Pravi prijatelj-ali ti še obstajajo?
Razočaranja so del življenja. Tudi jaz sem bila razočarana, ko mi nekateri, ki sem jih imela za prijatelje, niso stali ob strani ob mojih hudih trenutkih v življenju, in sem z njimi prekinila stike. Dolgo sem jih zamerila, danes jim ne več, verjetno drugače niti niso znali ravnati. Ne vem, se ne ukvarjam več s tem, nimam pa niti nobene želje po ponovnem obujanju stikov.
Pravi prijatelji pa vseeno obstajajo. In jaz jih imam.
Mnja, bi bilo zanimivo vedet, kako ti to uspeva… Kr jst opažam, da od ljudi, ki se v bistvu poznamo že par let, a o men ne vedo praktično nič, dobivam feedbacke kako mislijo, da počnem stvari in živim lajf, ki ga v resnici sploh ne živim… Včasih me prav presenetijo s kakšno izjavo 🙂 Ampak je pa spet tko, da ko mi dajo vedet, da kao oni vedo, da jst počnem neki, jim nikoli ne rečem, da tega ne počnem, ampak jih pustim dalje v veri, da tako je… 🙂 Ja, in tko pol ti ljudje mogoče celo mislijo, da me poznajo… V resnici me pa ne, ker “poznajo” samo tisto kar so si sami izmislili, jst pa itak nism tega potrdila ali ovrgla 🙂
Drgač je pa tko, da čim manj o sebi poveš, tem manj je možnosti, da bo to nekdo nekoč porabil kot orožje proti tebi… Še tako trdna, lepa in dolgočetna prijateljstva, se pogosto končajo v sovraštvu… Nikoli pa ne trdim, da ne obstajajo tista prava prijateljstva, ki so po mojem zelo maloštevilna, ampak jst samo pravim, da sm vn iz igre prijateljstev in jih ne sklepam 🙂
flo
V prvi vrsti je treba ločiti prave prijatelje in prijateljice, ki so zelo redki, in dobre znance in znanke, s katerimi se tudi družimo, klepetamo, si izmenjujemo drobne usluge in pozornosti, vendar se obenem zavedamo, da to ni pravo prijateljstvo.
Ko srečamo pravega prijatelja ali prijateljico, moramo čutiti, da je zaupanje, pripravljenost na druženje, ali pomoč, obojestransko. Če smo v stiski, rabimo kakršnokoli pomoč, nasvet, je pravi prijatelj vedno pripravljen pomagati, prav tako smo tudi mi pripravljeni na enake usluge. Če je ta pripravljenost samo enostranska, potem to ni prijateljstvo ampak izrabljanje nekoga, ki smo ga narobe ocenili.
Zato moraš biti pri ločevanju neključnih znancev pravih prijateljev bolj pozorna, kdo je kaj!
Upam da bos tako kot jaz nekega dne le spoznala zelo dobrega prijatelja! Ne smes se kar tako dat.. 🙂
Glej, ne štekaš… kot prvo, jst ne iščem nobenega frenda, okay?
In v mojem lajfu so določene osebe, katerim sm pripravljena marsikaj storit in jim ponudim pomoč tudi, ko lih ne prosijo oz. si ne upajo… Pa še vseeno teh oseb ne štejem za frende, nekateri mene, sam to je njihova stvar… Prav tko ne pričakujem od njih, da mi bodo vrnili uslugo oz. da bi bili na mestu, ko bi jih jst potrebovala… Ker itak skoraj 100% ne bom šla do teh oseb in jih prosila za pomoč… ali karkoli…
Tem ljudem tudi prisluhnem in svetujem, ko so v stiski… V obratni situaciji se pa nanje jst ne obračam s svojimi problemi, ko jih imam…
Prijatelji, ki jih jst pojmujem kot prave prijatelje, si delijo veselje, žalost… karkoli pač pride… Ampak jst pač ne delim… pa čeprav so mogoče čist ok ljudje, vredni vsega tega… Men je bolje zdaj k živim tko k pa prej, ko sm probleme delila :)))
imam. eno in enega. tista ena je še iz vrtca. pa je prišlo obdobje, ko sva se precej manj družili, ker sva si po naravi in po interesih precej različni. in potrditev dobiva druga od druge vedno takrat, ko ni čas za smeh. za smeh je namreč vse polno ljudi okoli nas… pa tudi, ko ti kaj rata so ljudje, ki te hvalijo in so ljudje, ki ti rečejo; pejt v rit, spet te ne bom nč vidla.
meni se zdi bistvo prijateljstva v tem, da ti nekdo pove tisto, kar misli in ne tisto, kar bi rad slišal.
tisti en pa je ‘posvojen’ in je prišel kasneje.
sem pa imela nekaj časa nazaj izkušnjo, ko sem mislila, da se plete prijateljstvo… pa je zdržalo le do prvih črepinj. škoda. ni pa bilo ne prvič in verjetno tudi ne zdanjič.
Prijatelja spoznaš v nesreči, pravijo. Ali še bolje, v nesreči se sovražnik ne skriva.
Takih ki bi se pa samo kratkočasili, takih je pa veliko, prijateljev in prijateljic. Takih ki bi radi da si jim ti prijatelj, oni pa kakor se jim zdi, takih je veliko. Gorje če ti nisi njihov, to si pa baraba pokvarjena.
Malo ljudi sem imela za prijatelje in še s temi sem bila previdna. Svojih najglobjih, intimnih težav hvalabogu nisem trosila med njih, v sili, ko mi je bilo najbolj hudo, pa sem spoznala, da niti znaci niso bili, kaj šele prijatelji.
Dve “prijateljici” sta zapustila moža, midva z možem sva jim stala ob strani in pomagala, lepega dne pa si je moj omislil ljubico in moji prijateljici, ki sta izkusili vso hudino sta ga skoraj podpirali.
Spoznanje kakšni so ljudje je bilo boleče.
Bilo mi je hudo, z njima sem na dober dan, če bi bile skupaj si ne znam predstavljati kaj bi se pogovarjale, sprašujem pa se aali je z menoj kaj narobe, da niti jezna nisem na njih, le odmaknila sem se.
To so ljudje!
Zavidam tistim, ki imajo prijatelje, kakršne mislim, da bi morali biti.
Živjo,
jaz imam ene par res pravih prijateljev s katerimi smo skupaj dali skoz tako hude kot lepe stvari in so se mi že večkrat dokazali, da so res pravi. In kot mi dajo vedt, tudi jaz njim:) In marsikdaj, ko sem kej “travmirala” sem si mislila…pa sej mi ne more bit tako hudo v lajfu,če imam take ljudi okrogo sebe. Predvsem bi rada poudarila, da je prijateljstvo odnos za katerega se je treba trudit, na njem neprestano gradit, včasih tudi potrpet in se čemu odpovedat in kot je bilo že napisano..ti se moraš trudit bit prijatelj..
Pri prijateljstvu ne gre (le) za to, da nekomu zaupaš najintimnejše stvari, al pa da mu lahko jokaš ko ti je bed (čeprav je seveda tudi to ful pomembno), ampak to, da si z nekom povezan, da te pozna, da je zraven, ko se maš noro in ko je naokoli sama tema.. da ve kaj razmišljaš…da maš cel kup skupnih nepozabnih zgodb,itd. itd. ah ja…. zdej sm se čist zasanjala in me je kr prijel, da bi vsem napisala sms, da jih mam rada:)
Tako,da Matrix07, SAM NE OBUPAT, ker je imet prave prijatelje res neki najlepšga!! jaz sem svoje spoznala v srednji šoli in na faxu, tako spontano in nenačrtovano…prepričana sem,da boš imel še veliko priložnosti, da koga spoznaš…
Veliko sreče ti želim in lep dan vsem!
A ti te ljudi s katerimi kratkočasiš imenujes kot prijatelje.. ? Sorry jaz jih ne!!
@Petica res zelo lep komentar. Hvala!! 🙂 Lepo se še imej naprej.. 🙂
Tudi jaz sem mnenja, da pravega prijatelja še bolj kot v nesreči spoznaš v sreči. To pa zato, ker ti bo zares pravi prijatelj privoščil najboljše v življenju in bo srečen tudi ko boš ti srečen. Pa mi je še kako dobro znano, da v nesreči vidiš, kdo je res tisti, ki mu lahko zaupaš, ampak obstajajo tudi ljudje, ki lažje poslušajo tvojo zgodbo o neuspehu kot o uspehu.
kam bi uvrstili takšne xy, ki te v nesreči še malo pohodijo, pametujejo, obsojajo, so na strani močnih. v sreči pa se ne znajo veselit s tabo, bi uspeh pripisali sebi, povedali, da bi sami bolje naredili. eh, poka po šivih, resničnost se kaže, že dolgo, pa ne znam odit. kot da se zbujam iz enih morastih sanj in v polsnu ne želim videti, da je dan, da je vse to res.
pa tiste druge yx, ki mislijo, da se lahko v vsako stvar vtaknejo. ki me prekinjajo, ko sem sredi pogovora s kom, preusmerjajo pozornost, da potrebujem res izredno veliko moči, da ostanem pri tem, kar želim. za kaj gre v tem primeru-za postavljanje mej preveč vsiljivim ljudem, ki ne vedo, da nismo lastnina drugih in da nimajo pravice delat teme tam, kjer je svetlo?
Ko odrastes…so tvoji pravi prijatelji le se bratje in sestre. vsi ostali odpovejo…to se spoznala sama iz lastnih izkusenj…’pravi’ prijatelji se sicer ob neprijetni novici namrdnejo in recejo: ojoj, to je pa res grozno, naredi pa ne nihce nicesar. upam, da imas brata ali sestro. to v odraslem svetu nekaj pomeni. imas tudi starse, ki pa jih enkrat tudi ne bo… torej brat / sestra…bodi dober do njih…se jih bos potreboval 😀 in oni tebe 😀 kri ni voda, res ne!