Kako si naj dobim punco?
Pretvarjanje gotovo ni rešitev, ker je prenaporno in ker ni fair niti do tebe niti do punce, slejkoprej bi se izkazalo, da igraš.
Sprememba – recimo. Ampak bolj sprememba priložnosti oz. situacij, ne toliko načrtna takojšnja preobrazba tebe. Nekoliko nazaj sem ti že napisala, da mislim, da bi moral začeti živeti veliko bolj družabno in bi se ti ponudilo več priložnosti, da komuniciraš z različnimi ljudmi, med drugim tudi s puncami. Recimo, da bi šel na dolgo potovanje in se skoz načrtno opogumljal, da spregovoriš vsaj par stavkov z neznanci – npr. sopotniki v kupeju, na letalu itd. Tako bi se naučil bolje ocenjevati ljudi in situacije na splošno – kdaj je drugi človek zainteresiran za pogovor in kdaj ne, kdo ti je zanimiv, kdo te značajsko odbija, kdo je sproščen in kdo napet, komu si všeč oz. komu se je v užitek pogovarjati s tabo in komu je odveč itd. In vse te izkušnje bi potem lahko uporabil tudi, ko bi srečal eno privlačno in zanimivo žensko, ki bi jo hotel povabiti na zmenek.
Razglabljenje o tem, zakaj se tvoji starši bolj ne zanimajo za tvoje ljubezensko življenje, se mi zdi absolutno mimo, nisem mogla verjet, da ti lahko kdo sugerira kaj takega!! Čudovito je, da se ti starši ne vtikajo v to in te ne obremenjujejo s tem ali pa da ti tega vsaj ne pokažejo. Krasne starše imaš!
Se mi pa poraja en dodaten spekter vprašanj zate: kako dobro prepoznaš čustva in občutja drugih ljudi? Se mi zdi, da bi tu utegnil tičati problem. Kajti čudno se mi zdi, da si na vseh življenjskih področjih tako uspešen, tu pa te “zmanjka”. Ali znaš prepoznati, če si nekomu všeč ali mu greš na živce? Ali je bila kakšna punca zaljubljena vate in si to opazil? Ali si bil sploh kdaj že čez ušesa zaljubljen tudi sam?
Poleg tega ne morem razumeti, zakaj imaš tremo pred tem, da bi povabil eno luštno neznanko, v katero niti nisi zaljubljen, ven – sploh, če te niti NI strah zavrnitve. Razumela bi, da bi imel blazno tremo pred dekletom, v katero bi bil zaljubljen, tega pa ne razumem…
Ni pravil za izpeljavo postopka, ker je vsaka situacija drugačna. Vse, kar šteje, je naravnost, sproščenost in občutek za prepoznavanje občutkov ženske. In fantova nerodnost je prav simpatična, veš! Punca, ki ji je fant všeč, je pa itak ne opazi, ker je tudi sama zmešana kot kura!!
Mogoče problem, s katerim se spopadaš, ni toliko odvisen zgolj od tvoje narave, ampak tudi od zunanjih okoliščin, da pač (še) nisi naletel “na pravo”, tip dekleta, s katero bi se lahko značajsko ujemal in dopolnjeval, ki bi ti bila nekako tudi čustveno zelo blizu, da bi pri tebi sploh lahko do česa prišlo. Ker veliko fantov, ki ravno ne blestijo po čustveni širini, jim je veliko pomembnejša seksualna komponenta, zato tudi lažje sklepajo stike, pri tebi pa očitno ne. Konec koncev lahko magari tudi pri 40 dobiš dekle, saj sam poznam tak primer, ker praviš, da si sicer (finančno) neodvisen oz. samostojen, kar je velik plus.
Brez_punce, več akcije, manj filozofiranja. Ti o svojem problemu razmišljaš na 101 način, premakneš pa se ne nikamor. Spustiti se moraš v akcijo, ogovarjati ženske, kakšno kam povabiti. Poudarjaš, da ti manjka “znanje pecanja”. Znanje boš osvojil z izkušnjami in nikakor drugače, do izkušenj pa s pasivo ne boš prišel.
@nimam_punce:
Moj prijatelj ni nikoli hodil na zmenke, ni ogovarjal žensk in sploh je bil (in je še) zelo sramežljivo bitje. Mislim, da se z nobeno nista niti za roke držala, preden ni spoznal zdajšnje punce. Imam občutek, da se ti zdi, da si edini tovrsten ”čudak” na svetu, a verjemi, da vas je veliko. Že okrog mene jih je kar nekaj, ki niso imeli stika z nasprotnim spolom do poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih let. In vsi se obremenjujete (no, nekateri se ne več) s tem, da ste edini, ki ste tako čudni.
Ja, pri poljubljanju in seksu se seveda opazi, da je za nekoga to prvič, ampak ne vem zakaj bi bil to tak ogromen minus … Sprašuješ, kaj si bo potem ženska o tebi mislila in kaj naj ji odgovoriš na vprašanje zakaj je tako – jah, kaj le, poveš ji vendar resnico! Saj ti pravim, predstavljam si situacijo, da je meni všeč en moški, ga spoznam in kasneje ugotovim, da nekaj počne prvič. Glede na to, da bi mi bil všeč, bi mu najbrž na začetku sploh težko verjela, da sem njegova prva in da nobena druga ni videla v njem tega kar vidim jaz in se opogumila in pristopila – oziroma obratno, da ta tip, ki mi je tako všeč, sebe ne vidi tako, kot ga vidim jaz in ni tako samozavesten, kot si jaz mislim, da bi lahko bil. Malo komplicirano sem napisala, a upam, da razumeš, kaj mislim reči … Mojega prvega partnerja sem morala kar nekaj časa prepričevati, da je moj prvi (no ja, kot si sam rekel, očitno postane v praksi …), ker v njegovih očeh to ni imelo nobenega smisla – zdela sem se mu pač privlačna in bila sem mu všeč, zato mu niti slučajno ni bilo jasno, kako sem bila lahko do te starosti samska in nedolžna. Pa sem bila!
Nekje sem zasledila, da upaš, da boš nekoč pri stikih z dekleti izpadel ‘normalen’. Bah, normalnost! Kaj pa to sploh je? Spet govorimo o nekih šablonah kakšen je ‘normalen’ moški in kakšna ‘normalna’ ženska. Tak kot si , si popolnoma normalen in samo tak, kot si, boš lahko našel nekoga, s katerim se bosta iskreno razumela – kolikor klišejsko se to sliši.
Na tisoč vprašanj, ki si jih postavljaš, pa ne boš v teoriji nikoli našel odgovora, temveč te bodo samo dodatno obremenjevala in omejevala. To je približno tako produktivno kot da sedim jaz doma na kavču v tekaških copatih in razmišljam, ali je možno, da bi shujšala, če bi šla teč, s kavča pa se ne bom premaknila, dokler ne bom zagotovo vedela, ali bom s tekom shujšala ali ne (zagotovo vedela pa ne bom dokler ne bom šla teč). Jebiga, ni ga čez prakso. Saj vem, da ni lahko in da je za akcijo treba zbrat voljo in pogum, ampak druga možnost je, da celo življenje presediš na figurativnem kavču in se sprašuješ “kaj če” in “kdove”.
@ena odločna:
“In fantova nerodnost je prav simpatična, veš! Punca, ki ji je fant všeč, je pa itak ne opazi, ker je tudi sama zmešana kot kura!! “
To pa drži kot pribito! Meni najbolj ogreje srce nekdo, ki je enako neroden kot jaz in enako ne ve kaj reči – sem vsaj prepričana, da sem mu tudi jaz všeč in sem potem morda malo bolj pogumna. Sicer je dobro, da se stvari eventuelno premaknejo s točke nič in nekdo nekaj naredi, a hočem samo reči, da nerodnost in sramežljivost nista vedno tako odbijajoči, kot se ti zdi. Sto ljudi sto čudi!
Ni knjige ali besede, ki, ko jo boš prebral, ti bo takoj rešila tvojo stisko, ki je na koncu samo v tvoji glavi. Glede na vse napisano bi rekel, da se gre samo za to v kombinaciji s tem, kaj bi ti sploh rad. Če že nisi, je čas, da si vzameš uro ali pa dve časa, se vsedeš za prazen list papirja in si zapišeš, po čem dejansko hrepeniš. Vedno sem bil mnenja, da so dejanja čustvenega produkta, ki so težko zlagane; ko za besedno laž ni potreno kaj dosti napora. Zato… če ti rečeš, da si “želiš punce”, po drugi strani pa ne odgovarjaš zainteresiranim, dvomim da se ti gre za punco, pač pa za nekaj, kar še niti sam ne veš kaj je. Ali mogoče tem zainteresiranim ne odgovarjaš zaradi tega, ker se ti zdi, da si imel srečo? Ker ti ne pišejo zaradi tega, ker bi jih tako očaral s svojo komunikacijo, ampak zaradi tega, ker so te videle enkrat in si jim bil všečen?
Kakšnih žensk? Kakšen tip ženske je tvoj tip ženske? Ali spet ne veš in bi le rad pristopil in imel uspešeno komuniciranje z komerkoli, ki ti je malo všeč? Ta želja ne vodi neposredno do punce ampak le do neke mere flirtanja in občutka pripadnosti in zaželjenosti.
Kako da ne, saj se (naj bi se) gre za osebo, s katero bi rad preživel preostanek svojega življenja. Če ne boš tukaj izbirčen, kje boš? Ljudje, ki so prepoznavni pod besedami ‘življenski trenerji’ trdijo, da če ne veš ali ne dobiš to, kar bi rad, si moraš postaviti dodatne kriterije. Na prvi pogled se ta izjava zdi neumna “Zakaj naj si postavim neke kriterije, če že brez njih ne dobim to, kaj bi rad” – ampak v širšem pogledu je to točno to kar rabiš, da prefiltriraš to, kar nočeš in to kar hočeš. Z dodatnimi kriteriji se bolj osredotočiš na to, po čem hrepeniš.
Rad bi prišel do točke, kjer bi te punca lahko zavrnila… se pravi, rad bi mentalno prišel tako daleč, da bi z nekom, ki ti je všeč, navezal romantičen stik ali seksualno napetost, da se bo potem čutilo prav, da jo povabiš na zmenek in to je kao točka, kjer te lahko zavrne? Se pravi…kar si želiš ti je sposobnost flirtanja brez nekih lastnih omejitev, ki vodi do neke zaželjenosti?
Nisem vsega bral…nimam časa… ujel sem le, da te tvoja situacija precej obremenjuje…
usmeri jo sebi v prid – sprejmi se in se ne sramuj, ker se nimaš za kaj…
poznam primer, ko je fant približno tvojih let (30 let) rekel dekletu prvi dan ko sta se spoznala, da ima problem pri navezovanju stikov, da je malce negotov… pa tudi zgovoren ni bil… pretežni del srečanja je znal biti tiho… in ga je lepo sprejela… po dolgem času je naletel na eno tako…
in ko sta se zbližala jo je precej motilo kako se poljublja… dečko pač ni imel izkušenj oz. tisti poskusi zmes so se hitro slabo končali in nobena mu ni dala povratne informacije. Pa mu je to dekle en dan povedalo in pokazalo kako se poljublja in kako bi ona želela da bi se, da bi tudi ona lahko ob tem uživala…
in drug dan presenečena ugotovi, da se je čisto sprostil in da se lepo nežno poljublja… in mu je to omenila… pa je rekel: ja saj, se hitro učim…nisem imel zastonj štipendije za nadarjene… in sta se oba smejala…
Stvar se lahko lepo razplete, če ne boš tako kompliciral…
Ta fant sicer sedaj ni s tem dekletom, je pa bila prva s katero si je prišel tako blizu… sedaj je z drugim dekletom, ki pa vse kaže, da je zadnja – prava ljubezen.
Poudrek je bil na pretekliku, torej, zakaj se niso zanimali. Da se zdaj ne zanimajo, je nekaj čisto tretjega, saj je odrasel moški.
Zakaj pa se ti zdi to tako absurdno? In kaj je tako čudovitega, če se starši očitno ne zanimajo za prve ljubezenske stike odraščajočega otroka. Ne govorim o ničemer bizarnem in o nobenih bolnih pritiskih, ampak o zdravem odnosu in skrbi za uravnovešen razvoj družbnega življenja z nasprotnim spolom. Ko se spomnim, kako je meni mama v 7. razredu osnovne šole razlagala, da so mi sošolci, ki me dregajo in zmerjajo, navadno v resnici bolj naklonjeni, kot to zgleda na ven. In sem znala s časom razumeti, zakaj mi sošolec non stop meče kredo v glavo in me to ni več tako motilo, ker je bil tudi on meni všeč. In je nehal, kr sem se nehala razburjati. 🙂 In glej ga zlomka, na koncu 8. razreda je bil taisti dečko moj prvi “fant”.
In glede na to, da mu večina svetuje samo naj se spremeni, bi se bilo morda problema smiselno rešit iz druge strani, z drugačnim pristopom, z odprtjem nekih novih občutij in obzorij. Če ne probaš, ne veš kaj boš občutil. Večina (vključno s teboj “ena odločna”) mu svetuje, da naj se dobesedno prisili v nekaj, kar je njemu (za vas sicer nerazumljivo) težko.
In navsezadnje starši so tisti, ki nam postavljajo osnovne temelje. Torej, od kje izvira ta njegova pretirana nesamozavest. In to je vse, kar sem hotela s tem nakazat.
Tudi jaz nisem vsega brala…tudi jaz bi poskušala na to stvar, da še nisi imel punce, gledati s pozitivne strani… ki je pa ni, a ne? Misliš, da te bodo vsi ocenjevali na podlagi tega, da si sigurno neki freak, in si bildali ego na tvoj račun…
Kaj pa počneš ti, razpišeš se o svojem problemu in ko dobiš prijazne odgovore, (tako mimogrede čisto nihče se tukaj ne norčuje), se še enkrat razpišeš o svojem problemu in potem še enkrat in potem še enkrat, ja itak, da je tvoj problem edinstven in največji.
Malo poglej skozi 3D očala, je to vse, kar ti si, da še nisi imel punce…? Kakšen si sicer, kaj si želiš v življenju? Kaj misliš, da je v življenju vredno počet, kaj je tisto, kar ima smisel( če sploh kaj), zakaj zjutraj vstaneš (ali zato, ker ti zvoni ura in moraš it v službo, ali je kaj drugega?) Kaj počneš v prosem času, ja saj res, kaj počneš v prostem času, razen tega, da se obremenjuješ s tem, o čemer se tu piše? Zakaj bi ti imel punco? Zato da bi imel s kom spat? Zato, da bi bil normalen po ne vem kakšnih pač kriterijih? Zakaj pa ne bi probal s prijateljstvom? Da vidiš, če imata sploh kaj skupnega? Če bi se lahko razumela in se prenašala kot človeka? Punce smo bolj za prijateljstvo kot fantje…punca je nasplošno lahko prijateljica in z nekom, ki ji je fizično všeč, tudi z nekom , ki ji mogoče ni…
Mogoče ne takoj razmišljat o tem, da bi ta in tista in ona lhko bila tvoja punca…in imet v glavi to, da ne veš, kako to izgleda in da še nisi probal in katastrofa, ker še nisi probal, in še večja katastrofa, kaj si bo ona mislila, ker še nisi…
Te pa razumem, da ne želiš tega povedat takoj in ne želliš, da se to vnaprej ve…saj ni tako očitno, a veš?
Res je, s tem imam nekoliko težav. Sploh pri ljudeh, ki jih še ne poznam dobro. Na primer, nekateri vidijo že na 10 metrov, ali je človek dobre ali slabe volje. Jaz to ugotovim šele ko s človekom dejansko komuniciram. Lažje je, ko človeka toliko poznam, da vem kako se obnaša v različnih situacijah in fazah razpoloženja.
Težko, če tega jasno ne pokaže. Dokler se obnaša “nevtralno”, običajno ne vem, pri čem sem. Tako je tudi pri ženskah.
No, šola in služba še ne predstavljata vseh življenjskih področij. Bi raje rekel da sem pri tem zgolj normalno uspešen.
Neposredno opazil nisem. Ker nikoli ni nobena “rinila vame”. So mi pa enkrat prijatelji rekli, če nisem opazil, kako me je neka punca požirala z očmi. No, naslednjič sem bil nanjo pozoren, pa tega žal nisem opazil. Sem se ji celo poskušal približati in jo ogovoriti, pa me je v bistvu ignorirala.
Saj drugače prijateljujem tudi z ženskami. Ampak pri teh jaz in one vedo, da smo in bomo samo prijatelji. Tu gre ponavadi za dolgoletna poznanstva. Tudi nimam težav s komunikacijo na “uradni” ravni, npr. službeno, v trgovini, itd. Težava se pojavi takoj, ko želim žensko pobliže spoznati iz potencialnega interesa, da bi z njo imel kaj več.
Saj mi je to tudi pomembno oziroma si tega želim. Potrebno pa se je z žensko najprej toliko zbližati, da do tega lahko pride. Ker spolnost je konec koncev najvišja faza izražanja ljubezni, medsebojne povezanosti in predajanja enega drugemu. Zato menim, da bi to težko počel z neznanko in vsaj pri meni to nikoli ne bi bil primarni ali celo edini namen spoznavanja ženske.
Verjamem, da to pripomore, nočem pa, da se kakšna zagleda vame izključno zaradi tega.
Bom odgovoril isto kot na
Da ne bom ponavljal, kako mi pogum, akcija, volja, … bolj slabo koristijo, tudi če jih uporabim, saj mi bolj manjka znanje kot kaj drugega, bom opisal eno relativno svežo izkušnjo:
Bil sem na neki rojstnodnevni zabavi. In se znajdem v pogovoru z eno punco, ki je še nisem poznal. In se pogovarjava na dolgo in široko o vsem mogočem, o glasbi, pa o njenem in mojem delovnem področju in še o čem, Vse to na zelo nevtralni in objektivni ravni. To traja kakšnih 15 minut. Postaja mi čedalje bolj všeč. In začnem razmišljati, kako bi ji nekako dal vedeti, da me zanima. Kar tako direkten ne morem biti, saj gre vendar za prvo srečanje. Ne bi rad izpadel kot en pohotnež. Tuhtam, kaj bi jo bilo primerno vprašati ali ji povedati, da bi ji nakazal moj interes. Obenem oprezam za signali z njene strani. Žal ne zaznam ničesar, ne v eno, ne v drugo smer. Sprašujem se, ali se morda pogovarja z mano samo iz vljudnosti ali dolgčasa. In tako nastane mukotrpna tišina, ki traja kakšne 3 minute. Med tem časom ne vem, kaj bi sam s sabo, kam naj dam roke ali kam naj gledam. Grabi me panika. Nakar se ona vljudno poslovi in se gre ukvarjat z drugimi. Preostanek večera se ne zmeni več zame. Meni pa ni nič jasno. Je morda ona na kaj namigovala, pa nisem opazil? Je to sploh bil take vrste pogovor, ali zgolj vljudnostno spoznavanje? Polna glava vprašanj. Spet po drugi strani pa čutim olajšanje, da je mučne in neprijetne situacije konec.
Pa mi sedaj vi prosim konkretno opišite, kako bi se po vaše v tej situaciji moral obnašati, da bi dobil odgovore na svoja vprašanja, izrazil svoje občutke, da bi ona dojela da me zanima, da bi jaz vedel ali sploh je možnost, da se kaj razvije v tej smeri, ter da bi ob vsem tem še vedno izpadel civilizirano in vsaj približno uglajeno.
V bistvu zelo dobro vem, po čem hrepenim: Po naklonjenosti, zaželenosti, da bi ljubil in bil ljubljen, intimnosti, deljenju svojega obstoja z ljubljeno osebo, občutiti in nuditi osebno bližino, navezanosti, spolnosti. Imeti življenjsko partnerko, osebo s katero skupaj preživljaš dobro in slabo ter se z njo medsebojno spoštuješ, podpiraš, vzpodbujaš, tolažiš kadar je potrebno.
Da pa ne odgovarjam zainteresiranim tukaj, je pa zato (bom napisal že ene petič), ker nočem, da punca že vnaprej ve, da imam tak primanjkljaj na teh področjih. Ker potem se (hote ali nehote) obnaša do mene drugače kot bi se sicer. Ker nočem, da me ljudje gledajo pomilovalno in se ukvarjajo z mano iz nekega usmiljenja. Ker bi rad do teh dosežkov prišel po neki normalni poti. Ker se svoje nesposobnosti sramujem.
Kakšnih žensk? Kakšen tip ženske je tvoj tip ženske? [/quote]
Takšnih žensk, da bi se z njimi lahko ujel do te mere, da bi bilo mogoče doseči zgoraj našteto, po čemer hrepenim. In po čemer ona hrepeni. Takšnih žensk, da bi spoznal, kakšni tipi žensk sploh obstajajo in nato videl, kakšen je ter kakšen ni moj tip ženske.
Rad bi prišel do točke, kjer bi te punca lahko zavrnila… se pravi, rad bi mentalno prišel tako daleč, da bi z nekom, ki ti je všeč, navezal romantičen stik ali seksualno napetost, da se bo potem čutilo prav, da jo povabiš na zmenek in to je kao točka, kjer te lahko zavrne? Se pravi…kar si želiš ti je sposobnost flirtanja brez nekih lastnih omejitev, ki vodi do neke zaželjenosti?[/quote]
Tako nekako.
Ana Banana, očitno te nisem razumela dobro. Sama sem imela v mislih nekaj drugega. Ne pogovarjanje s starši o ljubezenskih odnosih, naklonjenosti, fantih/puncah na splošno in njihovo svetovanje pri tem, ampak vtikovanje v tvoj “love-life” – ko starše res ful skrbi zate, ker si še samski in za tvojim hrbtom razpravljajo o tem, ali ni morda s tabo “kaj narobe” (beri: ali te sploh zanimajo punce), razlagajo sorodnikom, da ti pa na žalost še nisi poročen, saj sploh še nisi imel nobene, … ali pa pogosto namigujejo na srečo in “večvrednost” tvojih vrstnikov, ki so že več let veselo poročeni, imajo po par otrok itd. Se mi zdi, da starši lahko hitro prestopijo mejo dobrega okusa, ko jih nekaj začne skrbeti pri svojem otroku, pa naj bo ta star 5, 17 ali 33 let! – Skratka, naj bo brez_punce srečen, da je njegovim staršem toliko “vseeno” zanj, da se ne vedejo na tak način, ker potem bi bila to samo še ena stvar več, s katero bi bil on obremenjen.
Brez_punce, obstajajo določene zakonitosti glede izražanja čustev. Ljudje, ki se počutijo na določen način, se večinoma vedejo zelo podobno. Prepoznavanje čustev in razpoloženj drugih ljudi je zelo pomembno. Če čutiš, da imaš na tem področju manjko, bi moral začeti kaj delati na tem. Boljše prepoznavanje situacij oz. občutij drugih ljudi ti ne bo koristilo samo pri “pecanju”, temveč na praktično vseh življenjskih področjih. Priporočam kakšno knjigo ali oddajo na temo “govorica telesa”, samo ne vzemi vsega preveč dobesedno (= kot suho zlato), ampak le informativno.
Glede tvojega pogovora na rojstnodnevni zabavi. Ni se ti treba silit v nekaj, kar ti je težko. Če se nista imela nič VEČ za pogovarjati, greš pač stran. Tako je storila tudi tista punca. Lahko da si ji bil super všeč, ampak za prvi pogovor ji je bilo dovolj. Meni bi bilo. In se mi ni še nikoli zgodilo, da bi me fant že po prvem pogovoru povabil na zmenek ali mi povedal, da sem mu všeč (to bi mi bilo čisto preveč vsiljivo in prenapeto), ampak se je to vedno zgodilo šele po več srečanjih, pogovorih, druženju s skupnimi prijatelji… torej postopoma in spontano.
Tako da ti res ni treba imeti fikcije v glavi, da jo moraš že ob prvem pogovoru nekam povabiti in preizkusiti, ali si ji všeč!! (Tega se v bistvu zavedaš tudi sam, ko praviš: Kar tako direkten ne morem biti, saj gre vendar za prvo srečanje. Ne bi rad izpadel kot en pohotnež.) Če se je s tabo pogovarjala 15 minut, ji najbrž že nisi čisto antipatičen… ampak stvari morajo iti naravno, postopno, ne gre jih prehitevati. Če si pod takšnim pritiskom, ni čudno, da ti zmanjka besed! Rajši bi se med pogovorom pozanimal tudi za bolj osebne stvari o njej (ne le za objektivna stališča in mnenja) – ali hodita na iste kraje, počneta iste stvari, kje konkretno živi/dela, da bi vedel, kje se še lahko utegneta srečati in kdaj.
Praviš: Obenem oprezam za signali z njene strani. Žal ne zaznam ničesar, ne v eno, ne v drugo smer. Sprašujem se, ali se morda pogovarja z mano samo iz vljudnosti ali dolgčasa. I – Ne ukvarjaj se toliko s tem, kaj si utegne misliti tvoja sogovornica o tebi, ali si ji všeč kot “kaj več” ali ne, ali se ji je sploh fajn pogovarjati s tabo, … ker te bo to samo blokiralo!!! Rajši se med pogovorom po tiho ukvarjaj S SABO – s tem, da sprašuješ samega sebe v mislih, ali ti je ta punca dejansko všeč (ne le fizično oz. na prvo žogo), kaj več o njej bi še hotel vedeti, ali imata skupna zanimanja, interese, poglede na življenje … in potem boš mimogrede iz rokava lahko stresel še par vprašanj, če ti bo res zanimiva kot oseba.
Sem mislila, da si popoln analfabet z ženskami in sem zelo vesela, ko si povedal, da pravzaprav prijateljuješ z več ženskami. Kaj pa, če bi se s katero pogovarjal o teh stvareh? Lahko bi ti dala kak zelo koristen nasvet, spodbudo, dobronamerno kritiko (če te dolgo pozna in vidi v živo, bi bili njeni nasveti najbrž bolj koristni od naših) … Če gre za neko dolgoletno prijateljico in ne prehudo čveko, bi morala biti vredna tvojega zaupanja. Poleg tega bi bila kaka od teh punc prav gotovo počaščena, če bi se nanjo obrnil s svojimi težavami in ji toliko zaupal. Z moškimi prijatelji in starši je bolj težko govoriti o teh stvareh, se mi zdi; pred eno dobro, dolgoletno, zaupanja vredno prijateljico, pa bi se morda lahko odprl (??).
NI PRAV, da se sramuješ svojih “neizkušenj” z ženskami. Pač dejstva so, kakršna so. Ti si čisto fajn fant kljub temu in tudi če ne boš imel nikoli v življenju prav nobene partnerke. Tista, ki bo prava, te bo sprejela takšnega, kakršen si in te ne bo zasmehovala. Vprašanje, ali bo neko punco, ki je zainteresirana zate, motila tvoja neizkušenost z ženskami in tvoje devištvo, bo temeljni preizkus za njeno “resnost” in “primernost”, ne za tvojo!! Zapomni si to.
Sicer pa se mi zdi, da bi moral spremenit svoj “nick-name”, ker ti morda prinaša slabo karmo. Preveč se identificiraš s tem, da si brez punce. To ni dobro. To ni tisto, kar te definira. Ali nisi ti več kot samo “brez punce”? Razmisli o tem, KAJ VSE SI, ne kaj nisi!! (Katenjka ti ji lepo namignila nekaj podobnega.)
Jasno mi je, da ne boš vzpostavil kontakta z nobeno, ki se tu na forumu zanima zate, zato ne razumi mojih besed kot prepričevanje v to, ampak … ali imaš ti dejansko občutek, da te tu kdo zaradi tega, ker še nisi imel punce, pomiluje???
Ob tvojem opisovanju srečanja pa je po moje več kot očitno, da misliš, da je prijeten klepet eno, navezovanje stika s punco z namenom, da se karkoli zgodi pa popolnoma drugo. Pa niti ni. Na tvojem mestu bi pač nadaljevala s tem, kar že počneš – klepetala. Saj sta se vendar prvič srečala. Tako jo boš bolje spoznal in ji omogočil, da bolje spozna tebe, kar je podlaga za vse ostalo. Če ji boš zanimiv, te bo morda ona naslednjič, ko se vidita kam povabila, ali se bosta kje srečala in jo boš povabil na kavo. Mislim, da na to prvo srečanje ne smeš gledati tako fatalistično, da je to zdaj to in moraš takoj v akcijo. Lahko, seveda, nikakor pa ni to nujno oziroma pričakovano.
Očitno tudi znaš klepetati o vsem in ničemer, ampak v glavi ti takoj naredi klik, ko se zaveš, da ti je deklina simpatična in potem od sebe pričakuješ, da jo moraš očarati in osvojiti – pa ti je lahko do tega trenutka šlo naravnost odlično.
Saj vem, nakladam o očitnem, namesto da bi dala kak pameten nasvet. Meni pri težavah psihične narave pomaga to, da se vztrajno prepričujem in negativne misli ustavim takoj, ko se pojavijo. Nehaj si ponavljati “joj, ne znam, kaj si bo mislila o meni, ko izve, da nisem še imel punce” in si v tistem trnutku, ko čutiš, da ti sogovornica postaja všeč raje reci “evo, pogovarjam se s punco, lepo mi gre, samo tako naprej pa bo kar bo”.
Ne bom te več prosila da se registriraj, toda vedi, da s takim razmišljanjem sam sebi zapiraš možnosti. Si sploh pomislil na to, da bi lahko morda na tak način, preko foruma spoznal kakšno žensko, s katero bi se izcimilo kaj več? Tudi jaz sem dva od svojih fantov spoznala na internetu.
Da se pa svoje nesposobnosti sramuješ, je pa le v tvoji glavi, odraz tvojega pomanjkanja samozavesti. Kot je tudi le v tvoji glavi to, da te ljudje gledajo pomilovalno in da se jim smiliš. Kar nočeš dojeti, da marsikatera ženska vključno z mano želi navezat stik s teboj, četudi le samo za dopisovanje. Nihče te ne sili v srečanje v živo.
Poudrek je bil na pretekliku, torej, zakaj se niso zanimali. Da se zdaj ne zanimajo, je nekaj čisto tretjega, saj je odrasel moški.
Zakaj pa se ti zdi to tako absurdno? In kaj je tako čudovitega, če se starši očitno ne zanimajo za prve ljubezenske stike odraščajočega otroka. Ne govorim o ničemer bizarnem in o nobenih bolnih pritiskih, ampak o zdravem odnosu in skrbi za uravnovešen razvoj družbnega življenja z nasprotnim spolom. Ko se spomnim, kako je meni mama v 7. razredu osnovne šole razlagala, da so mi sošolci, ki me dregajo in zmerjajo, navadno v resnici bolj naklonjeni, kot to zgleda na ven. In sem znala s časom razumeti, zakaj mi sošolec non stop meče kredo v glavo in me to ni več tako motilo, ker je bil tudi on meni všeč. In je nehal, kr sem se nehala razburjati. 🙂 In glej ga zlomka, na koncu 8. razreda je bil taisti dečko moj prvi “fant”.[/quote]
Jaz ne trdim, da starši niso naredili napak. Ampak če že to omenjaš, želim razčistiti, kaj točno so naredili narobe s svojo pasivnostjo glede tega, ter kdaj bi se morali vmešati. Ker če se se malo ozremo po teh forumih, je razbrati, da je splošni konsenz staršev in tudi strokovnjakov, da:
– Te stvari itak pridejo še prehitro.
– Je starše groza, ko se njihovi 14-16 letniki/ce spoglejujejo z nasprotnim spolom (“Pa to je tako zgodaj” in “Saj so vendar še otroci”).
– Pri 15-17 je prezgodaj in preresno za njihova leta
– Pri 19 ni še nobenega razloga za skrb.
To pa so potem že leta, ko je človek dejansko že odrasel.
Zakaj bi potem naj od svojih staršev pričakoval, da bi mislili ali ravnali drugače? Če smo že načeli to temo, dajmo to razčistiti.
Za vsak odgovor in mnenje sem hvaležen, ampak dogaja se tudi obratno, bolj kot pišem eno, bolj mi znova in znova odgovarjate nekaj drugega. Zato sem začel navajati konkretne primere situacij, upam da bo sedaj lažje.
Prosim, beri zgoraj, kjer sem napisal, da ni problemov, dokler s puncami prijateljujem ali se nevtralno pogovarjam, zatakne se v trenutku, ko bi se lahko začel romantično zapletati.
Je težko razumeti, da bi v življenju rad doživel tudi še kaj več od “samo” prijateljstva.
Pravzaprav za moj odgovor nisi prav nič hvaležen, verjetno te je znerviral, tako da hvala za trud in za iskrenost 🙂
Bo pa verjetno lažje, če stvari pokonkretiziraš, tako pač je na tem svetu, vsi nismo sposobni abstrakcije na visokem nivoju 🙂
Nekaj takega, kot opisuješ zgoraj ( na rojstnem dnevu) se je zgodilo enkrat tudi meni; jaz sem takrat začenjala zvezo s fantom in sem bila tam sama, on(tisti drugi) ni vedel, da imam fanta in tudi če bi mu rekla, bi verjetno mislil, da sem to rekla iz prijaznosti, ker se poznamo že več let, pa me nikoli ni videl z nobenim fantom, no vedno sem bila do njega prijazna, in je mogoče mislil, da mi je simpatičen… ko zdaj razmišljam nazaj, mogoče je bila to napaka, da sem vztrajala z zdaj bivšim fantom, ampak takrat sem mislila da je tako prav.
Tako da čisto mogoče je, če je ne poznaš dobro, da ji je nekdo drug všeč, in je pač bila prijazna, tema, ki si jo (sta jo ) izbrala, ji je bila ok in je bila prijazna, ker takšna je ( so tudi punce, ki to niso), mogoče je (pač nehote ) primerjala tebe in tistega drugega, in pač ne vem, se ti zdela zamišljena nezainteresirana in te zato ni več poiskala…mogoče bi neumno izpadel ti, če bi jo ti še iskal, mogoče pa sploh ne.
Zdaj problem je, če nimaš nobenega stika od nje, niti preko skupnih prijateljev, in je tako ne moreš najt…ker bi ti bilo verjetno veliko lažje, ko/če bi jo ponovno srečal. Mislim, da bi bilo to ravzaprav edino, kar bi lahko napravil (takšen bolj zadržan, kot se tu opisuješ) da bi , ko bi jo ponovno srečal, spet prijazno ogovoril in mogoče še tretjič in ji šele takrat rekel, če bi na primer šla kam skupaj.
Med samim pogovorom pa, ja je mučno, če ti zmanjka…no malo je nenavadno, ker ko se z nekom že začneš pogovarjat, spoznaš malo način komuniciranja, razmišljnja, teme ne sme zmanjkat…če je zmanjka, je to v bistvu pokazatelj, da nekaj ni ok, da ni nekega naravnega stika med tistima dvema…in je to bolj kot ne to…Če je bil rojstni dan, bi lahko kaj spregovorila o tistem, ki ga praznuje, ali koliko je star in koliko sta vidva…ne vem, probaš pač kaj trivialnega, neumnega, kdaj ima ona rojstni dan in da si boš zapomnil, in ji poslal sms npr. da stavita, da si boš zapomnil…kaj pa vem, ampak to probaš rečt čisto sproščeno…če pa ti to ni lastno, npr, da si ne zapomniš dobro datumov, potem je to v bistvu neumno igrat…
Prosim, sem napisala zgoraj, da nisem vsega brala, (sem pa zdaj večino prebrala) ampak mislim, da nisi mislil istega kot jaz. Prijateljstvo je odnos. To ni navezava stika in potem vljudnostni pozdrav. Če pri simpatični uslužbenki na pošti plačuješ položnico, in medtem ona reče, ‘a je zunaj vroče? ‘ in ti rečeš, ‘ja, in to je zelo nezdravo, da je klima tako nastavljena, in piha po vas’, potem jo pa srečaš v interšparu čez 3 ure in se pozdravita, ali pa vsaj nasmehneta drug drugemu, in jo potem srečaš z enim svojim sodelavcem čez 3 dni na ne vem, spet enem tretjem mestu, in se ponovno nasmehneš, ko jo prepoznaš, in ona tebi, in potem te on vpraša, ‘Jo poznaš? Kdo pa je to?’ In ti rečeš: ‘Ena moja prijateljica.’
???
Prijateljstvo je odnos, razmerje, velikokrat bolj trajno in bolj iskreno, ker temelji na nekih skupnih lastnostih, skupem delu, ker se lahko umakneš, ko bi mogoče postalo pretesno in se vrneš, ne da mi mora to odgovarjat, s tem ne mislim, da se lahko izneveriš kadarkoli, ko ti to paše, in se potem obnašaš, kot da se ni nič zgodilo…no upam, da vseeno razumeš. Kje je meja, in ali so lahko napsrotni spoli lahko prijatelji, o tem je na stotine težkih študij 🙂
Mogoče bi bilo boljše, da bi začel samo prijateljstvo z neko punco, da bi se prav odločil,da bi začel samo prijateljstvo. In ji tudi povedal, da si iz nekih razlogov, ki ji jih boš kasneje mogoče povedal, samo za prijateljstvo. In bi ji ta svoj problem omenil šele po več časa, ne pa takoj drugi dan (jaz te čisto razumem, da ti ni o tem za govorit kr takoj) In da bi se zavestno trudil, da bi ostalo samo pri prijateljstvu in ne bi razmišljal, kdaj je tisti trenutek, in bil zaradi tega živčen, da bi moral rečt ne vem kaj. A ni večkrat tako, de fant ni neki govorec, tišina je konec koncev čisto naravno stanje 🙂 Je pa razlika med mučno tišino, ko en ali oba mislita, da bi morala nekaj rečt, (no al pa naredit), in potem ni nič od tega… ali pa en napravi kaj napačnega…
Ko berem tvoje opise se mi zdi kot, da bi jih pisal sam. Neverjetno kako podobne težave imava.
Mislim, da neizkušenosti res ne moreva prikriti, edino, če je tudi punca še sama neizkušena pol to ne bi bil problem. Ampak pri najinih letih računat na takšen scenarij je utopija. Mene osebno bi bolj skrbelo samo prikrivanje, ker bi izpadel lažnivec. Imaš pa prav, kar tako pa o tem tudi ne moreš govorit. Hitro lahko to kdo zlorabi in obrne proti tebi.
Meni se sanja ne kaj naredit. Se pa poigravam z mislijo kaj bi naredil, če bi mi recimo punca izdatno pomagala in mi v obraz povedala, da sem ji všeč. Pa ti povem, da ne vem kako bi bilo potrebno odreagirat. Kako bi ti odreagiral v takšnem primeru?
Bom upošteval nasvet, hvala.
Evo, tu se zatakne. Ker to so stvari, ki jih človek sprašuje z določenim namenom. Nekako ne morem oceniti, kaj je še primerno vprašanje za prvo srečanje in da ni preveč vsiljivo ali osebno.
Ja, kot sem napisal, ni težav pri:
– prijateljicah (ko jaz in one vemo, da smo in bomo samo to in nihče ne pričakuje česa več)
– siceršnji nevtralni ali uradni komunikaciji z ženskami
Problem nastane:
– ko zmanjka konkretnih tem za pogovor in se je potrebno pogovarjati kar tako o nečem (čvekanje, hecanje, prazno govorjenje, komentiranje vremena in podobno …)
– ko bi se lahko začel osebno ali romantično zapletati.
Pri teh situacijah nekako izgubim tla pod nogami in se nikakor ne znajdem.
Da, to je možnost. Objektivno vem, da bi se z nekaterimi lahko o tem pogovarjal brez da bi me bilo strah, da bi npr. povedale drugim. Ampak mi je nerodno celo pred njimi, saj sem prepričan, da tega ne vedo. Ker non stop pa tudi nismo skupaj. Mogoče enkrat zberem pogum za kaj takšnega.
Dobro, saj mogoče se enkrat registriram, trenutno še zbiram pogum. Vse ob svojem času.
Objektivno gledano vem, da me tukaj nihče ne pomiluje, in da mi želite pomagati (za kar sem vam vsem hvaležen) ampak žal zaradi slabe samopodobe se mi pojavijo določene sugestije oz. filtri zaznavanja in si potem določene stvari napačno razlagam.
Pod “akcijo” sem mislil postaviti kakšno bolj osebno vprašanje, da jo pobliže spoznam ter z namenom, da se vzpostavi možnost, da se še kdaj srečava. Pri tem me zmanjka, ker ne vem, kako daleč lahko grem z vprašanji – kakšno vprašanje je primerno za prvo srečanje. In kasneje eventuelno za drugo, tretje, … ter kdaj je primeren čas za bolj konkretne korake: povabilo na zmenek, odkrito povedati kaj čutim do nje, enkrat tudi držanje za roke, pa poljub, itd. Saj vrstni red mi je približno jasen, ampak ne vem kdaj nastopi katera faza in kdaj se prevesi v naslednjo. Ker ne želim niti prehitevati (in s tem punce šokirati ali odgnati), niti odlašati in s tem dajati napačnega vtisa, da npr. nisem zainteresiran. Ta občutek mi manjka.
Hvala za tvoje mnenje in pogled na stvar. To, da zmanjka… velja isti odgovor kot je v mojem prejšnjem odstavku pred tvojim citatom, da ne pišem še enkrat.
Prosim, sem napisala zgoraj, da nisem vsega brala, (sem pa zdaj večino prebrala) ampak mislim, da nisi mislil istega kot jaz. Prijateljstvo je odnos. To ni navezava stika in potem vljudnostni pozdrav. Če pri simpatični uslužbenki na pošti plačuješ položnico, in medtem ona reče, ‘a je zunaj vroče? ‘ in ti rečeš, ‘ja, in to je zelo nezdravo, da je klima tako nastavljena, in piha po vas’, potem jo pa srečaš v interšparu čez 3 ure in se pozdravita, ali pa vsaj nasmehneta drug drugemu, in jo potem srečaš z enim svojim sodelavcem čez 3 dni na ne vem, spet enem tretjem mestu, in se ponovno nasmehneš, ko jo prepoznaš, in ona tebi, in potem te on vpraša, ‘Jo poznaš? Kdo pa je to?’ In ti rečeš: ‘Ena moja prijateljica.’
???
Prijateljstvo je odnos, razmerje, velikokrat bolj trajno in bolj iskreno, ker temelji na nekih skupnih lastnostih, skupem delu, ker se lahko umakneš, ko bi mogoče postalo pretesno in se vrneš, ne da mi mora to odgovarjat, s tem ne mislim, da se lahko izneveriš kadarkoli, ko ti to paše, in se potem obnašaš, kot da se ni nič zgodilo…no upam, da vseeno razumeš. Kje je meja, in ali so lahko napsrotni spoli lahko prijatelji, o tem je na stotine težkih študij 🙂
[/quote]
Kaj je prijateljstvo, mi je jasno. In imam tudi nekaj pravih dolgoletnih prijateljic. Sem v bistvu samo našteval, kje nimam težav, med drugim je to tudi pri prijateljicah, ko oba vema pri čem sva.
Če povzamem še enkrat, v čem je glavni problem. To, da ne vem, kdaj je primerno narediti kakšen korak – kakšna vprašanja na prvem, drugem, tretjem srečanju, kdaj je primeren čas in trenutek za bolj konkretne korake: povabilo na zmenek, odkrito povedati kaj čutim do nje, enkrat tudi držanje za roke, pa poljub, itd. Vrstni red mi je približno jasen, ampak ne vem kdaj nastopi katera faza in kdaj se prevesi v naslednjo. Ker ne želim niti prehitevati (in s tem punce šokirati ali odgnati), niti odlašati in s tem dajati napačnega vtisa, da npr. nisem zainteresiran.
Verjetno pa v vseh teh fazah obstajajo neki signali ali povratne informacije z njene strani. Bi mogoče lahko rekli še kakšno na to temo, kako te izgledajo, da jih bom znal zaznati in prepoznati?
OK, nekaj primernih vprašanj za prvo srečanje ste našteli. Katera so še primerna za prvo srečanje? Pa drugo, tretje?
Kot vidite, so to zame zapleteni postopki. Bi bilo dosti lažje, če bi si lahko človeka sproti direktno povedala, kaj čutita en do drugega in če sta si všeč ali ne…
Sem nekaj pozabila… ta tema v bistvu zelo terapevtsko vpliva na moje probleme in sem jo še malo preštudirala.
Jaz sem (bila) dobra prijateljica nekomu, ki se je sekiral zaradi tega problema, ker je tudi on (bil) brez punce in nedolžen (kakšno je zdaj čisto ažurno stanje, ne vem, ker nisva več toliko v stikih.) Med drugim sva bila sošolca, imela sva veliko skupnega, motila so me pa nekatera stališča in način življenja, ki ga je on začenjal živet, no sej podrobnosti niso pomembne, mi pa tudi ni bil fizično všeč, ampak to ni bil edini razlog, zakaj nisva bila nikoli skupaj. Npr. zelo me je zmotila ena njegova izjava, da ni moška prostitutka, ko bi se šlo za to, da bi naj puncam kaj pomagal; to ni bilo namenjeno meni, ker sva vaje na faksu itak delala skupaj, ampak na druge, in sicer razumem, da ga je to motilo (izkoriščanje kr enih ljudi, ko je bilo kaj treba naredit pri računalniku), pa vseeno… No on se je sekiral, bil je prilično nesproščen, če sva šla na pijačo, ali na kaki koncert, ali v kino;; ko sva govorila o faksu, ali o čem četrtem, npr. koliko stanejo stanovanja, je bil čisto drugačen. Nisem mu jasno nikoli rekla, da ne bi hodila z njim, sem pa npr na kako njegovo povabilo ven rekla, da recimo bom raje doma gledala tv…no in na tak način je verjetno skapiral, me je pa na chatu, pa sva dosti govorila v živo(jasno) vprašal, zakaj ne, in da če res ni kemije, no kot da bi malo težil v tem smislu, v živo ni nikoli, bil je samo nesproščen v toliko, da to ni bilo simpatično, ampak je bilo nerodno tudi meni…(če bi ga gledala kot potencialnega fanta, bi verjetno bilo drugače) No to je bilo na začetku nekajkrat, potem je bilo drugače, sva šla bolj sproščeno ven, oba sva bila samska, jaz sem bolj zapečkarske narave, on niti ne. Ena od stvari, ki se mi je zdela neumna in odbijajoča, je bila tudi ta, da bi on bil kar s katerokoli punco, (neke stike je imel z eno, ki pri 20 še ni imela oš, živela zelo zelo neurejeno, imela otroka, zdaj če bi ji pomagal, bi bilo zelo lepo, a on je na to rekel, da saj ni banka…)
Kot da bi naredil vse, samo zato, da bi dobil in imel punco… No jaz mu pri tem z nobenimi terapetskimi prijemi nisem mogla pomagat, sva se pa kar nekaj pogovarjala o tem, sprva je bilo napeto, potem ne več…Večkrat je rekel, da je to zato, ker je živel doma (kot študent) in ker je bilo na faksu 95 % fantov, ja to je bilo sicer res, verjetno bi mu bilo bistveno lažje, če bi na faksu imel 95% sošolk, ampak…ali res? No zdaj, ko dela , je razmerje za punce malo boljše.
Mislim, da ne bi smel tako načrtno se zaletavat v neko punco, ki ti prekriža pot, ampak it bolj na to, ali se lahko razumeš z njo kot s človekom, kaj je znotraj, kar je tisto, kar določa njo in jo loči od drugih.
To o čemer pišeš, da bi brez_punce rad, to bi radi v nekih grobih približkih vsi. pa samo na podlagi tega, da bi rad punco, se bo težko ena res zagledala in želela bit s tabo. Mogoče bo s tabo, ker je sama razočarana, in bo mislila da če si do sedaj bil brez katere, da je ne boš prevaral (in se bo na tak način ozdravila ona in ti naredila tisto, kar so njej vsi bivši fantje skupaj). Ali pa bo s tabo, ker imaš svoj flat, npr. če živiš v mb in je ona tam študira(nekje si napisal, da nisi iz lj) In ti tega ne boš opazil, ker boš full srečen, da zdaj pa imaš punco. (poznam en tak primer)
Zato bi moral gledat na to bolj plastično.
Zato bi bilo dobro, če bi načrtno namenoma začel iskat samo izključno prijateljstvo. (in ne oholo pisat, da imaš prijatelstev in znanstev dovolj). Nekaj drugega je, navezat stik zdaj tu preko foruma s punco, ki ti napiše, da bi te rada spoznala (verjetno bolj ali manj zaradi dejstva-problema, ki ga tu razčlenjuješ) kot pa vstopit v prijateljski odnos s punco, ki tega sploh ne rabi vedet. In potem boš posznal, kako razmišlja ona, spoznal boš, kaj si bi ti želel od ženske ti(ki imaš zdaj neke čudne-prenizke kriterije), in spoznal boš te osnovne principe-prijeme, po katerih tu sprašuješ.
In ja , je razlika , velika razlika med prijateljstvom in ljubeznijo, pravzaprav čisto majčkena, po drugi strani zelo velika. Jaz sem imela kar nekaj prijateljev, sošolcev, lepih prijateljstev, pa enega fanta…pa še zdaj ne vem, kaj je ljubezen…vem pa, kaj je prijateljstvo 🙂 mogoče je to ta razlika…
Zdaj verjetno sem spet zabluzila, in ti ni to v nobeno pomoč, je pa mogoče meni, in v bistvu pišem bolj zaradi tega.
Kolikor sploh razumem, bi ti rad neke konkretne nasvete, kaj delaš narobe in kako reagirat v tistih situacijah, ko se znajdeš z neko punco, da bo ona postala tvoja punca.
In tu ti lahko vsak fant napiše, kaj je on delal (rekel) kot fant, in vsaka punca, kaj je bilo njej (slišat) všeč, kaj je na to rekla ona in kaj je potem spet rekel fant in kaj je rekel fant, ki nikoli ni postal njen fant, ker je tisto narobe rekel.
In potem boš ti tudi imel punco.
Ne bo vojn in lakote in okoljskih problemov.
Hvala, ena odločna, sem vesela da me razumeš, tudi jaz se večinoma strinjam s tabo. Bi ti bla moja punca, če bi jaz bla fant 🙂 ?
Na tole ti bom odgovoril s tem:
Tako nekako.
[/quote]
A veš da ti dve stvari nista eno in isto, pač pa nekaj podobnega čistemu nasprotju? Najprej se ti zdi, da želiš deliti svoje življenje še z nekom… ukvarjaš pa se z vprašanji, kako uspešno flirtati z ženskami. Razumi me prosim – če bi bil zainteresiran v neko žensko, bi videl njo in samo njo, ne bi videl problemov v komunikaciji, flirtanju, razbiranju nekih signalov kateri so itak stranskega pomena,…Če me ne razumeš, to pomeni, da si v bistvu neke izbranke ne želiš toliko, kot sposobnost osvajanja. Mi slediš? Ugibam na golo: svoji prihodnji partnerici pripisuješ največji pomen v življenju, ampak ker je ni, jo moraš najprej spoznat. In za vsako naslednjo, ki jo spoznaš, se ti po 15 minutah pogovora zdi, da bi lahko bila ljubezen tvojega življenja in hočeš njeno potrditev. Ti si ‘odvisen’ ob občutkov sprejemanja in zavračanja (da, zavračanja!) in te tako nezdravo kontrolirajo, namesto da bi ti kontroliral njih.
To je tvoja interpretacija zainteresiranih žensk tukaj gor. Tebi se zdi, da je tako, kar pa ne pomeni, da dejansko je tako. A nisi rekel da ne znaš razbirati ženskih namigovanj? Kako pa pol s tako lahkoto razbereš in napisanega “registriraj se”, da ti hočejo dati pomilovanja? Živi in pusti živeti… Stvar posamezne realnosti je ta, da se med samo razlikujejo. Dovoli ženskam imeti svoje mnenje in mišljenje o tebi, ne da ti kar takoj rečeš “Ne, ne bom te imel ker vem da da bi me rada pomilovala”. Ne veš! A si pomislil, da mogoče katera ima podobne izkušnje kot so tvoje in sodeč po tem kar pišeš, se ji zdi to domače pa si ji zato interesanten? Pišeš, da te je strah preživeti svoje življenje sam, hkrati pa si ne dovoliš vsaj poizkusiti v dvoje, ker ti že veš kako se bo stvar iztekla. Ne veš! In ja, ne dovoliš si. In ja, življenje je tako preprosto – ali hočeš ali pa ne. In ti nočeš. In to mojo trditev boš podprl s tem, da me boš citiral in navedel en kup novih izgovorov; kaj ti pa je za naredit je, se odločit “Ne, ne grem se več tako!”
Ja, ista štorija; a vidiš? Tebi ni do ene ženske… tebi je do potrditve in zaželjenosti. Zato bi rad imel sposobnost ogovarjanja, da bi šel k eni ženski, ki se bo zagledala vate, ti boš pa šel naprej k drugi da boš videl, kakšen tip ženske je ona. Veliko protislovja imaš samo v svojih lastnih odgovorih. Če bi si želel preživeti življenje s partnerico, bi mi sedaj natanko lahko povedal, kakšen tip osebe ona je, pišeš pa o tem, kako bi rad sploh spoznal kakšni tipi sploh obstajajo in kateri bi ti najbolj odgovarjal. Prijatelj, pazi kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči.
V drugi temi ugotavljamo, da se odnosi razvijajo na podlagi čustev, ki so prisotni pri (p)ogovarjanju oziroma bližini nekoga. To pomeni, da nima veze kaj si misliš ti ali kaj si misli ona – če bi rad, da se razvije nekaj več, je pomembno, kako se ob njej počutiš ti in kako se ona počuti ob tebi. Pogoj za strast je, da se počutimo privlačno do druge osebe. Misli in dejanja bodo njenim občutkov tudi primerna. In kaj bi zdaj naredil, da bi se ona počutila počutila privlačno ali zainteresirano vate? Dam ti en namig – če hodiš po neki mesti ulici in naletiš na gručo 5 ali pa 10 ljudi, ki gledajo navzgor, kaj boš naredil? Pogledal navzgor verjetno, ane :)? Torej pri ženski bi naredil kaj? Tako, počutil bi se vrednega, privlačnega. Kar pri tebi zaradi tvoje navade predstavlja problem, ki je : ne samo da z čustvami nadziramo misli, ampak tudi obratno velja. In ti, ko ogovarjaš, si misliš stvari, ki si jih napisal zgoraj – dvomiš, ne veš kaj bi naredil in kaj ne, omejuješ se… seveda da se ne boš izžareval privlačnosti, če ti bodo po glavi hodile take misli. Torej, če hočeš da bo pokazala interes, najprej spremeni svoje mišljenje ko boš ob ženskah. Nič od teh bedarij “Kaj naj sedaj povem? Kaj pa sedaj? Kaj naj naredim, da bo zainteresirana?” ker z le-tem omejuješ sebe.
Z besedami masivnega osvajalca : glava ali misli naj bodo prazne, samo počuti se privlačnega in naredi kaj hočeš naredit, drugo bo vse prišlo samo od sebe. In poglej še na žensko stališče – ker so v vlogi tistega, ki namiguje in ne tistega, ki e približuje, jim narediš uslugo s tem, da se jim približaš. Verjetno ženske (no…večina) ne gredo na zabavo in si rečejo “Danes sem bo pa imela super s tem, da se ne bom pogovarjala z nikomer in bom v temnem kotičku pila pinacolado”.
Katenjka – hvala za poklon!:)
Avtor teme (ne bom te več imenovala tako kot si se naslovil sam) – glede preveč osebnih vprašanj:
to so ob prvih srečanjih najbrž vprašanja tipa: “ali imaš fanta/partnerja”, “koliko spolnih partnerjev si že imela”, “ali jemlješ kontracepcijske tabletke”, “kdaj si dobila prvo menstruacijo”, “koliko zaslužiš”, “ali si barvaš lase”, “koliko kil imaš”, “ali sem ti všeč” – saj za to vse veš, da je preveč osebno, a ne?
“Kje/kaj delaš”, “kaj/kje si študirala”, “ali poznaš tega in tega”, “kakšno je tvoje mnenje o tem in tem”, “od kod si”, “s čim se ukvarjaš”, “greš kaj na dopust to poletje”, “ali se kaj ukvarjaš s športom”, “imaš kaj bratov in sester”, “si že bila kdaj tam in tam”, “kakšno glasbo poslušaš”… pa so po mojem mnenju na prvih srečanjih čisto OK, varna, pričakovana vprašanja – seveda če so v nekem pametnem kontekstu (ne kar iz zraka), če te res zanimajo in če tudi sam veš, kako bi odgovoril, če bi te vprašala ona isto nazaj (= ne sprašuj stvari, za katere sam NE VEŠ, kako bi odgovoril nanje oz. sam NE BI HOTEL odgovoriti na tako vprašanje, ker se boš v takem primeru znašel v zagati, če ti bo vrnila žogico). Fajn je tudi, da ne sprašuješ preveč, ampak najprej sam poveš par stavkov, kaj pokomentiraš, … pol pa vprašaš še kaj njo – da se ne počuti kot na kakšnem kvizu ali intervjuju za službo!
Če bo vprašanje zanjo preveč vsiljivo in neposredno, ti bo punca to že pokazala!! Brez skrbi. Bo zafarbala ali ti ne bo hotela odgovoriti ali bo čisto nenadno brez razloga popolnoma spremenila temo ali se bo razjezila – verjemi, bo pokazala!! (Tu pa ti spet lahko pomaga govorica telesa in čimveč komunikacije z raznoraznimi ljudmi…). Zato ti le pogumno!
Sicer pa razmisli – kaj bi bilo ZATE preveč vsiljivo vprašanje ob prvih srečanjih in kaj bi te zares odbilo/spravilo v zadrego, če bi te neka punca vprašala? Morda ti je to lahko VODILO.
Še to: eni pravijo, da ni neumnih vprašanj, so samo neumni odgovori!
Srečno!