Pozdravljeni

pišem vam saj potrebujem pomoč v zvezi z meni  najpomembnejšo odločitvijo v življenju in sicer kaj narediti?  Trenutno sem v zvezi, v kateri si sama nikoli nisem predstavljala, da ženska sploh lahko je in tudi zakaj bi v takšni zvezi sploh bila. Sem poročena dobre 2 leti, s partnerjem sva skupaj 4 leta in imam hči, ki bo letos dopolnila 2 leti. S partnerjem nimam več ničesar saj so najini kregi postali del vsakdana. Tukaj govorim o vsakodnevnemu psihičnem nasilju, ki zaradi moje tišine ker se odmaknem ne pripelje do fizičnega nasilja. V sebi kričim kaj vse bi partnerju izrekla, naredila pa enostavno nimam več volje niti energije saj rešitve ne vidim. V odnosu ni ne spoštovanja, zaupanja, ljubezni kaj šele sreče. On se z ločitvijo ne strinja, bi kar živel na tak način oziroma je zadevo prepustil meni naj povem kaj bi. Jaz pa sem v dvomih saj bo hči postala del dveh svetov, totalno različnih. Glede skrbništva sva namreč dogovorjena da je obvezno pol pol saj nobeden od naju ne želi biti prikrajšan. Odločitev se mi zdi tako težka zlasti ker je hči tako mala, potrebuje me zelo. Vsak dan sva stalno skupaj in si sploh ne predstavljam da je en teden nimam. Partner se mi je pa tako zamiril, da enostavno ne čutim niti ne želim biti več nikoli njegova. Saj njegova dejanja, obnašanje

kažejo nato, da me v resnici niti nikoli ni imel rad. Prosim za nasvet, karkoli bo dobrodošlo.

Vem pa, da sem si konec koncev to celo zmešnjavo nakopala sama zaradi nepremišljenih odločitev.

Spoštovani,

ja, res zahtevna življenjska dilema. Očitno tudi pogosta, saj se veliko klientov/klientk s podobnimi vprašanji obrača name. Prva stvar, ki jo je dobro poudariti, je, da vaše notranje dogajanje v psihologiji opišemo kot notranji konflikt. V smislu, oseba v enem delu sebe hoče nekaj, v drugem delu sebe pa nekaj drugega. To je pomembno, ker pomeni dobro izhodišče za razumevanje sebe v dani situaciji in s tem dobro podlago za rešitev notranjega konflikta. Ko je ta razrešen, oseba lažje sprejme odločitev in jo udejanji. S tem je razrešen notranji konflikt (konec izjemno neprijetnih notranjih bojev), hkrati pa je dosežena še manj slaba življenjska izbira. To, da se v življenju pripeljemo v situacije, ko smo primorani izbirati med slabo in še slabšo opcijo, je lahko zelo neprijetno. Hkrati pa so take dileme pogost in normalen sestavni del življenja.

Na temo notranjega konflikta in kako ga rešiti sem odgovarjal tukaj:
Block
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11183423
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11102693
Zamenjava kariere

Je pa vaš notranji konflikt najbrž bolj zapleten in večplasten, kot samo ločitev da-ne. Prepričan sem, da obstajajo z vašim otroštvom povezni globlji razlogi, da ste si izbrali ravno parterja z opisanimi lastnostmi, da rešujete konflikte na opisan način itd. Zato je običajno bolj učinkovito kot sam podobne dileme reševati s podporo usposobljenega svetovalca.

Druga misel, ki vam mogoče lahko koristi, je povezana z vašo hčerko. Za otroke je ločitev staršev seveda velika sprememba. Vendar se izkaže, da je morebitno travmatično doživljanje ločitve v večji meri povezano z neustreznim ravnanjem staršev kot z ločitvijo samo. Globoko v sebi je otroka strah, da ne bo več varen. To, da eden od staršev odide, povezujejo s tem, da ga (otroka) ta starš nima več rad, da ne bo skrbel zanj, da je ogrožena njegova temeljna varnost. Torej, če starši ločitev speljejo ustrezno, da otroku dajo vedeti, da ga imata oba starša še naprej brezpogojno rada, da ne bo izgubil nikogar, da bosta še naprej enako skrbela zanj, da je varen in brezpogojno ljubljen, bodo posledice za otroka neprimerno manjše kot v obratnem primeru. Pogosto se zgodi, da je za otroka celo boljše, da ne živi več v vrtincu neprestanih konfliktov, žalosti, tlačenja čustev, viseče grožnje s fizičnim nasiljem itd.

Glede na to, da ste omenili občutke grožnje s telesnim nasiljem, je dobro pri vaših odločitvah in pristopu upoštevati tudi to. V smislu, da bi kolikor je mogoče natančno razumeli kakšna je potencialna nevarnost fizičnega nasilja iz strani partnerja. Tudi to je nekaj, kar bi se bilo koristno pogovoriti s psiho-socialnim svetovalcem. Lahko recimo tudi brezplačno na lokalnem CSD, ali na Društvu za nenasilno komunikacijo.

Dobro bi bilo razumeti kaj konkretno ste imeli v mislih s skrbjo, da bi bila hči del dveh svetov. Na tej točki, sam iz tega vidika za hčerko ne vidim nevarnosti. Otroci so veliko bolj robustni, kot je včasih videti, in se tudi hitro prilagodijo različnim okoljem. Toliko lažje, če starši ob ločitvi izpolnijo zgoraj opisane pogoje. Je pa vaša hčerka še tako majhna, da je še v simbiozi s svojo mamo, in po moji oceni zanjo ne bi bilo dobro deljeno skrbništvo. Mogoče, ko bo nekoliko starejša. Kolikor jaz poznam prakso CSD in sodišč v podobnih primerih, je sicer prva želja, da bi otrok imel deljeno skrbništvo. Da pač otrok ohrani oba starša v čim večji meri. Vendar sta za to, kolikor vem, dva pogoja. Da je otrok dovolj star, da mu ne škodi ločenost od mame in da imata starša vsaj kolikor toliko urejen odnos in komunikacijo, da lahko deljeno skrbništvo usklajujeta. Iz vašega zapisa ni videti, da bi bili ti pogoji izpolnjeni.

Za konec naj poudarim, da je teža takih življenjskih odločitev tudi v tem, da se je sicer koristno posvetovati, na koncu pa je vendarle odločitev skupaj s posledicami (pozitivnimi in negativnimi) vaša. Toliko na tem mestu.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić