, da bi morala iti v dežurno ambulanto……
kjer bi dobila napotnico za ortopeda…..bolečine+ vročina—–
naj povem, da so mi sestre v sprejemni v bolnici rekle, naj napotnico naknadno prinesem…..tako da…..ker je bilo-kao pod nujno…..sama sem najprej od sestre odštancala z bergljami do sprejemne pisarne….pač nisem vedela…..kjer so mi naredili kopije tistih listkov z imenom in priimkom pacienta…..in hvalabogu so me sprejeli an pregled……

….vmes ko sem bila v bolnicije na “materinem zelniku# zrasla ideja o stolu -kahlici…..za kar sem bila njaprej jezna, a jo hvaležno uporabljam od 1.dneva po hospitalizaciji naprej….zaradi gibov in vsega mi namreč veliko bolečin olajša……no zaradi te “stol-kahlice” je šla mati h družinski zdravnici….ki je- ko je izvedela, da sem v bolnišnici in po operciji odvrnila materi “aja? tudi prav oz. v redu” kot da bi šel na kavo…ne samo napačna diagnoza že nekaj tednov….ne samo ena izmed napačnih diagnoz…..ampak ravnodušje, če ga človek neka #pobiksa# je še najhuje…….kao 1 cifra si “in kaj potem#……..

m,alce se je zavleklo in moram drugi teden šive ven iti pobrati-odkrito povem, da bi rajše videla, da mi jih kak hišnik v bolnici ali ćistilka ven pobere…..kot moja dohtarca…..ali njena sestra…… upam pa da ne dohtarca……ne zaupam še mrtvega goloba njim…..in samo prosim boga, da čas čimprej mine, da ahko menjam dohtarja…..resnično in oz srca….v bistvu v to molim vsak dan……

Izkušnja:

medicinska sestra splošne ambulante kliče pacinte naprej tako, da kriči skozi zaprta vrata: NAPREEEEEEJJJJJ…..
Ko pridem v ambulanto zagledam na stolu neprijazno, okroglo medicinsko sestro….
Ojoj!

To se je zgodilo, ko smo učitelji 4. razredov peljali otroke na letovanje. V bazenu se je nek učenec poškodoval . Odpeljala sem ga do zdravnika, a ker nisem imela s seboj njegove zdravstvene kartice ( bila je v sobi 3 km stran), me sestra ni hotela vzeti. Povedala sem ji, da je otrok moker, ker smo bili v bazenu in da prosim samo toliko, če zdravnica oceni poškodbo ali je potrebno otroka peljati na šivanje ( 20 km stran) ali ne. In da ji bom kartico takoj prinesla.
Ne! je bil njen odgovor. Do zdravnice ne morete brez kartice.
Povedala sem ji tudi, da je otrok ” na ritalinu” in da ga zelo težko obvladujemo v neznanih situacijah.
Ko smo končno prinesli kartico smo se morali postaviti znova v vrsto ( na srečo sta bila samo dva čakajoča), prišli do zdravnice, ki je porabila 5 sekund, da je ugotovila, da moramo otroka peljati na šivanje.

Pozdravljeni
Imam resno pripombo na zdravnike. Od študenke, bodoče zdravnice, sem namreč izvedela, da so jih že v prvem letniku lepo podučili, da imamo težave pacienti samo v glavi. Namišlljene namreč. V bistvu nas sploh ni treba zdraviti, ker nam nič ni. V resnici naj bi bil v ambulanti bolan 1 od 10. Mladi pa sploh ne. Se prav ne čudim, da je kakovostno delo zdravnikov na psu. V bistvu so naučeni, da nas “zdravijo” z igrnoranco, enostranskimi pogovori, nekateri zdravniki to poskušajo z zmerjanjem. Sama sem zbolela pri 31. Ignorirana zaradi mladosti. (Če bi bila stara 77, bi bila ignorirana zaradi starosti) V resnici sem bila že zelo kronično bolna, vendar se je to zvedelo mnogo, mnogo kasneje po mojih samoplačniških pregledih in doktorja iz dalnega sorodstva.. Do takrat pa sem poslušala zelo nesramna zmerjanja kot; Da sem navadno niče, ki nič ne pomeni. Imam vse samo v glavi. Da sem lena kot prase. Da sem iz vate. Naj grem k psihiatru. Zdravnica mi je tudi pred ostalimi pacienti zabrusila, da mi ne bo pomagala, pa četudi se zgrudim tik pred njenimi nogami. Takrat sem se pritožila direktorju zdravstvenega doma in varuhu pacientovih pravic. Nič. Moja beseda je le bila navadno niče, proti besedi zdrvnice, ki ima uglednega očeta. Tako sem jaz res eno navadno niče, ki lahko vsak dela z mano kar hoče.
lp

Podobno v vseh pogledih kot ostali-so dobri zdravniki pa tudi popolnoma nesposobni-oziroma mogoče neprimerni za ta poklic!
1.-Hčerko sem vozila k dr.in prosila za pompč da nekaj ni vredu-vedno ko se je najedla(mleko)ni zaspala kot drugi dojenčki ampak je jokala 2 uri,se mučila spati pa spet isto-že od prvega dne-pa so govorili krči-in ko sem že 6-ič bila v bolnici zaradi driske sem usekala po mizi in zatevala vse preiskave-so pomagali v lj.in izvid je bil v 12 urih-alergija na bakterijo v mleku-halo pri 13 mesecih ko je bila žew vsa shirana in bleda-js pa tud-no pa smo uštimal in je bilo o.k.
2.hči je pričela pri 5 letih postajati počasna,malo vleči nogo in težje hoditi-ni želela več na sprehod,se zbujala ponoči,tožila da jo boli,….pri ortopedu pa so naju odpravili da saj ima mami tudi sloke noge in hči pač ne bo baletka-dobesedno-kreteni nato sem plačala 80 ezr za specialista iz valdoltre in jo je samo videl hoditi od vrat do okna in videl da je zasuk medenice in me vprašal če jo je avto zbil-halo!!!!ni ne-pa zdaj hodimo k njemu do operacije-hvala mu!!!!
3.sama sem se obupno počutila 2 leti in po vsej kalvariji so me vedno označili za psiho-anksiozna,depresivna,…ko pa sem samoplačniško vse plačala najdejo žolčne kamne,2 nodusa na ščitnici,sinusitis,gerb,hiatusno kilo-priporočajo operacije,…-od tod tiščanje in nisem mogla dihati ne pa psiha pa marš domov-zdej pa je psiha ko morm k dohtarju al sama al z otroci nezaupljiva sem do konca a nas zdej po vsem kr obrajtajo in smo kr zrihtani!!!!
tulk o tem-zdrav si lahko le če imaš dovolj denarja drugače pa si hipohonder ali pa depresivc-žalostno-ker pa si mlad in butast jim še verjameš in evo res si živčen in depresiven!!!!!
Pohvaliti moram zdravstvo rogaška slatina ki tudi delajo na napotnico in so res stručkoti-hitro,prijazno,zanesljivo!!!!
Pa v vednost-v vsaki štacuni se moramo trgovci lepše vedit kot vsak zd.delavec za plačo&%$&%%$……pa delamo z cotam ne z zdravjem ljudi!!!!pa nas zmerjajo vse počez-stranke pač ne briga kdo me je razjezil in kaj mi je-smej se in bodi prijazen in uslužjliv-trgovina,kje pa je zdravstvo-tud tu-če plačaš si car kot pri nas v trgovini!!!!neki ne štima ane???
pa grozno je res da vprašaš za vsak pregled in te naročijo čez 1 leto,samoplačniško pa jutri,najkasneje čez 1 teden-vsi bi morali imeti enake pravice in možnosti-ne pa da se požreš ko nimaš denarja da bi otroku omogočil hitrejše in boljše okrevanje ali sploh diagnozo!!!
vem da je težko delati z ljudmi ampak to je polkic ki ga moraš opravljati z srcem,drgač pa si za tekočim trakom pa basta!!!in čakalnica ni tekoči trak!!!!!
da ne bo pomote so tudi zelo,zelo dobri zdravniki-predvsem tile na netu ki odgovarjajo na vse mogoče,pa specialisti ki jih plačaš,pa tud kak pediater je zram-po mojih izkušnjah čao

Sem prebrala skoraj do konca . S prijatelji sem že večkrat debatirala o zdravnikih in njihovem odnosu in potem smo malo za foro malo za res omenili, da bi moral bodoči zdravnik opraviti psihološke teste poleg tiste prisege(ki verjetno komu ne pomeni kaj dosti). Razumem, da ima kdo kdaj slab dan, ampak da si ves čas oster do pacientov, kršiš to prisego itd…nihče te ne sili,da si zdravnik,NIHČE.
Žal opažam, da gre marsikateremu zdravniku samo za denar. Sem opazila ogromno razliko tako pri kardiologu,ginekologu,dermatologu.
Sem imela tako pozitivne izkušnje kot tudi negativne. Bolj s med. sestrami. Na srečo se je vse lepo izteklo, ko so mi delali alergijske teste v pediatrični, sem po njih zlezla skupaj. Sestra me je odnesla v neko ambulanto- prazno in me tam pustila.Ko sem se za silo ovedla,nisem videla ne slišala, ampak se mi je uspelo pretipati do moje torbice,kjer sem imela zdravila za alergijo. Ko sem to omenila zdravnici čez 20 min, je rekla da sem se samo malo iglic zbala :S tud prav.

Pozdravljeni,

Danes sem doživela totalno aroganco zdravnika. Mojo mamo ( 70 let ) sem peljala na pregled po operaciji pruha. Rana se ji gnoji že 21 dni kljub jemanju antibiotika. Odločila sem se, da bom prisotna pri pregledu saj ji do sedaj ni nihče odgovoril zakaj se to dogaja. Ko je prišel zdravnik je od dalče pogledal in rekel naj zamenjajo tampon in previjejo. Vprašala sem ga zakaj se to dogaja, zakaj se toliko časa gnoji. Arogantno s prezirom mi je odgovoril, da mi nima kaj govoriti. Sem mu rekla, da sem ga lepo vprašala in, da lahko lepo pove pa je povzdignil glas in rekel da ne misli komentirati tisto, kar so drugi operirali.. se obrnil in odšel. Niti slučajno me ni želel poslušati. Ko so končali s previjanjem sem se mu zahvalila za aroganten odnos. Ko sva čakali na izvid, mi je pacientka, ki je prišla iz ordinacije povedala, da je zdravnik rekel: “Pa me naj toži”
Kaj takega še nisem doživela…take nesramnosti in arogance…kot da smo smeti. Napisala sem pritožbo glede njegovega obnašanja, ki pa se baje stalno dogaja, kaj bo posledica??…po vsej verjetnosti nič. Naslednjič vem, da se ne bo približal moji mami, ker tak človek ni za med ljudi.

Hvala vam za temo.
Nekateri zdravniki na Internem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota, konkretneje tista z istim priimkom, ki je v Sloveniji zelo pogost.
Zdravili so mojega očeta, ki je bil sprejet v bolnišnico zaradi odpovedi ledvic in srca in je po 5 tednih umrl. 2 tedna pred smrtjo me je s silnim optimizmom presenetil en od zdravnikov, ki je bil hudo presenečen, da sploh pomislimo na to, da bi oče umrl, čeprav je pred kakšnim tednom tudi sam namigoval isto. Zato nam je vlil lažno upanje.
Na enem izmed obiskov nas je presenetil napis o kontaktni izolaciji, sopaciente iz očetove sobe so premestili drugam. Ker je bila nedelja, nismo mogli dobiti nobenih informacij, za kaj gre, saj zdravnika ni bilo, sestre ne smejo dajati informacij, čeprav nas je bilo strah, če ogrožamo tudi svoje zdravje, druge paciente ali očeta še bolj kot je že ogrožen … Komaj naslednji dan sem komaj dobila zdravnika, in ga vprašala, če gre za MRSA-o, pa je povedal, da gre za ECDL bakterijo. Čez tri dni je silno navdušeno pripomnil, da se mi zahvaljuje za idejo, da so naredili test tudi za MRSA-o in, oh in ah, seveda, tudi za to je bil oče pozitiven.
Kot da gre za nekaj dobrega.

Pretiran optimizem ter klovnovsko obnašanje, še posebej, ko gre za umirajočega pacienta, sta več kot neprimerna. Bolnišnica pa nič – takšno vedenje zdravnikov podpira.

Klic z bolnišnice, če lahko kdo od nas pride iskat teto z avtom, saj bodo drugače finančno v minusu, če jo pripeljejo z rešilcem.

Starejši zdravnik z madžarskim priimkom v ZD Murska Sobota. Ker je prijazen in rad predpisuje zdravila, ima veliko starejših pacientov. Tudi moj oče je bil njegov pacient. Ko sva pričela obiskovati zdravnika skupaj, saj sem sumila, da očeta le odpravi z zdravili, in ko sem hotela zdravnika vzpodbuditi k drugačnemu razmišljanju (pred tem sem se posvetovala z gerontologom dr. Alešem Kogojem), mi je očetov zdravnik le zabrusil, da so to “ideje ljubljanskih filozofov”. Toliko o njegovem poznavanju gerontologije.

Moja bivša osebna zdarvnica se ima za boga, saj sama zdravi bolnike in šele, ko so na robu preživetja in končajo na urgenci se nekaj spremeni. Po drugi strani pa kadar je dežurna na sami urgenci je vrhunska in profesionalna.
– meni je leta predpisovala ropurut in šele, ko sem postala popolnoma anemična in pristala na urgenci so ugotovili, da imam prirojeno srčno napako.
– drugi pa je ginekolog o katerem je bilo govora v eni od oddaj ta teden. Pregledal je mojo sestro tik pred porodom in čeprav ima zelo velik prag bolečine je prišla iz ambulante popolnoma skrušena od bolečin. Zato nikoli več ni rodila!

oba zdravnika spadata pod Zdravstveni dom ali bolnišnico Novo mesto. Ob takih zdravnikih pričneš verjeti, da delajo samo za farmacijo in ne za dobro ljudi. Mislim, da bi morali obnoviti Hipokratovo prisego

Pozdravljeni,
Verjetno moj prispevek sploh ne bo objavljen, ampak prim.prof.dr.Janko Kersnik ga bo pa le prebral. 🙂
Imela bi majčkeno pripombo na njegovo/vaše delo.
Resnično se mi ne zdi pošteno do pacientov, da v času ordinacije odgovarjate na vprašanja na tem forumu. Razumem, da si vzamete kakšno minuto ali dve tudi za to, vendar se mi ne zdi “fer” do vaših bolnikov. V času ordinacije ste odgovorili na več kot 30 vprašanj in težko me boste prepričali, da se tako lahko v celoti posvetite “svojemu” pacientu.
Pa lep dan še naprej…in čim manj “napornih” teh zahtevnih bolnikov…. 🙂

Pozdravljeni

To pa ni fer, da ste vi tako nesramna, do našega dr. Kersnika. Saj ljudje božji NIKOLI ne boste z ničemer zadovoljni. Vsi bi radi imeli, da dr. Kersnik vsem nam takoj odgovori na vprašanje, radi bi prišli čim prej v ordinacijo k dr. Kersnik. Kako pa veste, da se ne more 100% posvetiti pacientu??? Ste mogoče bila zraven dr. Kersnika, ko je odgovarjal na vprašanja, da veste, da jih je odgovoril kar 30.??? Je mogoče zato kdo umrl (bog ne daj).??? Ste sigurni, da je odgovarjal na vprašanja? Sedaj boste povedali, da se ve v kakšni uri je odgovarjal in bla, bla bla. Božji ljudje totalno ste nesramni vse bi radi imeli. Kaj bi želeli, da vas zdravnik nosi po rokah ali kaj? Vas bo kaj manj, če boste v čakalnici počakali vsaj 10. min.več??? Ko berem nekatera vprašanja, ki so totalno bedasta vprašanja se resnično zelooo čudim dr. Kersniku, da sploh odgovori na takšna vprašanja, jaz bi to takoj ignorirala. Sedaj pišete o njemu tako grdo, ki ste morali čakati malce več v čakalnici, drugič ga boste pa NUJNO potrebovali in potem bo oh in sploh dr. Kersnik. To je sama HINAVŠČINA!!! Če imaste j**** zakaj mu tega niste povedali v ordinaciji??? Ne, kje pa, ker je lažje se usesti pred računalnik in pljuvati po človeku, ki vam pomaga. Sramota kam smo prišli, da nekateri ljudje ne znajo ceniti tisto kar imajo, zato pa smo prišli tako daleč, kje smo. Tudi mi ljudje smo sami krivi, da je prišlo, do vsega tega. Tudi zdravniki so krvavi pod kožo in tudi na njih drugi pritiskajo tako, da tudi zdravnikom ni lahko, posebej pa, če še naleti na takšne osebe kot ste vi, ki ste to tako napisali. Prosim mirno kri in malce več spoštovanja imejte, do dr. Kersnika. Najdite mi kakšen forum, da bo tako aktivno zdravnik sodeloval kot sodeluje naš dr. Kersnik??? Jaz ne vem za noben takšen forum, če pa je slučajno kakšen forum, boste čakali dva meseca, da sploh dobite odgovor. Boste potem več zadovoljna??? Saj nekateri ljudje NIKOLI ne boste zadovoljni!!!
Pa lep pozdrav

– čuvstvena nezrelost – ko reče 65 letni ženski, da je že 15 let mrtva, je v 6.fazi (obstajajo 4) agresivnega raka. Zakaj ne more samo odgovorit na vprašanje: vi ste borka, ste že 100x zmagala, razen mogoče ribe ne vem kaj bi pomagalo regeneraciji jetre. Ljudi si ne upajo vprašati,saj na drugi strani pogosto imajo nekega nadboga, ne pa sočloveka strokovnjaka.

– neznanje in napihnjenost – za skoraj vsako stvar je odgovor – stres ali depresija. Če ne poznajo povezovat in eliminirat simptome, menda obstaja kakšna magična knjigica, ki jih ima notri. Če mislijo, da je vse ok, naj rečejo z razlago in kratko. 3je osebni zdravniki so enemu eno leto hoteli dajat napotnico psihiatru ali antidepresiv zaradi čistega neznanja, en četrti je uganko rešil v 3 minute brez hudih preiskav. Pa ni napihnjen. Samo zna.

Pozdravljeni,

precej zdravnikov sem zamenjala, ker mojih težav ni nihče jemal resno in nikomur ni prišlo na misel, da bi preverjal ščitnične hormone. Ne bi preveč opisovala posameznih primerov, če sem prav razumela, niti ni treba, ker to razumem kot poziv, da izrazimo, kje si želimo izboljšanja v skupno dobro. Za take priložnosti smo lahko samo hvaležni.

Motilo me je v prvi vrsti nekritično predpisovanje antibiotikov. To najbrž ne spada v “vedenje”, ampak ne morem mimo tega, ker je bilo predpisovanje antibiotikov brez kakršnegakoli testa na 2 do 3 mesece, celo v podvojenih odmerkih, zame zelo hud problem, ki je pustil posledice.

Opažam, da je komuniciranje v ambulantah velik problem. Ni mi bil všeč plakat, ki je visel pred ordinacijo, v katerem se paciente poziva k primernemu komuniciranju. Običajno mora za to poskrbeti profesionalec in ne stranka. Še posebej pa ne stranka, ki k zdravniku pride v posebnih okoliščinah – ko je v težavah, z bolečinami, zaskrbljena, kar sposobnost komuniciranja močno poslabša. Dobila sem vtis, da se zdravnikov na tem področju sploh ne izobražuje in so prepuščeni lastni iznajdljivosti.

Če me zdravnik pošlje na neprijetne preiskave, ne želim, da me že vnaprej straši. To mi res ne pomaga. Ko je človek v težavah, pa vendarle poskuša ohraniti pozitivno naravnanost, ni koristno, če mu zdravnik razlaga, kako grozno (dobesedno to besedo sem že slišala) je njegovo stanje. Se da povedati tudi drugače. Tudi ni treba razlagati, da se stanje nikdar ne bo popravilo. Kdo na tem božjem svetu si upa kaj takega z gotovostjo trditi, če res ne gre recimo za raka v čisto zadnji fazi. Večkrat sem že take grožnje slišala, pa je bilo sčasoma vseeno bolje. Celo ortoped mi je grozil, da moja rama ne bo nikdar več gibljiva, izkazalo pa se je samo, da je bilo njegovo poznavanje hormonov bolj pomanjkljivo, kot je bil to pripravljen priznati.

In sem pri naslednjem problemu – priznavanje, da zdravnik nekega področja ne pozna, namesto tega pa se zateka celo k žaljenju. Zelo človeško, ampak s tem nikogar ne prevaramo, posledica je samo razočaranje, nezaupanje. Kot pacientka imam raje zdravnika, ki prizna, da nečesa ne ve in se je pripravljen skupaj z mano kaj naučiti. Nihče pač ne more vedeti vsega, čemu bi se prenarejali. Sodelovanje naj bi tako bilo koristno za oba.

Varovanje osebnih podatkov je tudi zelo spolzko področje. Vem, da se je človeško pogovarjati z drugimi zdravniki o prigodah v ordinaciji, ampak to ne pomeni, da s tem ni nič narobe. Če pride pacient k nadomestnemu zdravniku in ta izjavi: “Ah, vi ste tista!”, je najbrž nekaj zelo narobe. Nikomur nisem dovolila, da se o meni pogovarja, višek arogance pa se mi zdi, da zdravniku niti na misel ne pride, da je takšna izjava neprimerna iz več razlogov.

Velikokrat me je zmotil tudi zelo pokroviteljski odnos zdravnikov, ki jim na kraj pameti ne pride, da je pacient tisti, ki ima v rokah končno odločitev o načinu zdravljenja. To je sicer večji problem v specialističnih ambulantah. Namesto da mi zgolj potisnejo v roke napotnice, recepte, izvide, bi me lahko kdaj vsaj vprašali, če tako zdravljenje sploh želim oz. zmorem. Premalo se paciente posluša, premalo se jim tudi verjame. Če recimo zavrnem protibolečinska sredstva, to ne pomeni nujno, da me ne boli, ampak jih resnično ne prenašam.

Premalo dobimo tudi razlag. Saj se zavedam časovnih omejitev, ampak to še ne pomeni, da se z njimi strinjam. Ker dolgoročno gledano zaradi tega porabimo več časa za reševanje določenega problema. Pa ne mislim samo na razlage rezultatov, diagnoz, terapij. Že pri kliničnem pregledu se lahko močno zatakne. Ko sem prišla k zdravniku s tako bolečim vratom, da sem bila komaj pokonci, ob vsakem premiku je bolečina še pridobila na ostrini, se mi je zdravnik brez opozorila približal za hrbtom in me na hitro zgrabil za glavo ter jo obrnil povsem v stran. Prepričala sem se, da “slabo od bolečin” oz. “videti zvezde” nista samo metafori. Lahko bi mi povedal, kaj želi preveriti, lahko bi mu celo sama povedala, da je moj vrat ohranil gibljivost, ampak da vsak gib bolečine zelo poveča, lahko bi počasi s pomočjo rok sama obrnila glavo, da bi se v to prepričal, če mi že ne bi želel verjeti. Ta isti zdravnik mi je napisal 3 recepte preden sem mu v parih stavkih do konca razložila zakaj sem sploh prišla. Po tem seveda ni bil več moj osebni zdravnik. Na žalost ni tako ravnal samo on. Tudi ortoped mi je naredil podobno škodo, ko mi je na silo odprl sklep. Spet brez opozorila. Ko sem bila pri drugem ortopedu, sem bila že pripravljena na podoben manever in sem se izmaknila. Kljub temu, da sem mu natančno razložila, kakšno škodo sem imela od prejšnjega “posega” in da imam težave z nadomeščanjem kortizola zaradi vnetih prebavil, je vztrajal pri svojem. Sklep se je razprl sam od sebe, čim sem dosegla primeren odmerek hidrokortizona.

V čakalnicah imam dostikrat občutek, da marsikateri pacient priteče k zdravniku že ko trikrat pokašlja, ampak pri zdravnikih sem imela žal dostikrat občutek, kot da nas je takih večina. Prevečkrat sem imela občutek, kot da se moram zagovarjati pred sodiščem in dokazovati, da ne lažem in si ne izmišljujem. Je tako težko verjeti in zaupati? Je res toliko zlorab? Si lahko kdo dovoli trditi, da je sposoben z gotovostjo presoditi, kdo je res v težavah in kdo zgolj poskuša izigrati sistem? Bojim se, da je pri nas premalo zavedanja o tem, da še tako dobro znanje nikdar ne more biti popolno, da vedno obstaja možnost, da je bilo kaj spregledanega. Sistem bi moral biti takšen, da bi si ljudje v njem to upali priznati, ne da bi se bali, da bodo označeni za nesposobne.

Srečno,

Alenka

Hvala za pobudo. Tudi sama želim opisati svoje izkušnje.

1. V otroštvu in mladosti sem imela veliko težav: skolioza, pogosta vnetja mehurja, velika utrujenost, “čuden način hoje in teka” (oznaka učitelja telesne vzgoje v OŠ), pri 25. letih motnje steklovine v očeh (specialist je to označil za običajno degenerativno težavo), dioptrija in verjetno sem še kaj pozabila. Pri 30. letih sem rodila otroka z miotonično distrofijo in pediatrinja je pol ure po porodu ne da bi me pregledala ali vedela karkoli o meni označila: aha, velika in suha, po vas je otrok podedoval miotonično distrofijo. Genski test je to potrdil.
Res ni znal noben od mojih osebnih zdravnikov kadarkoli to prepoznati in postaviti na skupni imenovalec vse moje težave?
Tu sem res pogrešala, da bi me obravnavali celostno in ne le vsako težavo posebej.

2. Pri eni od bivših osebnih zdravnic (sedaj je že upokojena) se mi je zgodilo to, da mi je pri hudem vnetju mehurja, zaradi katerega si nisem upala nikamor (sposobna sem se bila polulati na licu mesta, ko me je pritisnilo), svetovala ursi čaj. Nobenih preiskav, nič. Pred mano je bil gospod, ki je v ordinacijo šel z darilno vrečko, ven pa brez nje in s šopom receptov…

3. Prav tako ena od bivših zdravnic – bila sem hospitalizirana, na odpustnici mi je pisalo, da naj se mi odpre bolniški stalež za 4 ure dnevno. Zdravnica me je prepričevala, da mi takega staleža ne more odpreti, da to lahko da samo imenovani zdravnik in da moram nujno biti 30 dni za 8 ur dnevno v staležu, potem se bo pa videlo kako naprej… takrat sem jo takoj zamenjala, saj me je tako nepoznavanje sistema pa res močno razočaralo. Pri novi zdravnici sem to brez težav uredila in pri njej ostajam. Pri njej res cenim to, da me jemlje resno ne glede na to, da še nisem zelo stara, da mi omogoči preiskave, če jih rabim, zdravila, če jih rabim, in tudi bolniški stalež, ampak le, če ga res rabim.
Na srečo jo ne glede na distrofijo bolj redko vidijm 🙂

z splosnim osebnim zdravnikom-co se borim ob zamenjavi prve,ki mi je zdaj zal,jaz sem vlozil toliko pripomb,da ne vem vec kam se obrniti,Kranj je mesto,kjer manjka zdravnikov in je obenem osebni zdravnik npr.narocen sem bil ob 10.30 uri,dr.je bila se ob vodstvu ambulante se dezurna in pise na tabli to kar sem rekel,to pomeni,da nima,kar seveda v resnici nima casa za ustrezen pregled pacienta,razocaran sem do milje volje

Tudi sama imam eno slabšo izkušnjo osebne ginekologinje in hvala predvsem osebni zdravnici, tudi dobro. Oktobra 2011 sem čutila, da v moji maternici ni vse tako kot bi moralo biti. Pojavile so se bolečine ob spolnih odnosih, težave pri vstavljanju temponov. Menstruacije so postajale boleče in vedno močnejše ter daljše.

Pokličem v ordinacijo in sestri razložim, da imam težave, in da bi se rada naročila na pregled pri ginekologinji. Mirno mi odvrne, da še ni minilo 3 leta od zadnjega pregleda, in da naj pokličem aprila (naslednje leto 2012) in mi bodo dali datum za pregled. Vztrajam, da ne morem čakati tako dolgo, ker imam resnično težave in bolečine. Potem le dobim datum nekje v prvi polovici decembra 2012. Nakar me konec novembra pokličejo, da bo zdravnica odsotna in mi dajo datum v februarju. Seveda sem protestirala ampak ni nič zaleglo. V februarju me pokličejo in me prestavijo zopet za en mesec. Žal sem v terminu, ki sem ga dobila za pregled zbolela za virozo in ponovno klicala v ordinacijo za nov datum. Datum so mi dali v maju mesecu. Seveda sem protestirala, saj jih že od oktobra, torej že pet mesecev prosim za pregled, ker imam vsak mesec večje in hujše težave. Ampak ni nič pomagalo. Datum za pregled sem dobila 18.5.2012. V aprilu mesecu sem imela tako vnetje v trebuhu, da mi je osebna zdravnica predpisala antibiotike. Po končanem zdravljenju sem se vrnila v ambulanto osebne zdravnice, saj sem imela še vedno bolečine in težave. Napotila me je k ginekologu pa sem ji seveda zaupala, da se že pol leta trudim priti do njih.

Potem je le prišel dan za moj pregled. Zdravnica me je najprej prav nesramno nadrla kako sem 3-krat prestavila pregled, ko pa imam takšne težave. Seveda sem bila popolnoma šokirana nad njenim izbruhom in sem ji povedala, da so me 2-krat oni prestavili in samo en krat sem to storila jaz, ker sem bila bolna. Potem je zdrdrala nekaj na to, da bo preverila sestra. Vzela mi je bris, me ponovno nadrla na podlagi česa mi je osebna zdravnica prepisala antibiotik… Skratka bila je neskončno nesramna in me je kot bolnico postavila v totalno podrejeni položaj. Nič ni odkrila in me poslala domov.

Naslednja menstruacija v juniju mesecu je bila tako huda, da sem ponovno poiskala pomoč pri osebni zdravnici, ki pa je dobila totalni živčni zlom v smislu, da ne živimo več v kameni dobi, da bi morale ženske trpeti te bolečine in težave. Da verjetno bi lahko šlo za miom na maternici. Ko sem ji še enkrat povedala vso štorijo glede pregleda pri ginekolugu, je dvignila telefon in poklicala mojo ginekologinjo. Kaj ji je rekla ne vem, ker sem bila že na poti v ginekološko ordinacijo, da si ponovno izborim pregled.

Ampak očitno je bila uspešna, saj sem prišla na pregled še isti dan in odkrili so mi miom. Na operaciji, ki sem jo imela v decembru 2012 pa se je izkazalo, da je šlo za več miomov in polipov, ki so mi jih odstranili.

Ne upam si misliti kaj bi bilo, če bi bilo kaj drugega….

Zelo sem hvaležna moji zdravnici dr. Angeli Fonda, ki je resnično zdravnica z velikim posluhom za pacienta. Že 20 let sem njena pacientka in resnično nimam niti ene samcate slabe izkušnje z njo, ampak ji lahko izrekam samo pohvale in hvaležnost.