Otroci alkoholikov
Ce je uspelo meni, lahko komerkoli…
Tudi jaz prihajam iz druzine odvisnikov, dalec nazaj… Prezivela sem marsikaj, anoreksijo, ki se je vlekla kar 8 let, odvisnosti od heroina, tablet,… Karkoli, samo da sem ubezala tej grozni, boleci realnosti, nisem prenesla bolecine… Cisto na meji s smrtjo sem tehtala 28kg. A sem se zborila za zivljenje! Ko sem odrezala droge, sem nekako zacela jesti, kar mi je bilo najteze. Dolgo , tezko potovanje je za mano, borba Dan za dnem…
Po izkusnjah VEM, d ko odvisnezi dosezemo cisto dno, podn, sele takrat lahko zacnemo racunati na sebe… Svojo moc! Vsi mi sm odvisniki smo zrtve, to je edino kar znamo biti, se prikazati drugim, da na nek nacin opravicujemo svoje zasvojenosti… Nekoc se bo vsak moral soocit s to bolecino, ki jo nosi v sebi, enkrat mora izbruhniti, da se lahko poslovi od nje. Spoznanje le tega vsakega odvisnika mocno prestrasi! Zato Animusa totalno razumem, zakaj in kako se pocuti tako kot se… Prav podozivljam vse skupaj… Oh, pa k je zivljenje lahko prelepo, spet cutiti stvari, dojemati, zaznavati,..svet. Nikomur ne bom solila pameti, saj vem, da ko sem si “sama prisla gor”, sem se sele zacela boriti. Lahko samo se dodam; POZITIVA, VERA, VZTRAJNOST, LJUBEZEN- Vrjamite vase in moc bo nadomestila boleceino!i Vsak si zasluzi novo priloznost, nov zacetek!
Srecno!
Pozdravljeni otroci alkoholikov.
Berem vse te vaše zgodbe, ob katerih čutim veliko upanja za prihodnost brez alkohola in posledično brez drugih težav, veliko optimizma, ki ste ga ohranili kljub težkemu otroštvu. S tem dajete zgled tudi tistim, ki še zbirajo pogum za objavo svoje zgodbe.
Moja prošnja za vas je, da se pridružite mojemu forumu, ustvarjenemu za namen raziskave ODRASLIH OTROK ALKOHOLIKOV ter njihovih sekundarnih družin. V kolikor se najdete med ciljno populacijo, vam bom zelo hvaležna za vaš prispevek: http://otrocialkoholikov.mojforum.si/
Vsem srečno v življenju in ohranjajte vero vase!
Moniq
Pozdravljeni,
problem alkoholizma je mnogo večji, kot si priznavamo v Sloveniji. Sem otrok Rugljeve šole, sin pijanca in mame, ki je … pač v svojem svetu in ne pusti nobenega blizu.
Več je na http://zrimsek.si/blog/moj-krusni-oce-dr-rugelj/[/url]
Skozi isto gonjo sem šel tudi sam, srečo sem imel, da sva se z mamo odselila in se sama reševala iz te godlje.
Vse vaše zapise bi “lajkal”, če bi bilo to mogoče, saj vas razumem. Ko berem zapise, sočustvujem z vsemi in vem, kaj sčasoma naredijo besede “sam na en pir grem…”.
Skoraj ne prenašam alkohola, v življenju še nisem bil pošteno pijan, kar si štejem v čast.
Me pa vedno zgrabi posebna ihta, jeza, bes, ko vidim kakšnega pijanca (a bereš tole, Obupan?). Tepel bi, lomil kosti, ubijal, če je potrebno. Za vse gorje nazaj, pa tudi za vse vas, ki ste to preživeli. (Torej pijanci: ne se mi bližati.)
Resda se vsakdo v življenju lahko spusti na raven, ko ni čisto nič od njega. Ko brodi po dnu morja, ne vidi več svetlobe, skoraj umre. Vendar je to lahko določen čas… dva meseca, pol leta, OK tudi kakšno leto. Potem pa je treba postavljati stvari na noge! Delati, se ukvarjati, živeti. (Ali pa pač narediti prostor drugim, če se tako izrazim).
Vsem, ki imate probleme s seboj, predlagam terapevtsko skupino dr. Andreja Perka, ki je dober naslednik dr. Ruglja. Boste že poguglali.
Sam sem imel velike “probleme” s svojo sedanjo ženo, saj kot dekle ni imela problemov, ki bi jih moral reševati. Vse prejšnje so bile nevrotične, neurejenih razmer in pomanjkanja čustev. Sedaj pa imava dve hčerki, preživljamo proste trenutke najraje sami s sabo in uživamo vsak dan, ki nam je namenjen. Čisto nič več si ne želim (ok, mogoče še enega otroka). In potreboval sem ziher dve leti, da sem sploh razumel, kaj je to brezpogojna ljubezen.
Lepo pozdravljeni tisti, ki se zavedate, da ste otroci alkoholikov in ste ponosni, da ste si ustvarili boljše življenje!
Boštjan Zrimšek
Pozdravljeni!
Vašega foruma nisem obiskala zaradi svojih problemov…temveč zaradi problemov ljubljenega. Delno Vas lahko razumem, kajti v naši družini je bila alkoholik očetova mama…bilo je neprijetno, žalostno in včasih burno. Vendar večjih posledic na meni ni pustilo, ker sta me starša uspešno obranila pred tem. Se pa že nekaj časa soočam s problemom, ki si ga ne znam razložiti, kaj šele rešiti. Nimam pojma kaj naj si mislim, kaj naj storim, kako naj ukrepam. Naj ostanem, ali naj zbežim. Zato se v upanju, da mi boste morda s kakšnim nasvetom, izkušnjami, lahko pomagali, obračam na Vas…
Torej… Pred približno tremi leti in pol sem spoznala fanta. Simpatičnega, razgledanega, prijaznega, vedno pripravljenega pomagati,…skratka enkratnega! Sprva sva bila dobra sodelavca, potem se je razvilo dobro prijateljstvo, ki traja še danes…nato se je rodila simpatija… Glede na to, da sva se začela intimno sestajati, verjetno obojestranska… V obdobju najinega spoznavanja sem izvedela, da je odraščal v družini alkoholikov. Sprva sem to izvedela preko skupnih prijateljev, kasneje se mi je zaupal tudi sam. Nekih podrobnosti sicer ne poznam, ker ni veliko govoril o tem…le tu in tam mi je razkril kakšno podrobnost. Vem, da je pila mama. Velika verjetnost, da tudi oče… Vendar je največji problem mati… V zakonu je zmeraj škripalo. Poleg tega, da mama ogromno pije, je prav tako ona tista, ki nosi hlače. Ukazuje…zmeraj mora biti po njeno…ne kuha…itd. Starša sta oba brezposelna. Sestra se je že kot majhna deklica preselila k babici, ker je bilo doma nevzdržno. Po njegovih pripovedih je sestra nenormalno vzkipljiva in težavna oseba. On…on je njeno čisto nasprotje. On je miren, nevzkipljiv, nevpadljiv fant…o nikomer ne reče slabe besede, nikdar se ne razjezi…njegovo razpoloženje je zmeraj enako. Poznam ga precej dobro, se mi zdi, pa vendar tudi sama težko ocenim kdaj je dobre volje in kdaj slabe…kdaj je žalosten in kdaj vesel. Zmeraj daje enak vtis.
Leto in pol sva se sestajala. Skrivaj… Najini prijatelji sprva niso vedeli za naju…kasneje so ugotovili sami. Par nisva bila… ker on ni želel. Ko sva bila skupaj je bil čudovit. Ob njem nikdar nisem imela občutka, da prihaja samo zaradi seksa. Ko je bil ob meni, sem se počutila ljubljeno. Zares ljubljeno! Neprestano me je božal, me objemal, tako ljubeče gledal v oči, da bi včasih najraje zajokala. Vso noč spal ob meni in me ni spustil iz objema.
Zaljubila sem se…imela sem ga neizmerno rada…še ga imam. Vedela sem, da pri njem ne smem uporabiti nobene sile in pritiska…ker se bo vsega skupaj ustrašil in zbežal… (star je 28 let in še nikdar ni bil v zvezi) Poskusila sem ubrati drugo pot. Večkrat sem ga povabila k sebi in mu skuhala kosilo. Ga poskušala razvajati na takšen in drugačen način. Hotela sem mu pokazati, da nismo vse ženske kot njegova mama. Mnogokrat je namreč rekel, da ne želi ženske kot je mama, da ne želi zveze kot jo imata starša…
Čas je tekel in midva sva bila vedno bolj povezana. Potem je prišlo dekle, ki ga je na vsak način želelo imeti… Pa je ni želel. A kljub temu je prišlo do zapleta. Bila sem zraven, ko ga je osvajala…pa nisem smela storiti nič! Ker nihče ni vedel za naju, ker nisem imela pravice…ni bil moj fant. A me je ljubosumje izdalo. Preveč sem spila…hotela sem domov. To je bilo vse kar sem storila. Pa je videl. In me pred vsemi prijel za roko in dobesedno odvlekel stran. Pustil prijatelje in njo in šel z mano. Vedel je, kaj je narobe. Pa seveda nisem priznala… V obraz sem mu morala povedati, da mi je vseeno za njega…kajti drugače, bi se vse med nama zaključilo…tega pa nisem zmogla. Po eni strani me je odrival od sebe, po drugi me je vlekel nazaj. Med pogovorom me je vseskozi držal za roko, me imel v objemu…mi zatrjeval kako super punca sem in kako me ima raje kot bilokatero drugo…ampak…to ni to…on ne želi zveze… Po tem pogovoru me je spremil do avta, držeč za roko, s poljubom za adijo…in spet je bilo med nama vse “ok”.
Takrat je bil tudi sam malo opit… Opitega sem ga po tem videla menda še trikrat…in zmeraj je bila ista pesem…takrat mu ni bilo mar, če naju kdo vidi…zmeraj me je držal za roko in me poljubljal. Tega v treznem stanju v javnosti ni bilo. In kako je na mojem rojstnem dnevu plesal! Vso noč…z menoj! Prijatelji so ga gledali s strašnim začudenjem. Ker on NIKDAR ni plesal… No…od takrat dalje tu in tam vseeno zapleše.
Potem je prvič prespal pri meni…in tudi zadnjič… po tisti čarobni noči je zbežal od mene… Češ da je bolje, da ostaneva samo prijatelja, ker vidi, da meni ni vseeno…in tudi vsi so vedeli za naju.
Minilo je leto…res sva ostala v dobrih odnosih. Videla sva se redko, a vedela sem, da se nanj še vedno lahko zanesem. Potem smo neke noči bili skupaj zunaj… Takrat sem rekla prijateljici, da še vedno v njegovih očeh nekaj vidim…da tudi jaz še vedno čutim isto…
Minilo je nekaj tednov…in želel je, da se vrneva na staro pot… Toda ponovno brez zveze…
Potem smo bili ponovno skupaj zunaj…spet je malo preveč spil…jaz sem bila trezna… Zgodba se je ponovila. Kar naenkrat me je objel, prijel za roko in poljubil. “No, pa sva se nocoj spet zbližala”, mi je rekel. In naslednji trenutek že, da ne ve če je to dobro.
Par dni kasneje je po pikniku pri meni doma, ostal… Čeprav je okleval…je ostal…in spet je bil tisti moj nežni fant, ki mi da občutek, da sem ljubljena.
Ne vem kaj naj storim… Ne vem kako naj porušim ta zid, ki ga obdaja… Sploh ne vem, če me ima rad… Kaj če me res nima… Zakaj je bil z menoj leto in pol…potem pa po letu prekinitve želel nazaj… Me spraševal, če sem imela katerega drugega… Govori mi eno, dela pa drugo! Ne vem, ne vem, ne vem…
Kaj mislite vi? Se samo boji zveze? So vse to posledice družinskih razmer? Kako naj mu pomagam?
Nimam pojma pri čem sem…pogovor z njim je prav tako nemogoče izpeljati. Riniti vanj pa ne smem. Toliko sem ga že prečitala…
Naj omenim še to, da bi lahko imel katerokoli dekle…dobesedno ponujajo se mu. Ampak on ostaja hladen. Zato se še toliko bolj sprašujem, zakaj ravno jaz? Toliko časa…in ponovno… Ko bi pa lahko imel katerokoli.
Če me lahko kdo izmed vas vsaj malo razsvetli, mi na podlagi lastnih izkušenj da kakšen nasvet…karkoli… mu bom neizmerno hvaležna.
Lepo Vas pozdravljam
Prijateljica dela zmedo!
Res sem jo imel za prijateljico. Potem je šlo vse narobe. Verjeno delno tud po moji zaslugi.
Sedaj me predobro pozna. Z mano se pogovarja prekomojih kvazi prijateljev. Ti prijatelji to več niso. Saj mi ne povedo bistva kako so se pogovarjali s Polono. Želijo vse vedet in na pretkan način od mene pobirajo odgovore, ki jih posredujejo Poloni.
Hkrati mi ta že omenjena Polona vsiluje neke vzorce obnašanja, ki so najpogosteje ugodni zame, me predstavlja v dobri luči.
Sam se počutim stisjen v kot saj me stalno stisne tam kjer sem najbolj mehek negotov.
Nikdar nisem vračal udarcov zahrbno prikrito – delal prikritih stvari. To i v mojmu karakterju. Veljal sem za povprečnega delavnega občana. Kar na enkrat sem bogi. Vsi bi mi neki pomagali, brez, da prosim za pomoč.
To me zelo iritira saj ne vem več kako se obnašat. Celotna slika je precej zmedena.
Bosko
Moja mama je tudi pila ko sem bila mlanjša. Na začetku samo 5-6 krat na leto, nato se je to začelo dogajati bolj pogosto.Vinjena je bila vsaj 1 krat na mesec, in to je trajalo po 2 tedna.Pretepala je mene,očetu je grozila z nožem itd. Oče ni hotel iti vstran zaradi tega ker se mu je zdelo pomembno da ima vsak otrok mamo, sploh pa punčka. Največje probleme sem imela pri kazanju ljubezni,pri zelo hitri vzkipljivosti,primernem obnašanju itd. Najbolj sem se bal da me bo partner kdaj vdaril ali se drl. Ko sem bila najstnica sem zapadla v velike težave kot so droga, alkohol, razni dolgovi ampak sem se na srečo rešila vseh teh slabih stvari.
vasa ljubezen je mimi = luskana samo z tem pa nebos uspela zgraditi eno zivljenje te vrste decka pa bil glih dober za eno punco ki ima vse drugo doma –pa ji manjka samo neznost katera je izobilna pri njemu ..Ta clovek sploh ne ve kaj ihce v zivljenju ali ihce mamo pa da se samo bozata oba .ti bi mu morala
podariti knjige katere govorijo o PLATONU ker vasa zgodbica je pac temu podobna ..Jas ti nebi svetoval
da ti ostanes za vedno z tem golobom ker bos se ti zalostna postala ..Pa vase zivljenje posebno spolno bo postalo zelo pusto in bosta morala otroke narisati in rizbo v vozicek dati ali pa tudi enega plasticnega
otroka da nebi bla popolnoma nesrecna bos imela vsaj sprehod ( od zacetka ga bosta napihnila cisto malo pa vsaki mesec malo bolj da bi ga vidli rasti …tam kjer bo pa huje komplicirano ) ko ga bo treba hoditi ali kolo voziti Za solo pa se bo on v otroka preoblekel ti pa ociteljica .. Pusti mi tole ce noces tvojega zivljenja prestati v tugi in zacni normalno ziveti z kom drugim –zaljubljenih fantov pa je vse polno
ga boz ze nasla enega manj kompliciranega …
Tudi jaz sem otrok alkoholika.
Že odkar pomnim je oče prekomerno užival alkohol. hecno je kako le-ta razdvoji osebnost. V treznem stanju je bil še kar v redu v pijanosti pa popolnoma drug človek. Spomnim se še danes otroštva v strahu, ko smo se skrivali pred očetom. Ko je bila ura za spati in je on prišel v sobo in se hotel pogovarjati. Kako ni bilo nikoli v redu skuhano kosilo. Kako je vedno našel delo za vse, ležanje ni bilo dovoljeno. Kako ni bil nihče dovolj vreden, ko je bilo nasilje. Kako sem se učila na skrivaj, ker mi je drugače skril zvezke. Spomnim se objokane mame, ki je bila vsako jutro v kuhinji s podočnjaki. Kako je govorila, da bi se že ločila- samo da nima iti kam. Kako se ona žrtvuje za nas. Težko je otroštvo brez spodbude, brez pohvale. Vedno sem se trudila ustreči vsem, biti pridna punčka in mislila, da bodo potem starši ponosni name. Edini cilj je bil, da ne bom nikoli podlegla alkoholu.
Stanje naše družine danes?
Vse 3 sestre smo se odselile od doma, dosegle univerzitetno izobrazbo. Edino mlajša sestra ima moža alkoholika, zanosila je pri 20 in vzorec našega očeta se je ponovil.
Sama imam res ljubečega moža, šele pri njegovih starših sem videla kako je biti del družine. S starši še imam stik, vendar sem vzpostavila neko distanco. Na začetku me je oče še klical, se hotel nerazločno pogovarjati. Pa se nisem več oglašala na klice, saj me je to samo iztirilo. Z mamo sem se pogovorila in se zaveda, da je oče uničevalen pijanec. Tako, da sem s tem zaključila in ne čutim nobene odgovornosti več do njiju. Seveda še zdaj čutim sram, še zdaj včasih vidim očeta v sanjah kako se opija, spomnim se dogodkov iz preteklosti…
Najhujše je ob praznikih, ali kakšnih družinskih piknikih. Ko se vsi zberemo in po 15 minutah imamo dovolj očeta- pa gremo vsak po svoje.
Je že tako, da si vsak sam izbere način življenja. Na žalost me je otroštvo z alkoholikom zaznamovalo- sem pa verjetno bolj močna zaradi tega danes. Vem pa, da bo v moji družini drugače.
Se pa opravičujem, vendar do pijancev čutim samo prezir. Pa ne mi reči, da ima vsak razlog za pitje. Tudi moj oče ga ima je-imel je težko otroštvo brez očeta in je živel s staro mamo. Pa kaj jaz sem bila tudi brez očeta!
Pozdravljene!
Jaz bi imela samo eno vprašanje za tiste ki ste se ločile oz. ste se razšle z partnerjem… Mogoče se bo slišalo malo nesramno, pa vseeno bi bilo to boljše za otroka.
Ali obstaja možnost da bivšemu partnerju, ki je alkoholik preprečiš stike z otrokom kljub temu da je podpisal očetovstvo?
Sprašujem zato ker kadar je pijan res enostavno povedano nima pameti kaj je prav in kaj ne… ni nasilen, ne narobe razumet. Je pa takrat najbolj pameten in korajžen, nima pa ravnotežja in pravih refleksov… bi se pa takrat najbolj ukvarjal z otrokom in ga okoli nosil (ta mali je star 1 mes.).
Je še pa dodaten razlog to da njegova starša tudi pijeta… in kak naj otroka pol takim prepustim?? Bojim se za njega…
Ni nujno da bi imel prepoved da ga vidi… saj vsak otrok potrebuje oba starša… samo da dosežem to da ne more biti sam z njim. Je to mogoče dosečti pred sodiščem ali ne?
Hvala za odgovore!
Moja zgodba se žal pridružuje tudi vašim. Stara sem nekaj čez 30 let, od doma živim že skoraj 10 let in sem srečna. Zgodba je bila pred nekaj leti nazaj še čisto drugačna.;
Preden začnem, bi rada samo omenila, da kljub težavam v naši družini, nisem imela pomanjkanja ljubezni… še posebej z mamine strani, od očeta pa sem jo dobivala večinoma preko mame… saj te ima rad, ne zna pokazat tega, se trudi, žal mu je, ponosen je nate…. Takrat, kot otroku so me te besede delno potolažile. Oče je v treznem stanju človek, ki mu ni para… dober oče, zanesljiv prijatelj,soliden mož in takrat sem bila vedno tako ponosna na njega, da bi to povedala celemu svetu. Zgodba se spremeni, ko se ga napije… postane žaljiv, vulgaren, se ponavlja, agresiven, žal je bilo prisotno tudi fizično nasilje… od zloma roke, počenih reber… takrat je bil naš dom Hiša groze in strahu. Še toliko huje je bilo tudi to, ker so vsi sorodniki z obeh strani alkoholiki. Na koga se obrnit? Kot otroku mi je bilo seveda težko velikokrat, ampak kasneje, ko sem odrasla, pa mi je postalo še težje. Od srednje šole dalje, sem se odločila, da vso svojo energijo dam v znanje. Učila sem se zelo dobro, kasneje vpisala na dober faks, ga končala v prvem roku. Super! Ampak nekaj je postajalo vedno bolj narobe… ko smo v srednji šoli začeli hoditi ven, takrat so meni popustile vse zavore. Čez teden, napetost v šoli in doma, v soboto, ko se sprostiš, pa začneš seveda premišljevat, kar te seveda razžalosti in potolče… in tako je postajal moj prijatelj, alkohol. Ni bilo sobote ali rojstnega dneva, slavja, kjer ne bi bila pijana. Drugače nisem več znala. Lepo sem se imela, samo če sem zvrnila nekaj kozarcev.
No, kasneje sem spoznala čudovitega človeka, s katerim sva še zdaj skupaj in pomeni mi vse. Začetki najine zveze so bili grozni, še posebej ko sem se preselila k njemu in to ne samo svojih oblačil ter stvari, ampak tudi vso tisto grozo in ranjeno dušo. Bilo je težko, ampak sprejela sem njegovo pomoč in po nekaj letih, sem prišla na pravo pot. Sicer je bil partner tisti, ki me je usmerjal, ampak vse ostalo pa sem morala narediti sama… boj je samo tvoj in nikoli ga ni konec… pride dan, ko tulim od joka, so pa dnevi, ko tulim od sreče… važno je le, da je dobrih dni, več kot slabih in za to se je treba vsak dan trudit. Žal, sam, drugi ti samo lahko pomagajo.
Domov se kljub vsemu rada vračam, a če je stanje slabo, se usedem in odpeljem v svoj varen in ljubeč dom. Zamera do mame? Seveda je, ampak skušam ji vsakokrat nekaj odpustit, čeprav še ona danes trdi, da imam vse te strahove in žalost namišljeno v glavi. Še vedno misli, da to kar se je dogajalo njej v našem domu, ni prizadelo mene, ker je bilo to med njima, ampak seveda to ne drži. Ne obsojam je… ni znala drugače. Jaz sem imela to srečo, da sem spoznala čudovitega človeka, ki me je znal usmerit. Ona je bila vedno sama v tem… jaz, takrat kot otrok, ji nisem znala pomagat… kako le. Zdaj ji povem, da jo imam rada. Oče še je vedno v izgovorih, da ne ve drugače, da se trudi…. madona, trudi se že 30 let.
Polagam vam na srce, vsi tisti, ki ste na slabi poti in ranjeni v duši, najprej poiščite pomoč… ni važno ali je to strokovnjak, bližnji, prijatelj, lahko tudi znanec… sam da daste to ven, potem se je treba nujno osamosvojit in začet živet svoje življenje…. Kot otrok ste živeli njihovo življenje, zdaj je samo vaše. Ta pot je težja, kot tista; ostati doma, se prilagodit, biti tiho, ampak na dolgi rok je pa ta prava… postali boste svobodni.
Vse lepo, in ne pozabit, Če nimaš sebe rad, ne moreš imeti tudi drugih!! Trezno naprej!!
Nekaj časa nazaj sem na facebooku zasledil novo organizacijo v Sloveniji, namenjeno pomoči otrokom, katerih starši so alkoholiki. Morda lahko tudi vse odrasle otroke alkoholikov obrnejo na pravo osebo ali skupino za pomoč in/ali podporo.
Ime skupine je NACOA, najdete jih tudi na http://www.nacoa.si
Pozdravljeni,
čez dober mesec bom stara 18.let. Živim v družini z alkoholikom. Tako je bilo v naši družini že 2 generaciji nazaj. Oče je vzore prevzel. Skoraj ni dneva, da ne bi bil pijan. Če ne gre v gostilno, se ga nažre doma. Moja mama pa ima naporno službo, kjer veliko dela popoldan in skoraj vse vikende po cel dan. Je zelo ljubosumen in meni govori, da mama ne dela, da je pri enem moškem, da bom dobila novega očeta, … Ko jaz to poslušam postanem živčna, včasih se začnem cela tresti. Ko pa mi pride do vrh glave, pa se razjezim in grem za njim. Zgodilo se je že, da sem hotela polomiti vrata. Ko očetu govorim nazaj, postane agresiven.
Letos smo bili v novembru na praksi v tujini za 3 tedne v Nemčiji. Tam sem bila mirna kot še nikoli, saj se nisem ukvarjala z razmerami doma. Od kar pa smo prišli z Nemčije, pa se ne morem privaditi na to okolje in na šolo. Moj učni uspeh je padel, nezadostne ocene prihajajo z vseh strani. V tem svetu se počutim odtujeno oz. kot v kletki. Že prej sem se težko učila, zdaj se več sploh ne zmorem. Razmišljala sem že o pobegu od doma.
V 1. letniku sem že bila v kriznem centru za mlade. Tam sem preživela 3 mesece, ampak sem imela med vikendi odhode domov. Ko sem bila tam je bilo doma vse v redu, ko pa sem se vrnila domov pa spet stara pesem.
Moške sem zasovražila, pa vsi mi govorijo da niso vsi enaki. Vem, samo da je majhen procent dobrih, ampak meni se ne ljubi iskati. Raje bom celo življenje sama.
Tudi sama včasih zaidem v alkohol in občasno droge. Ko to zaužijem, je vse drugače, na vse pozabim. Nočem tega, ampak v tistem trenutku, mi je to edina rešitev.
Pozdravljeni,
ste zelo mlada in življenje je pred vami. Leta ki ste preživela v družini z alkoholikom bodo pustila sled, vendar ni nujno, da vam to uniči življenje. Izbira je vaša, čeprav boste verjetno potrebovala pomoč. Imejte se toliko radi, da si pomoč poiščete in privoščite. Lahko v skupini Al-Anon ki je prav ustanovljena z namenom, da pomaga svojcem odvisnih od alkohola. Ali pa se obrnite Centru za mentalno zdravje v vašem kraju.
Lep pozdrav,
Pobotati se z »mamo«, ki sem si jo vedno želela
Kako težko, zmedeno, frustrirajoče in žalostno je bilo gledati mojo mamo, kako se opoteka v težkem zakonu, trpela revščino in se borila z lastnim alkoholizmom. Prepričana sem, da je imela rada svoje otroke. A bilo ji je težko, zelo težko!
Kot otrok sem se več let trudila, da bi jo spremenila, da bi bila taka mama, kot sem hotela, da bi bila. Hotela sem njeno posebno pozornost, takšno, ki je ni znala dati zaradi življenja, kakršnega je imela. Od nje sem želela biti opažena in dobiti priznanje, čeprav sem videla, da se trudi, da sploh lahko preživi. Njene okoliščine so jo presegle in zdrsnila je v usodni alkoholizem. Preden je umrla, je prišla živet k nama z možem, po tem ko je izgubila vse, kar je kdaj imela. Takrat sem bila že več let v Al-Anonu in sem že dosti okrevala.
Na nekem petkovem srečanju, ko je nek član prebral »vsak dan posebej« ki nas je spomnil, da smo vsi božji otroci, sem prišla do spoznanja, da je tudi moja mama božji otrok. To sem začutila globoko v moji duši in končno sem imela nov sočuten pogled na mojo mamo. Je božji otrok, ki trpi in se zelo trudi, da shaja v zelo zahtevnem okolju. Videla sem da tako kot jaz, tudi ona trpi. Videla sem, da je kot jaz tudi ona ženska in, da je naredila, kar je morala narediti.
Moja družinska bolezen je vztrajala, da jo vidim kot neuspešno mamo. A ker sem blagoslovljena, da sem v okrevanju, sem jo videla kot žensko kot jaz, si si zasluži ljubezen in spoštovanje, ker sva obe otroka višje sile. Kako hvaležna sem, da sem imela to znanje, preden je umrla zato, da sva bili lahko obe lahko bili v miru, ko je umrla in sem jo držala za roko.
Hvala vam aanonimnia za tako osebno in dragoceno izkušnjo.
Želim vam vso srečo na vaši poti,
Se strinjam, sporočilo je res lepo.
Lep dan še naprej želim!