porodna bolečina
Zdravo!
Moram ti povedati, da je moj prvi porod potekal izredno lahko. OD prvih popadkov pa do poroda je poteklo le 2,5 ure, kar je izredno hitro. Seveda je bila bolečina prisotna, ampak oba z možem – bil je zraven – sva komaj čakala, da vidiva najino hčerkico. Ko pa dobiš otroka na prsi in v objem, se vprašaš ali te je sploh kaj bolelo. Kasneje so me še šivali, ampak meni se je mudilo le k moji zvezdici, tako da tudi teh bolečin nisem kaj dosti čutila.
Samo ne postati panična ko se bodo začeli popadki.
Valerija
Rebeka – takole gre to – samo ena značilnost je – pri vsaki gre drugače.
Meni osebno je najbolj pomagalo to, da sem se osredotočila na druge – zunanje dražljaje (masaža hrbta, dihanje, ki ga sploh propagirajo) takrat, ko je bilo najtežje. Dajo ti tudi masko (ki mene osebno kar dobro “zadane”), ki pa pri nekaterih povzroči le slabost, pri zadnjem porodu pa sem dobila tudi anestetik v žilo (nič močnejšega, kot ene pol litra refoška – je rekla sestra in prav je imela). Meni se ni zdelo tako grozno, da se ne bi dalo zdržat, sploh če si celo zadevo predstavljaš kot pot k cilju – da ti stisnejo v naročje tvojo štručko. Odkrito povedano tudi ne vem točno, koliko časa so trajali tisti najhujši popadki, ker nisem gledala na uro. Če se le da vmes spregovorite kakšno “normalno ” besedo z vašo babico in sestrami (ali možem), rade poklepetajo, ker vedo, da tako pomagajo prenašati bolečine. Povprašajte jih po namenu ali celo delovanju kakšne aparature, ali pa karkoli drugega – verjemite mi, da prijazna beseda naleti na prijazen odgovor. Nekako sem mnenja, da je tudi njim prijetneje delati z umirjeno bodočo mamico, ki je dobro informirana a jim obenem ne soli pameti, tako, ki zna z dobro voljo stisniti zobe in ne jamra ,če ni res hudo. Seveda govorim iz svojih izkušenj, verjetno pa ima vsaka svojo zgodbo, nekatere tudi zelo grenke in žalostne.
Kar se tiče epiduralne anestezije pa kolikor vem gre takole – pri nas se praktično ne izvaja, predvsem zato, ker zahteva prisotnost anestezista, ki jih pri nas seveda primanjkuje. V tujini je bolj ali manj splošna praksa, se pa ves čas pojavljajo raznorazne srhljive zgodbe o posledicah, raznoraznih “zašuštranjih” in kar je še podobnih štorij. Nekako mi to ne gre skupaj z vse močnejšimi gibanji za naraven porod, naraven začetek, porod brez nasilja, aktivno vlogo porodnice in kar je še takšnih usmeritev. Treba se je namreč odločiti ali eno ali drugo. Naraven in otroku prijazen porod pač boli – od nas pa je odvisno kako to bolečino sprejemamo.
Nekaj od teh “naravnih”variant ljubljanska in postojnska porodnišnica že omogočata, pred leti je bil v Kranju zelo moderen porod pod hipnozo (nimam pojma če to še obstaja, tudi nobene ne poznam, ki je to dala skozi). Izbire je torej kar nekaj, želim pa vam, da si najdete varianto, ki vam bo najbolj ustrezala. Zapomnite si le eno – ko bo zadeve konec, kakršnakoli že bo, boste najsrečnejše bitje na svetu – tega se veselite in z veseljem pričakujte ter pozabite na strah.
LP tinca
Tudi moj porod je bil kar hiter, ampak toliko bolj aktiven. Rodila sem v celoti z umetnimi popadki v treh urah in pol. Pošteno povedano, pri vsej veri v to, da zmorem in da itak ne bo nobene krize, me je takoj na začetku malo zgrabilo, da ne bom zdržala naslednje pol ure, saj so si popadki sledili skoraj brez odmora s konkretno intenzivnostjo. Glavno vprašanje, ki se mi je porajalo, je bilo, kako zgleda “finale”, če je začetek tako pester?! Pa je bil ta začetek hujši kot finale – umetni popadki seveda ne delujejo tako kot naravni – postopoma. Oz. morda celo, če so dovolj blagi…pri meni je bilo tako, da pri začetni dozi nisem še nobenih hujših bolečin čutila, po podvojeni dozi pa je vse precej zdivjalo.
Kakorkoli…po uvodnem strahu, da ne bom zdržala do konca, sem se umirila, pridno uporabljala masko, pa še tisto “za pol litra refoška” dozo proti bolečinam sem dobila, in povem ti, kadarkoli bi šla spet rodit…se splača doživeti tisti konec, ki je nov začetek – rojstvo novega malega člana naše družbe. Res se.
Le pogumno, boš videla, da bo šlo.
A.
Je res, da gre pri porodu za bolečino, vendar pozitivna nastrojenost in pogum vse skupaj močno omilita. Takrat šele vidiš česa vsega si sposoben, če si nekaj zelo želiš, kar je name zelo dobro vplivalo tudi pri drugih stvareh v življenju. Ob misli na otročička, da tudi njega boli, pa sem dobila dodatno moč in željo da stvar čimprej končam . Zelo mi je pomagala tudi knjiga Ajre Miške Šepet življenje.Se že veselim naslednjega poroda in ti trenutki od prvega do zadnjega so najlepši v mojem življenju.
Ljuba moja,
kakor pri kateri. Zamašek se mi je izločil zjutraj ob sedmi uri (ni bilo bolečin), slutnja pa je odložila izlet na Dunaj in božične lučke.
Cel dan sem bila ful aktivna, zvečer pa je izcedek postal rahlo roza. Bolečine so se pojavljale kot pri laaaaaaaaaaaaaaahki menstruaciji. Najprej na 10 in potem 5 minut. Ker mi ni bilo jasno, če to zaradi premalih bolečin sploh popadki so, sva si jih z ljubim zapisovala, časovni razmiki pa niso bili enakomerni. Preverjala sem pri mami, še enkrat preverila po knjigah, kaj popadki so…
Neprijeten občutek (ne pa bolečine) je trajal od 8. ure zvečer do 10.45. Potem pa mi je odtekla voda. Kaos, fuuuul boli, ljubi pa ful paničen, zakaj se nisem prej skidala v bolniščnico. Ko sva sedla v avto (komaj sem zmogla stopnice) so popadki sledili na tri minute, voda pa je tekla po sedežih. Dihala sem po navodilih neke ženske revije za prvo porodno dobo. In ni pomagalo.
Ob prispetju v bolnišnico mi niso verjeli, da bom verjetno kmalu rodila, tudi sama sem bila mnenja, da bo za prvič trajalo cca 15 ur, sploh ker imam ozke boke. Ampak po CTG (babica je rekla, naj diham drugače – signal za drugo porodno dobo) in ginekološkem pregledu (ob bruhanju od bolečin, glavica z laski pa se je že videla) sem v trenutku bila v porodni sobi (predstavljaj si, ko te boli do konca, se tuširaš, sediš na leseni klopci v čakalnici, med ginekološkim pregledom imaš 3 popadke). Vztrajala sem pri sedečem položaju, kljub nasprotovanju babice (obrnjenja na stran sem bruhala). Mislim, da je zaradi takega položaja steklo tako hitro, rodila sem ob 1 ponoči, brez raztrganja, brez šivov. Ker sem bila pridna in poslušala babico, kdaj pritisniti in kdaj zadržati.
Nauk:
hodi na aerobiko, delaj vaje medeničnega dna in sploh vzdržuj kondicijo
ob popadkih zdrži v pokončnem položaju, kolikor dolgo moreš
poslušaj babičine nasvete glede dihanja
poslušaj in z vso silo se potrudi zadržati in pritisniti, ko ti to povejo
ko misliš, da ne gre več, da boš kar umrla, pomisli na kepico v trebuhu, na občutek, ko najdeš smisel, ko ti toplega, mokrega otroka pritisnejo na prsi.
Vso srečo,
ni tako hudo
Jaz sem rodila 4 ure po tem ko mi je odtekla plodovna voda (brez bolečin – slišala in čutila sem samo “pok”):
po klistirju v porodnišnici sem dobila svoje popadke (ki so bili podobni menstruaciji – nič hujšega oz. ne tako hudo, kot sem pričakovala),
v porodni sobi sem bila 1 uro,
rodila sem v polsedečem položaju – kar je pravi balzam (v alternativni sobi, zaradi težev s hrbtenico) brez umetnih popadkov, protibolečinskih dodatkov (ker so mislili, da bo to trajalo in trajalo) ter brez rezanja presredka,
in imela sem srečo, da je bil moj mož zraven in je poklical babico – drugače bi rodila kar sama (so pozabili na mene – ker sem bila ob prihodu v podrodnišnico odprta komaj 2 cm in so moji mami po telefonu rekli, da bo trajalo še vsaj 8 ur).
Osebno je meni pripomogla dobra psihična pripravljenost in pozitivno razmišljanje do konca. Bolečina je sicer najbolj ostra v zadnji fazi, ki pa je hitro mimo in res vse pozabiš, ko dobiš toplo štručko na trebuh in ti srce zavriska od veselja.
Takoj grem še enkrat rodit – ni problema.
Barbara
Tudi jaz mislim da je neka pozitivna naravnanost dobrodošla. V neki reviji sem prebrrala, kako se mamica med popadki pogovarjala s svojim otrokom in mu zagotovila, da pride v ljubečo družino, da si ga želi, da komaj čaka da ga vidi… Če razmišljaš o tem nimaš kaj zgubiti. Vsak popadek je bližje koncu in popadki so v bistvu naši prijatelji. Na srečo sem se jaz odprla 8 cm brez zelo bolečih popadkov in sem trpela le kakšno uro. Ta čas pa se da preživeti s pozitivnimi mislimi, kakšnih 10 ur takole trpeti pa je verjetno druga zgodba. Epiduralna pa se mi ne zdi idealna, kajti injekcija v hrbtenični kanal ni ravno nedolžna. Zakaj bi si povečevala tveganje da gre še kaj dodatnega narobe, če porod poteka dokaj normalno? Drug problem pa je anastezist, ki ni vedno na razpolago. Razmišljaj raje o klasičnem porodu in imej epiduralno kot resnični izhod v sili. Pa srečno!
Pozdrav!
Jaz sem imela malo drugacno izkusnjo, pa se je vse lepo izteklo.
Ze zjutraj mi je odtekla voda, ob 9-tih smo bili v porodnisnici, ob 11.15 sem bila v alternativni sobi – ju hu hu – imela sem radio, pa vse tiste zoge, ta-boljsa postelja… Dobila sem svoje popadke, stopnjevalli so se, potem pa so zaceli pojenjati. Odprta sem bila malo. Tako sem ob stirih dobila prvo flaso oksitocina (se prej sem dobila infuzijo), potem se eno, ampak nisem se odpirala, probala je babica se rocno, joj kako to bolelo, popadki so bili ze na minuto in so trajali min in pol, pa se nisem odprla vec kot za 5 cm. Dobila sem dolantin, pa sem samo bruhala, izmucena pa tako, da niti govorit nisem mogla. Od dvanajstih ur lezanja na bokih me je vse bolelo, mogoce celo bolj kot popadki. Ampak lahko povem, da nisem obupala vse do konca, v materinski soli so nas super naucili, kako je treba dihati in se sproscati, pa je slo. Upala sem na naravni porod vse do konca, ampak koncalo se je ob pol dvanajstih s carskim rezom. Vec kot 16 ur po tem, ko mi je zacela odtekat voda.
Vse pa je biilo pozabljeno, ko mi je setra ob kaksnih stirih zjutraj povedala, da imam puncko in potem mi jo je za nekaj minut celo prinesla v posteljo. Nisem je mogla pestovati, saj sem v eni roki imela infuzijo, na drugi pa so mi non-stop merili pritisk. Ampak toplo mi je bilo pri srcku in komaj sem cakala jutro, ko je prisel novopeceni ocka, da sva ji dala ime. In ko so mi zjutraj prinesli mojo Zalo, mi je sestra ravno merila pritisk in se nasmejala, saj ko sem zagledala Zalo, mi je pulz poskocil.
Zdaj je stara ze dva meseca in pol, sploh se vec ne spomnim na porod, ostala je le bolecina v ozadju, da se moja puncka ni mogla roditi normalno v poltemi, namesto pod reflektorji, da je nisem mogla takoj objeti in stisniti… Najprej sem se dolgo casa pocutila krivo zaradi tega, ker nisem “pravilno delovala”, ampak potem sem ugotovila, da je se veliko, kar ji lahko dam.
Zelim ti prijetnejso izkusnjo, ampak vidis, kakor koli se stvari ze razvijajo, pogumno in zaupaj babicam in zdravnikom. Nagrada za trud, ki te caka je neprecenljiva!
Uf, sem se pa olajsala.
Srecno!!!!
Vesna
Pri ženskah s prekomerno telesno težo res obstaja večja nevarnost komplikacij: tako pri carskem rezu kot pri vaginalnem porodu.
Kar se tiče lastnih izkušenj, se lahko kategoriziram med vitkejše ženske (47 kg, 162 cm). Z iztisom nikoli nisem imela nikakršnih problemov, v dveh primerih sem rodila brez kakršnekoli poškodbe presredka, porodne teže otrok pa so bile 3440, 3180, 3680g.
Pozdrav!
Soimenjakinja
Na porodno bolečino se moraš samo dobro psihično pripraviti, da te ne vrže iz tira. Kar se tiče tega, kjer povsod piše, da je to podobno močnim menstruacijskim bolečinam, pa se s tem ne strinjam, ker sem jih res pričakovala, vendar je to povsem nekaj drugega. Boli namreč čisto spodaj, ne v trebuhu, in v spodnjem delu križa naenkrat. Sicer pa ni tako hudo. Tudi sama sem rodila hitro, čeprav prvič, v treh urah in sicer sem se odprla tako hitro (od 1 do 10 cm v 2,5 urah), da mi sploh niso dali nič proti bolečinam in ni bilo tako hudo, da ne bi bilo za ponoviti. Če nama bo z možem uspelo, bova to ponovila še 2x.
Torej veliko sreče, dobre priprave (dihanje!) in brez panike. Če je le mogoče, naj te spremlja mož, ker to pa res ogromno pomeni.
Branka
Jaz priznam da me ja ker bolelo, pa nisem občutljive vrste.Lahko bi ti rekla, da me ni in bi lagala,vem pa da rodi vsaka čisto drugače.
Jaz sem zvečer ob 7 začela dobivati popadke, ki pa sploh nisem vedel da so pravi, ker sem že prej imela lažne in so bili podobni, rahle bolečine v trebuhu, kot pri mensturaciji in tokrat je bilo tako ampak ti so trajali do 23 ure, sko ampak so bili vedno rahlo močnejši in še ful čudno sem se počutila, še vedno pa si nisem mislila, da je to tisto.Ko pa sem šla ob polnoči na wc, sem videla na hlačkah sluzast rdeč izcedek.Takrat pa sem vedela da gre zares,in sem se ful ustrašila.
V porodnišnico sem prišla ob 2 ponoči ko so bili popadki na 5 min, ampka ne dovolj močni.Potem traja vse skupaj, sprejem, tuširanje, CTG,…meni so predrli da mi je voda odtekla, sama sem zahtevala klisitir, kar mi je bilo potem žal, ker ni šlo nič ven, samo matrala sem se na stranišču s popadki in čisto sama, sedenje pa je bilo težko.
No potem sem šla na tisto mizo, kjer so babice ugotovile, da nimam dovolj močne popadke, odprta pa sem bila čisto malo.
Dali so mi umetne ki pa so mene zelo boleli, zdelo se mi je vsak hujši, pa čeprav sem dobila prtoi bolečinam (ni mi pomagalo).Po resnici povem, da sem skoraj vse moči porabila med popadki,ampak sem bila pridna, in sem pravilno skoz dihala, kar je zelo pomagao meni in otročku.(Samo dihaj skoz in tako kot ti reče babica).
No rodila sem potem ob 10 dopoldan.Povem ti pa da me sam iztis (porod) otročka ni bolel, ker sem ga komaj čakala, da ga vidim,samo moči nisem imela za iztis in še moj sinček je bil velik in je imel veliko glavo, tako da je šel težko ven.
AMPAK ko ti ga položijo na trebuh še celega takšnega ko pride ven in ko ga začutiš na svoji koži, se on pomiri in jaz sem tako jokala, ker je to nepopisen občutek.Res smo srečne da lahko to doživimo ker zame in za moža, ki je bil zraven (brez njega bi bil porod še težji), je bil to najlepši dogodke v življenju.
Srečen porod ti želim in vleiko veselja z novorojenčkom.
Tudi jaz imam s porodom lepo izkušnjo, saj sem bila v porodni sobi le 3,5 ure,pa še prej bi lahko rodila, če ne bi oklevala glede umetnih popadkov. Slišala sem, da zelo bolijo, ampak mene niso kaj dosti, sicer sem pa dihala v masko, kar fino pomaga. Vem da ni vse od tega odvisno, ampak mislim, da zelo pomaga, če si optimistično naravnana.Jaz sem šla rodit trdno prepričana, da ne bo nobenih problemov in da bom z lahkoto rodila. Je pa res, da sem v nosečnosti pridno telovadila- mogoče tudi to pomaga. Pa res je fino, če imaš partnerja zraven. Čas tako hitreje mine, saj babice ni ves čas v sobi,poleg tega sem čisto na koncu registrirala samo njegov glas, ki mi je ponavljal babičina navodila.Kot vse ostale se pa tudi jaz strinjam,da vse pozabiš v trenutku, ko ti položijo otroka na trebuh.Vso srečo!