Zapletla sem se z ženskarjem in ne znam več iz te zveze .
Zato vse skupaj postaja zelo boleče zame . Z njim imam kar naprej nekakšne razprave o tem kaj se v resnici dogaja ,torej ne živim zdravega ljubezenskega razmerja . Njegove afere so večinoma poročene ženske ,ki pa jih seveda taji .
Nazadnje si je privoščil zvezo v kateri se mu je povsem odpeljalo in mu je bilo vseeno kaj si kdo misli vključno z menoj in poniknil je za več mesecev in ko sem že mislila da je konec se mi je začel na veliko posvečati.
O njegovi nesramnosti raje sploh ne bi.
Nekajkrat sem ga že zapustila in doživela nekakšno krizo podobno nemiru, hrepenenju in dvomu ali sem storila prav . Kljub takemu stanju nikoli nisem prosila da ostane. vedno je prišel sam nazaj .
Tudi on nekak ne more prekiniti z menoj in ostati z drugo.
Kako se naj znebim te more ?
On ima pomankanje empatije jaz preveč čustvena in razumevajoča .
Kakšen nasvet mogoče ?

Spoštovana,

Iz vašega zapisa je videti, da ste v dolgotrajnem notranjem konfliktu – z enim delom sebe hočem biti s tem partnerjem, z drugim delom sebe pa nočem več biti z njim. Te more se lahko rešite tako, da razrešite ta notranji konflikt in sprejmete odločitev.

Za začetek predlagam, da potegnete konflikt na plano in kar na papir zapišete kaj pravi tisti del vas, ki vas vleče k temu partnerju in kaj tisti del, ki vas vleče stran. Recimo:

Me vleče k njemu:
– Ga imam rada
– Ne vem, če bom našla boljšega
– Pogrešam bližino …

Me vleče stran:
– Me sramoti pred drugimi
– Taji, vara, se obnaša nesramno …

To so moje ideje za vzorec, vi pa napišite svoje. Potem lahko presodite kateri del sebe boste poslušali in sprejmete odločitev. Lahko, da se odločite, da je za vas sprejemljivo partnerjevo vedenje in ostanete z njim, ali pa da ni in vezo prekinete. Obe odločitvi sta v redu, važno je, da ni nekaj vmes in da ne ostajate dolgo v precepu glede tako pomembne tem kot je partnerstvo.

Če še potem ne bi sprejela odločitve, bi jo pa želela, bi bilo smiselno raziskati in odpraviti vaše notranje razloge za to, da take odločitve ne sprejmete.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Hvala za odgovor . Res sem nekako umes in se ne norem odločiti niti za eno niti za drugo. V bistvu se v svoji globini zavedam ,da ta partner ni zamee saj ga želim spreminjati oziroma mu skušam dopovedati kot kakšnemu otroku kaj nama v bistvu škodi v resnici pa bi morala že davno oditi stran , vendar prevlada druženje z njim in me takšen odnos v bistvu ne zadovoljuje povsem in se vseskupaj zdi ,kot nekakšen začaran krog . Verjetno naivno verjamem v njegov boljši odnos v tej zvezi. Torej kaj še lahko storim v tem primeru ? Moje odločitve med ostati ali oditi so zgolj začasne in si hitro premislim . Najverjetneje je takšno stanje bolj moj problem kot pa njegov . V bistvu se že od začetka najine zveze obremenjujem z nečim,kar se nekdo drug ne bi .Upam da je še čas in da ta zveza ne zdrvi v odvisnost , kar pa je že problem in je vprašanje alije to sploh ljubezen in jo jaz zamenjujem z njo . Vseeno je težko če nečesa ne znaš ali ne zmoreš . Mi lahko priporočate morda kakšno knjigo na tovrstne težave ?

Spoštovana,

zelo zrelo gledate na svojo situacijo in ja, res je težko z občutkom, da take pomembne odločitve ne znamo ali ne zmoremo sprejeti. Če vas zanimajo knjige na temo odvisnosti od odnosov, vam priporočam knjige Sanje Rozman. Trilogija knjig z naslovi Umirjenost, Pogum in Modrost podajajo globok vpogled v mehanizme zasvojenosti (tudi z odnosi) in tudi priporočila kako se rešiti tega primeža. Na tej povezavo je še en intervju z dr. Rozmanovo: https://siol.net/trendi/odnosi/sanja-rozman-partnerska-ljubezen-ne-more-biti-brezpogojna-354961

Meni se zdi pomembno, da se zavedate, da imate pomebne notranje razloge, da določenih korakov ne naredite. Občutek pa je res tak kot, da ne znamo ali ne zmoremo. Hočem reči, da ne gre za to, da nečesa ne znamo ali ne zmoremo, ker bi bili nesposobni, ampak ker za to obstajajo tehtni razlogi. Je pa res, da je težko take razloge sam izbezati na plano in jih odpraviti. Običajno gre to skupaj s svetovalcem oz. psihoterapevtom.

Na forumu imamo dogovor, da na posamezno temo moderatorji odgovarjamo največ 2x. Tako da sva s tem izčrpala mojo kvoto odgovorov na vašo temo preko MON.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljena,

predlagam, da malo prebrskaš forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=465&utm_source=forum&utm_campaign=forum&utm_medium=search
– da dobiš malo (realne) perspektive, za kaj gre pri tvojem “ženskarju” in navsezadnje pri tebi. Tvoj opis njega se namreč bere kot iz “učbenika” o narcizmu.
Sicer se že sama preizprašuješ, kar je dobro, in če si na točki, ko bi res rada ugotovila (čustveno in razumsko), kaj ta vajin odnos v resnici JE, ti bodo informacije na omenjenem forumu v veliko pomoč.
Npr. kopipejst iz ene od tamkajšnjih tem: “Najhuje je priti do zavedanja, da nekaj ni v redu. Ampak ko zacnes iskati, ti je dano dobiti, odpirajo se ti tiste prave spletne strani, prav tiste ki jih potrebujes. To niso nakljucja.
In mislim, da je najtezje delo priti do odlocitve. Saj imas veliko let v mislih: saj ne more biti tako, saj bo moral nekoc spoznati, saj ne mote bit tako zloben in egoisticen…a cas gre naprej in pokaze,da je lahko. Tezko je tudi ker partnerja ljubis, si ga zelis ob sebi, ampak ne takega kot je, ampak drugacnega.
Odlocitev je tisti trenutek,ko preklopis na prihodnjost. Ne, ne grem se vec te morije duse. Ne,ne zasluzim si takega tretmaja s strani partnerja. Zasluzim si spostovanje.”

To, da ne moreš stran, je po eni strani verjetno posledica njegovih manipulacij, po drugi pa zagotovo tudi tvojih težav. Te moraš razrešiti sama, nihče drug jih ne more zate. Poišči strokovno pomoč usposobljenega psihoterapevta, ki zares pozna to tematiko (povprašaj po imenih na omenjenem forumu).

Knjiga Sanje Rozman “Modrost” sploh še ni izšla.
Izšli pa sta Umirjenost (ta odlično pojasnjuje patološke odnose, soodvisnost, obrambne mehanizme, ki nas držijo na mestu, itd.) in Pogum, še prej pa Zaljubljeni v sanje, ki ti jo priporočam najprej (mdr. boš v njej našla pojasnila v zvezi s tem, da “naivno verjameš v njegov boljši odnos”, in še kakšnim svojim “upanjem” – beri: iluzijo).
Pri tako strupenih odnosih je koristno prebrati tudi knjige Strupeni starši, Ne hodite več po prstih in Čustveni vampirji.
Z branjem odkrivamo in spoznavamo sebe in tiste, s katerimi smo v odnosih, in začnemo razmejevati (najprej razumsko, nato čustveno), kaj je kaj (kot se že ustrezno sprašuješ, ali (so)odvisnost zamenjuješ z ljubeznijo), se učimo postavljati meje itd. Vendar vsem ne gre na lastno pest. Marsikdo ob tem potrebuje še psihoterapevtsko pomoč.

Odgovori so že v tebi in tudi že silijo na dan. V tvojem drugem pismu se že lepo preberejo v vrsticah in tudi med njimi.

Kot znak, da te še obvladujejo napačna prepričanja in obrambni mehanizmi, pa izstopa tole:
V bistvu se že od začetka najine zveze obremenjujem z nečim,kar se nekdo drug ne bi.

Prvič zato, ker je primerjanje z drugimi škodljiv obrambni mehanizem; vedno bomo našli primerjavo s kom na tak način, da bo ustrezalo naši patologiji; npr. če se hočemo počutiti najbolj ubogi, bomo brez težav našli kupe ljudi, ki jim je bolje kot nam; če se hočemo počutiti pametnejši od drugih, bomo v hipu našli kupe ljudi, ki so neumnejši od nas; če hočemo vztrajati v odnosu, kjer je prisotna psihična, čustvena zloraba, bomo v hipu našli ljudi, ki prenašajo še drugo nasilje, npr. fizično zlorabo, alkoholizem itd., pa vseeno “zdržijo”, itd. itd. Torej je to, ali bi se drug obremenjeval s tistim, s čimer se ti, ali ne, povsem vseeno. Tebi to ne more biti merilo, tebi moraš biti merilo ti sama. Nekdo lahko živi tako, da izkorišča druge, drugemu pa vest tega ne dopusti. Različni smo, zato taka merila niso smiselna.

in drugič: če z “nečim” misliš na to, kar si opisala v prvem pismu, gre za patološke odnose, ti pa zagotovo niso cilj in smisel našega življenja. Že mogoče, da obstajajo ženske, ki jih ne moti, da ima njihov partner ljubice (zadevo kompenzirajo na drugih področjih). Ampak če ti nisi te vrste ženska, ti to čisto nič ne pomaga. Če je med tvojimi prioritetami v življenju in partnerstvu zvestoba, ne moreš reči, da se “obremenjuješ” z nezvestobo. Najbrž tak izraz pride od tega, da si že kdaj slišala, da preveč kompliciraš, si preobčutljiva, vse preveč resno jemlješ itd. Tako govorijo z nami tisti, ki nočejo prevzeti svojega dela odgovornosti za zavožen odnos.

Srečno!