Pozdravljeni,
rada bi še sama podelila svojo zgodbo saj sem že celo življenje otrok alkoholičarke – mame.
Sploh ne vem kje naj začnem pa recimo moji spomini od otroštva so, da mama pije že celo življenje ko sem bila majhna sem z njo hodila po obiskih prijateljic kjer so one pile jaz pa sem se sama igrala, to je moj spomin ki ga ne bom nikoli pozabila. Imam brata mlajšega 5 let (jaz 35let) ki je bil vedno njen lubček zanj bi storila vse, jaz sem bila vedno manj vredna, šel je pa po podobni poti kot ona le da je namesto alkohola prisotna droga. Smo na videz urejena in preskrbljena družina, na zunaj vse deluje perfektno kajti ona je takorekoč skriti alkoholik, pije večinoma zvečer je pa res da smo jo našli že polulano in polomljeno, to ne bom pozabila nikoli. Vloga očeta: oče se je včasih še spopadal in ji želel pomagati tudi zdravil se je z njo vendar neuspešno oz. vse to so bile kratkoročne zadeve, včasih pade na dno pa je trezna kak mesec potem pa zopet po starem. Oče je moj zaveznik vendar mu mogoče zamerim, da se je popolnoma vdal in na zunaj se dela kot da itak ni pomoči in živi normalno oz. poskrbi zase, za svoja potovanja in da se ima dobro. Z njo se je nehal obremenjevati in tako furata ko je trezna navidez čisto normalno, ko je pijana se mogoče spet malo skrega potem pa je spet ok. Naj omenim da je oče tudi izvedel da ima raka sedaj pa sploh živi kot da mu je vsak dan štet in samo še uživa, prvič se je zgodilo da je tudi meni ko sem mu rekla ali je kaj rekel mami ker spet veliko pije, zabrusil da se on s tem ne misli več obremenjevat in, da jaz bi se samo kregala njemu se to ne da…No v vsej tej zgodbi sem samo še jaz tista, ki me to ne neha mučiti, še posebej ker živimo v isti hiši in kar ne najdem nekega notranjega miru. Imam otročka majhnega in razumevajočega partnerja in odkar imam otroka opažam, da me vedno bolj žre, ker me srce boli, ko vidim kako ji je vnuk v breme, kako ji grem jaz na živce, celo babica ki živi z nami ne vidi problema in sem vedno jaz tista ki sem na koncu slaba. Začela je tudi zapirati svoje stanovanje pred mano in vnukom to me je zelo prizadelo saj v svojih 35 letih ni pred mano nič zapirala, nasprotno je brat že veliko pokradel pa ga pedena kot da je star 5 let, še denar mu daje. Zdi se mi da postaja vedno bolj zlobna in nikoli mi ni dajala materinske ljubezni sedaj ji gremo pa dobesedno že vsi na živce. Ne vem kako naj pri sebi rešim da se nebi sekirala…kar ne gre, mislim da bi jaz zadihala ko ne bi več živela z njo v isti hiši ampak žal nimam denarja za svoje stanovanje in sem vse kar sem imela vložila v to hišo. Vedno sem mislila da bo z leti bolje pa je samo slabše, vem tudi da bom sama morala priti do tega ampak je težko zato bom vsake vzpodbudne besede ali predloga zelo vesela in hvaležna da lahko to še z nekom delim.

Ko berem zgodbe otrok alkoholikov, me vedno presune kako podobne so si v svojem jedru. Strah, tesnoba, občutek sramu..Neznanska krivica.
Tudi sama sem otrok alkoholika, moja zgodba je podobna zgodbam ostalih. K sreči se je kolesje mojega življenja obrnilo v dobro smer.

Žalosti me, da so otroci alkoholikov na robu obravnav. Sistem se ukvarja samo z alkoholiki, morda še ženami alkoholikov. To mi ni dalo miru in izbrskala sem uspešen mednarodni model – NACOA (National Association for Children of Alcoholics),ki že 25 let deluje v ZDA, nekaj let manj v Veliki Britaniji, Nemčiji, tudi na Poljskem, Braziliji. Povezala sem se z ustanovitelji, ki že žanjejo sadove dolgoletnega dela in skupaj z nekaj ostalimi mladimi entuzijasti ustanovila slovensko vejo NACOA.
Smo sicer na začetku, orjemo ledino, pa vendar vztrajno delamo korak za korakom. Prizadevamo si za detabuizacijo kategorije otrok alkoholikov v slovenski družbi (ljudje se še vedno ne upajo izpostaviti kot otroci alkoholikov), ter vzpostavitev podpornega okolja. Otroci alkoholikov (vseh starostnih kategorij), toplo vabljeni da nas poiščete ali na blogu: http://nacoaslovenija.blogspot.si/, ali se nam oglasite na mailu: [email protected]. Veseli vas bomo! V prihodnjih mesecih bomo začeli s skupino odraslih otrok alkoholikov v Mariboru! V kolikor čutite, da bi vam dobro delo, povabljeni!

Dragi otrok alkoholika – otrok ali odrasel – vedi, da nisi sam!

Sonja

Meni je alkohol postavil na glavo vecino otrostva in se danes imam zaradi tega posledice. Sama spijem poleti kak radler in pa za novo leto malce vec ampak vedno v meji da vem kaj delam. Pri mojih ni bilo tako. Mami je pila odkar pomnim (zdaj priblizno 7-8 let ne vec) oce je zacel kasneje a pije se danes. Narazen sta sla ko sem imela priblizno tri leta, baje ravno zaradi alkohola, ker je mami mene in brata puscala doma sama, oce pa je cele dneve delal. In to njegovo delo je name pri teh letih nalozilo skrb za dve leti mlajsega bratca. Ko sem imela nekje 4 leta in mali se ni bil star 2, sem ga spet cuvala in usoda je hotela da je padel v potok in voda (bilo je ravno v dezevnem obdobju) ga je odnesla naprej. Oce je slisal moj jok in pritekel ter skocil v vodo za njim. Nasel ga je a mu ni bilo vec pomoci. Da ne govorim o krivdi ki sem jo nosila s seboj do zgodnjih 20. Let… mislim da je takrat zacel oce pit. Dobila sem maceho, ki je z mano ravnala zelo grdo, bila agresivna in nikoli nicesar nisem naredila prav. Ocetu sem to povedala parkrat a ji je vedno povedal in se je to nasilje se stopnjevalo. Ko sta se locila pa je on zacel se bolj piti. Ostala sem sama z njim in njegovimi pivskimi prijatelji. Tudi droge so bile vmes. Se danes mi ne grejo iz glave obcutki, ko sem drzala vrata sobe da niso mogli noter… razbijanja kozarcev in glasno vpitje sredi noci. To je bilo ze obdobje ko sem hodila v 1. Letnik srednje sole. Nisem zaspala dokler se ni trusc umiril in sem lahko izpustila vrata. Spala sem po par ur na dan, nisem imela nikogar da bi se nanj lahko obrnila. V srednji soli sem spoznala fanta in sla zelo hitro ziveti k njemu. Imel je vse cesar doma nisem imela. Poslusal me je in mi izkazoval pozornost. Oceta to, da sem sla od doma pri 15 letih sploh ni ganilo, celo poklical ni da bi me vprasal kako sem in ce lahko prezivim cez mesec. Ko sem koncala 3letno solo sem sla delati. Ob skrbi za hiso oz. Stroskih si sole kasneje nisem mogla vec privoscit, ker so bila ze ta tri leta velik zalogaj. Fant pa (to sem dojela kasneje) je bil zelo posesiven in ljubosumen. Nisem se smela z nikomer pogovarjati, bilo je ogromno vpitja itd… komaj sem se ga “resila” po 6. Letih… a nisem imela kam, saj je oce se vedno pil in ga ni brigalo zame, mami pa zivi v napol podrti hisi… no kasneje sem izbrala njo. Takrat ni vec pila. Oce pa se se vedno utaplja v alkoholu in kadarkoli pridem k njemu samo poslusam da ni nic od mene in vsaka sluzba katero imam ni ok. , smeri ki me zanimajo niso zame itd. S to mojo zgodbo sem zelela povedati da je bila vecina mojega otrostva prav zaradi alkohola unicena! Zdaj imam fanta, s katerim se odlicno razumem, ziviva v najemniskem stanovanju, ne pije in je zelo spostljiv do mene. Nanj se lahko vedno obrnem, kar za moja starsa na zalost ne morem reci… ampak, na vse je treba gledatitudi s pozitivne strani, vsaka slaba stvar, te naredi mocnejsega in ti da priloznost da se iz nje nekaj naucis. Upam oz. Verjamem, da bom naredila vse kar je v moji moci, da moji otroci (ko jih bom imela) ne bodo sli skozi take situacije kot jaz.
In imam tudi jaz repliko za Alkoholika- sigurna sem da ves cas poslusate o pijaci! Ves cas vas “preganjajo” da nehajte piti, verjetno tudi sami vidite kaj pocnete vasi druzini in niti najmanjsi izgovor ni del vasega reka “saj ne vedo kaj delajo”… zamislite se ob vseh teh zgodbah ki so na zalost resnicne in spremenite svoj nacin zivljenja! Nihce vas ne bo po rokah nosil, tako kot alkoholiki ne nosite nas!