nehati ljubiti
In da se vrnem na osnovno vprašanje (me pač nekaj časa ni ravno bilo na spregled – v debato pa se ne bi vmešal)…
Če nekoga zares ljubiš, ga ne nikdar ne nehaš ljubiti. Lahko da se ta ljubezen umakne novim, drugim čustvom, toda mine ne.
Če nič druga, se pokaže kot kakšno drugo čustvo (jeza, ljubosumje, sovraštvo), ki so v bistvu le refleksne reakcije na to, da si več ne dovolimo čutiti ljubezni – toda do tiste osebe še vedno nekaj čutimo. Ja, takšno sovraštvo je po mojem le sprevržena ljubezen (saj imamo tudi več različnih vrst sovraštva).
Če bi lahko kar tako nehali ljubiti, potem bi lahko do osebe, ki smo jo nekoč ljubili ostali povsem hladni. Se te osebe ne bi izogibali, oziroma nam ne bi bilo (ne)prijetno v njeni bljžini. O tej osebi več ne bi razmišljali, več ne bi bilo spominov, ki bi nas vezali nanjo itd.
Toda nekako lahko zapremo vrata tistega prostorčka v srcu, kjer je shranjena ljubezen do te osebe – ne moremo pa je iztrgati iz srca, razen če že v osnovi ljubezni ni bilo. Zgolj fizična privlačnost namreč še ne pomeni ljubezni, fizična privlačnost se tudi hitro nadomesti, z naslednjim primernim posteljnim partnerjem.
Optimist je res lepo napisal, se strinjam. Ne gre kar tako, pomaga pa, če uspeš stvari ugledati v manj čustveni in zamegljeni luči. Sam recimo to poskušam že kar nekaj časa. In če mi že ne uspeva povsem, lahko rečem vsaj to, da se mi je sam pojem ljubezni v tem času že kaj precej redefiniral. Po tem, kaj mislim in vem sedaj, vidim, da sem prej ljubezen le preveč zamenjeval z zaljubljenostjo.
Ko sem ravno v takšnem obdobju velike krize, naj omenim, da je moja partnerka verjetno prav zdaj v tem obdobju “sprevržene” ljubezni. V njej je nastala neka jeza, ni pripravljena na odkrit pogovor. 6 let zveze v kateri sva skupaj ustvarila dom, je bila pripravljena zavreči z enostavnim razlogom, da ne čuti več kemije in da lahko živi brez mene. Ker jo poznam in ker hočem vedet malo globje odgovore, še vztrajam in čakam, da se odpre. po 4 dneh še vedno ni pripravljena na pravi pogovor. Zgleda, da se je že dalj časa pripravljala, da mi to pove, nikoli pa si ni vzela časa, da bi težave poskusila rešit. Težko opišem situacijo. V glavnem, nerada ali pa sploh ne govori o svojih čustvih. Rad bi jo pripravil do tega, vendar več ne vem, ali čuti potrebo po tem in čaka da bo pripravljena ali dejansko misli, da je naredila dovolj, da konča to zvezo. Mislim, da tako prepričana le ni, pač pa se samo dela. Po naravi je namreč precej trmasta pa tudi razvajena, zato mislim, da je precej na meni, da pritisnem na prave gumbe. Zaenkrat sva v taki čudni fazi, bolj malo se vidiva, spiva še v najinem stanovanju (pri njenih starših). V meni pa obstaja upanje, saj vem, da so bili nedolgo nazaj še trenutki, ki so nakazovali znake, da le ni vse tako mrtvo, kot mi ona hoče zdaj povedat.
Težko načneš kočljiv pogovor z nekom, ki ga bolj malo vidiš. Morda je ravno v tem povod za njeno misel, da lahko živi brez tebe. O svojih čustvih spregovoriš z osebo, pred katero nimaš razloga, da bi skrival vse negotovosti, ki te spreletijo – še tako zaprta vase išče človeka, ki mu lahko zaupa. Na tebi je, da ne le čakaš, ampak tudi najdeš način, da obudiš tisto nekdanjo iskrico – in da boš ta oseba ti.
Odita nekam skupaj za nekaj dni in razjasnita drug drugemu tisto, o čemer sta doslej molčala.
Kaj so lahko ti razlogi, da bi skrival negotovosti? Če si na tem, da zvezo končaš, ti mora bit olajšanje povedat vse razloge. Vsaj meni bi to bilo. Nismo vsi enaki, vem, zato sprašujem. Če se morda kdo najde v zgornji zgodbi.
Dragi Marko
Iz moje zgodbe ti lahko povem, brez velikega teoretiziranja. Ko je meni bilo “dovolj”, mi ni bilo več do razlaganja.Nisem si želela več njegovega podcenjujočega tona, da ne vem kaj bi rada, da sem samo trmasta…nisem želela prežvečenih samogovorov, kako je on super in oh in sploh, jaz pa nekaj trmarim….Nisem želela, da me objema, hoče nekaj dati, me prepričati kako jaz njega še rabim, kako mi bo žal itd.
Hotela sem, da gre. Hotela sem, da se zbudim brez njega in da zopet vidim kako sije sonce, kako se počutim v hladnem jutru, kako mi prija družba prijateljev, ki me P O S L U Š A J O in S L I Š I J O. Hotela sem, da me vzame resno in gre.
Šele pozneje sem bila sposobna z njim konstruktivno debatirati.
Ampak zakaj pozneje, zakaj ne takoj? Koliko je to pozneje? NE morem sprejet, da kr grem, brez posebne razlage. Tu se gre predvsem za mene, priznam, ker bi me preveč žrlo in preveč bi se spraševal in razmišljal, ko bi bil sam.
Danes se je morem rečt, malo omehčala, ampak ne morem nič rečt, saj se njeno razpoloženje obrača kot z vetrom. Počasi bo po moje pripravljena na kak pogovor. Vprašanje pa je, če bo zdaj kaj več spravila iz sebe, kot v preteklosti. Je rekla danes”kaj se boma zdaj pogovarjala, če sem že vsem povedala, da bova končala. Se mi bodo ja vsi smejali”. Kako zrelo se to vam to sliši za 26 letnico? Včasih se že vprašam, zakaj se sploh trudim. Potem pa pač spomini in upanje na boljše stanje naredijo svoje.
marko … meni se zdi povsem logčino, da pričakuješ vsaj obrazložitev. kakšna zveza je to, da si nekdo po šestih letih skupnega življenja ne zasluži niti toliko, da predenj položiš vse karte in mu poveš razlog? ne zdi se mi pošteno, da nekomu rečeš ‘dost te imam. hočem, da greš’. pripravljen pa moraš biti tudi na to, da te lahko pravi razlog zelo prizadane.
upati na boljše čase po besedah ‘kaj se bova pogovarjala, če sem že vsem povedala, da sva končala. se mi bodo ja vsi smejali’ pa ne bi svetovala. očitno ji je bolj važno to, kaj bodo rekli drugi in ne kaj čutiš ti, ki si z njo preživel 6 let svojega življenja. tu ni več spoštovanja.
verjetno ti je težko brez vsakršne razlage zaustiti dom, ki sta ga opremljala skupaj. torej se morata pomeniti vsaj to.
žal se boš moral sprijazniti, da je med vama konec.
Verjamem, da je težko kar oditi. Verjamem pa, da si za pravi razlog že velikokrat slišal in ga tudi že velikokrat preslišal, ker drugače si tega jaz ne znam razložiti.
Res pa tako govorjenje tudi meni diši po hudi neresnosti – kaj si bodo drugi mislili…Vsekakor pa ti ne glede na to, kako se bo končalo, svetujem, da se odseliš, temeljito premisliš, daš sebi in njej čas, ki bo prinesel obema več jasnosti kaj drug od drugega lahko še pričakujeta.
Veliko sreče!
Pripravljen sem sprejet marsikak razlog. Tisti stavek tudi ni bil izrečen čisto resno. JE bil izrečen bolj na tiho, kot da ji je bilo malo nerodno to rečt. Ona v jezi marsikaj reče, pa ji je potem žal. Res je, da se ji zdajle že preveč pustim in počasi je bom imel dovolj. Ampak zavedam se, da je to neko tako obdobje težko za oba in vse besede, ki so izrečen tudi niso iskrene. Sigurno bi se umaknil, če bi mi bilo vseeno za stanovanje, vsaj za nekaj časa.
moje mišljenje je, da prej ko slej ugotoviš, če hočeš stvarno, resnično in “prizemljeno” razmišljati, da delajo vsa čustva v človeškem telesu-glavi zmedo.potrebno jih je miselno voditi.
v bistvu pa je napačno razmišljanje, da če nekoga “več” ne ljubiš, ali več “toliko ne ljubiš”, ne moreš več z njim odgovorno in spoštljivo živeti.
se mi zdi, da se preveč meša zaljubljenost in tiste nore metuljčke z ljubeznijo, ki ima lahko različne širine, globine … ljubiti je tudi spoštovati človeka, ga upoštevati takšnega, kot je … sprejeti njegove vrline in hibe… in ljubezen je živa! torej gori, tli in se razplementi in spet pojenja … ne more imeti kar vedno isti plamen. leta in leta. pa vedno znova je treba nalagati, da ogenj ne ugasne. ampak tako se neguje ljubezen, spoštovanje, zaupanje … zaljubljenosti se pa ne da.
seveda je treba nalagat. in potem dobiš lahko veliko. od strasti, do spoštovanja, uživanja v sobivanju, razbremenitvi v vsakdanjem življenju … pride pa tudi čas ali obdobje, ko si prekleto utrujen. in takrat te lahko reši vse prej, kot pa strast.
meni se zdi pomembno, da se v življenju ne daje ljudem kolfut (pa tu ne govorim o fizični klofuti), kar tako … ker imamo slab dan.