Ali je sedaj zamenjal službo, da se z osebo, s katero te je prevaral ne vidita več?

po moje je pa veliko težje ostati, kot pa oditi… če je seveda partnerstvo vredno tega in ne govorimo o čustveno in materialno odvisni ženski.

se pa strinjam, da ni izgovora, ki bi odtehtal varanje. vendar to dejstvo nikakor ne spremeni realnosti.[/quote]

Če je partnerstvo vredno tega…..zanj očitno ni bilo dost vredno, se ti ne zdi?
Ti iz izkušnje povem, da oditi ni lahko. Ko so vmes otroci, skupna hiša….ampak če se hoče, se da. Najlažje je zamižat, in živet po starem naprej. Najbolj komot, pa še sosedom, sodelavcem in žlahti ni potrebno nič razlagat, zakaj gremo narazen.
Dajte vsaj same sebi priznat.[/quote]

meni se pač to zdi posploševanje. tako, kot tule posplošuješ, naj same sebi priznamo? kaj si naj priznam? a moram bit prevarana, da lahko napišem svoje menje?

Zakaj tako zgleda, da je vse ostalo dovoljeno? Kdo to pravi?

To praviš ti, ker te (domnevam) nekaj moti. Mislim, da iščeš izgovor za varanje. Ali pa nisi sposoben postaviti se zase in za svoje samospoštovanje pred partnerjem, če ta gre predaleč? Te boli, če se partner ne obnaša do tebe, kot bi ti želel? Seveda, da ni prijetno. Ampak to ne pomeni, da je to dovoljeno s strani partnerja. To tudi ne pomeni, da imaš “blagoslov”, da pa zdaj lahko varaš.

… to je za kaj in za kakšnega ga ima: premalo zrelega, da bi sam odločal o tem, kaj je zanj dobro in kaj ne. Vprašanje je le, če je res dobro (oz. slabo) zanj. Za takimi izjavami se ponavadi skrivajo čisto drugačni strahovi: manjši družinski proračun in izguba statusa v družbi. Mislim pa, da je svojo zrelost dokazal v nadaljnjih dvanajstih letih, vendar se gospa nekako s tem očitno tudi ne sprijaznijo, kar seveda spet pove marsikaj. Če to lahko imenujemo dokazovanje zrelosti. Marsikdo na njegovem mestu bi iz tega varanja potegnil izkušnjo in zrelost dokazal drugače.[/quote]

Ne. To je, kar se je zgodilo. To je, kar je opazila, da je naredila narobe. To je, kar obžaluje.

Nisi prebral?

A zdaj pomeni, da če mu ni dovolila, da je spremenil službe, da jo lahko vara, v smislu “ji bom že pokazal”.

Lahko bi bil bolj jasen in ji jasno rekel, kaj želi in kaj bo naredil! In to tudi naredil! Zgleda ni bil dovolj trden v svoji odločitvi.

Drugače pa bi lahko tudi ženska, ko njen mož pozabi na njuno obletnico rekla “mu bom že pokazala… bomo zdaj videli, če bo pozabil na obletnico” in ga prevarala.
Z maščevanjem pa res ne moreš ustvarjati lepega odnosa. To je tako otročje.

Jonson, res ne vem ali določenih stvari, ki sem jih napisal, nočeš razumeti, namerno zahajaš s tem odgovorom v nasprotne ekstreme z namenom dokazovanja svojega (absolutnega) prav ali pa stvari na splošno težko dojemaš. Poleg tega pa se še spuščaš na osebni nivo, kar je isto, kar očitaš v drugi temi nekomu drugemu.

Varanja nisem nameraval opravičevati, kar mi poskušata s cecom ves čas podtikati, niti ne zagovarjam varanje iz maščevanja kot nekaj dovoljenega. Praktično ne zagovarjam nikakršnih dejanj iz maščevanja (v smislu odnosov), za razliko od nekaterih forumovcev, v kar pa se redko kdo obregne. Velikokrat prej nasprotno: se celo vzpodbuja. Poskušam pa na stvari gledati širše, kar očitno ti nisi sposoben ali pa morda nočeš. Kako in zakaj, sem pa tudi že odgovoril v drugi temi. Kar se tiče ozkoglednosti v zvezi varanja, pa je očitno to precej razširjen pojav. Zakaj, je spet drugo vprašanje in edina misel, ki mi v tem trenutku pride na pamet je, da gre zgolj za strah: pri enih pred osamljenostjo, drugih neizpolnitvijo življenjskih načrtov, tretjih izgubo lastnine itd. Kje v tem se najdeš ti?

Ker pa si že začel na osebnem nivoju, le še toliko: mene pred tem, da utegnem biti prevaran, ni popolnoma nič strah. Kljub temu, da se zavedam, da obstajajo realne možnosti, da se kaj takega nekoč zgodi meni. Če se bo, se bom pa tudi vprašal, kakšen je bil moj prispevek, da je do tega prišlo. In obratno, obstajajo tudi realne možnosti, da bom nekoč prevaral sam, a ta trenutek ne čutim prav nobene potrebe po tem. Skratka, s tem se ne obremenjujem. Ne rečem pa, da morda ni bilo kdaj drugače. Vse skupaj je posledica življenjskih izkušenj, ki so bile take in drugačne. Slednjih pa očitno manjka tebi.

Ne, nisem opazil. Če pa sem morda spregledal, mi pokaži. Če jih morda obžaluje, je spet odvisno zakaj obžaluje: zato, ker smatra, da do varanja potem ne bi prišlo ali zato, ker bi se lahko mož v drugi službi počutil bolje? Tu je razlika in eden od razlogov nima kaj dosti opraviti z ljubeznijo.

Pri vsem kar je napisala, bi bilo prav in pošteno, da vse skupaj pokaže tudi možu in da svoje videnje in občutke morda napiše tudi sam.

Še to: kakšna reakcija njenega moža v situaciji kot je bila opisana, pa ti misliš, da bi morala biti?

Ne. To ni vzrok. Posledica pa je. Posledica osebne stiske, povzročene z ramerami v službi in nerazumevanja doma. In še to verjetno bolj na podlagi spleta okoliščin (“pravi” čas na “pravem” mestu), ne pa namernega iskanja. Veliko ljudi pod vplivom krize ne reagira ravno razumno, pa jih zato ne moremo obsojati in jim pripisovati izključno krivdo za nastalo situacijo.

Kaj in kako bi bilo v novi službi, pa ne vemo. Če bi ignoriral ženine želje in službo menjal čisto na svojo voljo, bi morda brali o sebičnežu.[/quote]

Glede na neko užaljenost – kje ti jaz skušam kaj “podtakniti”. oz. kaj imam s kakim tvojim pisanjem, ne vem – preberi še enkrat kaj sem napisal, mene si skrajšano povzel, napisal sem podobno kot ti. Pa ni namen meni kontrirati komurkoli, podal sem svojo misel in to je vse.

Boom, to kar si zdaj napisal je čisto nekaj drugega, kar se je kazalo v tvojih prejšnjih komentarjih.

Lahko, da sem te narobe razumel. Zdelo se mi je, da si vneto iskal krivdo v partnerici in ne v moškem. Kot da bi opravičeval varanje moškega, ker je pač v drugi ženski našel to, kar ni našel v svoji ženi tistega trenutka.

Končno pa je napisala, da se zaveda, da mu je nasprotovala zamenjati službo in je bila nerazumevajoča. Varanje njenega moža pa jo boli. In iz te bolečine zdaj piše na forumu in zato izgleda, kot da je ‘plehka’ in da se nekaj dela itd… Lahko pa, da je vse “kar je za tebe negativno” napisala zaradi bolečine, ker je bila prevarana. Torej ni nujno, da je slaba ženska. Tudi ona ni popolna in mu ni dovolila zamenjati službo. On bi se lahko odzval … namesto, da bi bežal od problemov bi se soočil z nasprotovanjem svoje žene in bi našla nek kompromis. Zakaj je torej varal? Je to reševanje problemov v odnosu? Tako jaz gledam na situacijo.

Problemi se ne rešujejo tako, da od njih bežiš in skačeš v objem druge ‘bolj razumevajoče’ ženske.

Sam si je izbral to ženo s katero se je poročil in ima z njo otroke. Zakaj skače v objem druge ženske? Zakaj se potem vsaj ni ločil od nje, če je res tako težavna. In potem naj si išče tolažbo drugje.

Tak je moj pogled na situacijo.

jonson … življenje pač ni tako preprosto. pa saj veš.

Japkica, vem da življenje ni tako preprosto. Ampak to ni izgovor, da delamo zavestne sebične napake.

—ironija on—
Tistemu, ki svoje življenje ne obvlada (ali se vsaj trudi) se preprosto stvari kar dogajajo. Slučajno sreča žensko in slučajno ji pade v objem, slučajno jo je poljubil in slučajno sta se kar znašla gola v postelji. Potem se je pa slučajno spomnil, da je poročen. Oh, kako ubogi človek, ki živi v tem neizprosnem življenju, ko ga ženska nevrira, in je tako zelo potreboval seksualno tolažbo.

Bomo postavili spomenik hrabrim borcem, ki ko skačejo čez plot, jih vsi obtožujejo kako so slabi, a so potrebovali samo eno malo tolažbico pred neusmiljenimi partnerji.
—ironija off—

jonson … daleč od tega, da verjamem v izgovore ali v opravičila. samo vem pa, da življenje pač ni tako preprosto.

saj veš … tudi ti si se znašel v avtu … pa se ne bi smel. veš, da se ne bi smel. in tu je odločilen trenutek, da rečeš NE. ampak grešil si pa že pred ‘final act’ ali ne? ali je greh in narobe samo seks? a vidiš ti tu kje jasno mejo? in vedno samo eno in edino resnico?

in nikar me spet narobe brat, da zagovarjam varanje. ker ga pač ne… jaz samo ne obsojam kar v štartu … al pa sploh ne. kdo sem, da sploh bi nekomu sodila?

Jonson,
“””
Končno pa je napisala, da se zaveda, da mu je nasprotovala zamenjati službo in je bila nerazumevajoča. Varanje njenega moža pa jo boli. In iz te bolečine zdaj piše na forumu in zato izgleda, kot da je ‘plehka’ in da se nekaj dela itd… Lahko pa, da je vse “kar je za tebe negativno” napisala zaradi bolečine, ker je bila prevarana. Torej ni nujno, da je slaba ženska. Tudi ona ni popolna in mu ni dovolila zamenjati službo. On bi se lahko odzval … namesto, da bi bežal od problemov bi se soočil z nasprotovanjem svoje žene in bi našla nek kompromis. Zakaj je torej varal? Je to reševanje problemov v odnosu? Tako jaz gledam na situacijo.

Problemi se ne rešujejo tako, da od njih bežiš in skačeš v objem druge ‘bolj razumevajoče’ ženske.

Sam si je izbral to ženo s katero se je poročil in ima z njo otroke. Zakaj skače v objem druge ženske? Zakaj se potem vsaj ni ločil od nje, če je res tako težavna. In potem naj si išče tolažbo drugje.

Tak je moj pogled na situacijo.””””

Pa kako prav imaš.

Glede menjave službe.
Ko mu ne manjka podpore, razen te, kar je bilo-nasprotovanje manjavi,
ko skrbi žena za dom, družino, kuha, da mu nič ne manjka, ne pogovora, ne tople besede, ne ljubezni, ne spoštovanja, ko ima vso svobodo, ko gre počivati po kosilu, ko se v postelji maksimalno dogaja, da ti reče, ma nikoli te ne bi menjal, tako si dobra, ko se trudiš, da ima družina lepe vikende, gre na izlete, ga pohvališ, skuhaš še za dva dni, da mu ja ne bo treba dopoldne s prstom mignit, maksimalno se trudiš.

Je to potem plehko?

Je to vzrok, da mu je bilo prelepo, pa je naredil to, kar je. In zdaj se mi zdi upravičeno, da se potrudi maksimalno. Tisto kar je bilo prej samoumevno, pa zdaj ni več. Veliko mi pomaga, tudi skuha, da mu ni dolgčas, pa z otroki se ukvarja, kar sem jaz delala prej 100 na uro.
Preprosto sem ljubila preveč, dobila pa….. To zame ni plehko.

Veš, ko nekdo reče, “nikoli ne veš kaj se bo zgodilo”, še posebej, ko ti to reče tvoj partner jaz to razumem tako, da daje priložnost za napako, ki jo bo nekoč zagrešil v življenju, ko “se bo kaj zgodilo”. Ta stavek je skoraj tako, kot bi šlo za izsiljevanje.

Saj poznamo tisto uspešnico “the secret”. Vse kar imaš v glavi ima potencial, da se nekoč uresniči, ko pridejo pogoji za to.

Tvoje besede (da življenje ni tako preprosto) se lahko razumejo, kot da “že veš, da boš naredila napako”. Kot bi šlo za podtalno izsiljevanje (ne pravim, da res to pomenijo).

Jaz pa razmišljam tako: ko nekaj veš, da ni prav in imaš jasna stališča, potem ni več nobenega izgovora, da delaš v nasprotju s svojimi spoznanji.

Imaš prav, življenje ni preprosto. Pridejo slabosti.

To mi pa ne preprečuje, da ne zavzamem jasna stališča in jih zagovarjam, ker iz izkušenj vem, da so prava za vse odnose.

Če pa jasnih stališč ni, potem tudi več napak delamo.

In to je tisto, kar jaz delam. Kažem na jasna stališča pri odnosih. In kako si lahko z njimi pomagamo k bolj prijaznejšemu in bolj kontroliranemu življenju.

‘… se lahko razumejo …’ vidiš, ravno s tem potrjuješ, da je lahko več resnic, več razumevanj … ne, nikakor ne vem, da bom naredila napako. niti si ne želim naredit napake. ne morem pa trditi, da je nikoli ne bom. ker poizkušam biti realna… in predvsem poštena.

kaj misliš, od kje ljudski pregovor ‘zarečenega kruha se največ poje’? iz svoje okolice vem, da tisti, ki so najbolj glasni, najbolj obsojajo … so ponavadi tudi sami največji grešniki. in tisti, ki pravijo … ‘jaz pa nikoli’ … tisti ponavadi prepričujejo okolico in predvsem sebe, da oni pa nikoli ne bodo to in to.

zakaj ne komentiraš mojega vprašanja glede meje varanja? namenoma?

Jaz se te ne bi branil, ko si tako skrbna … Če pa bi mi nasprotovala glede službe, bi te že omehčal… 🙂

Ne vem zakaj se moški bojijo, ko mu kaj ženska nasprotuje? Eni se odzovejo z nasiljem, drugi z umikanjem oz. udinjanjem, tretji pa z varanjem.

Ženska so tko lepa bitja in je treba znat z njimi (razen kakšnih res ekstremnih).

Za odnos moraš vedno biti buden, ne smeš dovolit, da zaspiš…

‘… se lahko razumejo …’ vidiš, ravno s tem potrjuješ, da je lahko več resnic, več razumevanj … ne, nikakor ne vem, da bom naredila napako. niti si ne želim naredit napake. ne morem pa trditi, da je nikoli ne bom. ker poizkušam biti realna… in predvsem poštena.

kaj misliš, od kje ljudski pregovor ‘zarečenega kruha se največ poje’? iz svoje okolice vem, da tisti, ki so najbolj glasni, najbolj obsojajo … so ponavadi tudi sami največji grešniki. in tisti, ki pravijo … ‘jaz pa nikoli’ … tisti ponavadi prepričujejo okolico in predvsem sebe, da oni pa nikoli ne bodo to in to.

zakaj ne komentiraš mojega vprašanja glede meje varanja? namenoma?[/quote]

Seveda, da se lahko tudi napačno razumemo. Saj tega nisem nikoli zanikal.

Nihče ne trdi, da nihče ne bo naredil kakšno napako. Samo govorit ni treba o tem.
Ravno zaradi tega pregovora ‘zarečenega kruha se največ poje’ je najbolje biti tiho in ne govoriti o ‘možnih’ napakah.

Upam, da nisi mislila name, ko si govorila o tistih, ki so najbolj glasni… življenje mora imet nek smisel in človek mora imet jasna stališča, ker drugače živiš kar ti drugi servirajo. Če imaš jasna stališča to še ne pomeni, da druge obsojaš.

Glede meje varanja: Mejo je res težko določit, a se osredotočimo na dejanja. Imaš dva otroka. Obema rečeš, naj vsak odnese svoje smeti iz sobe. Prvi reče, da bo naredil, a jih nikoli ne nese. Drugi reče, da ne bo, a jih potem vseeno odnese. Kdo izmed teh dveh je misliš ravnal prav? Drugi, ker je nesel smeti.
Dejanja so tista, ki najbolj štejejo. Moramo pa vedeti, da misli vodijo k dejanjem. Zato moramo paziti že na svoje misli. Misli morajo biti prave. To vodi h kvalitetnemu življenju. Kaos v glavi je kaos v življenju. Zato je dobro, da imaš jasna stališča in da veš kaj hočeš. Takrat se ti življenje odvija kot ti hočeš.

Poglej ta video.

hvala jonson. si mi odgovoril, kje so zate meje.

kar se govorjenja tiče o delanju napak tiče … če si tiho, še ne pomeni, da si bolj ‘varen’ pred delanjem napak. misli se da le delno kontrolirat. ali lahko rečeš, da je človek brez zavestnih misli? verjetno ne. včasih misli pridejo, nas odpeljejo na trenutek ali več. in če jih daš preprosto na stran, jim ne pripisuješ pomena, ali jih celo ignoriraš, ne pomeni, da jih ni. lahko te udarijo, kot strela z jasnega, nisi pripravljen … in potem imaš ‘izgovor’ kar zgodilo se je’. ja, pajade. to še ne pomeni, da te ne morejo te misli pripeljat do greha.

sama sem pač mnenja, da je bolje se posvetit svojim mislim, se vprašat npr. ‘zakaj mi vedno znova prihajajo’ … jih ‘soočit’ s svojimi vrednotami in se v skaldu s tem, potem ravnati v življenju.

Dejansko se da nadzorovati misli. Vedno se v razumu nekaj dogaja. Ne vem, če ti je poznan rek: joga je prenehanje sprememb v umu.

Tisti, ki so raziskovali svoj um in njegove potenciale so ugotovili, da je možno ustaviti te spremembe v umu. Takrat, ko to dosežemo, lahko skozi um neovirano zasije luč duše ali intuicije. To je meditacija.

Ko prideš do tega stanja (ni enostavno, ampak se s trdim delom da) dejansko nadzoruješ katere misli naj pridejo v tvoj um.

Koncentracijo je možno izuriti do popolnosti. Saj veš kaj pravijo, da uporabljamo 10% svojih možganov.

ja jonson se strinjam … vendar ljudje tukaj (npr. jaz, v svoji vasi, v sloveniji, v evropi) pač ne živimo 24 ur na dan v meditaciji. saj veš; služba, družina, družba … se mi zdi, da sem enkrat že omenila, da prakticiram jogo, vendar ne do popolnosti. bolj za odbrobit telesa (seveda občutim tudi umiritev uma)… se pa ne prehranjujem po jogijskih načelih in tudi na splošno ne sprejemam vsega, kar je povezano z jogo. se pravi, da se ne predajam v popolnosti.
in jaz gojim svoje misli, čustva, fantazije … saj veš, vsak človek si najde svojo pot, ki mu nekako najbolj ugaja…

to o čemer ti pišeš zgoraj, je v neki meri ekstrem … koncentracija izurjena do popolnosti.

na ostalo ti odgovorim tam, kjer si postavil vprašanje in drugi del mnenja 🙂

Ni plehko,le preračunljivo.
Kupovanje obvladaš. Kdo plača?

Rugelj bi rekel takle: nujno potrebna celostna preobrazba OBEH.

Nehati ljubiti, kdaj in zakaj je zame zelo “težko” vprašanje, na katerega lahko vsak vprašani odgovori drugače in odgovor je vedno in seveda za tistega, ki odgovarja tudi edino pravilen v tistem trenutku odločitve . Kajti, zdi se mi, da je vsak človek celota zase, ki pa ga seveda dopolnjuje ali pa tudi ne -najprej družina v kateri se rodi, raste…., pa nadalje partner, pa okolica, pa otroci…skratka tudi ta, ki ga skozi življenje srečaš ali za trenutek ali tudi večnost… Ne vem in ne poznam odgovra, poznam pa svojo preživeto izkušnjo. Mnogokrat, ko sem žalostna ali totalno “na psu” obžalujem svoje odločitve v življenju, ko pa sem “in” oz. gre vse kot po maslu, te iste odločitve sprejemam kot pravilne. In seveda, kot pravi rek “Če bi bil vedež, ne bi bil revež”, po moje zelo drži.
Takoj boste verjetno rekli, da sem labilna oseba, kar verjetno tudi v določenem trenutku drži in je to posledica moje vzgoje in precej težkega življenja v otroštvu. Se pa po svojih močeh res trudim biti trdna in močna in me kot tako okolica tudi pozna. Ampak jaz vem, da sem velikokrat “krhka”.
Pri svojih 18.letih sem družino oz. partnerski odnos seveda idealizirala in trdila, da svojega moža ne bi nikoli prevarala. Pa sem ga. Se prvič počutila hudo krivo, se spraševala zakaj sem to storila, imela sem malega otroka in še bi lahko naštevala. Pa sem si odgovorila: poročena sem bila (seveda tega prej nisem videla, kajti bila sem zaljubljena) s strahovitim egoistom, samovšečnežem…in enostvno, vse to se mi je upiralo. On je imel rad res samo sebe, jaz pa sem si želela da bi imel tudi otroka in mene. Ja, prenehala sem ga ljubiti in ga zato prevarala. To je moj odgovor, kajti jaz sem pač oseba, ki želi, da jo nekdo ljubi oz. ima rad ali jo spoštuje.
Danes živim z moškim s katerim sem ga prevarala. Sva v srednjih letih, otroke imava odrasle, materialno nama nič ne manjka.. Rekli bi vse OK. Pa zopet ni tako. Včasih se skregava zaradi otrok, včasih zaradi službe..oz. vedno zaradi nečesa vsakdanjega, ampak do njega kljub vsemu čutim spoštovanje, ki se je rodilo iz ljubezni. Tako, da bi lahko rekli, da tudi njega ne ljubim več. Seveda ne, toda danes ko ga spoštujem, se ga trudim bolj razumeti, mu tudi več toleriram, točno vem kako bo v kakšni situaciji odreagiral….Vsa zadeva je tudi obratno sorazmerna.
Na koncu vsega, pa še vedno sprejemam napačne odločitve in jih verjetno tudi bom vse do svoje smrti. Kje pa piše, da je moj prav, edini prav. Nikjer, ker temu ni tako in nikoli tudi ne bo. To vem danes, verjetno pa bom čez nekaj let, vedela še več.
Lepo je brati knjige, si pomagati s strokovnjaki in mediacijami, ampak, ko je prišel problem, sem se morala odločiti in posledice nositi vedno sama.
LP vemsamozase

Ah, Jonson, ti pa res nimaš razumevanja za človeka. Imaš pa natančna mnenja, ki temeljijo na etiki. Vendar etika ni izvedljiva. Etika je sad dejanj in ne dejanja sama.