Rabbit, nekaj me zanima; koliko let imaš? Si morda razmišljal o tem, da bi se registriral na tem forumu, da bi te lahko kontaktirala preko zasebnih sporočil?

Brez_punce, si že zbral kaj poguma za registracijo? 😉

Brez_punce je neučakan, pa zato v čisto vsaki ženski, ki mu pride na pot, vidi potencialno partnerico.

Zelo se strinjam z Jasno in glasno.
Pri tebi je tezava ta,da ne znas ali noces izrazati custev oz.
se jih bojis.Seksal bi, vendar za to na bi naredil nic, ker je pri tem
poslu potrebno pokazati tudi custva. Se motim? Si prevec
resen, pragmaticen in brez posluha za humor. Morda tudi
skrt? Manjka ti mehkoba in obcutek za razumevanje zenske duse.

Obstaja ogromno literature na temo govorica telesa, osvajanje žensk…v glavnem v angleščini, tudi na internetu. Če se zavedaš, da imaš ta problem, me zelo čudi, da še nisi posegal po tej literaturi. Imeti bi jo moral v teoriji v malem prstu, nato pa poskušati udejanjati v praksi. Če se jaz želim nečesa naučiti, v prvi fazi preštudiram literaturo in probam čimveč akceptirati.

Obstaja ogromno literature na temo govorica telesa, osvajanje žensk…v glavnem v angleščini, tudi na internetu. Če se zavedaš, da imaš ta problem, me zelo čudi, da še nisi posegal po tej literaturi. Imeti bi jo moral v teoriji v malem prstu, nato pa poskušati udejanjati v praksi. Če se jaz želim nečesa naučiti, v prvi fazi preštudiram literaturo in probam čimveč akceptirati.[/quote]

Literaturo, kako osvojiti ženske!? Recept za peko kruha, kaj? Kilo moke, 1 jajčka, kvas, mleko….

Pristopiti je treba s svojim načinom in s tem, kar si ti do ženske. Formule imaš pri matematiki, lepo te prosim…

Matjazko, kaj če bi ti začel brati napisano, preden se spraviš v svojo ofenzivo pametovanja? Tip jamra, da ne zna brati govorice telesa. Če ne zna brati govorice telesa, naj se nauči. Med drugim iz knjig.

Matjazko ima čisto prav. Saj pa ne rabis tega razbrat v eni sekundi. Pa tudi v 10 minutah ne. Saj pa po tolikšnem času še sam ne mores vedet, ce si zares lahko z drugim clovekom. Ok, nekateri lahko, veliko je pa takih ki ne.

Človek ni faktografska knjiga, da bi ga načital kot leksikon, ga secirali po nekih pravilih, zakonih, normah, aksiomih, analizah – na srečo, ker bolj suhoparne stvari in racionalističnega pristopa k sočloveku, kot so razni recepti, ni, ker nenaravnost je nasprotje spontanosti.Takšen pristop je podoben temu, kot če bi poskušali v človeku najti “dušo” v določenem predelu, npr. v možganih, v srcu, 2 cm pod trebuhom….

Govorica telesa – tudi tu so lahko odzivi zelo različni in dvoumni, nekatere nerade pokažejo nazven, da jim je fant všeč, lahko zgledajo celo povsem hladne in neodzivne, drugim je lahko nerodno v navzočnosti simpatije, tretje so povsem sproščene, četrte…. Ni receptov, tako kot pri ribolovu, da točno veš, kakšno vabo uporabiti, kaj natakniti na trnek, kam vreči in kako daleč, ker le pri živalih je obnašanje dosti bolj predvidljivo, toliko bolj, kolikor gre za nižje vrste, kar večina žensk ni, vsaj upam, ker potem bi bile vse dolgočasne. :-))

Človek ni faktografska knjiga, da bi ga načital kot leksikon, ga secirali po nekih pravilih, zakonih, normah, aksiomih, analizah – na srečo, ker bolj suhoparne stvari in racionalističnega pristopa k sočloveku, kot so razni recepti, ni, ker nenaravnost je nasprotje spontanosti.Takšen pristop je podoben temu, kot če bi poskušali v človeku najti “dušo” v določenem predelu, npr. v možganih, v srcu, 2 cm pod trebuhom….

Govorica telesa – tudi tu so lahko odzivi zelo različni in dvoumni, nekatere nerade pokažejo nazven, da jim je fant všeč, lahko zgledajo celo povsem hladne in neodzivne, drugim je lahko nerodno v navzočnosti simpatije, tretje so povsem sproščene, četrte…. Ni receptov, tako kot pri ribolovu, da točno veš, kakšno vabo uporabiti, kaj natakniti na trnek, kam vreči in kako daleč, ker le pri živalih je obnašanje dosti bolj predvidljivo, toliko bolj, kolikor gre za nižje vrste, kar večina žensk ni, vsaj upam, ker potem bi bile vse dolgočasne. :-))[/quote]
DA SE preštudirati te stvari. Lahko samo rečem, da smo srečni, da imamo danes na razpolago toliko literature, včasih tega ni bilo. Neverbalno komunikacijo se da naučiti, tukaj ni dileme. Kako se osvoji določeno punco oz. da bi kaj za vse veljalo pa odpade, tukaj pa pač ni recepta. Edino kar ti lahko pomaga je, da se navadiš, da se jih nekako ne bojiš več, da do nje pristopiš popolnoma sproščen tako da si res lahko to kar si. Za to je pa potrebno veliko dela, ne pride vse skupaj čez noč. Teli stavki tukaj gor, ki si jih mi pišemo ti nebodo pomagali, to se je treba spraviti v akcijo, kar pa nekateri kot je brez_punce preprosto ne razumejo. Smilijo se samemu sebi in si govorijo ni mi usojeno biti v zvezi, ja pa kaj še, usoda my ass. To so besede poražencev. Kjer je volja je tudi moč.

Matjazko, moji nasveti niso namenjeni tebi, ampak avtorju brez_punce in Rabbitu. Očitno mi je, da imaš ti podobne probleme, ampak si zaenkrat še ne priznaš, temveč se skrivaš za masko vsevednega teoretičnega razlagalca z distance. Med drugim vztrajaš pri utopičnem stališču, da se govorice telesa ne da naučiti iz knjig. Ravnanje po “bodi kar si” je avtorja brez_punce pripeljalo do tega, da je pri 32 nedolžen. Dvomim, da si želi še naprej biti tak, sicer ne bi odpiral te teme.

Realno, slab psiholog bi bil. Dobrega odlikuje intucija in ne ugibanja “na pamet”.

Sadni

Ravno “grobi” racionalizem z intelektualiziranjem je (po moje) problem fanta brez punce, ki ga je lepo povzela Jasno in glasno, verjetno po Jungu. Razum lahko deluje kot past v primerih, ker ko bolj stvari premleva, tehta, razčlenjuje, secira, išče recepture, formule, toliko bolj se zapleta v svoje miselne koncepte in stopnjuje dvom vase – strah pred neuspehom, strah pred zavrnitvijo. Za vse je potrebna merica poguma oz. pustolovske smelosti, ko se spustiš v nekaj, ne da bi vedel, kaj te čaka, ko se po spodletelem poskusu spet postaviš na noge, kot pa da bi vse podrobno razčlenjeval in iskal zgolj napake, zakaj ti ni uspelo. Zdaj tudi, če je njegov pristop preveč “lesen”, hladno odmakjen, je to zato, ker je nesproščen, spet preveč “razumsko tempiran”, kaj naj reče, kako se naj obnaša, o čem se naj pogovarja. Če bi se mu za to vse skupaj “fučkalo”, teh težav ne bi imel. Ko govoriš o delu, delo je spet neke vrste razumski proces, ki ga moraš načrtovati, preveč sistematičnosti in urejenosti – to pa to moram narediti, tako pa tako se moram lotiti tega in tega dela…

Vzel sem si par dni časa za razmislek, kako najbolj enostavno prikazati pomembnost lastnega počutja ob simpatiji in pa napiflanega materiala. Ugotovil sem, da ne moram, ker vaju – brez_punce in gospod Rabbit – ne poznam zadosti in o tem kakšne omejitve delata sama sebi z nevero lahko samo sklepam. Sklepam tako; če bi vajino prepričanje o samima sebi bilo na mestu, ne bi piršla na tale forum, ampak na google iskat vse članke o pick-up artistih. Da tega že nista naredila vem tako, da pol ne bi pisala kje se učiti branja telesne govorice.
Dosti moških ima, nažalost moram rečt, napačno osnovno predstavo o tem kaj ženske na moških privlači. Za banalen primer: osnovna redstava o dobri postavi je, da se spraviš v fitnes in porabiš 100€ mesečno na proteinih, je tako? Tako je…ampak ta predstava je napačna kar ti nato povedo vsi ki se kaj malo s tem ukvarjajo. Prehrana ali jedilnik je pri sami kampanji za dobro telo 80% vsega, telovadba pa samo 20%. Kakšen paradoks za vse ljudi osnovnih misli, ane?
Površinsko gledano… s tem da prisegata na teorijo privlačnosti ženske označujeta kot sef s kombinacijo in ko pritisneš prave tipke na kombinacijo, se sef odpre (ja no tukaj se bo večina strinjala :). Ampak ja, to je moje mnenje in po mojem njenju je v ženski malo več kot le to^^ in se mi za ‘kombinacijo’ nikakor ne gre). Prav to plat vama skušam nekako predstaviti… ko se ti ne gre za kombinacijo, ampak za očarljiv pogovor…za to, da ženska sama vtipka svojo ‘kombinacijo’ samo zaradi tega, ker si ti ti in te tega ni strah pokazati.
Tudi to se sliši paradoksalno, ampak… teorija privlačnosti temelji na “bojnih načrtih”. Greš iz ene faze v drugo, vse je definirano, na vse te opozarjajo in na vse moraš paziti. A pri tem paženju na vse spregledaš tisto kar je najbolj pomembno, in to je to, da je ženska tam in dejansko govori s tabo, ko bi lahko govorila s komerkoli drugim. Kaj ti je lažje za prebrat? Ko bo ženska naslonila svojo glavo za 34stopinj v desno in 72stopinj naprej ter se prijela za lase? Ali ko bo tam in se pogovarjala s tabo?
Če je kdo to prebral že večkrat mu bo zdaj že prav tečen in se opravičujem, ampak…ženska je emocionalno bitje pika. Da ženska hoče imeti nek odnos s tabo je odvisno od tega kako se ob tebi počuti pika. Na podlagi občutkov, ki jih dobi ko je v bližini, si izbere kakšen odnos s tabo ji bo najbolj odgovarjal. In vidva z vajinimi omejitvami sama sebi škodujeta, ker se ta dvom, hočeš noče, projecira skozi vaju; z besedami, z mimikami, z občutki… in na koncu se zgodi vedno isto in ko se zgodi vedno isto, sta še bolj prepričana da je nekaj z vama narobe in še bolj rineta v to, v naslednjem pogovoru sta še bolj pozorna na to in takrat se še zgodi prej! Ko vajine dvome čutita se ti projecirajo skozi vaju pika. Prepričanja sta, da ženska mora izbrati moškega, ti pa se le pojavijo pred njo. Na takšen način ne prevzemata odgovornosti za svojo usodo…no, kakor želita. Samo meni se zdi način, da ti pristopiš k ženski in je ona čisto ‘paf’ ker si ti izbral njo, dosti bolj enostavna.
Koliko vama bo pomagala teorija nevem, lahko pa da vama bo in vse kar sem napisal v tej temi je brezveze…ampak če bosta vedla dobro brat med vrsticami, bosta na koncu bosta ugotovila da se nisem kaj dosti zlagal. 😉 Pravzaprav je gospod David Deangelo v svoji tako znani knjigi zapisal “What you say to a woman doesent matter. It just doesent. How you say it, is everything”. In tale gospod bi bil prvi, ki bi ga vama svetoval, če sta še vedno prepričanja, da nimata uspeha, ki si ga želita zaradi tega, ker ne znata zadosti. Torej, veselo googlanje: David Deangelo, Derek Rake, The Modern Man, Mark Raymon,…
Od tu naprej vama bodo stvari zadosti znane, da si bosta sama poiskala to kar rabita. Ko/če bosta ugotovila, da uspeha ne bo, vama pa priporočam trideset dnevni izziv Tončeka (Anthony) Robbinsa; da bosta videla kakšen učinek ima odločitev proti znanju. Moje osebno mnenje je, da je teorija pri ogovarjanju ženske maksimalno 20% vsega. Ostalo pa pride skozi projeciranja; skozi tvoje telesne govorice, ki jo bere ona. 😉

🙂 hvala, smeh ob branju tega mi je prav pasal :). Nikakor se nočem norčevati iz napisanega… ampak “bodi to kar si” ti da vse, kar rabiš. Druga stvar je, če ga ne razumeš…in dosti ljudi jih ne. Če si na primer v večini zelo nasmejana in karizmatična oseba, ko pa se gre za ogovarjanje ženske pa zaženeš vzorec “Ahh, saj me tako ne bo imela; nisem ji všeč; ne znam zadosti da bi lahko to speljal” kako si potem to, kar si, če nisi to, kar si? Samo zdi se ti da si to kar si (hihi, saj bi jih še več napisal), v resnici pa samemu sebi postavljaš okvirje v tem delu svojega življeja. Beri tukaj : http://med.over.net/forum5/read.php?95,6911525

Nič. Grem si zavret mleko. 😉

Twilight, tvoja teorija temelji na precej vprašljivem stališču, da ima vsak moški kakšen zanimiv del svoje osebnosti, le izražati ga ne zna, ko/če bi ga znal, bi bil pa zanimiv ženskam. V redu, recimo, da imaš prav glede marsikoga, ki je neuspešen pri ženskah. Kaj pa tisti, ki so v resnici, ne samo v komunikaciji z ženskami, tudi drugače, izrazito puste, introvertirane, nezanimive…osebnosti? Tudi tistim enostavno svetuješ “bodi kar si”? Ne bi bil včasih vseeno bolj na mestu nasvet “spremeni sebe, žensk namreč ne boš”? V neskončno teoretiziranje, kdaj je nekdo “začel bolje izražati sebe” in kdaj “se je spremenil”, se ne bi spuščal. Zagotovo vsak od nas pozna nekoga, ki se je sčasoma, ko smo ga spet srečali, obnašal popolnoma drugače, kot smo ga bili leta navajeni. Mislim, da takrat ponavadi rečemo “ja, on se je pa res spremenil” in ne le zgolj “ja, on pa zdaj precej bolje izraža svojo osebnost”.

Sredi meseca maja sem se dobil s punco, ki mi je po zmenku jamrala, da je pri meni pogrešala čustvenost. Jadda, jadda, pa kaj bi nekatere vse rade že takoj na spoznavnih srečanjih? A to, da je ona fejkala dobro voljo še preden sva se dobila, pa nima nobene teže? In mi tožila, da doma ne dobiva dovolj ljubezni od svojega očeta. A naj ji jaz špilam nadomestnega očeta? Bogpomagaj, če je tako, da se je treba vsaki ženski že takoj na spoznavnem srečanju čisto odpret. Kolikor jaz vem, se naklonjenost pridobiva postopoma. Znanka mi je rekla, da blagor meni, ker se na žensko ne navežem kar tako, temveč jo hladno spustim naprej, v kolikor se na zmenku nič ne izcimi. In če se je treba ženski odpret, zakaj mi je pa potem uspelo navezat globji stik s puncami, pri katerih sem bil na zmenku to, kar sem? Sploh ne gre za čustvenost, ampak za energijo. Nasmejan in energije poln tip bo dobil žensko, emocionalen pač ne. Če pa ona išče nek nadomestek za svojega očeta ali nekega sentimentalneža, je pa to njen problem. Tisti punci nisem ostal dolžan, ampak sem ji povedal vse kar ji gre, ter da če bo tako furala še naprej, bo še lep čas samska.

Pa še to; utopično je pričakovat, da se boš ujel prav z vsako. Je marsikdaj potrebno dati 10 zmenkov skozi, da potem na 11. spoznaš punco zase.

Govorimo o lastnih izkušnjah, ki zame nikakor niso vprašljive. 😉

Mmm, ja lej, prav zaradi tega dopuščam majhno možnost, da bo teorija pomagala; ker meni so tile teoretični prijemi (še preveč) poznani in mi niso nič novega ali nenavadnega. Ne moram vedet kolikšno karizmo oddaja avtor teme, niti koliko znanja ima… ampak ko si na drugem koncu se zavedaš da je teorija dost majn pomembna kot karizma.
In ne, z znanjem se ne boš spremenil. Znanje je le potencialna moč – vprašanje je, kaj bomo s tem znanjem naredili in tukaj celotna situacija postane stvar odločitve.
Mislim, da takrat ponavadi rečemo “ja, on se je pa res spremenil” in ne le zgolj “ja, on pa zdaj precej bolje izraža svojo osebnost”
To pa so le besede. V naravi sonce vzhaja in zahaja, mi temu rečemo dan in noč; oziroma čas. Nato rečemo nekomu, da se stara in on se lahko počuti užaljeno. Lahko bi mu pa rekli da je izkušen, razvit,… Rečemo tudi, da ko ga nekdo preveč spije je čisto druga oseba. Pol pa je znanstveno dokazano (khm ok – omenjeno) , da ti alkohol ne daje novih ‘načel’, idej, strasti, ampak le ojača tiste, ki so že v tebi ampak se jih bojiš izražati. Dost bo :).

Ko pišem o njenem počutju ob tebi mislim na njeno počutje ob tebi in ne na tvojo emocionalnost. Ko pišem, da se čutenje dvomov skozi tebe tako ali drugače projecira, mislim na to, da se čutenje dvomov skozi tebe tako ali drugače projecira; zdaj ko si omenil energijo, če v njo verjameš potem mi bo to lažje povedat, ja, tudi skozi energijo se projecira. Ko ta energija pride do ženske, pa jo bo ona spet čutila in smo spet na emocijah in tam, kako se ona počuti ob tebi. Zdi se mi, da dosti moških verjame da je žensko treba navdihnit, impresionirat, navdušit… in nato se jo trudijo navdihnit, impresionirat, navdušit; a jaz govorim o tem, da se ona sama navdihne, impresionira, navduši nad tabo samo zaradi tega, ker si ti ti, ker si ti tam in ker ne dvomiš v to, da si vreden da se ženska nad tabo pač…navdihne, impresionira ali navduši. 🙂

Malo sem se zaklepetal, ampak hkrati sem se spomnil še ene dobre mmm…vaje, če mi dovolite. Najprej poglej in začuti, kako se tvoji ‘zmenki’ zate odvijajo zdaj. Kaj čutiš, kdaj čutiš in zakaj čutiš. Nato si predstavljaj, kako si želiš da bi zmenek izgledal, da bi bil takšen, kot si želiš, da bi bil. Kaj bi moral čutit in kako se obnašat, da bi zate bil zmenek absolutno perfekten. A veste, da edina ovira, da bi se tako lepo počutili na vsakem zmenku, smo mi sami in to prav zaradi nerealnih predsodkov ala nervoza, dvom, slabo prepričanje,…? Saj s temi občutki načeloma ni nič narobe – dokler nam ne pričneo kvarit kvaliteto življenja kakšno želimo in kakšne si predvsem zaslužimo. Vedno se lahko počutimo privlačno, če si le tako dovolimo.
Kar pride za zmenkom pa je stvar kompatibilnosti, zato, če ti ne paše da ženska ima npr “daddy issues” se stvar brez kompliciranja tam konča.

Še enkrat pa, dopuščam možnost da vam bo teorija pomagala – zato sem neke vire tudi navedel.

Brez_punce,

ti bom povedala mojo zgodbo o fantu z enakim problemom. Ko sem brala te vrstice sem celo menila, da to piše on.

V prejšnji službi sem imela kolega s fakulteto, specializacijo, materialno dobro situiran, v tridesetih, prijetnega videza, eleganten, športen, prava terna za žensko, vendar s problemi, kot jih opisuješ ti.

Ker me je zelo zanimal, sem se mu vljudno in nevsiljivo približala, eno (1) leto je trajalo, da me je sprejel kot prijateljico, kateri lahko zaupa (vendar ni povedal direktno, da je nedolžen). Veliko sva se družila v službi in zasebno, odhajala na večdnevna službena potovanja, se zabavala, si dala zelo zelo vedeti, da sva si všeč, vendar iz njega ni bilo nič. Ko sem se na letalu (sedeži so ozki) nekoliko “po nesreči” dotaknila njegove noge, je skoraj odskočil s sedeža! Pa mi je večkrat povedal, da sem ženska, katero bi on oženil. Ko sem v šali dejala (mislila pa še kako resno!), da bi lahko imela tudi skupno sobo v hotelu, je kar postal nervozen. Po mojem mnenju se je kar bal, kako naj se me loti:)) Menda bi on najraje, da bi ga kar vrgla na posteljo in skočila nanj, nedvomno se me je zelo želel, nedvomno je bil zaljubljen vame…. Sploh pa ni vedel, kako naj me zapelje. Seveda sem vso to njegovo nerodnost spregledala in se delala, kot da je vse ok in mu celo pomagala neugodje premostiti. Bila sva srečna do trenutka, ko bi me moral on stisniti k sebi in poljubiti. Takrat je zaštekal.

Tri (3) leta sem ga na nek način čakala (med tem odganjala druge snubce, ki jih ni manjkalo!), da se bo končno okorajžil in me poljubil. Zdel se mi je vreden tega čakanja. Po njegovem prvem poljubu bi ga že jaz nekako peljala k nadaljevanju počasi in nežno, ker sem bila prepričana, da je nedolžen in da nima teh izkušenj. Ne bi me to motilo, bi se že naučil, četudi bi trajalo naslednja tri leta:). Ne in ne. Po treh letih sem se umaknila, v bistu sem bila užaljena, da po treh letih ni končno priznal ljubezni meni, imela sem ga nekako do vrh glave, nisem imela več časa za kavo, takoj sem našla dobrega dedca, ki zna deklico prijeti za ritko in jo pohvaliti ter se čez čas poročila. Srečna, kot že nikoli s pravim dedcem ob sebi, pa tri leta sem vrgla stran zaradi kolega.

Kaj dela moj nesojeni sramežljivec danes? Še vedno je samski, nedolžen in masturbira ob pornografiji. Približuje se 40. letu.

Ne odlašaj, jaz sem imela veliiiiiikaaaaaanskooooo potrpljenje, da sem ga “čakala” tri leta, deklice ne čakajo niti do naslednjega randija ob takem omahljivcu.

In zakaj ga nisi ti poljubila? Ti je bilo pod častjo?

In zakaj ga nisi ti poljubila? Ti je bilo pod častjo?[/quote]

In kaj – dajala pobudo za vse do konca njunega življenja?

To je točno to, kar sem ti rekla (mislim da tebi) v prejšnji (tvoji) temi. Če tip ob vsej njeni potrpežljivosti in prihajanju mu nasproti ni zbral toliko jajc, da bi ji pritisnil en poljubček … potem pač nič. Dva si morata priti nasproti, da sta lahko enkrat ekipa.

V kateri temi to?

Zgleda, da ga je ta trema, strah, čisto ohromil. Psiha je zahrbtna zadeva.

Še to; očitno je, da je njej pod častjo, da bi tipa prva poljubila. Ne vem, čemu tak big-deal, kdo koga prvi poljubi. Kot da je to važno. Kaj zato, če ženska prva da poljub.

Ja, kot je dejala AnaBanana – dajanje pobud vse do konca življenja? mladenic_, ne gre za fizični kontakt poljuba v ožjem smislu, pač pa za dejsto, da sem bila tri leta jaz pobudnik vsega (od izbire potovanja, do izbire zabave, do izbire jedi in pijače…..), njemu je bilo vedno vse super, kar sem izbrala ali predlagala, le on ni bil nikoli pobudnik ničesar in tega se človek z leti naveliča, nažre.

100 x bi ga jaz prva poljubila, le če bi nekako to dovolil…. tudi ob čestitkah je vedno tako izvedel, da je nahitro nekaj cmoknil v zrak in to je bilo to… pa taka priložnost, da bi se mi pustil prijeti za lice in bi ga jaz prva poljubila… ne, kar bežal je, nerodno mu je bilo, pa želel si je. Tukaj ne gre za čast in ali mi je bilo to storiti pod častjo. Hotela sem, da v treh letih nekaj stori, en korak, en mali znakec, da bova nadaljevala.

Ko danes gledam s časovne distance sem srečna, da to ni moj mož. Znorela bi ob večni njegovi pasivnosti in mojem nenehnem vodenju, usmerjanju, dajanju pobud….. Tam naj bo s svojim onetom v roki, če ni pripravljen storiti malega korakca dalje, pa psiha gor ali dol. Moj limit potrpežjivosti z njegovo psiho je potekel po treh letih. Preveč časa mi je to vzelo in preveč sem vložila v to.