To da ne želi spoznavat punc preko neta še ne pomeni da nima jajc. Veš nekateri imajo/mo kar slabe izkušnje s takim načinom spoznavanja.

Lahko da spoznaš ljubezen svojega življenja, samo meni se je povečini zgodilo da sem naletel na ne tako zgovorne punce, katere na pijači niso znale sestaviti dva stavka skupaj. Zato sam preferiram na spoznavanje v živo kjer takih problemov ni, saj takoj vidiš če je punca zgovorna ali ne. :))

Ti, ki si jo spoznal na netu, koliko teh punc se je razvilo v vezo? samo ena? pol gre bolj za izjemo.

sicer gre pri brez_punce za drugačen problem. ne, da nima priložnosti, ampak ga lastni strah zavira. sadni je napisal Če bi se dobival z dekleti, pa četudi preko spleta, bi postajal vedno bolj samozavesten, drzen, sproščen pred njimi.. problem je, ker se ne dobiva, ampak se raje zavaruje s tem, da ostane za virtualno masko. zato tega, da se dopisuje z ostalimi (asocialnimi) dekleti (kot je on sam), ne reši njegove težave, ampak jo kvečjemu poglablja. da bi se rešil strahu, bi moral ven, se zmenit, it na kavo in ne jemat teh srečanj kot preveč pomembnih.

In glede na to, da se ne zmeni za pozive drugih deklet, ki poznajo njegov sram, pove o njemu to, da je njegov strah preveč vkoreninjen v njega in bo, ko bo spoznal novo punco, še vedno preveč obremenjen s tem sramom, kako ga bo punca sprejela. A drugačnih (ki bi sprejele to, česar se on boji) sploh noče.

Torej?

O sebi misliš slabo, slabo, slabo. Vse negativne posledice, ki bi se lahko dogodile pred ali na prvem, drugem (ni važno katerem) zmenku, že v naprej pripisuješ sebi in si že v naprej predstavljaš grozo. Že v naprej si rišeš scenarije, ki bi šli lahko po zlu. Zakaj? (išči odgovor)

Večina tukaj, če jih vprašaš, ima kopico zgodbic o situacijah, ki so šle po zlu pred dejtom, na dejtu, ipd … point je, da se iz njih nekako izvlečeš in nasmeješ – vidiš pa tudi, kako tvoj spremljevalec odreagira takrat. Če se zna nasmejat je to super, če je zatežen cepec, pa naj gre … je potem človek še hvaležen za kakšno zadrego.

Seveda si! Praksa s spoznavanjem nima nobene veze pri tvojih osnovnih pravicah, željah in potrebah. Kaj potem – bi si tisti z več prakse s časom “prislužili” le najboljše in najlepše ljudi?

Napaka je, da karkoli bi šlo narobe pri spoznavanju/dejtu že avtomatsko pripisuješ sebi. Izljučuješ možnost, da je ženska totalna trapa in da se ne zna obnašat. In verjemi, trapastih žensk, sploh energetskih pijavk (da ne govorim €) je na tone. 🙁

Je osebna, ni pa toliko, da bi starši morali ignorirati preveč ali premalo socialno življenje svojega odraščajočega otroka. Tako da se mi to, da o tem niste nikdar govorili, ne zdi ravno okej. Ne vem, verjetno otrok dobi vtis, da je to nekaj, kar mora skrivati zase, ker se o tem ne govori … ne glede na to, ali je v odnosih srečen ali žalosten. Tudi to je del odraščanja in starši te naučijo se učit iz napak kadar si prizadet in te spodbujajo kadrar si srečen.

Skratka več stvari mi pride na pamet … Dejstvo je, da so starši opazili, da ne “zmenkuješ”, zakaj pa v tem niso videli potencialne težave za tvojo prihodnost, je pa morda smiselno razdelat.

Opaziti je, da si zelo lepo vzgojen – predpostavljam, da si iz mirne in uglajene družine. Kar je fantastično … Le še veterc čustev prepihaj skozi družinska vrata, če želiš zamenjati klimo.

Se upaš vsesti k mami in očetu in jih direktno vprašati, zakaj se nista nikdar zanimala za tvoja odraščajoča partnerstva? Kaj začutiš ob tem, če si to samo zares v živo skušaš predstavljati? Strah, gnus, nelagodje, sram …? Kako meniš, da bi odreagirala?

To da ne želi spoznavat punc preko neta še ne pomeni da nima jajc. Veš nekateri imajo/mo kar slabe izkušnje s takim načinom spoznavanja.

Lahko da spoznaš ljubezen svojega življenja, samo meni se je povečini zgodilo da sem naletel na ne tako zgovorne punce, katere na pijači niso znale sestaviti dva stavka skupaj. Zato sam preferiram na spoznavanje v živo kjer takih problemov ni, saj takoj vidiš če je punca zgovorna ali ne. :))[/quote]
Ja kot da preko spleta pa nemoreš ugotoviti, če je komunikativna, ali ne. Če se že na chatu nemore zaustaviti pri pisanju, potem je več kot očitno, da je taka tudi v živo. Drugo je pa, če ima punca tremo, kar pa nima nobene veze s komunikativnostjo.

jp1991, kaj ti samo njeno sliko vidiš, potem jo pa že takoj povabiš na pijačo ? Ker, če je tako, potem me tvoje izkušnje prav nič ne presenečajo.

Ah daj ne dramatiziraj. Prav vseeno je, kje se fant in punca spoznata. Važno je, da se. Pa naj bo to trgovina, diskač, faks, služba, internet al pa magari po kakšnem čudnem spletu okoliščin.
In kje je garancija, da bo zveza obstala, če se srečata kje na morju? NI JE!! Zato je popolnoma vseen kje se spoznata.

Tukaj lahko vsi pišemo in ugibamo, kaj je in kaj ni. Namesto tega bi bilo bolje, če bi se brez_punce spet kaj oglasil in končno tudi registriral.

Oh, oh, prek foruma, maila in chatov so vsi glasni in zgovorni v reali pa je ponavadi malo drugače…. To ni samo trema ampak so tudi težave z komuniciranjem v živo.

Narobe sklepaš. Sam nikoli ne vabim na pijačo punce, ki jih spoznam prek neta. Oziroma da se popravim. Povabil sem samo dve punci pa še to po nekaj mesecih dopisovanja. In pri obeh je bil na zmenku POLOM.

Je pa res, da neznano punco, kar direktno povabim na pijačo. Pač če ustavim kakšno punco zvečer v lokalu, na cesti ali kjerkoli, z njo prvo navežem pogovor in jo po kakšnih 10ih minutah povabim na pijačo (seveda če mi je simpatična). Če te že zanima so do zdej vse razen ene sprejele povabilo.

V tolažbo mi je, da nisem edini s tovrstnimi problemi in veseli me, da vsaj nekdo razume, kaj me v bistvu muči.

Samo zaradi tega mislim (in upam), da ne. Nisem pa seveda noben milijonar, pa tudi nisem tak, da bi na to poskušal “loviti” punce, živim dokaj skromno (v materialnem smislu).

To je dodaten problem. Tega ji vnaprej ne bi razlagal, ampak zagotovo pa se tega tudi ne bi dalo skriti, ko (če) bi bile stvari tako daleč. Predpostavimo za trenutek, da bi zveza zaživela. Verjetno bi že pri objemanju in poljubljanju zaznala, da to počnem prvič. Imel bi tremo, saj še ne vem, kakšni so pri teh stvareh občutki. Strah me je njene reakcije, saj od moškega mojih let tega niti slučajno ne pričakuje. In samo ugibam lahko, kakšna bi bila reakcija – verjetno čudenje, posmehovanje ali še kaj drugega. Ker to pač niso več leta za neko prisrčno najstniško nerodnost. To me še dodatno obremenjuje in drži nazaj.

Tvoj prijatelj je verjetno vsaj bil na kakšnem zmenku oziroma je verjetno spoznaval dekleta v tej smeri, pa mu nobena ni odgovarjala. To je drugače kot pri meni, ko še nisem uspel pri nobeni niti začeti komunikacije v tej smeri oziroma jo povabiti na zmenek/pijačo/v kino/ …

Se strinjam, da znanje od prej bolj malo koristi, ampak takoj se pa opazi, da človek to počne prvič oziroma da nima še nobene tovrstne izkušnje. Tega se ne da skriti. In skrbi me, kaj si potem ženska o takem moškem misli. Verjetno se ji sproži alarm, češ, kaj je s tem tipom narobe? Ali pa celo vpraša, zakaj je tako. Kaj naj ji odgovorim? Da sem pač malo čuden?

Drugače pa hvala za nasvete in vzpodbudne besede.

Ta odstavek mi je na kilometer padel v oči. Žal, se s tem ne morem strinja, in sicer zato ker:
1. na chatih najdeš večinoma samo atipične ljudi oziroma ljudi, kateri imajo “čudne” namene;
2. se tam večina skriva za masko;
3. imajo tudi sami socialne težave (npr. vzpostavljanje in vzdrževanje stikov).

Moj preprost nasvet bi bil, da če veš, da imaš socialne težave (npr. vzpostavljanje stikov, flirtanje, komunicirajet itd.), da se preprosto začneš družiti z ljudmi “v živo” in takoj prenehaš z internetnimi aktivnosti, katere te še dodatno izolirajo pred “realnim” svetom. Tako kot na vseh področjih, je tudi tu potrebna praksa, vendar pa ljudje delajo ravno obratno. Ko vidijo, da jim ne gre normalen pogovor, rajši pobegnejo na internet, ker se skrijejo za nekim psevdonimom in potem namesto govorjenja tipkajo, s čimer se sicer naučijo odlično tipkat in “nakladat”, vendar ponovno zmrznejo ob naslednjem “človeškem” stiku. “Na žalost” se lahko socialnih veščin naučiš samo v družbi in z medčloveškimi stiki, kar pa lahko traja zelo dolgo časa. Tu ni neke bližnjice.[/quote]

Res je, rad bi se osredotočil na vzpostavljanje stikov v živo. Sicer ne zavračam komunikacije preko interneta, ampak ne bi rad postal nek cyber-čudak, ki obvlada samo to, v živo pa ima še vedno iste probleme.

Ne gre za strah pred zavrnitvijo, ampak bi rad najprej sploh prišel do točke, ko bi me katera lahko zavrnila. Gre za to, da ne vem kako naj to izpeljem – postopek. Kot je nekdo že napisal, ne morem kar navaliti s povabilom na kavo/kino/izlet/zmenek/karkoli ali pa kar reči “všeč si mi”. Ne vem kako naj postopam pred tem, da situacija privede do te točke. In pa seveda, z njene strani moram začutiti neko naklonjenost, oziroma da je primerno, da naredim ta korak. Manjka mi občutek za to.

V preteklosti sem že veliko razmišljal o tem. Nekako sem prišel do zaključka, da bi utegnila na to vplivati slaba samopodoba. Ki pa je takšna tudi zaradi tega, ker mi na tem področju ni uspelo doseči še ničesar. Neke vrste začaran krog. Kot bi mi en mali škrat v moji glavi govoril: “Pa ja da, če do zdaj nisi dobil še nobene, zakaj bi jo pa ravno zdaj?” Tako nekako, če malo karikiram.

Verjetno je res tako. Morda je problem v tem, da jaz vsako stvar jemljem zelo resno. Tako je že od zmeraj, od šolskih obveznosti naprej. Zaradi tega mogoče nekaj takšnega kot je zmenek že takoj na začetku jemljem kot neko resno “nalogo”, kjer ne sme iti nič narobe. Mogoče, to je zgolj razmišljanje.

Seveda si! Praksa s spoznavanjem nima nobene veze pri tvojih osnovnih pravicah, željah in potrebah. Kaj potem – bi si tisti z več prakse s časom “prislužili” le najboljše in najlepše ljudi?
[/quote]

To mi je v teoriji jasno. Ampak pri meni bi kakršenkoli premik na tem področju pomenil že velik dosežek. Zato si izbire ne bi preveč omejeval.

Je osebna, ni pa toliko, da bi starši morali ignorirati preveč ali premalo socialno življenje svojega odraščajočega otroka. Tako da se mi to, da o tem niste nikdar govorili, ne zdi ravno okej. Ne vem, verjetno otrok dobi vtis, da je to nekaj, kar mora skrivati zase, ker se o tem ne govori … ne glede na to, ali je v odnosih srečen ali žalosten. Tudi to je del odraščanja in starši te naučijo se učit iz napak kadar si prizadet in te spodbujajo kadrar si srečen.

Skratka več stvari mi pride na pamet … Dejstvo je, da so starši opazili, da ne “zmenkuješ”, zakaj pa v tem niso videli potencialne težave za tvojo prihodnost, je pa morda smiselno razdelat.

Opaziti je, da si zelo lepo vzgojen – predpostavljam, da si iz mirne in uglajene družine. Kar je fantastično … Le še veterc čustev prepihaj skozi družinska vrata, če želiš zamenjati klimo.

Se upaš vsesti k mami in očetu in jih direktno vprašati, zakaj se nista nikdar zanimala za tvoja odraščajoča partnerstva? Kaj začutiš ob tem, če si to samo zares v živo skušaš predstavljati? Strah, gnus, nelagodje, sram …? Kako meniš, da bi odreagirala?[/quote]

Bi si ju verjetno upal vprašati. Ne bi pa jima rad sedaj (sta že precej v letih in načetega zdravja) vzbujal občutkov krivde ali da bi dobila občutek, da jima kaj očitam. Ker navsezadnje sem jima hvaležen za vse, kar sta mi omogočila in naredila zame, saj sta zares bila vseskozi zelo skrbna in ljubeča starša. Nekako nimam obraza, da bi jima šel zdaj “težit” glede tega. Sta v obdobju, ko želita “imeti svoj mir” in uživati pokoj.

Ko pa smo že ravno pri tem, če poskušam gledati iz njunega vidika oz. nasploh vidika staršev (to je spet bolj razmišljanje na glas kot kaj drugega, zato bom mogoče malo “zabluzil”). Katera bi naj bila tista starost, ko je zadnji čas, da se človek začne udejstvovati na tem področju – kdaj bi moralo starše začeti skrbeti? Ker pri večini staršev mislim, da je tako, da nekje do konca srednje šole so še veseli, če se njihov otrok ne podaja prehitro v te stvari, med drugim zaradi strahu pred prezgodnjo spolnostjo, pa da ne bi zaradi ljubezni trpela šola, pa da bo za to še več kot dovolj časa, itd. To so seveda racionalizacije staršev, ne pravim da je tako prav ali da so razlogi upravičeni.

Torej, tudi če sta starša naredila napako, bi rad vedel, kdaj sta jo naredila, se pravi kdaj bi morala začeti v zvezi s tem ukrepati.

Primer: Na sosednjem forumu mama 19-letnika izraža skrb, ker sin še ni imel punce in je tudi ne išče. Praktično vsi odgovori so v smeri, da je to pa naj res ne skrbi, da to ni nič takega, da je še mlad, da bo za to še več kot dovolj časa, naj ne dela panike, da čisto preveč razmišlja in navsezadnje tudi, da to ni njena stvar. Celo strokovnjakinja odgovarja, da ni razloga za skrb. Noben odgovor se ne glasi v smislu, nekaj je morda narobe, razišči vzroke, mogoče ima težave, morda potrebuje pomoč.

Torej, če pri 19 še “ni panike”, kdaj je potem skrajni čas? 20? 21? 25?

Kaj hočem povedati: Če bi že šel zdaj starše spraševati o tem, bi moral vsaj točno vedeti, kaj jima v bistvu očitam. Da bi jima lahko rekel npr.: Očitam vama, ker pri mojih X letih nista videla, da je nekaj narobe in mi poskušala pomagati. A bojim se, da te stvari niso tako enostavno določljive, zato ju tudi ne morem kar tako vznemirjati brez da bi sploh vedel v čem je problem. Ker bi se zagotovo sekirala in se spraševala, kaj sta naredila narobe.

Se opravičujem za dolg odgovor.

Oh, oh, prek foruma, maila in chatov so vsi glasni in zgovorni v reali pa je ponavadi malo drugače…. To ni samo trema ampak so tudi težave z komuniciranjem v živo.

Narobe sklepaš. Sam nikoli ne vabim na pijačo punce, ki jih spoznam prek neta. Oziroma da se popravim. Povabil sem samo dve punci pa še to po nekaj mesecih dopisovanja. In pri obeh je bil na zmenku POLOM.

Je pa res, da neznano punco, kar direktno povabim na pijačo. Pač če ustavim kakšno punco zvečer v lokalu, na cesti ali kjerkoli, z njo prvo navežem pogovor in jo po kakšnih 10ih minutah povabim na pijačo (seveda če mi je simpatična). Če te že zanima so do zdej vse razen ene sprejele povabilo.[/quote]

Kot sem že napisal, sem mnenja, da ima komunikacija preko interneta prednosti in slabosti, ne zavračam takšnega načina spoznavanja in komuniciranja, bil pa bi vesel, če bi se osredotočili predvsem na moje težave pri vzpostavljanju stikov v živo in bi bilo lepo če bi se debata obrnila v to smer, hvala in brez zamere.

Odgovarjam vsem v tej temi, ki želijo, da se registriram oziroma ki želijo navezati stik z mano:

Že trikrat sem pojasnil, zakaj to vsaj zaenkrat ni možno. Četrtič ne bom pisal istega. Ampak bom postavil vprašanje, ki te bo mogoče užalilo in prizadelo, česar nikakor ne bi rad, ampak se mi to vprašanje poraja v glavi. Vem da nimam pravice tako ocenjevati ljudi, verjetno gre za odsev mojih lastnih strahov, torej: Ali gre za to, da bi me resnično rada spoznala, brez da bi delala zaključke in sodbe glede na v tej temi predstavljena dejstva, ali pa si misliš “Ajde, da vidimo tega čudaka”?

Še enkrat, verjetno sem te povsem neupravičeno napačno ocenil in s tem prizadel, ampak to se mi poraja v glavi, kriv pa sem sam oziroma moji dvomi v samega sebe.

Pri stikih bi rad samo izpadel normalen oziroma se naučil biti normalen. Si lahko dovolim upati, da mi bo enkrat uspelo, ali je to prevelika želja?

Menim, da ni recepta, kako se bo potem odvijalo srečanje v živo, ne glede na to, ali osebo spoznaš nekje zunaj ali preko neta. Čisto možno je, da s tema dvema puncama pač nisi bil komaptibilen, bi se pa potem ujel s kakšno tretjo. Kot lahko tudi zunaj spoznaš neko osebo, s katero po 10 minutah ugotoviš, da se nimata kaj pogovarjat.

brez_punce je pa tudi poniknil nekam.

jp1991

In kaj zdaj, če si ti imel take izkušnje ? Jaz sem pa ravno tako spoznal 2 punci in sta se obe izkazale enako oz. še boljše je bilo kot preko chata. Če si ti imel slabe izkušnje oz. če nisi sposoben po mesecu in več oceniti za kakšno osebo gre, še ne pomeni, da bi zaradi tega moral brez_punce odpisati take vrste srečanj. Ja vem ljudje radi nabijajo preko interneta, ampak ,če se meniš z nekom že več kot 1 mesec in to po več ur na dan, potem bi že moral ugotoviti za kakšno osebo se gre.

Odgovarjam vsem v tej temi, ki želijo, da se registriram oziroma ki želijo navezati stik z mano:

Že trikrat sem pojasnil, zakaj to vsaj zaenkrat ni možno. Četrtič ne bom pisal istega. Ampak bom postavil vprašanje, ki te bo mogoče užalilo in prizadelo, česar nikakor ne bi rad, ampak se mi to vprašanje poraja v glavi. Vem da nimam pravice tako ocenjevati ljudi, verjetno gre za odsev mojih lastnih strahov, torej: Ali gre za to, da bi me resnično rada spoznala, brez da bi delala zaključke in sodbe glede na v tej temi predstavljena dejstva, ali pa si misliš “Ajde, da vidimo tega čudaka”?

Še enkrat, verjetno sem te povsem neupravičeno napačno ocenil in s tem prizadel, ampak to se mi poraja v glavi, kriv pa sem sam oziroma moji dvomi v samega sebe.

Pri stikih bi rad samo izpadel normalen oziroma se naučil biti normalen. Si lahko dovolim upati, da mi bo enkrat uspelo, ali je to prevelika želja?[/quote]

Preveč razumsko, preveč vprašajev, preveč dvomov, preveč teoretičnega razglabljanja, preveč receptov. Nikoli pred nikomer ne igraj nekoga drugega, ne hlini svojih čustev, bodi enostavno to, kar si, če si zmeden, se ne pretvarjaj. Kako priti v stik z dekletom, ni nasvetov, to moraš sam ugotoviti, ker dekleta so si tudi lahko zelo različna, zato ne smeš takoj odnehati in vreči puške v koruzo, če te zavrne kakšna. Ampak če boš to ti tukaj samo opisno diskutiral po forumih, kaj bi bilo treba, tudi ne bo nič, saj brez muje in poguma se še čevelj ne obuje, zakar pa je potrebna tudi določena odprtost.

Namreč rovarjenje po vsem tem, kaj ti manjka, česar nimaš, česa te je strah, kaj bi moral izboljšati, zgolj krepi tvoje zmotno prepričanja o sebi, da si drugačen ali manj sposoben od drugih fantov , pa ni tako…

Spet kompliciraš. Ja, resnično bi te rada spoznala. Pa ko praviš, da bi se rad v živo naučil interakcije z ženskami. Si se morda vprašal, kaj pa če te ravno na tem forumu čaka bodoča žena? Nikoli ne veš, kaj se lahko izcimi iz dopisovanja. Ne bom te prosila, da se registriraj, bi pa s tem sebi dal možnost naredit korak naprej. Kdove, morda ti bo pa pisala kakšna, ki se ji zdiš zanimiv. Daj sam sebi možnost.

brez_punce, prosim te, če bi lahko napisal vsaj svoj mail, ker bi rada kontaktirala s tabo, vendar ne prek foruma. Ne skrbi, ne bom te silila v srečanje v živo:)

Odgovarjam vsem v tej temi, ki želijo, da se registriram oziroma ki želijo navezati stik z mano:

Že trikrat sem pojasnil, zakaj to vsaj zaenkrat ni možno. Četrtič ne bom pisal istega. Ampak bom postavil vprašanje, ki te bo mogoče užalilo in prizadelo, česar nikakor ne bi rad, ampak se mi to vprašanje poraja v glavi. Vem da nimam pravice tako ocenjevati ljudi, verjetno gre za odsev mojih lastnih strahov, torej: Ali gre za to, da bi me resnično rada spoznala, brez da bi delala zaključke in sodbe glede na v tej temi predstavljena dejstva, ali pa si misliš “Ajde, da vidimo tega čudaka”?

Še enkrat, verjetno sem te povsem neupravičeno napačno ocenil in s tem prizadel, ampak to se mi poraja v glavi, kriv pa sem sam oziroma moji dvomi v samega sebe.

Pri stikih bi rad samo izpadel normalen oziroma se naučil biti normalen. Si lahko dovolim upati, da mi bo enkrat uspelo, ali je to prevelika želja?[/quote]

Preveč razumsko, preveč vprašajev, preveč dvomov, preveč teoretičnega razglabljanja, preveč receptov.[/quote]

OK. Kako se naj teh stvari rešim?

To, da sem, kar sem, do zdaj žal še ni prineslo želenih rezultatov (oziroma sploh nobenih rezultatov). Zato sta od tu dve možnosti: Da se pretvarjam (vem, da to ni dobro in se poskušam tega izogibati), ali da se spremenim (Kako? To v bistvu sprašujem že od vsega začetka.).

Kot sem že napisal, ni me strah zavrnitve, najprej moram sploh priti do točke, ko bi me katera lahko zavrnila. In če bi prišel vsaj do tja, bi to bil zame že velik dosežek.

Tudi če se do zob oborožim s pogumom, odprtostjo in podobnim, mi še vedno manjka neko znanje ali sposobnost, kako bi rekel, pravilno izpeljati proces, se prav obnašati, zaigrati na prave strune, da situacija pripelje do točke, ko se lahko začnem s punco pogovarjati o vabilu na zmenek oziroma kako bi rekel, bolj konkretno v tej smeri. In da pri tem ne izpadem totalen bedak. Da s svojo nerodnostjo že takoj ne prestrašim punce, da potem reče samo še “Veselilo me je, zdaj pa moram iti, adijo.” Ker to je žal največ, kar sem do sedaj dosegel.

Na koncu, kot povsod, šteje rezultat. In glede na rezultat, sem drugačen in še kako manj sposoben. Kako potem ni tako? In normalna posledica je, da rovarim po tem, kaj mi manjka, česar nimam, česa me je strah, kaj bi moral izboljšati.