Neli….
Tajica223
Verjamem, pa žal ne najdem primernih besed tolažbe. Vsaka mamica in očka morata to trnovo pot prehoditi sama. Ni pravila in besed , ki bi to izkušnjo kar poenostavilo, obšlo, ali pot skrajšalo. Jo pa prehodiš kljub trnom, le veliko časa je potrebno. In tudi ti jo boš, pa moja snaha in sin tudi, pa vse ostale mamice in očki. Ker kaj drugega enostavno ne preostane. Življenje gre naprej, čeprav mislimo, da se je ustavilo.
In verjamem da je našim angelčkom-zvezdicam lepo tam kjer so, da čuvajo svoje bratce in sestrice če jih že imajo, in če še ne, bodo čuvali tiste ki bodo še prišli.
Pošiljam ti en topel, topel objem, pa lep pozdrav tvoji družinici in vsem ki jim je v takih trenutkih neizmerno težko.
Tajica223
Oh, kako zelo vas razumem. Od našega zadnjega srečanja v Parku zvončkov par dni nazaj mi določena vprašanja ne dajo miru. Morda se motim, pa vendar v zadnjem času sem prebrala vsesorte literaturo (tudi tujo) ki govori o takih usodnih ZAKAJ.ih in v njih prepoznala mnoge opozorilne signale.Tako malo bi bilo potrebno, pa bi mnogim mamicam prihranili veliko solza in strtih src.
Srce me boli vsak dan ko mislim na mojega vnučka, ki ima in bo vedno imel prav posebno mesto v mojem srcu.
Vsi naši beli srčki so usodno zaznamovali življenja, ki so se jih dotaknili. Z neizmerno radostjo ob pričakovanju in neizrekljivo bolečino ob odhodu.
In se pridružujem misli izpisani v angl.jeziku – velja tudi za malega Lukasa in vse angelčke.
En topel objem vam pošiljam.
Darja1122
najprej naj povem, da sem zelo zelo vesela, da smo se spoznali, sicer kot posledica žalostnih dogodkov, pa vendar.
Bolečina je pa res neizmerna…rezultat le-te pa so zgornji posti, ker moram povedati, napisati, dati ven iz sebe takrat, ko najbolj boli.
Na določena vprašanja bi pa tudi jaz rada odgovore… zakaj toliko srčnih napak, anomalij, zakaj toliko ogroženih nosečnosti, splavov, prezgodnjih porodov, žalosti, prizadetih otrok… zakaj, zakaj, zakaj… Ko pa se »zakaj« dotakne teme umiranja zdravih donošenih otrok, pa razlaga v smislu »strele z jasnega« pogrne na celi črti.(?!)
To ni nikakršna tolažba nam, ki stojimo objokane pred belimi svečkami, namesto da bi nas objemale male otroške rokice, no, pa spet tečejo solze.
Objemček nazaj, upam da se še srečamo…..S.
Nekaj let nazaj, enaka diagnoza, podobne izkušnje (sestre na oddelku katastrofa…s pripombo: take kot ste ve (me, ki rojevamo mrtve otroke), bi lahko rodile v wc???!!!!). Na srečo me je moj G Pušenjak dal v sobo z dekletom, ki je doživljala podobno kot jaz (druga diagnoza), no ona se je odločila in jih po porodu odšla prijavit. Sestre. Kaj je bilo potem ne vem, ker z njo nisem imela več kontakta.
Kaj naj ti rečem? Obup, groza, jeza, nemoč, žalost na tone žalosti in večno vprašanje: zakaj jaz, zakaj moj otrok?!
Pa vendar naj te potolažim…čas spere rane, čas ublaži bolečino…in me gremo naprej. Tako to je. V tistem trenutku se zdi nemogoče, da bo možno še kdaj udihniti zrak, brez da bi te kot nož zarezalo čez srce…ampak gre, z leti gre.
Drži se!
pi.
Res ne morem biti tiho. No, jaz bi rad srečala te sestre, bi se prav hitro zmenile. Mene neizmerno, ampak res,moti odziv osebja. Tako vsakdanji se jim zde taki dogodki. Pa gre za mala življenja, mnogokatero bi bilo možno rešiti, seveda ob pravem času. Čudenje post festum je prepozno in predvsem tragično za starše. Zgodbe, ki jih berem me presunejo, sploh odkar smo izgubili malčka. Ne želim nikogar obtoževati, sem pa prepričana, da je naša preventiva nosečnic slaba, da se od zdravnika do zdravnika resnost problemov ne obravnava primerno, še več se jih podcenjuje , da delajo po neki kvazi rutini, ki ne velja za vse noseče mamice , da se predvidevanje kako naj bi bilo kar posploši, da nekateri zdravniki precenjujejo svojo strokovnost in nimajo jasnih odgovorov, ko se kaj takega zgodi. Število ploščic malih zvezdic pove dovolj in preveč. In predvsem – se o teh zgodbah molči. Beremo predvsem zgodbe srečnih mamic , klub žalostnih je tabu in zaprt forum. Pa smo vse mame brez razlike, vse ki smo rodile žive ali mrtve otroke. In te zadnje si s svojimi malčki in malčicami zaslužijo še prav posebno spoštovanje.
tajica223
Ko obiskujem našega malčka, se vedno ustavim tudi pri vaši deklici in pobožam njeno ploščico. Ne vem zakaj, enostavno tako čutim.
Lepo pozdravljena.
pi
s svojim postom si me spomnila na to sestro, ki btw bolj paše v hlev kot pa med porodnice, ki je tudi meni rekla da bom dojenčka stresla v wc če bom šla na klistiranje (pa samo vprašala sem jo če je možno, ker mi ga je zdravnica obljubila). Bi jo prijavila, z veseljem, danes bi ji zavila vrat pa še kaj hujšega, takrat pa ni šlo. Eh, pa saj ne spremeni ničesar, samo izkušnja je še bolj boleča, se pa ob takih in podobnih izjavah počutiš razvrednoteno do fundamenta. Hvala za tolažbo…meni se že ta mesec vleče kot mora, kje so šele leta…….
Darja1122
se čisto podpišem pod zadnji post in rečem lahko samo ENAKO!! Vedno stojim tudi ob vaši ploščici, pa jaz tudi ne vem zakaj…..enostavno…zato! Kmalu bo tudi naša ploščica bližje vaši, sem prosila da jo prestavijo…sama nosim svečke čisto na drug konec (kjer sem stala ob razsipu), zato bi rada da je ploščica tam. Upam da bo tako. Pozdravček.
Darja1122 se meni tudi zdi da je tako, pa sigurno jima je lepše kot pa nam tu doli. V PZ grem pogosto, ja, malo pomaga…zdaj, ko prihajajo prazniki mi je še težje…
Danes je spet hudo, mineva 6 teden….Nelika moja, poljubček in objemček na tvoj oblaček….
Majhni otroci sedijo na pragu
in gledajo sinje nebo
ter ugibajo, kdo sedi na oblaku,
ali je ptica ali še kdo.
Pa se spusti z oblaka ptica
k otrokom na hišni prag
in kljukne najmlajšega v lica:
Pridi. Pojdeva zvezdice brat!
In sta zletela gor proti nebu
in potonila v teman ocean.
Odtlej je zvezdica več na nebu
in eno sonce na zemlji manj….
Vsaka sreda v tednu je le še en teden več odkar te ni z mano. Prazniki se bližajo, praznina je neverjetna. Nekaj, kar je bilo lepo in veselo je ena sama žalost in malodušje…ni mi do krašenja, lučk, daril…edina stvar so svečke ki gorijo vsak dan in me spomnijo nate…nikoli ampak res nikoli se še nisem počutila tako “prazno”.
Nelika moja….ni besed s katerimi bi vsaj približno napisala kako mi je. Zelo zelo te pogrešam, namesto tebe imam na smrekci angelčka….težko ga gledam ker preveč boli. Kaj vse bi dala za samo en objemček in poljubček,znamenje, karkoli, nekaj….. smrk….
tvoja žalostna mami.