Spoštovana in zelo lepo pozdravljena, Zarjaxy!

Želim Vam prijetno bivanje v toplicah in spočijte si od teh agresivnih terapij! Bi pa Vam rad povedal le to,v zvezi z velikostjo tumorja in preživetjem. Očitno bodo morali nekateri slovenski onkologi še mal nazaj v šolo,da bodo dejansko videli,kako je s preživetjem in velikostjo tumorja. Ravno zadnjih nekaj let se vse bolj poudarja,da za prognozo ni pomemna velikost tumorja in niti prizadetost aksilarnih bezgavk, temveč genski podpis tumorja, ki določa,kako se bo zadeva odvijala.Tega pri nas še ne odobravajo, ker pač STARA ŠOLA,ki je hudo napačna!!pOTEM pa vidimo bolnice z zelo majhnimi tumorji, ki relapsirajo po nekaj letih in umrejo, ker ne dobijo primernega zdravljenja, in na drugi strani bolnice z večjimi tumorji ki so deležne PREVEČ sistemske kemoterapije. Tako da prosim lepo,ne se obremenjevat z velikostjo tumorja, to je neumnost!Ampak res traparija!Ker poglejte-tumor je pri 5 cm popolnoma enak kot pri 1 cm v smislu svojih značilnosti.Če in kdaj bo zaseval, pa je popolnoma odvisno od njegovih bioloških karakteristik. Onkotip DX Assay zelo lepo nazorno kaže, kako bolnice v stadiju I inII brez zasevkov v aksili in tudi tiste z zasevki do 3 bezgavk in v nizko rizični grupi po tem testu(manj kot 18točk) ne potrebujejo kemoterapije,ker od nje nimajo popolnoma nobene koristi.Ta test je seveda samo za hormonske odvisne tumorje.Problematični so bolj tumorji, ki so gradusa 3 z mitozami 3, hormonsko neodvisni in HER-2 pozitivni(za katere je sedaj herceptin, kljub temu še vedno gredo slabše od HER-2 negativnih), to pa je indikacija za zdravljenje s citostatiki.
Nikakor pa ni velikost tumorja , ki odloča o tem,ali boste ozdraveli ali ne.
Kakor sem že rekel,včasih so ravno zdravniki tisti, ki določijo prognozo bolnikov, saj jim poudarjajo stvari, ki niti resnične niso in po drugi strani sebolniki potem osredotočijo na tisto zadevo, ki v njihovem primeru ni ravno ugodna in potem je izid slab-se ni čuditi temu!

Tako da Vi se osredotočite raje na to, kako ste dali res vse skoz za to,da boste ozdravela in ne glejte zadev nazaj.Kolikor je bil velik,je bil,PA KAJ!!Pomemben je tudi Vaš odnos do bolezni, zato se ne dajte!!!!

Z lepimi pozdravi Vas lepo pozdravljam!

Najlepše kar se da, pozdravljen Matic!

Nahajam se v zdravilišču Dobrna in uživam koliko se da, sprejemam vse ponujeno, telovadim,….

Pišem pa vam zato, da se vam zahvalim za vaše besede, ki so mi prinesle neko notranjo pomiritev in sem se v zdravilišče odpravila z lažjim srcem oz. sem tisto potlačeno breme (velikost tumorja, progonoza,…) izkopala in ga zavrgla, ne samo potlačila.
Tu je zelo lepo, pa tudi naporno in prav je tako.

Prvi dan sem bila na “pregledu” pri tukajšnjem zdravniku, kar pregled sploh ni bil. Brazgotino mi je pogledal tako “bay the way” in mi naredil celo predavanje o tem, kako je himalajska sol zdrava in kako strupena je bela sol. Pomisleke imam glede uživanja te himalajske soli, ker omenjeni zdravnik priporoča uživanje te soli v čim večjih količinah (on jo liže kot bombone), ker po njegovem telesu primanjkuje soli in potem pride do raznih nepravilnosti. Uživanje večjih količin soli povzroča potrebo po vodi, torej se naj bi na tak način telo izpiralo in bi se vsi strupi ter odvečne snovi tako izločale iz telesa. Zanima me vaše mnenje glede tega. Tako, čisto neobvezno, Jaz sicer uporabljam himalajsko kameno sol, vendar v kombinaciji z morsko, res pa je, da vse jedi manj solim in vnos soli omejujem na minimum.
Dobila sem tudi napisana navodila prav za pacientke za preprečevanje oteklin na rokah. Tam je poudarjeno, da je na dan potrebno popiti 2 l čistih tekočin (voda, nesladkan zeliščni čaj) in nujna je omejitev soli, ker le ta zadržuje vodo v telesu (kar je čisto v nasprotju s teorijo tukajšnjega zdravnika!). Nadalje še, naj se izogibamo mesninam, od mlečnih izdelkov pa se priporoča le sirotka in pinjenec, ker ima mleko tako sestavo, da so beljakovinske molekule v njem zelo velike v primerjavi s porami bazalnih membran, zato težko prehajajo skozi le-te. Ravno tako se odsvetujejo naporni športi (tenis, smučanje, tek, hoja v gore), kar pa jaz rada počnem.
Odkrito povedano, da so me zelo zmedli s temi nasveti, tako, da sem danes pri zajtrku kar imela težave z izbiro.

Prosim vas za kakšen nasvet oz. vaše mnenje glede tega.

Pa še to. Zadnje čase se zelo zelo potim. Ves čas sem čisto mokra (pa ne jemljem nobenih tablet, ker je bil moj tumor trojno neodvisen). Mokra sem tudi, ko me zebe. Pravijo, da to ni nič hudega, da se telo pač čisti. Upam, da je res temu tako.

Matic, še enkrat hvala za vse odgovore (že napisane in še ne napisane), pa lepo se imejte!

Spoštovani!

Glede soli bi jaz rekel ,da nekako prepuščam vsakemu svojo opcijo, je pa res,da osebno ne dam veliko na te razne prehranske dodatke in podobno, sploh mi pa ni logično to,da pravijo,da telesu primanjkuje soli.jaz bi rekel ravno obratno-soli čim manj,saj je med drugim dokazano,da zvišuje krvni pritisk.ne vem,o tem ne bi znal dati kake pomembne informacije-odločitev je vaša,jaz osebno bi se pozanimal o tej himalajski soli, ki ne vem,kaj naj bi to bilo,menim pa,da zaradi uzivanja le-tega nobena bolezen ne bo šla drugo pot,pomembno je,kot sva ze govorila,da spremenite vase zivljenje na bolje, v smislu vasih dejavnosti,da sebi posvecate pozorosnot,da delatge zase,ne za druge.To je poleg pozitivnih misli največ,kar lahko naredite zase.in seveda teleasna dejavnopst-to je tudi dokazano!Vse te soli in ne vem kaj še,pa je tako tako:;)
Ne bom rekel,da ne verjamem,ampak raje se pozanimajte glede tega!
Draga ga.Mojca, če Vi radi igrate tenis, ga igrajte, če rada plavate,plavajte!Ne preveč striktno jemati ta navodila, ki so kot ste ze sami dejali,povsem konfliktna s teorijo in misljenjem zdravnika.Ne vem,kako bi to razlozil.očitno pisejo nekaj,delajo drugo,kot mnogi!
Kar se pa tiče potenja,je pa to posledica kemoterapije.In vsega zdravljenja, če tega prej ni bilo.
Sicer sem vam pa odgovoril tudi na mail, tako da vas se enkrat lepo pozdravljam in vam zelim super okrevanje v toplicah!
Fajn bodite;)

M.

Pozdravljeni od ene nove bolnice, ki je že prebrala vse vaše pogovore in se že dosti naučila, tudi o svoji bolezni. V roku enega tedna mi bodo odstranili obe dojki in naredili rekonstrukcijo. Nič še ne vem o terapijah, izrazali so mi pa že tumor in po dveh tednih tudi varovalne bezgavke. Izvidov še ne poznam, zato sem v totalnem strahu.

Pozdravljeni
Forum redno prebiram ,pišem pa prvič.
Maja 2007 sem bila operirana na prsih;odstranjena cela dojka in vse bezgavke ,3/24 pozitivne.Sledilo je 6 ciklov KT,sedaj sem pa na hormonskem zdravljenju(zoladex in nolvadeks).Stara sem 36 let .
Enkrat so mi bolniško že zaključili,vendar sem se pritožila in sledilo je podaljšanje. Konec maja imam ponovno komisijo .S strani osebnega zdravnika mi je bila omenjena poklicna prekvalifikacija.Zanima me če ima kdo izkušnje s tem? Na koga naj se obrnem oz.kdo to plačuje ,kako je s službo?
hvaležna bom za vsakršne informacije.
LP in dosti zdravja
m.

Bomo mislili nate, ko boš v bolnici:)

Draga ikas, nekaj strahu je zdaj čisto normalna reakcija, ko te čaka toliko neznanega. Ampak upaj na najboljše, in naredi si tudi kakšne načrte za naprej – za čas po operaciji. Predvsem pri zdravnikih čim več sprašuj, več kot boš vprašala, več boš izvedela in bolj boš vedela, pri čem si.

Hkratna operacija in rekonstrukcija je velika prednost, saj se v vmesnem času ne bo treba ukvarjati s protezami in pa, kar je meni bilo najbolj hudo, s čakanjem na datum za rekonstrukcijo. V bolnišnici na plastiki sem bila skupaj z gospo, ki so ji tudi delali rekonstrukcijo obeh dojk, in zdaj vem, da to ni tak bavbav kot sem prej mislila, da je. Gospa se je zelo dobro držala in hitro okrevala, in sedmi dan po operaciji je šla domov, tako kot jaz, ki so mi delali rekonstrukcijo ‘samo’ ene dojke. Na plastiki so vsi zelo prijazni in tako ti tudi osebje vliva optimizem in prispeva k okrevanju.

Te dni pred operacijo lepo pazi nase, zdravo in dovolj jej. Da ne bi slučajno zaradi strahu pozabila jesti!

Drži se.

Pravkar sem se preveč najedla!!!! Trenutno sem v redu, me je pa popoldan zagrabila panika ali strah ali kaj je to: srce mi podivja, ne morem mirno dihat, misli mi begajo v neznano.
Hvala za dobre misli in napotke, marjetica!

Pozdravljena Ikas!

Kakor ti pravi Marjetica, ti tudi jaz svetujem, da zdravnike čim več stvari, ki te zanimajo, enostavno vprašaš in prosiš za pojasnila. Saj gre zate in oni so zato tam, da ti pomagajo tako in drugače.
Seveda se bomo spomnili nate, ko boš v bolnici, ti pa se oglasi na forumu, ko boš doma, da boš povedala kako in kaj.
Ko tako poslušam bolnice ugotavljam, da velikim naredijo rekonstrukcijo istočasno z onkološko operacijo – tudi tistim, ki so imele obsevanja. Meni je bilo rečeno, da zaradi obsevanja počakam. Onkologinja mi je rekla, da se bova čez eno leto lahko šele pogovarjali o rekonstrukciji.

Marjetica, prosim napiši kaj o rekonstrukciji, me zelo zanima, ker se bom tudi jaz odločila zanjo (seveda, če bo z menoj vse v redu).

Ok, Ikas želim ti, da vse mine tako kot je treba, pa tudi bo, saj se vse nekako reši. Le voljo in pogum imej, pa bo vse dobro.

Pozdravček

Glede rekonstrukcije: na ponedeljek sem prišla v bolnico, na KC na Oddelek plastične kirurgije. Popoldan je prišel do mene kirurg s kulijem in metrom in si je kot krojač vse natančno izmeril in porisal, kaj bo od kje jemal in kam dal:) V torek dopoldan so me operirali. Pred operacijo mi je sestra navlekla kompresijske nogavice, ki sem jih morala potem imeti cel čas na sebi, do odhoda iz bolnice tudi ponoči. Anestezijski tim me je pred operacijo kar nekajkrat prebodel, da bi našli primerno žilo za venski kanal. No, so mi naštimale nekaj začasno, da so me lahko uspavale, potem v spanju pa so me še malo prebadale (sem videla po operaciji sledi vbodov), a jaz se tega ne spomnim, kot seveda tudi operacije ne. Venski kanal so uspele namestiti na nogo, kot sem jim že jaz predlagala. Po operaciji sem bila čisto budna že v prebujevalnici in sem čakala, da sestra pride pome. Odpeljali so me na postelji nazaj gor na oddelek. Kjer sem se izležavala do srede zjutraj. Takrat so mi oblekli en tak po meri narejen elastičen steznik, ki skrbi za kompresijo na delu, kjer so ti vzeli tkivo. In nato sem malo sedla na posteljo. K meni sta prišla dva fizioterapevta in me silila prvi dan v sedenje, drugi dan pa že v gibanje po sobi:) Bila sem še ene dva dni na infuzijah, pa morala sem začeti jesti. Ko so me končno odklopili s cevk in mi dovolili, da sama hodim na stranišče, no takrat sem pa bila že super:) Že med operacijo so mi namestili tri stekleničke za drenažo, tako da sem jih, ko sem postala mobilna, morala nositi za sabo v vrečki. So mi od doma prinesli eno tako lepo darilno vrečko. Ker treh stekleničk nimaš kam tlačiti v žep, kot smo lahko tisto eno na onkologiji. In tako so dnevi minevali, vsak dan je bilo malo bolje, ni prišlo do nobenih komplikacij, in po enem tednu so mi pobrali še tiste stekleničke za drenažo in me poslali domov. kontrolo sem imela v ambulanti pri kirurgu čez kakih 10 dni. Takrat mi je povedal, da mi nogavic ni več treba nositi, steznik pa je treba nositi še štiri tedne po kontroli. Pa zaenkrat moram še paziti na roko, ne smem je preveč dvigati in podobno.

Rekonstrukcijo so mi delali s prenosom mišice latissimus dorsi s hrbta, zato imam en vodraven rez tudi na hrbtu, in s silikonskim vsadkom. Malo me je kdaj bolelo, a ne preveč, ker so mi dajali dovolj sredstev proti bolečinam. Sicer sem eno od teh zdravil proti bolečinam težko prenašala, ker mi je povzročalo slabost, pa čeprav je zdaj to moderno in izgleda nobel, ko si ga lahko sam doziraš s pritiskom na gumb. Ampak slabo mi je bilo pa po tem pritisku na gumb tako, da mi niti kitril ni pomagal, ki so mi ga potem dali. tako da gumba nisem več stiskala, sem rajši po potrebi prosila za drugo zdravilo, saj sem jih imela več predpisanih. Doma sem potem še par dni jedla naklofen, pa sem ga kmalu opustila,ker bolečin skoraj da ni bilo. Se je pa treba po operaciji zelo paziti, tudi spati ne moreš ravno v vseh legah. Sprva sem spala samo na hrbtu, potem že malo na enem boku, a ne na tisti strani, kjer imam rekonstrukcijo.

Veliko mi je pomenilo, da je bilo osebje na oddelku tako zelo prijazno in mi je vzbujalo zaupanje. Tudi mi je bilo všeč, da so dovolili en kratek obisk že isti dan popoldan po operaciji. Sicer sem bila precej izčrpana, a ko vidiš enega od svojih, ti je kar malo bolje. Pa še protezo sem mu lahko dala, da jo je odnesel domov in skril v najbolj oddaljen kot omare:) V bistvu sem imela tudi jaz rekonstrukcijo več kot eno leto po operaciji, ker je za naknadne rekonstrukcije kar precejšnja čakalna doba, mislim po opravljenem razgovoru na konziliju. Tako da zarjaxy to tudi upoštevaj, ko se boš šla dogovarjati.

Če te pa še kaj zanima, pa vprašaj. LP

Pozdravljena “marjetica”!
Hvala za informacije! Včeraj sem kar nekaj napisala, pa neuspešno poslala, žal. Se bom že naučila.
Izvedela sem popoldan, da zaenkrat ne velja že dogovorjen datum operacije v sredo temvec v petek. Nimajo takih protez oz. vrečk, ki jih bodo meni dali noter, pridejo iz ZDA, pa denarja tudi ni, ….
Sploh ne vedo, da se mi že meša od tega, da vem za diagnozo že dva meseca in non stop nekaj čakam. Na prvo in drugo operacijo, pa na izvide-teh še sedaj nimam od bezgavk!
Verjetno bi že vse odrezali, če bi bilo res nujno, pa vendar imam že dovolj, rada bi pričela s tem, da bo vedno bolje!!!!
Razen psihe, me sedaj sicer nič ne muči, rak res ne boli, dokler ga ne pričneš izganjati!

Pa lep vikend!
ikas

Marjetica, hvala za tvoj izčrpni odgovor.

Trenutno sem zelo zaskrbljena, ker mi je moja osebna zdravnica ugotovila, da imam povišano sedimetnacijo in sicer jo imam 41. Predlagala mi je naj se obrnem na svojega onkologa in mu povem, kajti prejšnji mesec sem jo imela 30, normalno pa je do 15. Jutri bom poklicala v LJ.

Zanima me ali se je tudi pri kateri od vas pojavilo kaj takega.

lp

Prav tak primer, kot je tvoj, se mi ni zgodil, da bi mi sedimentacija malo narasla in bi me zdravnica napotila zaradi tega na onkologa. Se mi je pa seveda dogajalo in se mi še, da je z mano kaj narobe (na primer: me boli kakšna kost, se mi spusti nekaj na koži, dobim vročino,…) pa vsi takoj malo pomislimo tudi na onkologe, če bo treba tja. Ko so mi na RTG sliki pljuč našli neko ‘ dobro difenrecirano senco’, je tudi zdravnica rekla, da bodo že onkologi povedali, kaj s tem. Si misliš, da sem bila zelo zaskrbljena. No, potem vse skupaj ni bilo nič takega, senca je bila na mestu, kjer so mi odstranili karakteristično bezgavko.

Res najbolje, da vprašaš onkologinjo, boš vsaj vedela, pri čem si. Pa gotovo bo še kdaj prišlo do kakih podobnih situacij.

Hej, Mojca!

Vidim, da spet en črviček dela …

Predvsem me čudi, da te zdravnica takoj pošilja k onkologu, saj bi te lahko že ona poslala na dodatno preiskavo krvi in vode (in še kam, če je treba) in te mogoče že razbremenila skrbi.

Sedimentacija in CRP sta pri meni bila povišana že zaradi vnetja, bila sta pa kar nekajkrat višja od tvoje sedaj.Pa še tumorski marker mi je narastel več kot 10-kratno. Najprej sem se tudi sama ustrašila, potem pa sem počasi sama, pa še po posvetu z zdravnico, odgnala misel, da je rak spet tu. In res je bilo tako.
Zato nikar takoj ne pomisli na najslabše, za to ni nikoli prepozno. Pa ponavadi ni nikoli tako hudo, kot se bojimo.

Večkrat pomislim nate in držim pesti, da se ti bo življenje počasi umirilo in prešlo v bolj prijetne tirnice …
Saj črviček se bo še velikokrat oglasil, ampak ti sama ga lahko utišaš – ali sama pri sebi odženeš strah, ki včasih naredi kar nekaj škode in povzroči celo fizično bolečino … ali pa s pregledom pri zdravniku odženeš slabe misli in zaživiš naprej čimbolj normalno.

Želim ti vse dobro in srečno,
Darja

Oj Daša!

Danes sem že veliko bolj mirna. Govorila sem z mojo onkologinjo in je rekla, da je po mojem zdravljenju in po moji bolezni čisto pričakovano razno nihanje vse sorte vrednosti. Tako bo tudi sedimentacija včasih višja, včasih nižja,… dokler se vse ne umiri. Oddahnila sem si. Imam čudovito onkologinjo, ki si res zasluži ime zdravnica. Na žalost so takšne redke in srečo imam (oz. sem si jo priborila), da jo imam.

Tako. Ma saj vem, da me bo še kdaj kaj spravilo iz tira. Pa se mi zdi, da sem med samim zdravljenjem bila bolj močna, bolj optimistična, manj črnogleda kot sem danes, ko je vse za menoj. Upam, da bom tudi tega črvička odgnala s časom, delam na tem, se trudim, čeprav mi vedno ne uspeva.
Julija bom pričela s 4 urnim delavnikom in se že kar veselim. Upam, da bom zmogla in da ne bom imela prevelikih težav, ker rada delam, rada sem v službi, rada imam sodelavke in sodelavce, ker so zlati.

Daša, zaradi kakšnega vnetja je tebi narasla sedimentacija? Pa ti je zaradi vnetja narastel tudi tumorski marker? Jaz imam ostale vrednosti v mejah normale (tudi slabokrvna nisem!), le sedimentacija je taka kot je. Pa nič zato, zdaj, ko vem, da to ni nič kritičnega, sem čisto pomirjena. Res pa je, da se slabo počutim. Mogoče tudi zaradi same sedimentacije, ne vem. Občasno – predvsem zjutraj (pa nisem noseča!) mi gre na bruhanje. Podobne težave je imela ena gospa s katero sem se pogovarjala v Dobrni. Res je vsak človek svet zase in se pri vsakem kažejo določene stvari drugače. Sploh mi ni problem potrpeti bolečino, slabosti,…pa še kaj, samo, da vem, da ni na delu spet nezaželjeni gost – rak.

Ok, hvala za vaše misli, hvala za odgovore, pa se še kaj napišemo.

Lahko in mirno noč vsem, ki to čitate!

Mojca

Mi lahko prosim poveste, kako ste ugotovili, da gre za carcinom? Jaz imam v eni dojki dva majhni bulici pol centimetra, danes sem bila na mamografiji in zdaj moram čakat……………

Da gre za carcinom ugotovijo pri analizi tkiva katerega odvzamejo s punkcijo.
Počakajte na izvide mamografije in vas bojo napotili naprej, če bo to potrebno. Pogovorite se o vsem s svojo zdravnico in jo vprašajte kar vas zanima. Pravijo tudi, da mamografija ni 100%, tako, da res doženite zadevo do jasne slike kako in kaj.
Ni vsaka bulica carcinom, previdnost pa vsekakor ni odveć.

Lp

Tudi na punkcijo in ultrazvok sem naročena, tole čakanje mi je pa grozno. Ko ne veš, kaj te čaka, kaj hudega ali pa ne. Sicer sem že ‘izskušena’ onkološka bolnica, papilarni karcinom ščitnice je že za menoj, zdaj pa me še te bulice zezajo. Čudno mi je to, da me motita, čutim jih kot manjšo bolečino.Težki dnevi bodo do izvida.

Vem kako se počutiš in kako ti je pri duši. Samo, saj sama veš, da ti ne preostane drugega kot da počakaš in v tem času odganjaš črne misli, pa se pač (kolikor se da, čeprav vem, da je težko) usmerjaš v pozitivne vode.
Mogoče sta samo nedolžni nenevarni bulici, če pa je že kaj resnejšega, pa se bo zadeva začela urejati na samem začetku in sorazmerno temu, bodo tudi težave manjše. Saj si “stara borka” in se ne damo.

Torej, potrpežjivost pa voljo za uho, pa se bo vse uredilo, na lahki ali pa malo težji način, se pa bo.

Srečno!

Pozdrav vsem skupaj!

Toliko, da se malo oglasim. Pričela sem s 4 urnim delavnikom in sem vsa srečna, ker hodim v službo. Zjutraj vstanem, se uredim, grem med sodelavke, sodelavce, delam (kolikor pač zmorem),…vem, da je tahudo za menoj in da sem (kar je najpomembnejše) ZDRAVA!!!
Kljub temu, pa vsak dan po službi poležavam, ker sem utrujena in čutim, da ne zmorem toliko kot prej. Pridejo dobri in slabi dnevi. Moja osebna zdravnica bo dala predlog za invalidsko 4 urno upokojitev, samo, sem že z večih koncev (tudi od predsednice invalidske komisije ) dobila namig, naj ne računam na upokojitev, niti za 4 ure. res ne vem kakšen moraš biti, da te gladko upokojijo za 4 ure.

Vsem želim veliko zdravja in uspehov na poti do njega!!!

Mogoče samo tako za informacijo.

Poznam gospo, znanko, ki je imela ca dojke, bila je “samo” obsevana, brez odvzetih bezgavk, pa je trenutno v invalidskem penzionu. Sem jo zadnjič srečala in mi je povedala, stara je 49 let. Sedaj dela po 4 ure, zelo lahko delo, sicer pa tudi prej ni imela nekega težjega fizičnega dela. Predvsem sedenje za mizo, stiki s strankami. Dela v državni firmi.

Tudi moja mami je zbrala celotno dokumentacijo, ter vložila zahtevo za invalidsko upokojitev s 4h delovnikom, s tem, da ona dela težje fizično delo, je pa res, da so jo po operaiji in obsevanju, dali na lažje delovno mesto, kjer bo tudi v prihodnje. Pa vendar, z 4 h delovnikom se izogne delanju ob vikendih (ki jih je pred tem morala delati), praznikih,…. Dela v taki službi, kjer dlajo stalno. Bomo videli kaj bo, probati je treba, še posebej če se oseba ne počuti dovolj močno in tako čuti in želi.

Srečno!

Lp