Tudi sam sem otrok pijanca. Pije odkar ga poznam. Že zelo zgodaj sem moral odrasti. Toliko gorja, prepirov, pretepov, zmerjanja, zaničevanja, metanja krožnikov, lomljenja stolov, teroriziranja, kraj denarja, groženj… ne privoščim nikomur. Še posebno je težko, ker nismo smeli biti v naši družini nikdar brez dela. Bog ne daj, da bi te oče kdaj videl počivati na kavču. Vsem je očital lenobo in brezdelje, vse je nagajal na njivo… sam pa se je skril za kozolec in pil in pil, dokler ni začel divjat na mamo… otroci smo se skrivali po hiši, bali smo se iti spat, bali smo se vrniti domov iz internatov, bali smo se skupaj jesti, bali smo se skupaj družiti… Skratka, alkoholizem ne spremeni le pijanca, temveč vse družine. Vsa družina je bolana od alkoholizma. Danes jaz in brat niti ne poskusiva alkohola. Sam ga niti vohati nočem, sploh ko se spomnim, kako je oče zlival kozarce vina vase… kako sem se bal, kaj bo sledilo čez deset, petnajst minut, ko se ga bo prijelo… velikokrat sem se učil za izpite, pa me ni pustil študirat… grozil mi je in me podil od doma. Grozil je vsej družini, da nas bo pobil, da naj spokamo iz njegove hiše.
Gorja je bilo toliko, da ga je bilo po mojem prepričanju preveč za eno življenje… bili pa smo še otroci, ki smo se želeli zgolj igrati in živeti mirno življenje. Upam samo, da bom lahko nekoč na vse skupaj gledal, kot na prebolel del mojega življenja.
Vsem, ki trpite za posledicami alkoholizma v družini pa želim, da bi zmogli pot, ki vam je namenjena. Vsem želim, da bi se gorje končalo…

Ko berem vse te zgodbe mi je grozno pri srcu, ker vem kako hudo ste vsi trpeli.Lastni starši ki bi nam morali zagotoviti varnost in srečno otroštvo so nam vse to onemogočili.Najbolj žalostno pa je ko se enkrat rešiš staršev v tebi še vedno ostanejo nesrečni spomini in strah,ki vpliva na tvoje sedanje življenje.Tako bi lahko rekli, da marsikomu ni bilo uničeno samo otroštvo, temveč so mu onemogočili, da se poveže z družbo,da si poišče normalnega partnerja itd. Kljub temu, da moja starša nista bila alkoholika,bom vam zaupala svojo zgodbo. Oče je odkar pomnim bil kronično ljubosumen. Mnogokrat je imel napade zaradi banalnih stvari,obtoževal mamo da ga vara,razbijal stvari…Na mamo se je tudi večkrat fizično znašel.Ko sem malo zrasla sem se mu večkrat zoperstavila in še sama dobila kak udarec. Za brata je vedno pravil, da ni njegov sin.Zdaj je mama že deset let ločena.Imeli smo veliko srečo, da se ga je lahko rešila. Vendar pri sebi vem, da sem tudi sama postala zelo ljubosumne narave,nadzorujem partnerja, bojim se varanja, imam napade jeze,depresije,…Ker imam zlatega fanta,ki me resnično ljubi se trudim, da bi se rešila vseh teh slabih “navad” ki mi otežujejo in grenijo življenje. Kljub žalostnem otroštvu vidim svetlo luč za prihodnost. Želim si, da bi vi vsi našli srečo in da bi pustili preteklost za sabo.

lp

dragi otroci

ne vem če bodo te besede dovolj

oprostite nam saj ne vemo kaj delamo

povejte nam to

radi nas imejte in nas osvestite kajti na vas svet stoji

Jest sem pa jezna na mamo,ker naju z bratom ni zaščitila,ker je vedno iskala izgovore za mojega očeta in to počne še danes!Sem že obupala,da ga bo kdaj zapustila.Pa v redu, meni se je nekako uspelo distancirati,moj brat pa vse to še vedno prenaša.Vam povem nisem še videla,da bi bil fant star 20 let,tako živčen ,kot je on in me tudi ne čudi ,da je temu tako.Mami naj ti povem, storila si nama več škode kot koristi ,ko si vztrajala v tem razmerju.Kako si lahko dovolila,da se tvoja hčerka še danes zdrzne ko zasliši glasen ropot?Iščeš oporo v meni ,a zraven ne vidiš,da sem jaz tista ki rabi oporo in to zaradi tvoje neodgovornosti…

ALKOHOLIK

Kako si lahko drzneš napisati,da naj vam otroci oprostijo,ker ne veste kaj delate ,ko pa vam je to ZELO jasno.Vsak pijanec VE,da otrok trpi,ko gleda pretepe,kričanje,zmerjanje….ampak mu ni mar,ker se ves svet vrti samo okoli njega in alkohola.In ne recite,da vas otroci ne osveščajo..samo poglejte njihove oči,ko pretepate ali psihično napadate partnerja pa vam bo vse jasno.
Otroci vas imajo brezpogojno radi vendar otroci odrastejo,takrat pa se stvari obrnejo in vas zasovražijo.Pa to sploh ni pomembno pomembne so brazgotine,ki jih boste pustili na svojih otrocih…brazgotine duše….

Takšne starše kot jih opisujete bi bilo treba strpati za rešetke. Vsak ima PRAVICO do brezskrbnega, nedolžnega otroštva ko te ni treba biti strah ali boš tepen, ali bo kaj za jesti ipd. To so leta življenja, ki jih ne moreš dobiti nazaj in zanje so odgovorni starši. Na njih je da otroku omogočijo lepo otroštvo po svojih zmožnostih. Ta čas osebo zaznamuje za vse življenje in če starši niso vsega tega pripravljeni zagotoviti otrokom potem naj jih ne delajo! Preprosto. Kriva za zavoženo otroštvo sta pa oba starša – če en pije in je agresiven nima drug kaj mirno za gledati. V takšnem primeru je sostorilec. Alkoholik tebi pa želim, da te zapustijo vsi in na koncu ostaneš sam in počasi propadaš, da se ti vrnejo 100x vse nagnusnosti, ki jih počenjaš bližnjim z alkoholom. Patetičen si in si ne zaslužiš metka v glavo! Koji faktor si ti da misliš da imaš pravico nekomu uničevati življenje?? Pfuj golazen nagnusna!

Pozdravljeni,

tudi v naši družini se že dolga leta srečujemo z nasiljem in alkoholom. Moj oče je nasilnež, mama alkoholik. Tudi pri nas je bilo veliko takšnih in drugačnih prigod, ki so nas zaznamovala. Mama se je po dolgih leti modelovanja odločila, da bo zahtevala ločitev, saj je bila že prevelikokrat pretepena s strani očeta. Prisiljena je bila oditi od doma in začeti znova. Boli me ko gledam to boli me ko se mama kljub vsemu ne zaveda da je potrebno poiskat pomoč tudi zaradi alkoholizma. Še vedno zanika. Zakaj moraš alkoholiku dokazovati da je pil? Ne razumem. Zadnjič sem ji povedala, da ji ne mislim več pomagati, da naj se ne obrača name naj me ne kliče. Od takrat trpim, ker me boli ko pomislim, da noče storiti ničesar za ozdravitev oz. noče niti priznati. Raje se odpove družini kot pa alkoholu. Sem tudi noseča, zelo trpim in se bojim kako bo vse to vplivalo na še nerojenega otroka. sem nervozna živčna obupana, kmalu se tudi poročim pa se ne veselim ničesar. kvečjemu tonem v depresijo. Pretežko breme nosimo.

Alkoholizem je počasen samomor, njegova največja tragika pa se skriva v trpljenju družinskih članov, predvsem otrok, je na zadnji okrogli mizi, ki smo jo imeli v okviru akcije 40 dni brezalkohola, poudaril terapevt in specialist klinične psihologije Andrej Perko. In to je res. 🙁

Nič bistveno lažje ni, ko smo odrasli, starši so starši in vedno bodo imeli posebno mesto v našem srcu.
Obstajajo pa situacije, ko se je potrebno razumsko odločiti in presekati tesno povezavo in ena izmed takšnih situacij je tudi vaša. Bojim se, da vas bo skrb za mamo pripeljala in zadržala v začaran krog nemoči in brezupa. Kolikor grozno se bo tole slišalo… vaša mama je opravila svoje poslanstvo in če sedaj ne sprejme vaše pomoči, jo tudi ne moreti prisiliti, da jo. Alkoholizem je zasvojenost in to zelo močna. In družine razpadajo zaradi njegovih posledi. Številne in med njimi tudi vaša, čeprav si morda še ne morete priznati.

Noseči ste in kmalu boste morali v polni meri skrbeti za malo bitje, ki vas bo potrebovalo v celoti. Ne bo prostora za bolečino, ki vam jo prizadeva mama.
Sedaj je zadnji čas, da spoznate mejo, ki jo očitno ni mogoče preseči. To mejo je postavila mama, s tem ko jasno kaže, da ne misli prenehati s pitjem.

Zavestno se boste morali odločiti, kaj VAM več pomeni. In verjeno je to, ali pa v kratkem bo – vaš otrok. Posvetite svoje misli temu. Čeprav srce boli, morate vklopiti razum. Kot sem rekla, težko bo prostora za dva “nemočna”.

Mami bo vedno vaša mami. V tem trenutku ni še dovolj močna, da bi izbrala drugačno pot. Morda tudi še dolgo ne bo. Lahko se zgodi, da se nikoli ne bo spremenila. In to boste slej kot prej morali sprejeti predvsem vi.
Težko bo, ampak druge poti ne vidim. Če obstaja, bi bilo dobrodošlo, da me kdo dopolni ali popravi. Predvsem kdo, ki ima podobne izkušnje in mu je uspelo.

Draga upanje in vera,
upanje vedno ostaja. Ampak v tem trenutku pozabite na mamo. Vse kar ste naredili, ste naredi v dobri veri. Nekateri strokovnjaki celo priporočajo, da z zasvojencem komuniciramo zelo na trdo in brez kompromisov. Zato se ne “žrite” zaradi svojih besed. Niso bile izrečene, ker vam ne bi bilo mar za njo, ampak ker bi ji radi pomagali.
Držimo pesti, da boste našli moč in da bodo zadnji meseci nosečnosti in zgodnji meseci z otročkom čimbolj mirni.
Morda bo mama, ko ji pijani ne boste dovolili obisk pri vnuku, tudi nekoliko resneje dojela, da mislite resno in spoznala, da alkoholizem nikamor ne vodi. Babice bi ponavadi vse naredile za vnučka, tako da “asa še imate v rokavu”, če rečeva malo hazardersko, kar življenje z alkoholom tudi je.

Pozdravljena Andreja,

hvala za iskrene in spodbudne besede. Globoko v sebi se ze kar nekaj časa zavedam, da bo potrebno ohraniti distanco in se čimbolj izolirati (čustveno). Vsekakor je to moj namen, pridejo tako slabi dnevi, še posebno sedaj ko sem toliko bolj občutljiva, ko toliko bolj potrebujem mamo ob sebi (trezno seveda) pa se ne morem nanjo zanesti. Zal mi je da je slepa in da ne vidi, da ne sliši, resnično mi je zal, toda to moram sprejeti, ni mi druge. Počasi prihajam do tega in seveda zdaj ko potrebuje veliko naše pomoči ji ne priskočim na pomoč, pustim ji da se znajde, saj sem se velikokrat morala jaz sama znajti, saj nisem mogla računati na pijano mamo. Uglavnem dozorevam, čeprav to dozorevanje in spoznavanje krute resnice boli. Nimamo kaj moram se vzet v roke zaradi bodočega moza in otroka, ki prihaja. Marsikdo, ki pozna našo situacijo pravi, da bo mama začela razmišljat ko bo vnuk ali vnukinja vendar jaz tega ne verjamem, ker moja mama ni več mama, ni ista osebnost, ni ista. Da se vrneš na stare tire mora biti nekaj zelo zelo tezkega, tako da jo tudi razumem, vem pa da ne bo hotela oz. saj zdaj ne zeli, ker ji takšno zivljenje ustreza. zal ga bo morala velik del preziveti brez mene, saj ne mislim hodit na obisk, ko me klice sem hladna, takšna moram biti in takšna bom ostala, ker nočem več tako trpeti.

lp
Gabrijela

To je način, ki vam lahko pomaga “preživeti” in se spopasti s situacijo. Ne dobre, ne slabe stvari vas ne smejo vreči s tira.

Vi hodite svojo pot in kar se vam pojavi na njej si ogledate. Pozdravite, če je to človek. Se zadržite, če je dogodek prijeten in greste naprej. Po svoji poti.

To vas bo naredili trdno in ko boste trdni, boste videli, da se bo tudi situacija spremenila. Kar naenkrat ne bo več ona posedovala vas, ampak boste vi določali, kaj se bo zgodilo. In takrat bo tudi mama prišla in se vam opravičila za vse težke trenutke.

Ampak vi sedaj ne čakate na ta trenutek, pač pa hodite, delate korake. Takšne, ki so vam pogodu in se neozirate ne nazaj, na na stran.

Vaš mož, vi in vaš bodoči otrok ste skupaj na tej poti.
Mi sedimo na cilju, gledamo v big screen in navijamo za vas. 🙂

Kot da bi brala svojo zgodbo :-((((((.

Očim alkoholik, agresivnež, psihopat…Mati alkoholik, že čisto na podnu. Toliko groze, kot je bilo za našimi vrati…krvi po stenah, jaz pa morala čistit (stara 8 let), toliko polomljenih kosti, popipanih šopov las…

Pa vse sem nekako potisnila dol, da bi preživela…potem pa me kliče, ko sem bila že na svojih nogah, naj ji pomagam. Naj ji pomagam, ker ima samo mene, ker jo bo on ubil, če ostane. Pa sem spet slepo verjela, da pa mogoče res ni njena krivda. Da res ne bo več pila, ko bo šla od tam…vzela mi je zadnji denar, tako da še za hrano nisem imela…in si šla v prvo trgovino po vino. In jaz sem vse to opazovala iza vogala…nisem mogla verjet. Lastna mati…vzela mi je iz ust, da je sebi vlila v usta…

Zdaj nimamo stikov. Nočem jih. Ljudje ne razumejo, češ, saj so tvoji starši. Hja, pa kaj še. Moji mučitelji, moji klavci.

Gabrijela, svetujem ti, da se sprijazniš. Alkoholik nima duše. Nima srca. Upaš v prazno. mame nisi imela in je ne boš imela. Najdi uteho v prijateljicah, partnerju. Nekomu, ki ima dušo. Najdi tam oporo.

Če želiš, pa lahko tudi midve rečeva kakšno. Sploh ni problem. Te razumem kaj prestajaš. Popolnoma. Želim ti veliko sreče zdaj, ko si še noseča in potem. Tvoj otrok bo tvoj sonček in tvoja misija je, da mu ti naredi tega, kar je tvoja mati tebi. Daj zadnji atom moči, da ga boš ljubila tako, kot ti nikoli nisi bila ljubljena.

Lep pozdrav vsem!

Rabim nujno pomoč nekoga ki bi mi znal pomagati pri problemu alkohola..Nesrečni splet okoliščin je pripeljal do tega da brez pijanosti več ne morem zdržati..Nesrečne okoliščine ki so me pripeljale do tega so oče je bil vedno pijan in je skoraj vsak dan preganjal mater,ji grozil ponoči galamil katastrofalne plače..Jaz sem vse bolj depresiven,brez alkohola več ne zdržim delam bedarije za katere mi je občasno zelo žal..dostikrat me prime da bi se pokončal..Hvala vsem ki mi boste želeli pomagati..Iz dneva v dan sem slabši in upam da se rešim še pravi čas..drugače nevem kaj bo…hvala vam..

Dragi anonimen ,
resnica je, da si boš moral pomagati le sam, resnica je, da se nimaš dovolj rad, ker če bi se imel, tega ne bi počel, vendar je resnica tudi ta, da si bil deležen močne bolečine za katero vemo le mi, otroci alkoholikov.
Tudi sama grem sozi podobno trnovo pot, vsak dan…. živim z očetom, ki je alkoholik, tezko je, vendar sem si postavila par ciljev za katerimi stremim, živim zase in živim moje žvljenje, vedno bolj se cenim, in vedno bolj znam postavljati meje, znam reči tudi ne….hočem ti povedat, da imaš vse v rokah ti, ne glede na to kako močne travme so doživel, ne glede na to, kaj vse si prestal…vendar še vedno so vsi asi v tvojih rokah…le odločiti se boš moral, ali si želiš vsak dan podarjati ljubezen najprej samemu sebi in nato še drugim, ali boš vse življenje igral vlogo žrtve, ki te bo pripeljala v brezizhodnost in nesrečen konec – alkoholizem, postal boš isti kot tvoj oče.

Ne glede na to, kaj se nam v življenju zgodi, vedno imamo možnost izbirati kako bomo na stvar gledali, ali se bomo iz tea nekaj naučili ali bomo igrali vlogo žrtvo.
Če želiš me lahko kontaktiraš na zasebni meil,

sem s tabo, Erika

Berem vaše zgodbe in vidim da nisem sam! Nemorem verjet, da je takšnih družin toliko in v večini primerov so krivi isti dejavniki!
Evo še moja zgodba:

Star sem nekaj čez 20 let…3 leta že živim pri materi in njenemu možu( kao mojem očimu). Preden sem se k njima preselil sem bil skoraj vedno dobre volje, rad sem se družil, nikoli nisem hotel komu kaj slabega,…
Potem pa je prišlo obdobje ko sem se moral preselit k njima. Prvih nekaj mesecev je minilo kar dobro, glede na to, da imam mater res rad in ji niti danes ne želim nič slabega…Po nekaj mesecih pa sem videl realno stanje v naši “družini”. Očim že pred delom ob 5 zjutraj pije žgane pijače, ko se vsi vrnemo iz dela potem nekaj piv, nato pa ves dan vino(ni tukaj soka ali vode). Pred nekaj leti sem bil vzoren dijak, nisem pretirano pil( samo 1x, 2x na mesec v petkih z družbo), niti kadil nisem.
Ko se sedaj pogledam, pijem sicer ne, ker mrzim alkohol, pa zato kadim, nemorem nehat, čeprav hočem! Krivo je pa verjetno to, da permanentno vdihavam tale proklet dim, ko sem doma.

A se sprašujete v čem je poanta? SEJ ČE BI BILO TO VSE BI BIL KAR SREČEN!

Po približno 1 letu, me je očim začel napadati, češ da moram dati vsak mesec 300-400e, ker pač v naši blaganji ni denarja, ljub temu, da oba delata in mata skupi nekaj čez 2000€ plače.
Upiral sem se, saj sem hodil v šolo in nisem mogu tolk denarja nikjer dobit. Šrajalo(in se še) se je vsak dan, terorizira se samo mene. NEMOREM VEČ!

Situacija danes:

Star sem 20 let, hodim po 12 ur dnevno delat, materi dam vsak mesec okrog 250-300€( če tega ne naredim mi grozi očim), policija prihaja k nam zaradi tega ker kradem iz hladilnika!!!!!, prijateljev več nimam, ker ali se nemorem družit z njim zaradi preobremenjenosti pri delu ali pa ga očim v vaški gostilni krej opozori name, češ uni je luzer, ničvrednež,…Nevem nevem…

Danes sem se odloču za tole pismo ker nemorem več…Odvzeli so mi vso plačo, delu sem od 6 do 19, pa nimam hrane, ne sobe ker je zasedena menda še do 2 zjutri, višek vsega je pa bil ko mi je debil vrgu polnilec od laptopa skoz balkon v vodo!!!! 50E…”A se zavedaš, da si mi 1 dan dela vrgu proč???? ” odgovor: ” sam tiho bodi, da neboš rabu policije klicat” in” ti si men že 15.000€ dolžan”

Evo…ne se preveč smejat..če bo pa kdo vprašu, zakaj se ne odselim, easy…nebom matere pripustu temu!!!!
evo to je bilo po grobem vse…ČE VAM JE MOJE ŽIVLJENJE VŠEČ, vam povem naslednič dalje.

Čawbaw

@Amadeus: a tvoja mati pa noče it s teboj stran?

Amadeus, žal mi je zate. Ampak moral boš spoznati svojo zmoto. Nisi ti dolžen reševati mame, če se je ona sama odločila za življenje s tem človekom. Če boš odšel, in to je za moje dojemanje edina prava pot, ne imej občutka krivde zaradi mame. Lahko ji edino pomagaš odpreti oči, da tudi ona ohrani svoje dostojanstvo in odide. Če tega ni zmožna, ji drugega kot trpljenje pač ne preostane. Ampak to bo njena lastna odločitev. Ti pa si ne uniči svoje mladosti!!!

amadeus, oprosti, ampak tvoja mama je tebe pustila v tem! Ne ti nje, če boš šel!

Pa kaj vam je ljudje/otroci, da nase prevzemate odgovornost za nedoraslost svojih staršev?!?! kaj ste reinkernirani staristarši???????

Pojdi stran, postavi se na svoje noge. Mogoče se bo nekoč tudi tvoja mati. Če en, pa ne. Saj ne bo edina, ki v starosti še vedno ne bo sposobna samostojnih korakov.

Jaz sem mati, in ti povem, da bi raje umrla, kot pustila svojega otroka doživljet takšne stiske.

Hvala, bbbb, za komad.

Pomiri bolj kot veliko besed. Prava tolažba čisto razbolelemu srčku.

Sama živim z otroci poleg alkoholika. En otrok je odšel od doma, pride občasno na obisk. Drugi otrok bo šel drugo leto študirat in bo tudi odšel od doma. Sama pa še vstrajam poleg in upam na ” boljše čase “, ki jih ni in ni. Moram priznati, da se veliko boljše počutim ob spoznanju, da so otroci pridni, ne uživajo alkohol, da so družabni in odvečno energijo ponucajo v športu.Še ko sta bila majhna smo ustvarili svoj svet in nismo dovolili, da bi on s svojim alkoholom prišel vanj.Vsako jutro in vsak večer , smo ponavljali en stavek “VSAK DAN; V VSAKEM POGLEDU, V MOJEM ŽIVLJENJU JE BOLJŠE IN BOLJŠE. ” S časoma se mu je pridružil še eden tudi tako močan ; TA ZADEVA ME JE MUČILA ; TODA NE BO ME VEČ ” Skupaj z otroci smo prišli do spoznanja, da to ni naša stvar, če on pije, ni nas več bilo sram. Tega občutka smo se znebili pravtako nismo zahajali in še ne zahajamo med tiste ljudi, ki mu “natakajo “, do nezavesti. Prišli smo do spoznanja, da so tudi takšni ljudje ” reveži ” in ne samo tisti ki praznijo kozarce. Še bolj je žalostno, če alkoholika podpirajo svojci in so mu pripravljeni nalivati do ” konca “. Ampak, tudi za tem ponavadi stoji ” korist ” Kadar svojci nimajo koristi od alkoholika, se ga izogibajo, mu ne strežejo alkohola in podobno. Vedno sem verjela v to, da če že patrnerka ne more prepričati partnerja, da ne pije preveč, oz. da sta dva kozarca zadosti, bi to lahko storili tisti sorodniki ki ga podpirajo v njegovi sreči s polnim kozarcem. Tukaj se moje spoštovanje do teh ljudi konča. Pri nas ni vsak dan prisoten alkohol. Tudi ostvarili smo veliko , smo še kar premožni. Kadar pa je pod vplivom alkohola pa ga pustimo pa gremo drugam spat imamo kar nekaj ” zaklonišč ” Se pa strinjam s predhodnico, da takšno življenje pusti velike in globoke rane v srcih otrok alkoholika. Jaz osebno sem se podala v druge vode . Veliko berem in se ukvarjam z hobiji, vrt, rožice, živalice, …Z partnerjem se ne obremenjujem preveč in se tudi ne pogovarjam v tem smislu ” pojdi na zdravljenje, zakaj si se spet moral napiti, in še bla bla bla…Sploh mu več ne omenjam njegovih razvad in ponosa. Spoznala sem , da je to njegova stvar in tudi otroka tako razmišljata. Nista nikoli bila deležna njegove ljubezni, pohval, občutkov ponosa ker sta blestela v šoli, Nikoli ni bil prisoten kadar sta ga potrebovala. Enostavno navadila sta se , da imata očeta, ki je en velik nedorasel otrok. Ona dva ga poznata, on pa nima pojma da sta onadva že odrasla mladeniča, ponos svoje okolice in družbe na sploh. Vsepovsod sodelujeta in pomagata kjer lahko pa tudi njuni partnerki sta pravtako vredni vseh pohval. Navadila sta se , da kadar ju kaj muči gresta teč ali pa boksat. Tukaj sproščata napetosti in se ” spravljata v red ” kot to ponavadi rečeta. Otrokom alkoholikov je tolko težje , če je mati preveč boječa, finančno odvisna od njunega očeta, nerazgledana, tudi pogosto zavestno se podajo v takšen odnos. Pri nas je postal alkoholik zaradi službe ki jo je opravljal. Imel je svojega šoferja, ni se mu trebalo bati za življenje. Šofer ga je čakal tudi do 8h zjutraj. V službo je samo pklical, češ, imam nekaj nujnega za rešit, pridem jutri zjutraj, in je to bilo to. Celi dan je spal in se lepo drugi dan spočit vrnil na delo. Šofer je moral biti tiho če je hotel imeti službo pa še zastojn ga ni čakal. Vedno je poskrbel, da je dobil duplp plačilo in se mu je splačalo. Tako smo ljudje prodane duše: ker mislimo samo nase in svojo korist, namesto, da rečemo alkoholiku kar mu gre, pustimo mu da nas kupuje. Pri vsaki družini alkoholikov je drugače, pa vendar isto. Vsak dan novi izivi, besede alkoholika se ponavljajo kot pokvarjena plošča nekoč na gramofonu, dejanja so tako podobna, pa vendar življenje gre naprej. Otroci alkoholikov, polagam vam na dušo : nikoli ne obsojajte mater ali očetov zaradi situacije v kateri ste se znašli. Obsojanje je samo še en madež na vaših nedolžnih dušicah. Štejte leta in probajte narediti iz vašega življenja nekaj koristnega, boljšega. Postanite boljši očetje in matere kot ste jih vi imeli. Srečno !

Veste 2x2x2,

vašo zgodbo ste povedala kot pravljico, ja z nekom nimam nobenega odnosa, vendar z naso druzini ni nic narobe, jaz saim rozice, otroci ko jim je hudo gredo tečt.

Strahovi, razočaranja, globoka žalost in neizmerna težnja otroka, da bi se starša razumela in se imela rada t.j. ustvarila odnos, je clovekova oz. otrokova najvecja potreba, če tega nima se otrok počuti NE-VARNO. Veste vaš otroci lahko gredo tect 1000 km, občutki zapuščenosti, ne-varnosti in globoke zalosti bodo vedno v njih. Kadar si boste dovolila čutiti vse kar je v vas, vso bolečino, jezo in še kaj takrat boste lahko prevzela odgovornost za odnos med vami in partnerjem izkljucno sami. pa lepo se imejte.