Pravi prijatelj-ali ti še obstajajo?
Ti si sam zapisal dvoje: “pijača” in “sobota zvečer” v enem kontekstu… A tole po tvoje ni pitje? Nism vedela, da tekočina v kozarcu ne spada med pijačo po novem…
Mogoče pa tudi govoriš v kodah in je dotičnež razbral kaj drugega ob tvojem povabilu, se ustrašil ter posledično ni dvignu telefona ob tvojem klicu… who knows :)))[/quote]
ohohoho ti pa znas tudi bit duhovita izgleda.. 🙂 no dej še kako tako pametno napiš lepo prosim.. 🙂
pa bi te prosu če bi nehala spamat, ker niti najmanj nisi zanimiva.. 🙂
LP
ko si boš res zaželel prijatla ga/jih boš našel .zdaj pa iščeš nasvete v tej smeri zakaj se jih težko dobi in to tudi dobivaš nazaj……tisti, ki pa ti napiše kako se jih lahko dobi itd…. pa spet kontra udariš kako težko je vse skupaj……in spet poiščeš izgovore…..malo več poskočnosti….in zaupanja vase in veš vsem ne moreš biti všeč tako kot tebi niso vsi všeč …..išči išči in našel boš…ti se pa ustavaljaš vmes in imaš dolge postanke :-.) …….
Hey Matrix07,
moj komentar je bil namenjen predvsem temu, da z ljudmi, ki se ti ne javijo na telefon, ko se z njimi dogovoriš, pač ne moreš bit prjatu… in nism nič slabega mislila, ampak zgolj dobronamerno:) Zdej pa k bistvu- kje najdt prjatle?
– v šoli, (glede na to, da si 18 verjetno še hodiš v šolo.. je pa res,da je še en mesec do tja)
– pri hobijih
– internet
– preko sorodnikov, znancev…
– na kakšnem žuru
V nobenem primeru pa ne prideš do človeka in ga vprašaš a bi ti bil moj prjatu..ampak se spoznaš, začvekaš…pa pol če se zaštekaš greš na kakšno pijačo..pa pol se razvije prijateljstvo…
Se oproščam, če slučajno pišem stvari, ki so ti že jasne, ampak nimam nobene (druge) čarovnije…
Pozdravček!
Žal sem morala tudi sama preizkusiti temelje prijateljstva in ravno za osebo, za katero bi dala rokov ogenj in sem naredila marsikaj, se je izkazalo, da je pogorela na celi črti.
Hudo mi je bilo, ker sem morala poleg bolečine ob izgubi prebolevati še izgubo prijateljice, ki očitno to ni bila ali pa ni zmogla, to niti ni važno. Dejstvo, je, da so se naše poti razšle in takrat sem prvič podvomila v to, da pravo prijateljstvo res obstaja.
Sama nimam nobenega takega prijatelja, ki bi mu povedal ČISTO vse. Imam nekaj prijateljev, ki jih lahko prosim za pomoč, vendar selektivno. Pač je vsak za nekaj, če se izrazim malo grobo. Nimam pa enega za vse.
Zdaj veliko drugače gledam na odnose med ljudmi. In tisti, ki pišete, da vam na koncu ostanejo samo še Bratje in sestre in starši…ko boste tudi z njihove strani razočarani, pa boste hitro videli, da so tudi oni samo ljudje.
Ne obstaja samo en prijatelj za vse, saj smo si tako razlicni med sabo, ne moers najt se enega klona zase. Pac, sprejmes prijatelej take kot so, razlicni, saj se tudi sam razlikujes od njih.
Prijatelji so tudi samo ljudje in clovesko je kdaj koga prizadeti (hote ali nehote), ni fajn, ko se zgodi, samo to je cist zivljenjsko. Ker je miljon stvari, ki cloveka odvrnejo od zacrtane poti, miljon zadev, ki ga spremenijo, predrugacijo … verjetno tudi sami niste angelcki in ste kdaj tudi ze koga prizadeli, povsem nehote. Se pac pogovoris in razjasnis situacijo.
Da bi pa zaradi tega travmiral, ker te je nekdo prizadel, no, tako labilni pa menda niste. Ljudje prihajajo in odhajajo iz nasega zivljenja, ravno taki mi sami iz tujih zivljenj.
Ne pricakovat prevec, pa tud prizadeti ne boste toliko, ko se vam bo zgodilo, da se z nekom prenehate druzit.
To ni več nobena filozofija:
prijateljev ni več! Zakaj: zato, ker smo sami sebi zadosti, ker sta nas materializem in internet pripeljala do tega, da nikogar več ne potrebujemo. Pojdite malo po “nerazvitem svetu”, tam so še prijatelji. Zakaj? Ker se potrebujejo, ker sami ne bi preživeli dneva. Tam ima nekdo žebelj, drugi kladivo, tretji pa steno. In tako to gre. Mi pa, če kaj potrebujemo gremo v štacuno in rešimo problem. Človek se zamisli, ko mu je najboljši prijatelj serviser za pralni stroj, če ga kar ne zamenjaš ob prvi priliki.
No, no …
Dejstvo je, da prijatelji ne rastejo na drevesih, da jih ne utrgamo, ko jih potrebujemo. Ne moreš dobit “prijatelja” v paketu, ne da bi predhodno že sam česa prispeval k temu.
Se pa strinjam, da je dandanes preveč pasivnosti in nedoločenosti. Če sam nisi odprt v svet, potem ne pričakuj, da pride kdo s ključem in te odpre – sam se moraš.
In, kolikokrat ste naredili kaj dobrega drugemu, čist tako, ne da bi pričakovali povračilo? Najprej si vest izprašajte, koliko samo lahko ponudite, potem pa jamrajte, da ni ljudi, ki bi bili lahko vaši prijatelji – morda drugimi tudi sami niste.
Še obstajajo, redki so, ki jim je to res vrednota, ampak so. In tisti so največje darilo. Sama imam par prijateljic in prijateljev vrednih zaupanja, ki so z mano pripravljeni podeliti tudi svoj čas. Poklepetati z mano prek interneta ali telefona, če v živo ni možno. Čuti se njihova dobronamernost in tudi sama sem takim prijateljem prijateljica v pravem pomenu besede. Če je spoštovanje, zaupanje, skupni pogledi, razumevanje in iskrenost, potem gre.
Pri ljudeh, ki so mi mogoče bili včasih prijatelji, pa sem začutila, da so nekateri padli v skupino kolegi. S temi se prav tako občasno srečamo, ampak ponavadi je v ozadju že kakšen manj lep detajl, zaradi katerega ni več pravega zaupanja, lahko pa gre tudi samo za preveliko karakterno različnost. V prijateljstvu ni prostora za napol prikrite resnice, sta samo dve poti-si ali pa nisi prijatelj.
Ne vem ko berete moje komentarje, si verjetno mislite: “le kakšen pa mora biti on, da nima nobenega takšnega prijatelja”.. Meni so vedno govorili tudi tisti stari “prijatelji”, da se “zelo OK”, zabaven, komunikativen, dobronameren ipd. Moja mama mi je pa vedno govorila, da se preveč popustljiv in dober, tako, da je možno, da je tu moja napaka…
Imel sem v preteklosti zelo veliko prijateljev to še v OŠ, in še nekaj let v srednji šoli. Kasneje je vsak šel svojo pot in izgubili smo stike kot bi rekli čez noč … Kasneje so mi ostali trije, za katere sem mislil vse najboljše a se je kasneje izkazalo precej drugače.. Praktično kot sem že rekel naveličal sem se da sem vedno jaz kliciral okoli, če gre kdo ven in podobno. Vedno, ko so me potrebovali sem bil tam, ne glede na vse.. Vse je pa bilo drugače, ko je bila situacija obratna…
In rekel sem si: “ne hvala tega ne potrebujem več”, sem zaropotal in so mi precej zamerili saj me niso bili navajeni takšnega, ker sem bil vedno jaz tisti, ki je popustil. Po parih poskusih pobotanja so se umirili, in jaz sem morda tisti čas imel manjskrbno življenje…Nasploh se mi zdi, da se v teh kapitalističnih državah vsi ženemo za nečim in živimo drug mimo drugega, in tako kot je rekla naci poglejte malo slabše razviti svet..
Nihče ni rekel, da prijatelji rastejo na drevesih, takšne neumnosti zagotovo nisi od mene prebrala. Ja se zagotovo strinjam, da je prvo treba pod drobnogled vzeti sebe i svoj odnos do drugih. Ko vidiš, da si ga kje sam kresnil ti je to šola za drugič ipd..
Zakaj jamramo..? Ker govorimo golo dejstvo, da pravih prijateljev ni, ok so ampak jih lahko kamot na prste prešteješ.. Sicer, bi se pa na tvojem mestu tudi sam vprašal, če so ti tvoji ljudje, za katere trdiš, da so ” pravi prijatelji” res pravi… Mogoče si pa le ti do njih takšna… Razmisli malo in ne razburjaj se več za brezveze..
Sploh se ne razburjam, samo debatiram.
Odgovarjala sem na post od “naci”, ki je tako vehementno napisal, da pravih prijateljev ni, da gre za samo izkoriščevanje in potem v drugem stavku, da so prijatelji le v manj razvitih državah – a bejž no – torej nekdo, ki POTREBUJE drug drugega, je pa pravi frend? A s tem ne negiraš prvega stavka?
Sicer pa nisem nikogar obsojala ali bila pokroviteljska do kogarkoli, medtem ko Matrix07 v zadnjem prispevku si do me ne – torej nehaj s tem. Če ne znaš debatirat brez da bi osebno okarakteriziral pišočega, potem raje ne piši.
LOL 😀
En potrebuje neki od drugega, un pa neki od prvega in ti temu praviš prijateljstvo? :D[/quote]
Daj preberi še enkrat, če še takrat ne boš skapirala kaj je dotična želela napisat, preberi še trikrat, sej veš v tretje gre rado.. :)[/quote]
Prvič: 1 + 3= 4 in ne 3… Torej, čas je, da ponoviš matematiko…:)
Drugič: “kaj je dotična želela napisat”… Dotična ni nič želela napisat, ampak je kar napisala… 🙂
Tretjič: sm čist dobr razumela napisano… Očitno si pa vsak po svoje razlaga, kaj prijateljstvo je… V mojem svetu ti ni prijatelj nekdo, od katerega ti nekaj potrebuješ in on od tebe… in se pač zarad tega družiš, ker en od druzga neki hočta… Kar je napisala, je kolegialnost iz koristi… Zate, za njo in za večino je to pač prijateljstvo… Pa sej se ni za čudit, ko pa ljudje že kar vsakega bežnega znanca označite kot “prijatelja”… Point je samo v različnem dojemanju in pojmovanju oseb, ki nas obdajajo… that’s all 🙂
Men grejo pa lase pokonc, ko čist v vsako debato zvlečete države 3. sveta pa take in onake revčke …. povsem neprimerljivo. Kot da ne obstaja cel kup ostalih primerjav, o katerih je zmožno debatirat. To je tako, kot če bi primerjal motor spačka in motor Volvota.
Primerjaš tam, kjer se primerjati da, države 3. sveta imajo tako drugačno ozadje vsega, da so primerjave z njimi na splošno slepa ulica.
prava ljubezen, pravo prijateljstvo…večina jih je pravih doktorjev za odnose. za ene so prijatelji sposojevalnica avtov, denarja, imajo jih za brezplačno gradnjo hiše, za druge bi morali prijatelji zastavit svoje zdravje ali življenje…od prijateljev pričakovat žrtve je največji znak da mi sami nismo prijatelji ampak izkoriščevalci.
prijatelji so samo ljudje in ti nas lahko tudi razočarajo.takrat se res vidi koliko smo prijatelji – kajti prijatelju se tudi marsikaj oprosti ali spregleda. prijatelj ne more biti nekaj kar tudi sami nismo vedno zmožni biti. prijatelj je samo prijatelj ne pa nadčlovek.
@ena tuja: lepo si napisala.
Prijatelj je res samo človek in nas seveda lahko prizadane (kot tudi mi nehote prizadanemo druge, tudi najbližje). Tudi partner nas prizadane, pa to še ne pomeni, da nas nima rad.