prevarana
Že oproščanja, samo če je prevara a misliš, da je kar potrebno oprostiti? kar po defoltu? NE, hvala! Nekatere stvari se dajo oproščati, določene pa ne, in prav je tako.
A zdaj misliš, da če nekomu oprostiš, da boš pa dobil krono žrtvenika, in se žrtvoval in bil v nebovzet?? MA DAJ NO plis…meni prevara ni za oprostiti.
Nihče ni zmožen popolnoma povdarjam popolnoma oprostit prevare, ker te preveč žge in duši in trpiš. in pika.
Miriam, to govoriš ti zate in za tvoj problem, ne moreš pa posploševati kaj in koliko lahko kdo odpusti. Ti misliš tako in prav je tako -ZATE! Ne moreš pa sodit zame, ker jaz vem kako je pri meni, ne rabim nobene medelje, ne krone. Očitno tebe zelo žge pri duši in trpiš, zato misliš, da je enako pri drugih. Žal ne, in pusti drugim da povejo svoje mnenje, jaz upoštevam tvoje. Saj se mi smiliš, ker kot sem rekla, človek mora imeti mir v duši, da ga nič ne preganja, potem je lahko srečen.Oprostiš lahko, pozabiš pa nikoli. V tem je razlika. Če ti ne moreš oprostit, pač prav, loči se, zakaj bi trpela!
Ja, ampak kaj sta naredila v smeri, da do tega več ne bo prišlo, ker če je vse po starem, potem obstajajo enake okoliščine, kjer je eden od partnerjev “iskal uteho” zunaj pri drugem. Sta se pogovorila, čemu je imel potrebo po varanju, se je vajin odnos kaj spremenil, kako je s tvojimi čustvi do njega po prevari, kaj on čuti do tebe itd. Ker če to jezo in bes v sebi zadržujemo in se ne soočimo z dano situacijo, je po moje še slabše, lahko samo zbolimo, ker za nekatere se je o tem preboleče pogovarjati, celo že razmišljati o tem, ko plane ven vse tisto potlačeno, zamolčano, ignorirano.[/quote]
Nič, meni je bilo prej v redu in zdaj tudi, ne čutim več nobenega besa, sovraštva, ne morem in ne želim nekoga vsak dan zasliševati, zalezovati…, kaj pa je v življenju 100%? NIČ. da se bom pri teh letih (nisem več tako mlada) obremenjevala s temi stvarmi, potem pa res lahko zbolim.
In o oproščanju; ja, zmoreš odpustit, v moji duši in v mojem srcu je mir, nič me ne preganja, to pa se mi zdi najpomembneje, da lahko človek normalno živi.
Uživajte življenje.[/quote]
Aja, nič ni 100%, če te partner vara? Se pravi, da je to nekaj običajnega, da ni treba zganjati panike, ampak naprej živimo po istem in se delamo, kot da ni nič, ali kako to misliš? A se z racioanalizacijo kaj zmanjša naša bolečina zaradi prevare, saj če ni nobenih čustev, pa magari je to jeza in sovraštvo, potem je taka zveza mrtva, zanikanje reši problem? Nekje v ozadju je zagotovo jeza in bes, ki pa sta še toliko bolj nevarna, ker sta se potuhnila v en temen, skrit kotiček naše podzavesti, kjer ju ni mogoče več identificirati, ker sta zunaj naše zavesti…
Ne razumem, če me partner prevara, potem bi si želel iskreno pogovoriti z njim, kaj je narobe z najino zvezo, zakaj je prišlo do tega, kje sva se odtujila, kaj manjka v najinem odnosu, kaj delava narobe, mogoče celo iti h kakšnemu stvetovalcu, če nama težav skupaj ne uspe rešiti in če je obojestranski interes, da zvezo nadaljujeva, kot pa en prazen NIČ. Nič pomeni pasivizacijo, vdajo, zanikanje, slepilo – torej obrambni mehanizem, ki pa problemov ne razreši…. Omenjaš tudi, da nisi več rosno mlada, to je tudi en derivat straha – biti sam na starost. Ne vem, koliko te pravzaprav stanejo takšne kalkulacije?
Oproščanje še ni nujno tudi žrtvovanje. Oproščanje prevare tudi ne pomeni, da mora tak par ostat skupaj in da se mora prevarani na tak način “žrtvovat”. Poleg tega nezmožnost oproščanja tudi ni daleč od želje po maščevanju. V marsikaterem primeru bi celo lahko bilo, da nezmožnost oproščanja temelji na nezmožnosti maščevanja.
… bolje bi bile tri pikice, ker… življenje ni tako kot si ga zamišljamo. Pred seboj imaš še dolgo pot, polno izzivov, kaj pa veš…
Se ti zdi, da če prevaranta nogiraš kaj manj boli, duši in žge? Odpustiti je potrebno zaradi sebe in ne njega, sicer te prevara zaznamuje za vse življenje in nisi več sposoben nobenega zdravega partnerstva.
[
Nič, meni je bilo prej v redu in zdaj tudi, ne čutim več nobenega besa, sovraštva, ne morem in ne želim nekoga vsak dan zasliševati, zalezovati…, kaj pa je v življenju 100%? NIČ. da se bom pri teh letih (nisem več tako mlada) obremenjevala s temi stvarmi, potem pa res lahko zbolim.
In o oproščanju; ja, zmoreš odpustit, v moji duši in v mojem srcu je mir, nič me ne preganja, to pa se mi zdi najpomembneje, da lahko človek normalno živi.
Uživajte življenje.[/quote]
Aja, nič ni 100%, če te partner vara? Se pravi, da je to nekaj običajnega, da ni treba zganjati panike, ampak naprej živimo po istem in se delamo, kot da ni nič, ali kako to misliš? A se z racioanalizacijo kaj zmanjša naša bolečina zaradi prevare, saj če ni nobenih čustev, pa magari je to jeza in sovraštvo, potem je taka zveza mrtva, zanikanje reši problem? Nekje v ozadju je zagotovo jeza in bes, ki pa sta še toliko bolj nevarna, ker sta se potuhnila v en temen, skrit kotiček naše podzavesti, kjer ju ni mogoče več identificirati, ker sta zunaj naše zavesti…
Ne razumem, če me partner prevara, potem bi si želel iskreno pogovoriti z njim, kaj je narobe z najino zvezo, zakaj je prišlo do tega, kje sva se odtujila, kaj manjka v najinem odnosu, kaj delava narobe, mogoče celo iti h kakšnemu stvetovalcu, če nama težav skupaj ne uspe rešiti in če je obojestranski interes, da zvezo nadaljujeva, kot pa en prazen NIČ. Nič pomeni pasivizacijo, vdajo, zanikanje, slepilo – torej obrambni mehanizem, ki pa problemov ne razreši…. Omenjaš tudi, da nisi več rosno mlada, to je tudi en derivat straha – biti sam na starost. Ne vem, koliko te pravzaprav stanejo takšne kalkulacije?[/quote]
Ne razumeš, mislila sem- v življenju ni nič 100%, v nobeno stvar ne moreš tako verjeti, da se ne bi zgodila (tudi tebi, meni), zato ne bom vsak dan preverjala in se sekirala kod hodi. Kaj pa ti veš?, kaj sem mogoče rekla, da nisva imela nič pogovora….., In pa NIČ, pomeni, da se ni nič spremenilo po prevari, ja v začetku mi je bilo hudo, čas pa naredi svoje. Nisem več tako rosno mlada, še vedno pa dovolj lepa in privlačna, da se mi ne bi bilo treba bati, da ostanem sama. Kakorkoli, ni mi žal, da sva ostala skupaj, pa vi moralizirajte in pljuvajte kot hočete.
Čestitam, dosegla si največ, kar je mogoče! Zaupaš v svojo moč in življenje![/quote]
Za ostala….ko bi jaz bila tako zmožna tega,ampak čutim,da nisem in,da nikoli ne bom!!V srcu čutim,da jaz tega ne bom zmogla.Najhuje pri tem pa je,da ne najdem utehe v mojih dveh otročkih.Moja mama mi skos govori,da naj jih stisnem tudi takrat,ko mi bo najbolj hudo,ampak jaz takrat tega preprosto ne zmorem.Na tak način se ne znam potolažit..govorim izključno o tej situaciji.In tudi to me boli in žge.Ker me je to ranilo v dno duše in še dlje.Moja dva otroka,ki nista popolnoma nič kriva čustveno zapostavljam,sama sebe zalotim,da jima nudim manj ljubezni,ker imam sama probleme.Kako naj se tega znebim???
ne kvasi neumnosti. vsaka se zase odloči. ene ostanejo, druge pa ne. dajo stvari na tehtnco, pa se odločjo. moji sestri se je tut to zgodl in se je odločla, da ostane. ko sem jo uprašala, kako lahko, je rekla-preprosto. imam na izbiro, da bom čakala in bl mal verjetno srečala še kakšnga primernga. al pa ostanem s tem, ki je drgač ful uredu. in pr ta drugem se bom potem lih tako sekirala, ko ga kdaj ne bo doma, kot pr ta prvem ali pa še blj. in čist možno, da bi tut ta drug to čez en čs naredu. in kaj pol?? lahko pa clo ostanem sama. za to pa nism narjena. bi ful u depro padla, kao.
imam občutek, da ji je blo v začetku kr hudo, pa je kr dobr prenašala. je take vesele narave, k da je vzela vse mal tud skoz hec. zdi se mi, da se z svakom zdaj ful bolj štekata in on ji vse nardi. včasih clo preveč. po moje ji prav nč ne manjka. pa ta afera gor al dol.
pa si pol tut jst mislm, kva za enga id… bi lohka še dobila, č bi ga sploh. in kdaj bi ji blo pol boljš?
tko, da sm jst tut prej misla, da tega neb nikol odpustila. zdej pa nism več tko zihr. bi lih tko mal razmisla, pa vidla kaj bi blo zame boljš!
Varanja ni veliko zaradi ljubic, ki so za, ampak zato ker varanje dopuščate. Kot oseba z nickom ostala. In potem nas skuša prepričati kako je sedaj pomirjena, hkrati pa priznava da jo gloda črv in da ni več mlada. Ha ha ha, kako tipično. Pesek v oči prevarane ženske, ki se boji da bo ostala sama in najde tisoč in en izgovor da ji ni potrebno storiti nič. Že milijonkrat prebrano.
Nobenega ne želim prepričati, saj je od vsakega odvisno kaj bo sam naredil. Nimam kaj priznati, da me karkoli gloda, saj sem povedala, da si ne mislim vsak dan razbijati glave kod hodi in kaj dela. Na vsak način me nekateri skušate prepričati, da ni tako, kot govorim, saj gledate iz drugačnega stališča. “kako to boli”, čeprav zdaj razmišljaš in čutiš, da ti tega ne boš zmogla, bo čas pokazal svoje. Bodi močna.
ne kvasi neumnosti. vsaka se zase odloči. ene ostanejo, druge pa ne. dajo stvari na tehtnco, pa se odločjo. moji sestri se je tut to zgodl in se je odločla, da ostane. ko sem jo uprašala, kako lahko, je rekla-preprosto. imam na izbiro, da bom čakala in bl mal verjetno srečala še kakšnga primernga. al pa ostanem s tem, ki je drgač ful uredu. in pr ta drugem se bom potem lih tako sekirala, ko ga kdaj ne bo doma, kot pr ta prvem ali pa še blj. in čist možno, da bi tut ta drug to čez en čs naredu. in kaj pol?? lahko pa clo ostanem sama. za to pa nism narjena. bi ful u depro padla, kao.
imam občutek, da ji je blo v začetku kr hudo, pa je kr dobr prenašala. je take vesele narave, k da je vzela vse mal tud skoz hec. zdi se mi, da se z svakom zdaj ful bolj štekata in on ji vse nardi. včasih clo preveč. po moje ji prav nč ne manjka. pa ta afera gor al dol.
pa si pol tut jst mislm, kva za enga id… bi lohka še dobila, č bi ga sploh. in kdaj bi ji blo pol boljš?
tko, da sm jst tut prej misla, da tega neb nikol odpustila. zdej pa nism več tko zihr. bi lih tko mal razmisla, pa vidla kaj bi blo zame boljš![/quote]
no, to so pa res najslabši razlogi za ostat skupaj. Gre za ženske, ki enostavno ne znajo bit samostojne in pri takih je tudi čustvovanje pod velikim vprašajem.
ne kvasi neumnosti. vsaka se zase odloči. ene ostanejo, druge pa ne. dajo stvari na tehtnco, pa se odločjo. moji sestri se je tut to zgodl in se je odločla, da ostane. ko sem jo uprašala, kako lahko, je rekla-preprosto. imam na izbiro, da bom čakala in bl mal verjetno srečala še kakšnga primernga. al pa ostanem s tem, ki je drgač ful uredu. in pr ta drugem se bom potem lih tako sekirala, ko ga kdaj ne bo doma, kot pr ta prvem ali pa še blj. in čist možno, da bi tut ta drug to čez en čs naredu. in kaj pol?? lahko pa clo ostanem sama. za to pa nism narjena. bi ful u depro padla, kao.
imam občutek, da ji je blo v začetku kr hudo, pa je kr dobr prenašala. je take vesele narave, k da je vzela vse mal tud skoz hec. zdi se mi, da se z svakom zdaj ful bolj štekata in on ji vse nardi. včasih clo preveč. po moje ji prav nč ne manjka. pa ta afera gor al dol.
pa si pol tut jst mislm, kva za enga id… bi lohka še dobila, č bi ga sploh. in kdaj bi ji blo pol boljš?
tko, da sm jst tut prej misla, da tega neb nikol odpustila. zdej pa nism več tko zihr. bi lih tko mal razmisla, pa vidla kaj bi blo zame boljš![/quote]
Večina jih ostane iz obupa, občutka zapuščenosti, osamljenosti, nizkega samospoštovanja in (finančne ali čustvene) odvisnosti od moškega. Če že gre za to odločitev, da ostaneta skupaj, morata zadeve razčistiti, dati karte na mizo, osvetliti partnerske težave, se pogovoriti in nekaj spremeniti, kot pa da se delata, da nič ni bilo in raje z molkom ter zanikanjem zvezo vozita naprej, tako kot prej, saj potem vzroki za varanje niso odpravljeni, če ni bilo kvalitativnih sprememb v odnosu med njima.
Čestitam, dosegla si največ, kar je mogoče! Zaupaš v svojo moč in življenje![/quote]
Za ostala….ko bi jaz bila tako zmožna tega,ampak čutim,da nisem in,da nikoli ne bom!!V srcu čutim,da jaz tega ne bom zmogla.Najhuje pri tem pa je,da ne najdem utehe v mojih dveh otročkih.Moja mama mi skos govori,da naj jih stisnem tudi takrat,ko mi bo najbolj hudo,ampak jaz takrat tega preprosto ne zmorem.Na tak način se ne znam potolažit..govorim izključno o tej situaciji.In tudi to me boli in žge.Ker me je to ranilo v dno duše in še dlje.Moja dva otroka,ki nista popolnoma nič kriva čustveno zapostavljam,sama sebe zalotim,da jima nudim manj ljubezni,ker imam sama probleme.Kako naj se tega znebim???[/quote]
Poglej, vsak prevarani bi moral v svoji duši ponovno doseči mir, ravnotežje. To pa lahko storiš le z odpuščanjem. Vse kar piše “ostala” je res.
Zdaj si trenutno si v situaciji, ko ne razmšljaš racionalno, ker je bolečina prehuda,. Tudi nisi sposobna govoriti in misliti na kaj drugega kot na dejstvo prevare. V tebi pa kipi in se cikla cel kup intenzivnih čustev, v katerih prednjačijo obup, jeza, bes, maščevalnost, nemoč, ponižanje itd. To moraš dat skozi, traja nekaj tednov. Potem bolečina postane premočna in telo samo poišče rešitve, da se zmanjša. Teh čustev se ne znebiš tako zlepa, spet se bodo ponavljala, vendar posamično in počasneje.
Obrni se v sebe, dovoli da te boli, ugotavljaj katero čustvo prevladuje in se pozitivno osredotoči nanj. Vsako ima omejen čas trajanja. Počasi boš vklopila tudi razum in postajala vse močnejša.
Največja napaka, ki jo prevarani delamo je, da vizualiziramo šokantna dejstva (moža in ljubico v intimnosti) in si s tem prilovamo olje na ogenj. Odmisli. Dejstva so v tem trenutku nepomembna. Zelo pomembni pa so tvoji občutki, tvoja bolečina, ki ima svoj namen.
Kako pa sta se z možem pogovorila o prevari? Kaj pravi on? Obžaluje, da te je prizadel? Si želi življenja z družino? Česa mu ne verjameš? Poslušaj ga, kako opravičuje svoje dejanje.
Je zaljubljen? Je šlo zgolj za seks? (to moški pogosto rečejo, ker vedo, da bo ženo manj bolelo)
Če bosta skupaj stopila na pot rehabilitacije zakona, boš moža zasliševala, brezmejno in največkrat ostala brez odgovorov, ki bi te zadovoljili. Ker jih tudi on ne ve!
Otroci. Najbolj pametna poteza bi bila, da bi v dneh, ko se počutiš najslabše, odpeljala otroke nekam od sebe, morda k mami. Potrebuješ ta čas zase. Otroci kljub temu ne bodo nič prikrajšani, celo bolje je zanje, da niso prežeti s tvojo bolečino. Prosim, ne obremenjuj se s krivdo!!!
Žal tvoja mama nima prav. V otrocih NE SMEŠ iskati utehe, najti jo moraš znotraj sebe! Žal mi je, ampak moram ti povedat, da je mama popolnoma napačna izbira trenutnega zaupnika, ker ni nič manj prizadeta kot ti. Najdi si prijateljico, ki je bila ravno tako prevarana in rešila partnerski odnos. Ni je težko najti in rade se pogovarjajo. Cel kup modrosti vedo. Le da jih ti v tem trenutku še nisi pripravljena slišati. Zdaj bi si želela nekoga, ki bi skupaj s teboj kastriral moža. Napaka!
Napiši, kako potekajo dogodki in predvsem piši o svojih čustvih. Tu smo, da ti stojimo ob strani in pomagamo po svojih močeh.
@matjažko
Ga ni prevaranega, ki bi zadrževal svoja čustva, ki so tedaj v takšnem afektu, kot še nikoli. Redki so, ki jih z razumom obdržijo v razumnih mejah! Ko se afekt umakne, ko žalujemo, tedaj poteka proces medsebojnih pogovorov, razčiščevanj in dokazovanj. Takrat ni čiste resnice, je prikrojena. Prevarant bo skušal zadevo prikazati tako, da bo partnerja manj bolelo (ne zgolj zato, da bi rešil svojo rit), prevarani pa itak ne verjame ničemur, kar prevarani reče. Torej? V tem trenutku ni smiselno sklepati odločitev. Vsak se mora umakniti v svojo bolečino (tudi prevarant trpi!).
Šele, ko je huda bolečina popustila, sta se partnerja sposobna slišat, tedaj je čas za pogovore in nadaljnje korake. Realno zakonski par življenje vidi šele čez približno dve leti, če sta šla partnerja po poti osebne rasti, ki pa nima nič z iskanjem krivca, kaznovanja, maščevanja, temveč z odpuščanjem. Tedaj je čas, da partnerja postavita nove, trdnejše temelje.
Tvoje prepričanje je, da si morata partnerja garantirati, da ne bo nihče pogledal, če je trava na sosedovam travniku bolj zelena. Pravzaprav to prepričanje ni dobro, še manj realno! In je stvar mladih let, ko se bojimo izgube partnerja in se ne znamo soočati z življenjem. Zreli ljudje se ne omejujejo, pa ni rečeno, da zato skačejo čez plot. Zreli ljudje so se sposobni soočati s problemi.
Te razumem v dno duše. Ista vprašanja, iste dvome, ista nemoč…Vse to sem dala tudi jaz skozi v svojem življenju. Naj ti povem, čeprav se ti zdi nemogoče.. Boš preživela. Boš zmogla. Kaj vse ljudje zmoremo, pa se nam sploh ne sanja. Ne bo pa lahko. Verjemi. Midva sva ostala skupaj. Smo družina. Zgodilo se je pred dobrimi tremi leti. Tukaj ni čarone palice, s katero boš zamahnila in bolečina bo izginila. Če bo mož hotel, bo ostal. Ostal bo zaradi sebe, nikakor pa ne zato, ker bi to želela ti. Sedaj si pomembna samo ti. Ti, ti in še enkrat ti. Vse je pa na tebi, kako boš živela, dihala, se smeajala. Sebe moraš rešiti. Spoznati, da si samo ti tista, ki si lahko pomagaš, si daš vrednost. Vedi, da takšne ni, da si edinstvena, vredna ljubezni, življenja. Otroci so prehodni gostje. Težko je, da ne bodo trpeli, vendar če se le da, jih ne obremenjuj. Še prehitro bodo odrasli. Vedi, da proti volji neba noben, še tako trd napor nikoli ne zmaga. Če vama je z možem usojeno, da ostaneta skupaj, bosta, če ni, pač ni. Bo pa potrebna peklenska volja in še veliko boš morala dati čez, da se boš dokopala do tega spoznanja. Ne gre čez noč, vedi. Par let bo moralo miniti, da bo bolečina popustila, pozabila pa ne boš nikoli. Nikoli več ne boš isti človek, zapomni si. Vse kar lahko narediš je, da okrepiš sebe, si daš vrednost, spoznanje, da si vredna. Boš videla, ko se boš čez čas ozrla nazaj, boš spoznala, da je ta moment prinesel tudi nekaj dobrega zate. Da si se končno začela zavedati sebe, saj si nase pozabila. Ni bilo časa. Otroci, družina, služba..kje da bi sploh pomislila na kaj drugega. In seveda nekaj te je moralo privesti do tega, da te je stresnilo, saj to ni prava pot. To je bila pot od sebe, vedno pa nas vesolje pripelje do nas samih. Največkrat čez bolečino.
Kakor koli se bo razpletlo se bo tako, da bo pravilno. Sprejeti boš morala, tako kot sem jaz, da nič ni sigurno, nič ni samo naše. Samo mi smo sami svoji. Sebe bomo imeli vedno, zato poskrbi zase.
Veš, tudi meni ni bilo lahko in mi je še včasih grozno. Ampak vedno se potolažim sama, ker sem se naučila poiskati se nekje v globinah svoje biti. Mož v takih trenutkih lahko reče 1000 besed, pa ne bi bilo nikoli prav. Ko se nehamo bati, se zavedamo sebe, je vse drugo nepomembno…
Mislim nate in vedi, da te razumem..
srečno