Veš kaj, če si nekdo želi dostojno pokojnino in plačo, še ne pomeni, da ima višje kriterije. To so zame normalni kriteriji. Ne znam si niti predstavljati, kako je živeti s 560€, pa čeprav imata oba zakonca takšno plačo in samo enega otroka.

Sicer si pa zmagala s svojimi argumenti.

Ogromno upokojenk poznam, ki iz krompirja, fižola, zelje in repe sčarajo še in še okusnih reči. Sama mnogih jedi nisem poznala, pa sem se jih od tašče naučila kuhati, ker so
1. zdrave
2. zelo zelo poceni
3. zelo zelo okusne
4. z enkaj zabele ali koščkom mesa nadvse izdatne/nasitne

AMpak je res, je treba fižol skuhat, pa krompir olupit, pa zelje skuhat, kar pa vzame čas. AMpak iz kile zelja, kile repe, cca 3 kg krompirja in 3/4 fižola je cenal naša družina (5 kom) sita ves teden, pa se še noben ni posušil. Še marisčesa sem se naučila od tašče, ko smo tudi mi morali preživeti z eno plačo in dejansko se nas veliko ne zaveda, kako razvajeni smo. Sama zase sem misli,a da znam varčno vodit gospodinjstvo, pa mi je tašča pokazala, da ji ne sežem do kolen. Za ceno ene piksne že kuhanega fižola dobil pol kile surovega. Če ga pol kile namočiš, ga dobiš prbl. 3 x več in ti 3 x več izda. VSi kupujemo pdunige, ampak iz pol kile škroba narediš prbl 5 x več pudinga, kot ga iz pripravljenih mešanic, pa še boljših in več okusov ga lahko narediš. Fint je preveč, da bi vse pisala. Ampak tašča živi sama od njenega 30. leta, ko je izgubila moža, z eno nekvalificirano plačo in pokojnino je doštudirala sina, z eno plačo je kupila stanovanje in ga odplačala, vsako leto izvede ta nujne adaptacije, napeljala je centralno, zamenjala okna, kupila novo dnevno sobo ipd. Njena kuhinja nima papirnatih brisač, ima pa stare razrezane krpe, ki gredo po zadnji uporabi le še v smeti, nima sokov, ima pa kompote, nima na splošno “fertig-produktov”, veliko hran ekupi od kmetov, direktno, testenin po mojem še nikoli v življenju ni kupila, jih dela vedno sama ipd. Sadje kupi redko, na vrtu ima ribez, jabolka, češnje in rabarbaro, pozimi kupi kake banane in pomaranče, a zanjo sta 2 kosa dovolj. Ima vsepovsod varčne žarnice, vse aparate ugaša na nulo (ne na “ready”) , vse stroje ima A+ razred itd. Fint je ogromno in ogromno je takih, pri katerih rečeš “ah, za 50 centov se pa ne bom jebal”, ampak na koncu se nabere teh frk po 50 centov. Na dopust gre vsako 2. leto. Za zdaj kar shaja, predvsem je vedno dobre volje in želi samoto, da bi zdravje služilo.

Vnukom ne kupuje nekih wau daril, jim pa da veliko sebe, svojega časa, vedno pa dobijo nekaj, česar so veseli.

Še vedno imate vse preveč.

Dobra gospodinja preživi z 1 (enim) tolarjem na dan.
Mal je treba delat mone.

Nič Hofer, pa Lidl, pa Tuš…………

Okol kmetov, pomagat delat – ko je seno, pa plet…..pa to v hribe….pa boste dobile jabolka, pa zelje….

Ja dekline mestne ………hahahaha Hofer itd. itd. Pa ugasnt kompjuterje, pa kšno knjigo v roke vzet, pa mal seksat – k se tko hvalte!!

Jaaa -pa kej na roke pomit, pa na soncu posušit……..uff se da prišparat!!

Najboljš da se vrnemo v jame, nabiramo borovnice in gobe, ujamemo kakšno ribo, oderemo kakšnega medveda, da bo mal za ogrnit pozim. Pa še pol dajmo pazit, da ne bomo ponucal preveč dračja za ogenj.

Dragi Borat – nismo še čist u kur*u. Še se spomniš, kaj so tvoje/moške naloge.

Ti si dec! Borovnice in gobe lahko nabirajo mone – vse ostalo pa je na tvojih plečih.

Yes yes!!

Ogromno upokojenk poznam, ki iz krompirja, fižola, zelje in repe sčarajo še in še okusnih reči. Sama mnogih jedi nisem poznala, pa sem se jih od tašče naučila kuhati, ker so
1. zdrave
2. zelo zelo poceni
3. zelo zelo okusne
4. z enkaj zabele ali koščkom mesa nadvse izdatne/nasitne

AMpak je res, je treba fižol skuhat, pa krompir olupit, pa zelje skuhat, kar pa vzame čas. AMpak iz kile zelja, kile repe, cca 3 kg krompirja in 3/4 fižola je cenal naša družina (5 kom) sita ves teden, pa se še noben ni posušil. Še marisčesa sem se naučila od tašče, ko smo tudi mi morali preživeti z eno plačo in dejansko se nas veliko ne zaveda, kako razvajeni smo. Sama zase sem misli,a da znam varčno vodit gospodinjstvo, pa mi je tašča pokazala, da ji ne sežem do kolen. Za ceno ene piksne že kuhanega fižola dobil pol kile surovega. Če ga pol kile namočiš, ga dobiš prbl. 3 x več in ti 3 x več izda. VSi kupujemo pdunige, ampak iz pol kile škroba narediš prbl 5 x več pudinga, kot ga iz pripravljenih mešanic, pa še boljših in več okusov ga lahko narediš. Fint je preveč, da bi vse pisala. Ampak tašča živi sama od njenega 30. leta, ko je izgubila moža, z eno nekvalificirano plačo in pokojnino je doštudirala sina, z eno plačo je kupila stanovanje in ga odplačala, vsako leto izvede ta nujne adaptacije, napeljala je centralno, zamenjala okna, kupila novo dnevno sobo ipd. Njena kuhinja nima papirnatih brisač, ima pa stare razrezane krpe, ki gredo po zadnji uporabi le še v smeti, nima sokov, ima pa kompote, nima na splošno “fertig-produktov”, veliko hran ekupi od kmetov, direktno, testenin po mojem še nikoli v življenju ni kupila, jih dela vedno sama ipd. Sadje kupi redko, na vrtu ima ribez, jabolka, češnje in rabarbaro, pozimi kupi kake banane in pomaranče, a zanjo sta 2 kosa dovolj. Ima vsepovsod varčne žarnice, vse aparate ugaša na nulo (ne na “ready”) , vse stroje ima A+ razred itd. Fint je ogromno in ogromno je takih, pri katerih rečeš “ah, za 50 centov se pa ne bom jebal”, ampak na koncu se nabere teh frk po 50 centov. Na dopust gre vsako 2. leto. Za zdaj kar shaja, predvsem je vedno dobre volje in želi samoto, da bi zdravje služilo.

Vnukom ne kupuje nekih wau daril, jim pa da veliko sebe, svojega časa, vedno pa dobijo nekaj, česar so veseli.[/quote]

Ehh… saj brez veze razlagat, da je recmo jota krasna jed, ni pa to zadeva, ki bi jo človek natepaval v nedogled: fižol in zelje na tisoč in en način pač ni jed, ki bi zadostila merilom zdravega prehranjevanja, če se jo je kar naprej. Kuhano kislo zelje je nasploh precenjeno, tistih vitaminov itak nima več po tolikem kuhanju. Kolikokrat si pa tale gospa recimo lahko privošči ene ribe, ki naj bi jih ženska v meni jedla: 2x na teden zaradi nevarnosti osteoporoze. Govorim o kolikor toliko kvaltitetnem preživetju, ko si na krožnik dejansko lahko daš tisto, kar ohranja zdravje in ne tisto, kar te zgolj ohranja pri življenju. Seveda imaš lahko tudi razrezane krpe namesto papirnatih brisaš in razrezan cajtng namesto skret papirja. Tudi sadja si ti ni potrebno privoščiti, pa v isti maji lahko tudi hodiš 15 let, ni ovir. Sploh pa ne rabi nikamor hoditi, recimo v mesto, avta verjetno nima, za mestni avtobus pa tudi moraš odšteti kaj denarja, pa smo tam. Naj ždi v bajti in se sprehaja okrog bajte, če jo je ravno volja.

Še enkrat pravim. Saj vsi vemo, da se da preživet, če se mora. Samo da nekateri hočemo povedati, da to ni nobeno življenje, če moraš gledat na vsak fičnik ves čas svojega življenja in če še puding ne kupiš, ker je predrag, pač pa čaraš iz škroba, ki je bolj poceni. Pa vnukom seveda da sebe, ne rabi jim dajat nobenih daril. Saj je res, pomemben je skupaj preživeti čas, toda zamisli si babico, ki bi otroku kljub temu rada kaj podarila za rojstni dan, pa ne more. Ali pa si zamisli sebe, da si boš lažje zamišljala, ko svojemu otroku ne moreš nuditi rojstnodnevne zabave ali vsaj torte, ter se vlečeš ven, da je itak pomemben samo čas. preživet z otrokom. V tebi pa vre, da si ostali lahko privoščijo, tvoj otrok pa ne. Tudi babici je hudo, če ne more vsaj z majhno pozornostjo obdariti vnuka. Ampak saj ne boste razumeli. Še vedno boste vnedogled razpravljali o tem, kako se da ekonomično prišparati in priti skozi z 200€ na mesec.

Prvi post se nanaša na vprašanje, kako PREŽIVETI. Preživeti se pa da, z malo zdrave pameti. Če ima oseba svoje stanovanje, sploh.

Kaj je za koga človeko vredno življenje, pa kaj luksuz, je pa močno odvisno od posameznika. Nekomu so potovanja in počitnice normalen del življenja, nekaterim luksuz. Odvisno.

Na primer: Na morju preživimo več kot 2 meseca na leto (večinoma) – pa ne zapravimo nič več, kot bi doma. Manj. Ni elektrike, voda iz vodnjaka, zaenkrat, ko dobri sosedje še nimajo urejenih lastništev, niti davka, nič… se pravi, edini strošek: hrana. Pa vseeno slišim, da, mi si pa lahko privoščimo 🙂 🙂

V današnjih časih kvalitetna prehrana z veliko omega 3 maščobami in vitamini (morske ribe, olivno olje…) ne bi smela biti luksuz. Tega pa si nekdo s 450€ na mesec ne more privoščit. Tudi imetje računalnika, avta in mobitela ni luksuz. Luksuz so pa počitnice, to je res.

Kot smo ugotovili, da se preživeti tudi kot klošar, ampak ali je to res to?

računat pa znaš izredno slabo.

Aja – zakaj?

Kaj je vam nekaterim? Ni isto 450 na družinskega člana v družini ali 450 evrov za nekoga, ki je v svoji družini edini družinski član. Kako vam to ne gre v glavo? Razlika je ogromna, ker če imate toliko, da vam na otroke pade 450 evrov, ja, ti otroci ne plačujejo iz svojega položnic.

Ljubljana, lastniško stanovanje brez najemnine. Stroški stanovanja pozimi – položnica 120 evrov, rezervni sklad -. 45 evrov. Obojega se znižati ne da, razen če bi dejansko sedela v mrazu. Elektrika – 30 evrov. RTV naročnina – 12. Televizija in kabelski internet, nujno potreben za službo – 50 evrov. Smo že pri 260, kajne? V lastniškem stanovanju. Jedla še nisem, telefonirala po mobitelu še nisem, mobilna še nisem, dodatnega zdravstvenega zavarovanja še nisem plačala. Če plačam dodatno zdravstveno zavarovanje, imam že 290. Torej mi za cel mesec za hrano, za kozmetiko, za higienske pripomočke, za prevoz, pa magari mesečno karto za avtobus, ki stane 40 evrov v Ljubljani, ostane 160 evrov. Minus avtobusna karta 120 evrov. 120 evrov za hrano in kozmetiko, čistila, oblačila vse. Bognedaj, da se kdaj kaj pokvari, da je treba kupiti očala ali kaj podobnega.

Ne, dragi moji, s 450 evrov en sam družinski član lahko samo crkne, preživeti ne bi mogel. Če bi imela v stanovanju dva z 450, bi bilo pa že veliko lažje. Ker tisti drugi ne bi plačal položnic, če bi jih prvi, in njegovih 450 ostane čistih. Enako velja potem naprej, če bi 450 evrov padlo na tretjega, četrtega. Kako eni tega ne razumete, mi ni jasno.

Razumemo

In se strinjamo, da je lažje, če je oseb več.

Dejstvo pa je, da tudi tisti, ki so sami in dobijo tak ali celo manjši znesek NE CRKNEJO, ampak morajo preživet, kakor pač gre.

Kaj to 2 meseca sotoris na divjaka? Pa ti pustijo, te ne ujamejo?

Pa se ti zdi, da je tako prav? Da sicer ne crknejo, ampak nimajo pa danasnjemu casu primerno in dostojno zivljenje?
Jaz mislim, da si vsak izmed nas zasluzi osnovni standard, z racunalnikom, internetom, olivnim oljem in ribami…

…teh 450 evrov se verjetno nanaša na upokojence – ne mi govorit, da 450 evrov za skromno preživetje ni dovolj. Boste rekle, da ima upokojenec večje potrebe kot delovno aktiven prebivalec?
Seveda je mišljeno – in tudi večinska populacija ni samih – da imata oba vsaj po 450 evrov pokojnine, če se pa vam to ne zdi, dokaj solidno za preostanek življenja, potem pa res niste realne.

Problem nastane, ko od dveh ostane eden. Dva upokojenca s 450 evri res komot preživita. Ko pa v hiši ali stanovanju ostane en sam, potem pa res težko preživi. Hiša je potrebna obnove, avto registracije, pozimi se je treba ogrevat… vse to so veliki stroški, ki jih en sam težko zmore. Seveda bi hišo in avto lahko poskusil prodati, ampak v današnji krizi se hiše dolgo prodajajo, avto je star…

O.K. nisem brala vseh postov, ker bi šlo čisto preveč časa.
Jaz dobim na mesec 460evrov porodniške in jo vso dam za hrano in čistila in ostalo “fasngo”. Mama plača račune za hišo z svojimi 500evri mož pa z svojo plačo daje za ostale stvari (avto, trenutno urejanje okolice, drva,…) plače ima pa 700evrov. HB nas je več pri hiši in se da, a z tem da ne kupuješ nepotrebnih stvari in kupuješ samo tisto kar res rabiš. Sama z tem denarjem, ki ga dobim nebi nikakor preživela!!! Prišparava pa nič ker vse gre v obnovo hiše in okolice!

Sama s 3 otroci, cca. 1000 eur mesečno prihodkov (z otroškimi dodatki in preživnino vred). Vode, elektrike, praška, hrane, za oblačila in obutev… gre več na otroka kot zame. Fiksni stroški so npr. internet, odvoz smeti, ki bi bili enaki, če bi živela sama. Večina stroškov pa ni fiksnih, ker se šteje poraba, ki se poveča z vsakim družinskim članom. Šolske potrebščine je potrebno kupiti vsako leto, jaz nosim ene čevlje 5 let, otrok 6 mesecev, pralni stroj dela vsak dan, ker otroci pridejo že iz šole/vrtc tako umazani, da ni variante, da bi imeli 2 dni ista oblačila. Če bi prala samo zase, se stroj verjetno ne bi toliko kvaril. Zase rabim 1 komplet posteljnine, za vsakega otroka pa ravno tako. Kakor koli zračunam, tudi če dam fiksne stroške vse v celoti name… še vedno so povprečni mesečni stroški zame manjši, kot za vsakega otroka.
Živimo v lastniški hiši, v kraju “alla Lenart”. Tudi če najemnine ne plačujemo, pa moramo hišo redno vzdrževati. Kaj je barva v Lenartu cenejša kot v Ljubljani?
Mimogrede pa še, v Ljubljani je povprečna plača bistveno višja kot v Lenartu, torej je tudi (predvidevam) povprečna pokojnina bistveno višja kot v Lenartu. Tudi če so nepremičnine cenejše, vsi ostali stroški so več ali manj enaki.
Tisti par, ki si je v Lenartu kupil hišico za 100.000 Eur se je s svojimi 700+700 eur plače moral bolj truditi za preživetje kot tisti, ki si jo je v Ljubljani za 300.000 Eur s 1.500+1.500 Eur skupnih dohodkov.

Zakaj točno pa mora en sam upokojenec živeti v veliki bajti, ki je ne more ne vzdrževat, ne funkcionalno uporabljat?

Slovenci smo nagnjeni k temu, da se selimo samo v večje, ko družina raste. Ko gredo otroci od doma, pa vsi ostanejo v ogromnih hišah/stanovanjih.
Američanom se zdi normalno, da se takrat, ko otroci odidejo od doma, selijo v manjše, če si velikega ne morejo več privoščiti, pa uživajo starost v dvosobni hiški z vrtom, namesto v petsobni palači.
Slovencem je sramotno prodat veliko in se selit v manjše. Raje životarimo in jamramo.