Klavstrofobija

Torej imam strah pred zaprtimi prostori. Živim, v bloku kjer “bi se moral” voziti z dvigalom.Ampak jaz grem kar v 7 nadstropje peš, vsaki dan oziroma, vedno, ko g remo ven.Začelo se je vse pred približno 6 leti, ko sem bil v dvigalu. In kar od nikoder me je začela grabit panika, potil sem se, mislil sem da bom tam umrl. Sedaj pa vedno gledam, ko kdo zaklene vrata, pogledam kje so možni izhodi, če izhodov mi se mi zgodi to kar sem zigoraj že omenil.Prosim bi ,če ima kdo kaj podobnega in če mi lahko kaj svetuje.

Hvala!

Dragi “andrej385”!

Najprej naj-hvala za zaupanje, da si se obrnil na ta Forum po pomoč! V nadaljevanju pa bi ti rada ponudila izhodišče, 2 za reševanje tvoje stiske.

Glede klavstrofobije se lahko odločiš tako, da “direkt” v zvezi z njo nič ne ukreneš in da se samo izogibaš zaprtim prostorom. Ker pa klavstrofobija prinese s seboj še kaj drugega kot samo npr. strah pred dvigalom, strategija izogibanja bržkone ne bo prav učinkovita. Pravzaprav izogibanje zaprtih prostorov pomeni, da bo v nekem delu tvoje življenje osiromašeno oz. da ne boš mogel živeti cel oz. dihati s polnimi pljuči.

Možno je, ja, da poskusiš najprej sam pri sebi oz. še bolj v sebi, v svoji notranjosti poiskati neke skrite rezerve, s katerimi si boš lahko pomagal. Lahko pa ti kar brez neke odveč cenzure rečem, da si boš prihranil čas in zelo zmanjšal trpljenje na dolgi rok, če si boš poiskal strokovno pomoč in te je na voljo res veliko.

Dostix pravijo, da so fobije “neozdravljive”, a to vsaj v mojem primeru ni res. Tudi jaz sem imela neko obdobje v življenju, ko sem se čez noč začela bati kina. Prej sem imela kino najraje na svetu in sem vedno sedela v največji “gužvi” v zadnji vrsti čisto na sredi. Potem pa me je 1 dan zgrabil res velik strah in nisem več zmogla iti v kino. Ali pa sem šla in sem skoraj umrla tam. V tistem obdobju sem “probala” marsikaj, a mi ni nič pomagalo bolj kot to, da sem šla po pomoč k neki homeopatinji, ki pa nam ni samo dajala homeopatskih zdravil, ampak je od nas tudi zahtevala, da smo ozaveščali sebe. In več, kot si ozavestil, bolje si se počutil. In tako se zdaj že več kot 10 let ne bojim več zaprtih prostorov. Nam je pa takrat marsikaj povedala. Med drugim tudi to, da je fobija kot nek prisilni jopič, ker si preveč “norel”, pa zdaj vzemi to norenje kot dobesedno ali v prenesenem pomenu. Če pomislim, kaj sem si vse takrat nakopala na glavo, se ne čudim, da sta telo in psiha odreagirala tako, kot sta. “Bolezen” je vedno zadnje opozorilo, da nekaj delamo narobe in da je skrajni čas, da začnemo delati prav. In prej, ko dojamemo, kaj nam bolezen želi sporočiti in prej, ko začnemo delati prav, prej tudi ozdravimo.

Aha, in še na nekaj sem se spomnila. Da je klavstrofobija, kot najbrž tudi druge fobije, kot nek strah duše pred omejitvami oz. da duša ne prenese omejitev… V razmislek!

Upam, da sem ti vsaj deloma odgovorila na vprašanje oz. vsaj malo razjasnila, zakaj sploh nastane strah pred zaprtim prostorom.

Maja

hvala