Pozdravljeni.
Star sem nekaj nad 30 in preživljam grozo svoje mladosti,ki je iz dneva v dan hujša.O tem kaj vse se je dogajalo pri nas doma,bi lahko pisal nekaj ur.Odkar znam za sebe je bil oče(ga ne priznavam)velik pijanec in surov človek,ki nas je pogosto preganjal ko je prišel ponoči domov in če bi nas dobil bi nas poklal.Moje življenje je uničeno,kako lahko živim ko pa sem priča takim norostim..da mi je hotel oče pred očmi ubiti mamo z sekiro,če le te nebi pravi čas skril..Sam do 30 nisemm nevem koliko pil..zadnjih nekaj let pa propadam-dobesedno v alkoholu izguba službe,depresija,sovražnost..tuddi z sovrstniki nisem v preteklosti navezal prijateljsstva,enostavno do 18 leta nisem smel ven,da bi navezal stike..postal sem zaprt sam vase..sedaj ko sem sstarejši pa drugega kot gostilne nisem poznal,pa še tak začaran krog odvisnežev sem postal..ŠKODA DA ŽIVIM..Sedaj po novem letu sem se odločil da ne bom pil več čisto nič..Zanima me kako dolgo lahko jaz to sploh zdržim..Kako naj se otresem vseh bedarij,ki sem jih v javnosti naredil?Po maminih besedah tako piti več ne morem dolgo,potem pa se začnejo težave z zdravjem..Nevem zakaj me vsaa okolica obsoja,a noben se pa ne vpraša,ZAKAJ je tako..Rabim pomoč..hvala.
Veliko sreče in zdravja vam želim v novem letu.

Dragi Obupan,
redko se ljudje vprašajo “zakaj”, preprosto na podlagi videnega obsodijo in zaključijo z raziskovanjem naprej. Takšna je večina in ne delaj si utvar, da boš naletel ravno ti na odprta ušesa in široko srce, ki te ne bo obsojalo.

Sedaj pa tako… Rekel si, da si se odločil, da ne boš več pil. To je dobra odločitev, ampak vedeti moraš zakaj si se tako odločil, ker drugače bo prva težava odnesla tvoj plemenit namen.
Poleg tega, da si najdeš, bova temu rekla MOČAN MOTIV, potrebuješ še rezervni načrt, kaj boš storil, ko te bo pograbilo, da bi se ga nacedil. Torej, kaj boš naredil? Lahko koga POKLIČEŠ, greš na POGOVOR. Obstajajo skupine za samopomoč, kjer iz tedna v teden nabiraš energijo, da lahko vztrajaš. Samemu ti bo težko, ni pa nemogoče, so mnogi že dokazali.
V vsakem primeru pa bi ti svetovala, da si najdeš neke vrste pomoč, ker vse kar opisuješ, je preveč za enega zdravega in močnega človeka. In vse kar se je nabralo v vseh letih, od kar si se rodil, bo skozi čas še močneje sekalo ven. V takih tretnutkih bo izredno pomembno, da boš ob sebi imel strokovno pomoč.

Star si 30 let, čas je, da se vzameš v roke in se vprašaš, kaj želiš od življenja. Če nič, potem si bil s pijančevanjem že na pravi poti. Ampak glede na to, da si se oglasil tukaj in iščeš pomoč, verjetno nekaj le pričakuješ. In v tem primeru bi ti dala priznanje in pohvalo in te vzpodbudila, da ČE SI PREŽIVEL VSE STRAHOTE KOT OTROK, boš premagal tudi alkohol, pa naj terja veliko časa in veliko energije. Ampak kaj drugega ti preostane, če želiš čez pol leta, 1 leto, tri leta, 10 let pogledati nazaj in reči: “Matr, bilo je vredno!”
Zgub, ki ne poiščejo nasvet in pomoč za sebe in svoje bližnje je veliko. Ti nisi med njimi. Ok, kaj boš izbral? Začni.
V pomoč: http://med.over.net/forum5/read.php?261,6584206

Hvala vam!Zelo lepo ste mi vse skupaj napisali.Nekako mi je še uspelo predstaviti svojo težko pot v anonimnosti,ampak da bi sedaj šel k zdravniku,se javno izpostavil temu,ne vem-ne vem če bom imel toliko moči.Bi zelo rad pa nevem kako naj začnem,poleg vsega tega pa bom mogel še dolgo čakati na čakalno vrsto.Samemu pa se mi stanje sedaj ko ne pijem tretji dan že tudi poslabšalo..Naraščanje živčnosti,veliki problemi z spanjem.Kajti o svojem otroštvu bi lahko povedal še kar nekaj slabih stvari,ki sem jih mogel prestati..Pa še nekaj,kako bi lahko človek z vsemi travmami iz preteklosti bil v kolektivu,kjer je ogromno zahrbtnosti,favšije in še kaj..Ne jaz tega nisem zdržal,udarilo je iz mene,naredil sem bedarijo,sedaj sem na cesti brez dohodka.Okolica pa govori o meni,saj se mu je vtrgalo..Najraje nebi o vsem tem govoril nikomer,ampak zavedam se,da propadem čisto če se nebom poskusil rešiti sedaj..SEM LADJA,KI TONE VSE GLOBLJE..Prej ko me pobere,stiskam moč iz sebe,samo da bi vse skupaj rešil in nekomu dopovedal,da me je ta služba ubijala..Samo kako?Pa še nekaj,moj “oče” nikoli ni priznal da je bil pijanec,za vse smo bili krivi drugi in še zdaj je tako, da sem za ves svoj kaos kriv jaz in ne on..(po njegovem je tako)..lahko pa bi še še pisal grozne stvari o sebi iz otroštva,tudi o tem kako me vrstniki nikoli niso sprejeli pa še..Boste rekli grozno,a se lahko sploh še kako rešim?,ali pa je moje življenje zavoženo!
V upanju na vašo pomoč,se vam iskreno zahvaljujem.

Pozdravljen, Obupan,

prebrala sem tvoje sporočilo in bila tako osupla, da sem se odločila, da ti odpišem. Tudi sama sem ena tistih, ki jih je zaznamoval alkohol, le da sem stara 17 let, zgodba pa je verjetno blažja od tvoje. Ja, odkar pomnim, je moj oče pil, le da večinokrat ni želel škodovati nam, pač pa sebi. Čeprav zadnje čase prihaja do tega, da s svojim ravnanjem škoduje tudi drugim. Veliko nas je takšnih in alkohol pušča na nah posledice. Prav tako jih drugo zlorabljanje. Prav tako stremenje družin k perfekcionizmu. Kar ti želim povedati, je, da dejansko ni pravo vprašanje zakaj. Mislim, to je vprašanje, ki se ga moraš vprašati sam. Na začetku, in očitno si odgovor nanj že dobil. In potem se je treba odločiti, kot je rekla že gospa Andreja, kaj ti pomeni življenje in kaj želiš početi z njim, ter začeti delati v skladu s tem. Se bojevati vsak dan. In če pride dan, ko padeš/se napiješ, moraš to prebroditi in iti dalje. Vsi imamo krize, vprašanje je, ali nam življenje pomeni dovolj, da jih prebrodimo.

Verjemi, nisem 17-letna smrklja, ki rada soli pamet. Nekako sem tudi jaz v globokem dreku, ampak mi uspeva lesti ven. In vesela sem, da si pisal na ta forum, ker sem prepričana, da ti bo dal moč, tako kot jo je dal meni, da sem prišla do tukaj. Sama imam sicer popolnoma drugačne probleme (anoreksijo), vendar pa sta si ti dve zasvojenosti podobni, zato se mi na nek način zdi, da razumem vse to dogajanje s teboj. Upam. Rada bi ti rekla, da bo šlo vse kot po maslu, vendar ne bo. Sama sem bila na začetku kar na dnu in upanje mi je zbila vsaka napaka, ki sem jo naredila. Počasi to mine, najlepše pa je, ko te začnejo drugi opominjati, da si se zelo spremenil, da si se zelo izboljšal, ker sam pač tega ne opaziš. Bori sem, bori se za vsak dan brez alkohola, ker on ni tisti, ki bi te usmerjal. Ti si! Bori se proti tej bolečini, ki ti jo povzroča. Zdravljenje se lahko začne, ko si prepričan, da ti alkohol škodi in želiš narediti življenje kvalitetnejše. Prvi korak si že storil. Zdaj pa najprej! Upam, da ti je ta teden uspelo uspešno prebroditi. Verjemi, so padci, kot je rekla gospa Andreja, in resnično potrebuješ nekaj, da te rešuje. Napiši si nekaj, kar te veseli, da boš vedel, kaj storiti v krizi. Ali pokličeš nekoga, začneš ustvarjati (sama sem začela ogromno risati in pisati, ker tako sprostim svojo jezo), poslušaš glasbo, greš v naravo. Ta je tudi eden mojih najljubših – ko vdihneš tisti sveži zrak in se končno počutiš čist, ugotoviš, da vse ni samo napaka, da se vse da rešiti, da ni konec sveta, ko te objame sonce, ko … Verjamem, da si veliko pretrpel, da si moral skozi takšno otroštvo. Pa si želiš postati enak očetu? Mislim, da si moral čisto prehitro odrasti, tako kot vsi otroci alkoholikov. Pusti si tisto malo otroka v sebi, dovoli si biti srečen, najdi ljudi, ki te imajo radi. Ker si vreden – vreden je vsak, ki je odloči za življenje.

In naj te ne bo strah. Meni je zelo pomagalo, ko sem se vsega tako grozno bala, ko mi je pedopsihiatrinja dejala, da je edina rešitev za strah to, da se z njim spopadeš. In zdaj si to ponovim vedno, kadar se začne moja kriza. Krize so hude, ampak vsaka, ki jo premagaš, pomeni zmago. In iz vsake se naučiš nekaj novega, nadaljuješ, padeš, zopet zmagaš. In na koncu preživiš. Srečen. Lepše življenje te čaka. Samo ne obupaj! In lepo prosim, naj ostane tvoj vzdevek samo še preteklost.

Glej, da me ne razočaraš! In verjemi – vreden si vsake besede, vsakega nasmeha, vsakega žarka sonca, vsakega upanja! JAZ VERJAMEM VATE!

Zdravo!
Res hvala vam za naslov.Ampak res nevem kako stopiti iz anonimnosti.Že prej sem vam poslal eno sporočilo na katega mi še niste odgovorili.Jaz sem sam v tem svojem problemu in zato mi je toliko težje-prosim razumite me.Ker je težko tako živeti kot živim jaz v svetu kjer me vsi jemljejo takšnega kot sem..No večina mi jih je že tako ali tako obrnila hrbet,ampak jaz tega nočem in ne vem kako naj pridem na normalni nivo..Ne vem-ne vem..ta čas sem poskusil že tudi alkohol in vse bolj me vleče nazaj-pa nočem tega..Želim si normalno zaživeti..Ja,saj vas razumem,da to ni vaš problem,ampak zame ste edini ki mi lahko pomagate..Odločitev je čisto vaša,nočem vas gnjavit..Hvla vam…

Zakaj sem sploh šel sem po pomoč..itak je ne dobim..

V življenju je več poti, toda, če hočeš priti iz megle na sonce, moraš gristi kolena in švicati navkreber. Ti si se odločil za lažjo pot, usedel si se v prijazni, topli in opojni topel drek. Zdaj čakaš, da bo prišla prijazna vila, ti rekla ubogi, o božček, te posula s čarobnim prahom in ti naj bi se dvignil kot feniks iz pepela, zadovoljen, odrešen opojnih substanc in vsem všečen.

Pri tebi bi po moje pomagalo, da se poliješ z ledeno vodo, tudi zalet z glavo v ne preveč trdo steno ti ne bi škodoval, ker dokler se ne boš zavedel, dojel, da je odločitev TVOJA, ne naša in da si edini TI tisti, ki si lahko pomaga ne pa kdo drug, boš samo tonil v ta drek, ki pa bo postajal hladen, smrdljivo dušeč in znašel se boš pred vrati alkoholnega pekla, kar pa zate, če se boš še zavedal, ne bo slabo, ker alkoholiku včasih pomaga, da se dvigne, če se zave, da je dejansko na dnu.

Pa nehaj se smiliti samemu sebi, če si se odločil, da boš navaden slabič, da čepiš v kotu kot strahopetna miš in se nalivaš z alkoholom, se ne čudi, da te okolica vidi takega kot si: smrdljivega strahopetnega pijanca.

Vzemi si za vzor 17 letno deklico, ki ob tem, da se bori s svojo odvisnostjo, srčno stoji za teboj in te vzpodbuja.

Ne razočaraj jo!

Nekdo,ki ni imel tako težkega otroštva kot jaz me ne bo razumel o čem govorim.Tega ni mogoče pozabiti,živeti z tem je pa zelo težko.Včasih se vprašam ali ima vse skupaj še kak smisel da živim.Nekdo si bo mislil da pretiravam,ne sploh ne,kajti živeti z tem bremenom je zelo težko,čas pa vse skupaj samo poslabšuje..Jaz hočem živeti hrabro,samo ne gre,nisem bil tako vzgojen,nisem odraščal z vrstniki,ki bi me sedaj podpirali,ker mi tega doma enostavno niso omogočili..Alkohol mi je samo tolažba,vem da je to zelo slabo,ampak le ta me vsaj za nekaj časa spravi v dobro voljo..Jaz sem poskusil živeti brez alkohola in je šlo,samo tedaj je za menoj prišla vsa preteklost in velika žalost ob enem..Povem tako,moje življenje je ena velika žalost.Ne vem zakaj se sploh še trudim živeti,ampak vedno znova si govorim saj nekako bo..GROZNO..
Vsem skupaj vam želim lepo prihodnost.
Lp.

pozdravljen OBUPAN,

sama izhajam iz družine kjer je oče ALKOHOLIK, do mojega 12. leta sem preživela najhujše travme mojega življenja, a sem vse do 12. leta ohranila položaj veselega otroka, po 12. letu pa so začele migrene, depresija, jeza, bes, globoka notranja žalost, zavrženost vse to je začelo butati iz mene…skratka imela sem uničeno otroštvo. Posledice so vidne vsak dan na meni, v bistvu se učim živeti. Namenjam si nežnost in pozornost, ljubezen in sicer sama sebi, kajti nihče v družini mi je ne daje. Sprva ti bo morda to tezko početi, a ko boš občutil sebe in se boš prvič zares objel (torej da bos to tudi čutil) ti bo lažje. Lahko ti pomagal oz. svetujem, vendar nalogo moraš opraviti sam.

Priporočam ti obsik kakšnega terapevta kjer bos cutil ,da si sprejet. Če boš pomoč iskal jo boš zagotovo našel.

iz kje si? in koliko si star?

Prihodnjič prosim ne brišite mojih sporočil..Kajti če objavljate nagnusna sporočila takih kot je salander,ki mu je verjetno bilo v življenju poslano z vsem lepim in se norčari iz nas vseh kateri iščemu tu pomoč potem je to žalostno da briše moje sporočilo..In potemtakem je ta forum namenjen vzpodbujanju sovraštva,jaz tega nočem,če pa že želite vam posredujem svoj naslov in ni problema lahko se že v kratkem dobim s tem salandarjem ne mene ni strah nobenega..In tudi v kratkem želim odpreti forum ter pomagati po svojih močeh vsem,ki bodo pomoč rabili in nočem biti kot ta forum ki pusti da neggdoo piše žaljivke..želim pomagati vsem odvisnikom,da ne bodo propadli pred takimi kot je salander-vsamovšečnež..Meni se je pot obrnila na bolje,ker ko krivulja doseže svojo ničlo,ko je človek na dnu,potem ali se pobere ali pa čisto propade..in meni se je s pomočjo svojih najbližjih uspelo vsaj za zdajj pobrati,ter želim pomagati vsem pomoči potrebnim..in ne nasedajte takim kot je salander(meni-nagnusnem bitju)

Obupan,

znova pišem, v upanju, da boš to prebral. Živeti je težko, predvsem težko, če so se ti tako zgodaj dogajale težke stvari in si globoko potonil v zasvojenost. Vendar pa ne moreš reči, da si ti tisti, ki je najbolj trpel. To je tako, kot bi rekel, da te boli noga in da nikogar ne more boleti tako kot tebe. Pragovi bolečine so različni. Misliš, da je bilo meni super, ko mi je po glavi non stop krožil glas, da pojem preveč in preveč, da je bilo najlepše, ko mi je bilo slabo od stradanja, ko sem mislila, da bom omedlela na tleh, ko sem se sekirala za vsako prekleto žlico juhe in se včasih še zdaj ne morem premagati in moram zadnjo žlico juhe zliti ven, ker spet postane glasna. Ko se ne moreš pogledati v ogledalo, ne da bi videl groznnega debeluha, ko tečeš in tečeš, ponoči pa ne moreš spati, ker te zbudijo krči? Nočem te napadati, želim ti le pokazati … ti tega, kar sem doživela jaz, nisi preizkušal, zato se ti morda ne zdi nič takega, a ti povem, da je bil tisto zame pekel, ko sem se sama s sabo borila vsak trenutek in jokala in hotela bruhati, ko je bilo najhuje, ker si začela praskatti kožo in jo praskala skoraj do krvi, ker nisem prenesla tega …

AMPAK …Za vsako bolečino obstaja AMPAK. Bolečina obstaja, dokler je ne premagaš. Strah obstaja, dokler se ne spopadeš z njim. Včasih me še prime obup, ampak vsaka kriza te toliko ojača, da znaš naprej. Verjemi, pred pol leta sem bila sama na tvojem mestu, ko sem brala takšne komentarje in razmišljala, da mi ne bo nikoli uspelo. Zato ti želim pomagati. Ker sem tudi sama dobila tu veliko podpore. Priznati si moraš, kako globoko si zabredel in se nehati smilti sam sebi. In potem se spopadati sam s sabo, za vsak trenutek. Vedeti moraš, da se sprememba ne zgodi čez noč. Padel boš znova in znova, ampak vsakič boš močnejši, čeprav tega najprej ne boš zaznal. Kasneje boš ugotovil, da zmoreš v najhujši rkizi najti nekaj, da si pomagaš sam. Govorim ti resnico, ker se tudi sama zdravim in sem nekje … sploh ne vem kje :). Vem samo, da sem veliko boljše kot sem bila. Vsi te lahko podpiramo, a pomagati si boš moral sam. Sam se moraš odločiti, sam moraš ugotoviti, kako lepše je življenje brez alkohola, kako te to ne spravlja v krizo.

Lahko ti povem, da ne boš nikoli več takšen, kot si bil pred zasvojenostjo. S tem sem se jaz najbolj obremenjevala, ker sem postala bolj odrasla, manj sproščena, zaprta vase. Zasvojenost te za vedno spremeni. Ampak, zopet ampak. Sama sem ugotovila, da so vse te spremembe nekaj dobrega. Postaneš nekaj drugega, spoznaš drugačne ljudi, najdeš samega sebe, začneš verjeti vase, zopet najdeš lepoto v stvarweh. V resnici je naenkrat vse še lepše, ker izgubiš tisto mračno zaveso, ki te je prej zakrivala, odkriješ, kako prelepa je narava, odkriješ, kako lepo je znova čutiti vse skupaj in čustva … to je najlepše, čustva so veliko izrazitejša. Res, vredno se je boriti. Vse je veliko lepše.

Vredno se je boriti. Verjemi mi in, PROSIM, poskusi. Zame. Ker verjamem, da nisi slab človek. In vsakemu lahko uspe. Vsakemu je namenjena vsa ta lepota življenja. Samo verjeti moraš vase.

Še naprej bom mislila nate.

Chiquitita

A si v redu, ker pišeš zelo zmedeno?

Obupan,

glede na to, da veš, da imaš probleme, ti žal tukaj mi ne moremo pomagati tako, kot si očitno želiš ti. Lahko te razumemo, beremo, vendar nimamo čarobne palčke, da bi ustavili bolečino. Zato ti svetujem strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Sama sem jo našla pri http://franciskanski-druzinski-institut.si/terapije/individualna-zakonska-in-druzinska-terapija/

Tudi jaz sem hčerka alkoholika in tudi jaz sem bila v tvoji situaciji, ko nisem videla izhoda. Samo verjemi, noben ti ne bo pomagal, če si ne boš sam. Zdaj mogoče misliš, da te salander žali, tudi jaz bi pred leti tako mislila, vendar ni res, samo hoče te postaviti na realna tla.

Resno ti svetujem, najdi si strokovno pomoč, ker če misliš, da ti bo pomagalo, da ti pišemo, da si res ubog in jokamo s tabo, lahko, vendar verjemi, da se boš v tem krogu vrtel samo še leta in leta naprej. Je žal res, da je alkoholizem družinska bolezen. Vzemi kako knjigo o tem in preberi, npr. priporočam ti KAKOR KAMEN KOST Avtor: Janet G. Woititz.

Pozdravljam vse ki na tak ali drugačen način trpite zaradi bolečin iz otroštva.Sočustvujem z vami.Vem da ni lahko,da so to zelo težke travme..Tudi sama sem nekaj takega občutila,ko sem spoznala fanta,katerega oče je alkoholik.V samem začetku je bilo kar nekaj trenja med nama,ni bilo lahko in vse to zaradi njegovih težav v otroštvu,ko je odraščal v družini,kjer mu je oče bil velik alkoholik..Še sedaj nevem kaj naj je z tem fantom združilo,rekla bi ljubezen na prvi pogled,enostavno bila sva si zelo všeč..Morem še povedati da sama nisem bila med “lahkimi puncami”,nasprotno v šoli sem bila za vzor vsem,profesori so me zelo cenili v srednji šoli,moje ocene 4,5..sedaj študiram..Fanta kateri je sprva užival v alkoholu,in si s tem lajšal bolečine,sem spremenila,vzela sem ga tak kot je iz usmiljenja sem ga vzljubila in postavila na pravo pot.Pot ki ga je spremenila,bil je na robu,da čisto propade.Sedaj po nekaj letih je čisto drug človek,človek ki uživa v delu,ne pije in se veseli prihodnosti..mimogrede v kratkem načrtujeva tudi otroka..
Tako to je moja zgodba kako sem rešila otroka propadlega alkoholika,ki je tudi sam začel propadati..
Zato vam svetujem,ne obsojajte,ne pozabljajte na take ljudi,ne uporabljajte grdih besed za te nedolžne ljudi..Kajti to so ljudje z bolečo dušo,ljudje ki si zaslužijo največjo pozornost..Ne da večina pozabi na njih..

Pozdravljena Andreja!

Meni je kaj takega kot si ti naredila vredno res največjega spoštovanja..Verjetno si res punca,ki čuti-čuti kakšen je človek po duši,ampak zaradi svoje preteklosti ne more narediti koraka naprej..Kot zgleda si
edina,ki te stvari razume,saj se vsi ostali iz mene samo norčujejo..Ne vem zakaj take osebe sploh pišejo in odpirajo forume…zakaj??ko me pa sprašujejo ali sem v redu,očitajo da sem zmeden in podobne norosti.
Andreja,moja želja bi bila da mi pomagaš,kot si svojemu fantu..Ampak bojim se,da bodo moje sporočilo zopet brisali..

Ko prideš na forum in poveš svojo zgodbo, svoje mnenje ali izkušnje, tvegaš, da se ljudje ne bodo strinjali s tabo.
Nekateri zato, ker ne poslušajo, drugi ker ne razumejo, tretji ker se s tabo glede na svoje izkušnje ne moreje strinjati in nekateri kar tako, iz navade.

V vsakem zapisu pa boš vedno lahko našel nekaj, kar lahko s pridom uporabiš za svoje življenje in odločitve. Vzemi tak pogled na zapise in se uči iz najbolj “neprimernih” komentarjev”. Več povedo o njihovih avtorjih kot tebi, ampak gotovo je pa tudi v tistem nekaj, kar velja za tebe.

Kaj sedaj, a že spet piješ ali vztrajaš? Kako ti gre?

Špoštovani..
Obupan kaj se dogaja s tabo.Že res kot sem sama opazila si imel težave v otroštvu,ampak mene zanima a si ti res poskuso narediti vse,da bi se le nekako izognil temu alkoholu.Kajti sama smatram,da ta čas ki ga preživljaš za računalnikom se raje osredotoči na naravo..Pojdi ven v naravo,ne ostajaj med štirimi zidovi,ker to človeka kot si ti še dodatno ubija.Če morebiti imaš kako žival pri hiši sprejmi ga kot prijatelja,igraj se z njim,kajti žival ti bo vsako tvojo pozornost znala bogato povrniti..Vsekakor pa pojdi med ljudi..
Želim ti,da se ti vse kar si do sedaj zamudil bogato povrne..

Ni enostavno gledati in nič ukrepati, ko se ti starši pred teboj ubijajo, predvsem pa ni enostavno vso moč uporabiti ravno za pomoč samodestruktivnim staršem… ni slabše popotnice za otroka v življenju kot imeti destruktivne in uničujoče ter nespoštljive starše! Sicer pa, kako bi te lahko spodbujal in ti dajal nekdo moč in dober zgled, ki samega sebe ne spoštuje in, ki samega sebe uničuje? In še nekaj, ti alkoholiki se niti ne zavedajo ne, kolikokrat ponižajo svoje otroke in niti ne pomislijo, da otrok pač ne pije, da bi lahko besede kar tako pozabil, ampak ostajajo v predalčku…

Lep pozdrav!

Katja

Pije ze 35 let, kadi skatlo do dve na dan, zal ga rak noce pokoncati, da svojcev resi svojega se egoisticnega pijancevanja.

Pozdravljeni,

branje mi je dalo misliti, da bi morda tudi sama dala duso na pladenj in koncno na glas povedala da ze celo zivljenje preziram in sovrazim oceta ker je pil in se danes pije. Spomnim se tistega smrdljivega vonja po postanem kozarcu belega vina. Spomnim se zvoka hladilnika, ki je karnaprej pel zvecer, flasa pa praznila. Hvala bogu se je mati locila in me odresila morebitnih travm.
Sicer mi v zivljenju ni nic hudega, imam moza in otroke, preskrbljeni smo in financno neodvisni, vendar se oceta se kar ne morem otresti. Zivi sam, klice pozno zvecer, ponavadi ko je cas za vecerni ritual z otroci ter govori neumnosti. Izgovorjava je tako slaba, da ga clovek komaj kaj razume. Zadnje case se mu sploh ne oglasam na telefon. Potem oce ves nabit klice mojega moza. Takrat me je tako prekleto sram da je moj oce. Resnicno. Rada bi mu povedala da v moji hisi ni zazeljen, da naj nas pusti pri miru in se preneha vtikati v mojo druzino. Partnerice nima, zivi sam v svojem svetu z dvema ali tremi litri vina na dan.
Opazila sem, da sem kljub temu, da z ocetom nisem zivela od 13-ega leta dalje, preslikala njegove vzorce. Kadar sem morala kaj razmisliti, sem si natocila kozarec vina, pokadila cigaret in se za 5 minut crkljala v svojem svetu omame. Kot blisk me je trescilo ko sem pomislila, da nisem prav nic boljsa kot moj pijanski oce. Od takrat se alkohola ne dotaknem vec. Vedno ko vidim ali vonjam belo vino, se spomnim na tisti postani kozarec belega vina, ki ga je oce pil na balkonu ter cele vecere meditiral.